Jedro

Za izplačilo stroškov izvedenca iz sredstev brezplačne pravne pomoči ni bilo pravnega temelja. V tem času je bila namreč že izdana odločba, s katero je bilo odločeno, da je tožnica neupravičeno prejela brezplačno pravno pomoč v zvezi s plačilom stroškov predujma za izvedenca, ki je postala pravnomočna. Organ za brezplačno pravno pomoč je tako neutemeljeno z izpodbijanim sklepom zahteval povrnitev brezplačne pravne pomoči od tožnice za izplačane stroške izvedenke.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odločba Okrožnega sodišča na Ptuju, št. Bpp 534/2012 z dne 21. 1. 2020 odpravi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je organ za brezplačno pravno pomoč odločil, da je tožnica kot prosilka dolžna neupravičeno prejeto brezplačno pravno pomoč v višini 471,70 EUR vrniti v roku 30 dni od prejema odločbe, do takrat brez obresti po izteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi na račun Okrožnega sodišča na Ptuju. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je bila z odločbo Okrožnega sodišča na Ptuju, opr. št. Bpp 534/2012 z dne 7. 11. 2012 tožnici dodeljena brezplačna pravna pomoč v zvezi s plačilom stroškov izvedenca v zadevi, ki se je vodila pri Okrožnem sodišču v Ljubljani pod opr. št. P 1047/2011. Z odločbo Okrožnega sodišča na Ptuju opr. št. Bpp 534/2012 z dne 15. 11. 2012 je bilo odločeno, da je bila brezplačna pravna pomoč prejeta neupravičeno. Na podlagi sklepa Okrožnega sodišča v Ljubljani pod opr. št. P 1047/201 z dne 20. 6. 2013 in 21. 5. 2013, so bili iz naslova brezplačne pravne pomoči izplačani stroški v skupni višini 471,70 EUR, ki jih je tožnica skladno s 43. členom Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) v zvezi z odločbo 36. člena ZBPP dolžna povrniti.

2. Tožnica vlaga laično tožbo v upravnem sporu, v kateri navaja, da ji je bila odobrena brezplačna pravna pomoč, vendar je bila ta z odločbo z dne 15. 11. 2012 preklicana kot neupravičena. Tožena stranka jo torej bremeni za stroške, domnevno plačane dne 20. 6. 2013 in 21. 5. 2013. Tožnica navaja, da je bila tožba v pravdnem postopku zanjo neuspešno rešena, kljub pomanjkanju finančnih sredstev ni bila zmožna pritožbe, po izreku sodbe je bivšemu delodajalcu poravnala stroške, kot ji je bilo naloženo s strani sodišča. O domnevnih plačilih iz naslova brezplačne pravne pomoči tožnica navaja, da ni bila obveščena z vsemi povezanimi morebitnimi terjatvami v danem času. Ugovarja zakonitosti teh nakazil, ki niso imela pravne podlage, saj jih je izvajal organ, ko je bila odločba že preklicana. Smiselno predlaga, da sodišče njeni tožbi ugodi.

3. Tožena stranka odgovora na tožbo ni podala, je pa sodišču predložila upravni spis.

4. Tožba je utemeljena.

5. V obravnavani zadevi je predmet presoje izpodbijani sklep, s katerim je tožena stranka naložila tožeči stranki vrnitev neupravičeno prejete brezplačne pravne pomoči v višini 471,70 EUR.

6. Iz upravnega spisa izhaja, da je bila tožnici z odločbo Okrožnega sodišča na Ptuju opr. št. Bpp 534/2012 z dne 2.11.2012 dodeljena nujna brezplačna pravna pomoč.

7. Nujno brezplačno pravno pomoč ureja ZBPP v 36. členu. Ta določa, da če bi zaradi odločanja o prošnji za brezplačno pravno pomoč ali zaradi postopka za sestavo ali vložitev prošnje prosilec zamudil rok za kakšno pravno dejanje in bi zaradi tega izgubil pravico opraviti to dejanje, mu pristojni organ za brezplačno pravno pomoč po presoji izpolnjevanja pogojev iz 24. člena ZBPP, ne glede na njegov materialni položaj, nemudoma dodeli brezplačno pravno pomoč samo za tisto dejanje, ki je nujno potrebno, da se prosilec izogne posledicam (nujna brezplačna pravna pomoč - prvi odstavek). Prošnjo za odločanje v primerih iz prvega odstavka vloži prosilec najpozneje tri delovne dni pred iztekom roka za opravilo nujnega pravnega dejanja iz prejšnjega odstavka (drugi odstavek). Če vloži prosilec prošnjo za nujno brezplačno pravno pomoč po izteku roka iz drugega odstavka 36. člena, jo pristojni organ za brezplačno pravno pomoč zavrže kot prepozno, če oceni, da v tako kratkem roku prosilcu ne bo mogoče zagotoviti osebe, pooblaščene za izvajanje pravne pomoči (tretji odstavek). Strokovna služba za brezplačno pravno pomoč preveri materialni položaj prosilca v petnjastih dneh po dodelitvi nujne brezplačne pravne pomoči iz prvega odstavka 36. člena (četrti odstavek). Na podlagi ugotovitev strokovne službe za BPP iz prejšnjega odstavka izda pristojni organ za BPP prosilcu odločbo o upravičenosti do brezplačne pravne pomoči. Če prosilec glede na svoj materialni položaj ne bi bil upravičen do redne brezplačne pravne pomoči, se uporabijo določbe tega zakona o spremembi okoliščin in neupravičeno prejeti brezplačni pravni pomoči (peti odstavek).

8. Na podlagi sklepa Okrožnega sodišča v Ljubljani pod opr. št. P 1047/201 z dne 20. 6. 2013 in 21. 5. 2013, so bili iz naslova brezplačne pravne pomoči izplačani stroški v skupni višini 471,70 EUR. Stroški so bili izplačani sodni izvedenki za ustno podajanje mnenja na naroku dne 13. 6. 2013 in za izdelavo izvedenskega mnenja z dne 26. 4. 2013. 9. Za izplačilo stroškov izvedenca iz sredstev brezplačne pravne pomoči ni bilo pravnega temelja. V tem času je bilo že izdana odločba, opr. št. 534/2012 z dne 15.11.2012 s katero je bilo odločeno, da je tožnica neupravičeno prejela brezplačno pravno pomoč v zvezi s plačilom stroškov predujma za izvedenca v znesku 800,00 EUR v zadevi, ki se vodi pri Okrožnem sodišču v Ljubljani opr. št. P 1047/2011, ki je postala tudi pravnomočna (18.12.2012). Organ za brezplačno pravno pomoč je tako neutemeljeno z izpodbijanim sklepom zahteval povrnitev brezplačne pravne pomoči od tožnice za izplačane stroške izvedenke.

10. Sodišče ugotavlja, da je tožba utemeljena. Izpodbijani sklep je v posledici nepravilne uporabe materialnega prava, nezakonit. Sodišče je zato odločilo na podlagi 2. točke prvega odstavka 64. člena Zakon o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) in izpodbijani sklep odpravilo.

11. Sodišče je v zadevi odločilo brez glavne obravnave, saj je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijanega sklepa ter podatkov spisa očitno, da je treba tožbi ugoditi in njena oprava glede na dejansko in materialnopravno stanje zadeve ne bi v ničemer vplivala na odločitev (drugi odstavek 59. člena ZUS-1)