Jedro

Na stavbnem zemljišču v družbeni lastnini ni mogoče pridobiti lastninske pravice, temveč samo pravice, ki jih določa zakon. Pogodba, ki je s tem v nasprotju, je nična.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se razveljavi in se vrne zadeva temu sodišču v novo odločanje. Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, po katerem bi moral toženec prenesti na tožečo stranko lastninsko pravico na nepremičninah parc.št. 331/2, 331/3, 331/4, 331/5, 331/6, 332/3, 332/4, 332/5 in 402, ji te nepremičnine izročiti v posest brez nadomestila in na svoje stroške ter ji izstaviti zemljiškoknjižno listino. Ugotovilo je, da toženec ni pasivno legitimiran, ker je sporne nepremičnine odtujil že pred pravdo. Glede na tako odločitev o glavni stvari je razveljavilo začasno odredbo z dne 13.11.1992. Sodišče druge stopnje je delno ugodilo pritožbi tožeče stranke in spremenilo sodbo prve stopnje tako, da je ugodilo tožbenemu zahtevku na izročitev navedenih nepremičnin v last in posest tožeči stranki, v ostalem je zavrnilo pritožbo zoper prvostopno odločitev o glavni stvari. Razveljavilo pa je odločitev o začasni odredbi in vzpostavilo njeno veljavnost. Na podlagi dejstev, ugotovljenih na prvi stopnji, je zavzelo stališče, da je toženec z denarjem A., S. in W. kupil sporne nepremičnine za tožečo stranko, ki je bila takrat v ustanavljanju, in prevzel obveznost, da bo lastninsko pravico prenesel nanjo, brž ko bo registrirana. Zato je dolžan na podlagi določbe 754. čl. ZOR izročiti tožeči stranki vse, kar je na ta način pridobil. Proti tej sodbi vlaga tožena stranka revizijo. Uveljavlja revizijske razloge bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da revizijsko sodišče spremeni izpodbijano sodbo tako, da potrdi sodbo prve stopnje, podrejeno pa, da jo razveljavi in vrne zadevo v novo odločanje. Poudarja, da se spor nanaša na priznanje lastninske pravice. Odločiti je treba na podlagi pravil zemljiškoknjižnega prava, določb zakona o prometu z nepremičninami in zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih. Lastninsko pravico na nepremičninah je mogoče prenesti samo na podlagi pismene pogodbe, ki izpolnjuje vse vsebinske in formalne zahteve. Brez tega je pogodba nična. Sodbi druge stopnje očita, da je dovolila prenos lastninske pravice na nepremičninah na osnovi ustne pooblastilne pogodbe. Tudi pogodbi z dne 16.1.1992 odreka veljavo, ker niti po vsebinski, niti po oblikovni plati ne izpolnjuje pogojev, da bi bila lahko podlaga za prenos lastninske pravice. Izpodbija ugotovitev, da je bila v času sklenitve pogodbe med tožencem in M. tožeča stranka že v ustanavljanju ter v zvezi s tem navaja datum prijave registru in datum registrskega sklepa. Tedaj tožeča stranka ni mogla biti tretja oseba v smislu 149. čl. ZOR, ker kot subjekt še ni obstajala. Sicer pa je imel toženec na podlagi listine z dne 16.1.1992 široka poblastila, v skladu s katerimi je tudi prenos nepremičnin na V. Sodbi druge stopnje očita bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 7., 10. in 12. tč. drugega odst. 354. čl. ZPP. Končno meni, da je sodba neizvršljiva, ker je toženec sporne nepremičnine že prenesel naprej.

Dne 29.11.1993, že po izteku 30 dnevnega roka za revizijo, je toženec revizijo dopolnil s sklicevanjem na izjavo A.B. Tožeča stranka na revizijo ni odgovorila in Javni tožilec Republike Slovenije se o njej ni izjavil (3. odst. 390. čl. ZPP).

Revizija je utemeljena.

Uveljavljane bistvene kršitve določb pravdnega postopka niso podane in tudi razlogi, s katerimi tožena stranka uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava, niso utemeljeni.

Revizija očita sodbi druge stopnje bistveno kršitev določb ZPP po 7. točki drugega odstavka 354. čl. ZPP, ker je zavzela pravno mnenje, da gre za pooblastilno razmerje, ne da bi prej dala možnost toženi stranki, da obravnava to vprašanje. Očitek ni utemeljen. Kršitev po 7. točki drugega odstavka 354. čl. ZPP je podana, če sodišče z nezakonitim postopanjem stranki ne da možnosti obravnavanja. V tem primeru pa je sodišče na podlagi dejanskih ugotovitev, sprejetih na prvi stopnji, napravilo drugačen pravni zaključek, za kar je imelo pooblastilo v določbi 4. točke 373. čl. ZPP.

Tudi nadaljnji očitek kršitve 10. točke drugega odstavka 354. čl. ZPP ni utemeljen. Aktivna in pasivna lagitimacija pravdnih strank je odvisna od materialnopravne in dejanske podlage, ki opredeljuje pravno razmerje med strankama; v 10. točki drugega odstavka 354. čl. ZPP opredeljena bistvena kršitev določb pravdnega postopka pa se nanaša na procesno sposobnost strank in njihovo pravilno zastopanje. Revizijske navedbe se ne nanašajo na navedene okoliščine, zato tudi ta revizijski razlog ni podan.

Revizijski očitek, da sodba nima razlogov, ima v mislih kršitev 13. točke drugega odstavka 354. čl. ZPP in je revizijska navedba 12. točke očitno posledica pisne pomote. Očitek ni utemeljen, ker sodba razloge vsekakor ima, le da se tožena stranka z njimi ne strinja in jih zato tudi posebej izpodbija v zvezi z uveljavljanim revizijskim razlogom zmotne uporabe materialnega prava.

Zemljiškoknjižni prenos spornih nepremičnin na V. je bil opravljen dne 8.12.1992, ko je bila pravda že v teku. Po določbi 195. čl. ZPP to ni ovira, da se pravda dokonča. Zato toženčevo sklicevanje na neizvršljivost sodbe ne bi bilo utemeljeno, tudi če ne bi bila vprašljiva veljavnost pogodbe, na podlagi katere je bil opravljen zemljiškoknjižni vpis.

Obe sodišči sta namreč prezrli določbo 4. člena zakona o prometu z nepremičninami (Ur. l. SRS št. 19/76 in 42/86), po kateri na stavbnem zemljišču v družbeni lasti ni mogoče pridobiti lastninske pravice, temveč samo pravice, ki jih določa zakon. S pogodbo z dne 9.12.1991 je M. prodal tožencu tudi stavbno zemljišče v družbeni lastnini. Da so bile sporne parcele po zemljiškoknjižnem stanju dne 9.12.1991, ko je bila sklenjena pogodba med M. in tožencem, družbena lastnina v uporabi M., sta obe sodišči izrecno ugotovili. Vsaj kolikor gre za stavbišče in funkcionalno zemljišče, se te parcele po določbi 2. odst. 2. čl. zakona o stavbih zemljiščih (Ur. l. SRS št. 18/84, 32/85 in 33/89) štejejo za zazidano stavbno zemljišče. Tako so v celoti opredeljene tudi s pogodbo z dne 9.12.1991 (l. št. 9 spisa). Ta pogodba je torej v delu, s katerim se prenaša na toženca lastninska pravica na stavbnem zemljišču v družbeni lastnini v nasprotju s kogentno normo 4. čl. zakona o prometu z nepremičninami. To pa je ničnostni razlog po 1. odst. 103. čl. ZOR. Na ničnost pazi sodišče po uradni dolžnosti. Ničnost pogodbenega določila o prenosu lastninske pravice na stavbnem zemljišču na toženca je razlog za neutemeljenost tožbenega zahtevka v tem obsegu. Toženec ne more prenesti na nikogar pravice, ki je sam ni pridobil. Tega od njega ni mogoče utemeljeno zahtevati. Glede tega ni bilo pravilno uporabljeno materialno pravo, zaradi česar sodišči nista ugotavljali, katere od prodanih parcel predstavljajo stavbna zemljišča, na katerih ni mogoče pridobiti lastninske pravice. Zato je podan razlog za razveljavitev izpodbijane sodbe po 2. odst. 395. čl. ZPP.

V nadaljnjem postopku pa bo treba posvetiti pozornost tudi vprašanju, kdaj je bila sklenjena pogodba o ustanovitvi tožeče stranke, ker je šele od tedaj dalje mogoče šteti, da je bila tožeča stranka v ustanavljanju in s tem sposobna pridobivati pravice (4. odst. 3. čl. in 1. odst. 409. čl. zakona o gospodarskih družbah, ki povzemata pravila iz časa veljavnosti zakona o podjetjih).

Oceniti bo treba tudi, ali predajna ponudba - v originalu Ubergabsanbot - z dne 15. in 16.1.1992 izpolnjuje zahteve po pismenosti pogodbe o prenosu nepremičnin, česar ni mogoče spregledati niti, ko gre za izpolnitev obveznosti po 754. čl. ZOR.

O zadevi bo treba ponovno odločiti ob upoštevanju navedenega. Pri tem revizijsko sodišče pritrjuje pravnemu stališču pritožbenega sodišča, da gre za obligacijskopravni zahtevek, katerega utemeljenost pa je odvisna še od nadaljnjih okoliščin, na katere je opozorjeno s tem sklepom.

Izrek o stroških revizijskega postopka temelji na 3. odst. 166. čl. ZPP.