Jedro

Ključno je pojmovanje "stanovanja" v smislu ZSR kot pravnega standarda. Ta pravni standard mora uporabiti sodišče, ki v postopku po 17. členu v zvezi z 8. členom ZSR ne more prepustiti izvedencu, kako je v konkretni zadevi treba presojati to izhodišče za odločitev. Pri oceni zadostnosti konkretnih dejanskih ugotovitev, na podlagi katerih je mdr. treba uporabiti pravni standard "stanovanje", je treba v vsaki tovrstni zadevi upoštevati tudi konkretno sporne okoliščine, vsebina in obseg le-teh pa sledi iz trditvenega gradiva udeležencev, v obravnavani zadevi zlasti nasprotnega udeleženca.

Izrek

Reviziji se ugodi, sklepa sodišč druge in prve stopnje se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z obravnavanim sklepom določilo predlagateljico za imetnico pravice uporabe stanovanja na enodružinski stanovanjski hiši. Sodišče druge stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo pritožbo nasprotnega udeleženca kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

Zoper ta pravnomočni sklep sodišča druge stopnje je nasprotni udeleženec vložil pravočasno revizijo, s katero uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Predlagateljica ne more imeti pravice do uporabe stanovanja na celotni obravnavani enodružinski stanovanjski hiši, ker sme občan po določbi člena 12/1 ZSR imeti stanovanjsko pravico le na enem stanovanju. Po členu 4/1 ZSR se za stanovanje šteje skupina prostorov, namenjenih za stanovanje, ki so praviloma gradbena celota in imajo poseben vhod. Vse te pogoje pa izpolnjuje tako stanovanje, ki ga v zgornji etaži obravnavane hiše zaseda predlagateljica, kakor stanovanje, ki ga v spodnji etaži zaseda nasprotni udeleženec. V letih, kar teče postopek, sta v hiši lahko živeli družini obeh udeležencev, obe stanovanji funkcionirata povsem ločeno. Predlagateljica ni nikoli zasedala vseh prostorov v hiši. O nasprotnikovi nasilni vselitvi v hišo ni mogoče govoriti, saj je njen lastnik, prej do polovice, sedaj do celote. Sklep neutemeljeno sledi ZSR, za katerega se je izkazalo, da je neživljenjski in v tem primeru krivičen do nasprotnika. Nasprotni udeleženec predlaga, da naj revizijsko sodišče bodisi spremeni izpodbijani sklep, tako da bo predlagateljico določilo za imetnico pravice do uporabe stanovanja v zgornji etaži, ali pa ta sklep razveljavi.

V postopku, ki je bil opravljen po 390. členu ZPP, predlagateljica na vročeno revizijo ni odgovorila, Javni tožilec R Slovenije pa se o njej ni izjavil. Po uradni dolžnosti upoštevne (37. člen ZNP v zvezi s 386. členom ZPP) bistvene kršitve določb postopka v smislu 10. točke člena 354.2 ZPP v postopku ni bilo. Druge bistvene kršitve določb postopka se upoštevajo, samo če so z revizijo izrečno uveljavljane. Revizija niti formalno opredeljeno niti vsebinsko ne zatrjuje nobene procesne kršitve.

Revizijsko sodišče je v tej nepravdni zadevi že enkrat odločalo in sicer pod opr. štev II Ips 522/89. Tedaj je preskušalo sklep sodišča druge stopnje opr. štev. I Cp 1041/89 z dne 22.6.1989. S tem sklepom je sodišče druge stopnje ugodilo predlagateljičini pritožbi in spremenilo sklep sodišča prve stopnje, tako da je odločilo: "Predlagateljica se določi za imetnico pravice do uporabe stanovanja na enodružinski stanovanjski hiši". Revizijsko sodišče je s sklepom II Ips 522/89 z dne 1.2.1990 ugodilo reviziji nasprotnega udeleženca, sklep sodišča druge stopnje razveljavilo in vrnilo zadevo sodišču druge stopnje v novo odločanje. Sodišče druge stopnje je nato s sklepom I Cp 380/90 z dne 8.3.1990 predlagateljičini pritožbi sicer ponovno ugodilo, vendar tokrat z razveljavitvijo sklepa prve stopnje in vrnitvijo zadeve temu sodišču v ponovno odločanje.

V nadaljevanju postopka je sodišče prve stopnje odločalo trikrat in nazadnje odločilo s sedaj obravnavanim sklepom, katerega izrek se glasi: "Predlagateljica se določi za imetnico pravice do uporabe stanovanja na enodružinski stanovanjski hiši". Z izpodbijanim sklepom sodišča druge stopnje je navedena odločitev postala pravnomočna. Iz citiranih izrekov prvič izpodbijanega in sedaj izpodbijanega sklepa je takoj očitno, da gre ne le za vsebinsko istovetno odločitev ampak tudi za dobesedno enak izrek odločitve. Na to je treba opozoriti zaradi naslednjega stališča revizijskega sodišča v sklepu II Ips 522/89 z dne 1.2.1990, ki ga je potrebno citirati: Sodišče druge stopnje ... z opredelitvijo predmeta pravice uporabe, o kateri je odločilo, kot "stanovanja na enodružinski stanovanjski hiši", ni opredelilo stanovanja v skladu z določbo člena 12.1 v zvezi s členom 4.1 ZSR. Dejanske podlage za tako opredelitev stanovanja, o katerem je odločeno, v razlogih izpodbijanega sklepa tudi ni.

Primerjava izrekov prvič izpodbijanega in sedaj izpodbijanega pravnomočnega sklepa seveda ne omogoča drugačne ocene, kakor da tudi z opredelitvijo predmeta pravice uporabe, o kateri je odločilo s sedaj izpodbijanim sklepom, sodišče ni opredelilo stanovanja v skladu z določbo 1. odst. 12. člena v zvezi s 1. odst. 4. člena ZSR (Zakona o stanovanjskih razmerjih, Ur.l. SRS št. 35/82-14/84 - katerega je treba v tej zadevi uporabiti glede na določbo 158. člena Stanovanjskega zakona, Ur.l. RS št. 18/91-I). Po presoji revizijskega senata pa tudi v razlogih sedaj izpodbijanega sklepa ni dejanske podlage za takšno opredelitev stanovanja (torej opredelitev v skladu s pravkar citiranima določbama ZSR) - dejanske ugotovitve o tem pa bi bile nujne glede na vprašanja, ki so bila v tej zadevi sporna (upoštevaje zlasti dejansko trditveno podlago stališč nasprotnega udeleženca) in to sporna ne le v času pred prvič izpodbijanim pravnomočnim sklepom temveč tudi v zaključni fazi postopka, tj. pred sedaj izpodbijanim pravnomočnim sklepom.

Po pravkar povedanem je glede izhodišč revizijske presoje v prvem in v sedanjem revizijskem postopku situacija v bistvu nespremenjena. Zato tudi ne more biti nobene razlike med konkretno pomembnimi materialnopravnimi stališči revizijskega sodišča v sedanjem revizijskem postopku in takimi njegovimi stališči v prvem revizijskem postopku v tej nepravdni zadevi. Zato pa ni potrebe, da bi revizijsko sodišče ponovno v celoti obrazložilo svojo presojo o tem, kako je treba razlagati določbe 17. člena v zvezi z 8. ter 1., 4. in 12. členom ZSR, kakor jih je v tovrstnih zadevah potrebno upoštevati in uporabljati. Popolne razloge o tem je zapisalo v svojem sklepu II Ips 522/89 z dne 1.2.1990, ki je sodiščema prve in druge stopnje (v spisu) na razpolago, ta odločba pa je bila tudi vročena obema deležencema postopka. Zato so potrebne le še konkretne dodatne izpeljave, kakor jih narekuje sedanja, v tem istem postopku ponovno nastala situacija - ko revizijski senat ponovno nima potrebne dejanske podlage za presojo, ali je bilo z izpodbijanim pravnomočnim sklepom pravilno uporabljeno materialno pravo.

Sodišče prve stopnje je glede vprašanja, o katerih prostorih v stanovanjski hiši odloča kot o stanovanju, ki sta ga udeleženca postopka kot zakonca uporabljala v odločilnem trenutku razveze, zapisalo v obravnavanem sklepu, da je "moralo (glede na že poprej ugotovljeno okoliščino, da se je po razvezi odselil iz skupnega stanovanja in ostale že ugotovljene okoliščine) ugotoviti le še okoliščino, ali pomenijo stanovanje prav vsi prostori v hiši ali pa morda nekateri prostori ali deli stavbe ne spadajo v stanovanje, ki sta ga zakonca v odločilnem trenutku razveze uporabljala... Ta ugotovitev izhaja iz ... mnenja izvedenca, po katerem le vsi prostori predstavljajo zaključeno stanovanjsko enoto in ni mogoče nobenega prostora izključiti." Sodišče druge stopnje je na pritožbeni očitek, da je sklep nedoločen, odgovorilo, "da je določena predlagateljica za imetnico pravice stanovanja na celotni enodružinski stanovanjski hiši, to je na vseh prostorih v tej hiši. Jasno je, da sklep zajema tudi skupne prostore oziroma pomožne prostore v tej hiši." Po presoji revizijskega senata v razlogih sklepov prve in druge stopnje (zlasti tudi ne v njunih pravkar citiranih delih) ni zadostne podlage za presojo, ali je bilo materialno pravo z izpodbijanim sklepom pravilno uporabljeno ali ne. Ključno je pojmovanje "stanovanja" v smislu ZSR kot pravnega standarda. Ta pravni standard mora uporabiti sodišče, ki v postopku po 17. členu v zvezi z 8. členom ZSR ne more prepustiti izvedencu, kako je v konkretni zadevi treba presojati to izhodišče za odločitev. Pri oceni zadostnosti konkretnih dejanskih ugotovitev, na podlagi katerih je mdr. treba uporabiti pravni standard "stanovanje", je treba v vsaki tovrstni zadevi upoštevati tudi konkretno sporne okoliščine, vsebina in obseg le-teh pa sledi iz trditvenega gradiva udeležencev, v obravnavani zadevi zlasti nasprotnega udeleženca.

Pri obrazloženih izhodiščih je po presoji revizijskega senata v obravnavani zadevi nujno, da sodišče natančno ugotovi in v svojem sklepu navede, v njegovih razlogih pa natančno popiše, na eni strani vse bivalne stanovanjske prostore in stanovanjske pritikline v ožjem smislu, na drugi strani pa vse druge prostore (tj. tiste, ki pogojno lahko služijo kot funkcionalni prostori za več kot eno stanovanje, npr. kurilnica, prostor za kurjavo, garaža ipd. - torej pomožne prostore v hiši, če se uporabi skupno ime, ki ga je zanje uporabilo sodišče druge stopnje v izpodbijanem sklepu) - in to ločeno za vsako etažo, ko gre v obravnavanem primeru za dvoetažno stanovanjsko hišo. Samo tako je namreč po presoji revizijskega senata v obravnavani zadevi lahko dana konkretna podlaga za uporabo pravnega standarda "stanovanje" iz 1. odst. 4. člena ZSR ("za stanovanje po tem zakonu se šteje skupina prostorov, namenjenih za stanovanje, ki so praviloma gradbena celota in imajo poseben vhod") in s tem podlaga za pravilno uporabo materialnega prava, ki jo mora imeti na razpolago ne le sodišče prve stopnje temveč tudi sodišči druge in tretje stopnje - v obravnavanem primeru tudi v povezavi s 1. odst. 12. člena ZSR ("občan sme imeti stanovanjsko pravico le na enem stanovanju") in z 8. členom ZSR (1. odst.: "določbe tega zakona, ki se nanašajo na ... imetnika stanovanjske pravice, se smiselno uporabljajo tudi za ... imetnika pravice do uporabe stanovanja, če ni v tem zakonu drugače določeno;" 2. odst.: "določbe tega zakona, ki se nanašajo na stanovanja v družbeni lastnini, se smiselno uporabljajo tudi za stanovanja v družinskih stanovanjskih hišah ... na katerih ima kdo lastninsko pravico, če ni v tem zakonu drugače določeno").

Pravkar obrazloženim zahtevam izpodbijani pravnomočni sklep ne v svojem izreku ne v svoji obrazložitvi ne ustreza. S tem pa se je po presoji revizijskega senata izkazalo, da je zaradi zmotne uporabe materialnega prava ostalo dejansko stanje nerazčiščeno glede odločilnih dejstev. To je narekovalo ugoditev reviziji na podlagi določbe 2. odst. 395. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP - torej razveljavitev sklepov druge in prve stopnje ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje.

V nadaljevanju postopka bo moralo sodišče prve stopnje v celoti slediti presoji revizijskega sodišča o tem, katera dejstva morajo biti pri ponovni odločitvi ugotovljena in v razlogih odločitve izrečno navedena - slediti pa tudi prej obrazloženemu (in iz prve odločitve revizijskega sodiĐča v tej zadevi ponovljenemuĐ) stališču, da mora sodišče v tej zadevi tudi v samem izreku sklepa navesti, kateri prostori sestavljajo stanovanje, za katero določa imetnika pravice do uporabe (po 2. odst. 17. člena v zvezi z 8. členom ZSR). Glede na naravo sedanje odločitve (razveljavitev sklepov obeh nižjih stopenj - v čemer je razlika nasproti odločitvi pri prvem revizijskem odločanju) in glede na stališča, ki so se pojavljala v odločbah sodišč prve in druge stopnje po prvem sklepu revizijskega sodišča, pa ni odveč še opozorilo: ZPP in ZNP ne poznata pojma "v predhodnem postopku pravnomočno ugotovljenih dejstev", ko gre za postopek, v katerem sta bili odločbi sodišč prve in druge stopnje v celoti razveljavljeni in je bila zato zadeva vrnjena sodišču prve stopnje v novo odločanje. Pri ponovni odločitvi bo zato nujna tudi popolnost razlogov sodišča prve stopnje, enako pa seveda tudi sodišča druge stopnje, če bo prišlo do ponovnega odločanja na pritožbeni stopnji. Podrobnejši napotki sodišču prve stopnje niso potrebni, ker bo sodišče prve stopnje, tudi glede na svoje siceršnje izkušnje v tovrstnih zadevah, lahko sedanje napotke revizijskega sodišča samo ustrezno povezalo s podrobnimi napotki pritožbenega sodišča v dosedanjem postopku in jih ustrezno izpeljalo v celovito izhodišče za svoje vodenje postopka do nove odločitve.

Morda ni odveč le še opozorilo, da je sodna praksa na podlagi 17. člena ZSR, upoštevaje tudi stališča, ki so se izoblikovala glede pravnega standarda "stanovanje" (kot skupina prostorov, namenjenih za stanovanje, ki so praviloma gradbena celota in imajo poseben vhod) iz 1. odst. 4. člena ZSR (oz. v obeh primerih vsebinsko istovetnih določb pred ZSR veljavne stanovanjske zakonodaje) pod določenimi pogoji, čeprav zelo izjemno upoštevala spremembe odločilnih okoliščin - tako subjektivnih (nanašajočih se na osebe, ki se upoštevajo pri odločanju) kakor objektivnih (nanašajočih se na predmet odločanja, tj. stanovanje) - nastalih po trenutku, ki je izhodišče odločanja po citirani zakonski določbi. Vsaj v enaki meri se te izkušnje sodne prakse nanašajo na situacije, ko gre za stanovanje, ki je v skupnem premoženju bivših zakoncev ali pa je na njem kakšna druga lastninska pravica - saj je po 8. členu ZSR za take primere treba smiselno uporabiti določbe 17. člena (v ustrezni zvezi z relevantnimi drugimi določbami) ZSR. To velja tudi za primere, ko se spremenijo lastninska razmerja glede skupnega stanovanja bivših zakoncev, potem ko so že nastali pogoji za sodno odločanje po 2. odst. 17. člena ZSR.