Jedro

V razpravi o obstoju služnostne poti, katere pridobitev tožeča stranka uveljavlja na podlagi priposestvovanja, se sodišče omeji le na ugotavljanje dejstev, ki se nanašajo na vtoževano pot. Obravnavanje dejstev, ki bi kazala morebiten obstoj drugih poti, je pravno nerelevantno in s tem nepotrebno.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo pt. I P 125/97 ugotovilo, da za potrebe gospodujočih zemljišč, vpisanih v vl. št. 1242 k.o. ..., parc. št. 493/1 - travnik, 493/2 - pašnik, 493/4 - travnik, 493/5, 493/6 in 494 - vse tri sadovnjak, obstaja služnostna pravica hoje in vožnje s kmetijsko mehanizacijo po obstoječi vozni trasi ob celotni južni in zahodni meji parcele št. 493/8-njiva, vpisane pri vl. št. 1180 k.o. ...., ki je last tožene stranke, v širini 2,5m in v breme vsakokratnega lastnika. Nadalje je sodišče naložilo stranki, da izstavi tožeči stranki listino, na podlagi katere bo mogoče navedeno služnostno pravico vpisati v zemljiško knjigo in hkrati prepovedalo vsakršno poseganje v to pravico. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti tudi stroške pravdnega postopka.

Tožena stranka je zoper odločitev sodišča prve stopnje vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Pri tem izpostavlja dejstvo, da je sodišče sledilo izpovedbam nekaterih prič tožeče stranke, ni pa preverjalo trditev tožene stranke, ki je zatrjevala, da obstaja za potrebe parcel tožeče stranke druga boljša in vidna pot. Slednja namreč poteka po severnih robovih parcel št. 535, 534, 533, 532, 526, 514/1, in 513/2 k.o. ... in po južnem robu parc. št. 2074 k.o. ..... Pritožnik meni, da bi sodišče moralo opraviti vsaj ogled te poti, saj bi le tako lahko pridobilo odločilna dejstva. Pritožnik v pritožbi tudi navaja, da še sodišče ni zaslišalo prič V. in O., ki jih je predlagal v postopku na prvi stopnji, hkrati pa se o tej svoji odločitvi ni opredelilo v sodbi, zato na podlagi vsega zaključuje, da so pritožbeni razlogi izkazani in predlaga sodišču druge stopnje, da se pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V odgovoru na pritožbo predlaga tožeča stranka zavrnitev pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje je prvostopno sodbo preizkusilo v mejah v pritožbi navedenih razlogov, po uradni dolžnosti pa je pazilo tudi na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka in pravilno uporabo materialnega prava (prvi in drugi odstavek 365. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju: ZPP).

Glede navedb pritožnika, ki se nanašajo na dejstva v zvezi z drugo, boljšo in vidno potjo, ki poteka po severnem in južnem robu zgoraj navedenih parcel (tožena stranka je to zatrjevala že v postopku na prvi stopnji) in ki naj bi zagotavljala tožeči stranki nemoten dostop do njenih zemljišč, je sodišče druge stopnje ugotovilo, da so navedbe pravno povsem nerelevantne. Tožeča stranka je namreč s tožbo zahtevala ugotovitev obstoja služnostne pravice na podlagi priposestvovanja. Kot določa Zakon o temeljnih lastninsko pravnih razmerjih (Uradni list SFRJ 6/80 in nasl., v nadaljevanju ZTLR), se stvarna služnost pridobi s priposestvovanjem v primeru, ko je lastnik gospodujoče stvari dejansko izvrševal služnost že dvajset let, lastnik služne stvari pa temu ni nasprotoval (54. člen ZTLR). Sodišče se torej v razpravi o obstoju služnostne poti, katere pridobitev tožeča stranka uveljavlja na podlagi priposestvovanja, omeji zgolj na ugotavljanje tistih dejstev, ki se nanašajo na vtoževano pot. Pomembna so predvsem dejstva, ki pojasnjujejo, koliko časa je uporabnik gospodujočega zemljišča dejansko uporabljal služeče zemljišče in ali se je temu ravnanju lastnik služečega zemljišča kakorkoli upiral, povsem nepomembna za odločitev pa so dejstva, ki bi kazala na morebiten obstoj ene ali več drugih poti, ki bi morebiti vodile do zemljišč, ki se v pravdi pojavljajo kot gospodujoča. Navedbe tožene stranke tj. pritožnika, da obstaja še druga pot, ki je boljša in vidna in ki prav tako pelje do parcel v lasti tožeče stranke, so torej v obravnavani zadevi pravno povsem nerelevantne in jim zato pritožbeno sodišče ni sledilo.

V zvezi z navedbami pritožnika, da je prvostopno sodišče nepopolno ugotovilo dejansko stanje oz. da je kršilo pravila postopka, s tem, ko ni zaslišalo predlaganih prič V. in O., je sodišče druge stopnje ugotovilo, da je tožena stranka (pritožnik) predlagala zaslišanje prič zato, ker naj bi le-te vedele izpovedati dejstva v zvezi z že (zgoraj) omenjeno drugo potjo, torej ne v zvezi s potjo, ki jo je vtoževala tožeča stranka in je bila predmet spora. Z zaslišanjem predlaganih prič bi torej pomembne okoliščine in odločilna dejstva v zadevi, ki so bila ugotovljena na prvi stopnji, ne bila osvetljena v drugačni luči, saj navedbe o morebitni drugi poti (kot je bilo že povedano zgoraj) niso pravno relevantna v tej pravdi. Glede pritožbenih navedb, da se sodišče v sodbi ni opredelilo o razlogih za zavrnitev zaslišanja predlaganih prič, pa pritožbeno sodišče opozarja na določbo četrtega odstavka 338. člena ZPP, ki določa, da mora sodba (obrazložitev) vsebovati le tiste dokaze, na katere je sodišče oprlo to sodbo. Ravnanje sodišča prve stopnje, ki se v sodbi ni opredelilo glede razlogov za zavrnitev zaslišanja s strani toženca predlaganih prič, torej ne vpliva niti ne more vplivati na zakonitost in pravilnost sodbe, saj je svojo sodbo oprlo na druge dokaze.

Drugostopenjsko sodišče je zato pritožbene razloge tudi v tem delu zavrnilo kot neutemeljene.

Sodišče prve stopnje je po mnenju pritožbenega sodišča pravilno ugotovilo dejansko stanje in materialnopravno pravilno odločilo v skladu s 1. odst. 56. člena ZTLR, 1. odst. 54. člena ZTLR in 57. členom ZTLR. Primerno je navedlo in obrazložilo vsa relevantna dejstva in dokaze, na katere je oprlo svojo sodbo. Poleg tega sodišče druge stopnje v pritožbenem postopku ni ugotovilo nobenih kršitev, niti materialnega prava, niti pravil pravdnega postopka, na katere mora paziti sodišče po uradni dolžnosti, zato je na podlagi vsega navedenega odločilo tako, kot je razvidno iz izreka te odločbe.