Jedro

Kot razlog za sklenitev pogodbe za določen čas je v pogodbi o zaposlitvi za določen čas, ki sta jo sklenili tožnica in tožena stranka, navedeno nadomeščanje začasno odsotnega delavca (porodniški dopust določene delavke). Stališče prvostopenjskega sodišča, da je dokazan obstoj razloga po 2. alinei 1. odstavka 54. člena ZDR-1 za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas, je pravilno. Pritrditi je zaključku, da je ta razlog v obravnavanem primeru podan in da je tožničina pogodba o zaposlitvi zaradi nadomeščanja začasno odsotnega delavca sklenjena zakonito, ker je v njej poimensko navedena delavka, ki jo je tožnica nadomeščala, njena veljavnost pa je določena znotraj obdobja odsotnosti odsotne delavke. Pri sklepanju pogodbe o zaposlitvi za določen čas zaradi nadomeščanja začasno odsotnega delavca je bistvenega pomena dejstvo, da se sklene za enako delovno mesto kot ga je zasedala začasno odsotna delavka in da je tožnica, ki jo je nadomeščala, opravljala dela in naloge, ki so določene za to delovno mesto, pri čemer okoliščina, da ni opravljala točno enakega dela kot odsotna delavka, ni bistvena. Ker v obravnavanem primeru pogodba o zaposlitvi za določen čas ni bila sklenjena v nasprotju z zakonom ali kolektivno pogodbo, prav tako pa ne gre za primer, ko delavec ostane na delu po poteku določenega časa, nista izpolnjena niti prvi niti drugi pogoj za transformacijo delovnega razmerja za določen čas v delovno razmerje za nedoločen čas iz citirane določbe. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo: - da se zavrne tožbeni zahtevek, ki se glasi: „1. Ugotovi se, da je med tožečo stranko in toženo stranko sklenjena pogodba o zaposlitvi za nedoločen čas za delovno mesto „PRODAJALEC ...“ od 17. 10. 2013 dalje.

2. Tožena stranka je dolžna tožečo stranko pozvati nazaj na delo in ji omogočiti vrnitev na delo pod enakimi pogoji in pravicami kot jih je imela v delovnem razmerju s toženo stranko ter ji od prenehanja delovnega razmerja od 23. 3. 2014 dalje pa do poziva nazaj na delo priznati vse pravice iz delovnega razmerja po pogodbi o zaposlitvi za nedoločen čas na delovnem mestu „PRODAJALEC ...“, vključno z obračunom zaostalih mesečnih plač, davkov in prispevkov ter izplačilom mesečnih neto plač, z zamudnimi obrestmi od dospelosti posameznih neto plač dalje, ter vpisati delovno dobo v matično evidenco ZPIZ, ter jo prijaviti v pokojninsko, invalidsko, zdravstveno in druga zavarovanja, za čas od prenehanja delovnega razmerja dne 23. 3. 2014 do dneva poziva nazaj na delo, vse v roku 15 dni, pod izvršbo.“ (I. točka izreka); - da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka (II. točka izreka).

2. Tožeča stranka vlaga pritožbo zoper navedeno sodbo (razen zoper odločitev, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka) iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi zmotne uporabe materialnega prava, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka po 339. členu ZPP. Za presojo utemeljenosti tožbenega zahtevka v obravnavanem primeru je odločilnega pomena, da je tožnica sklenila pogodbe o zaposlitvi za določen čas, ne da bi za to obstajal stvaren in objektiven razlog. Ker po naši delovnopravni zakonodaji pogodba o zaposlitvi za določen čas predstavlja izjemo od splošnega pravila sklepanja pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas, je treba zakonske določbe, ki jo urejajo (od 54. do 58. člena ZDR-1), razlagati ozko in v smislu preprečitve zlorabe tega instituta, tako da ne bi prihajalo do fiktivnega zaposlovanja za določen čas. Ker gre za izjemo, mora delavec že ob nastopu dela, oziroma ko podpiše tako pogodbo o zaposlitvi, vedeti, iz katerega razloga sklepa pogodbo o zaposlitvi za določen čas.

Pred sodiščem prve stopnje je bilo nesporno ugotovljeno, da tožena stranka ni dokazala resničnosti razloga, zaradi katerega je sklenila pogodbo za določen čas, saj A.A. v času od 17. 10. 2013 do 23. 3. 2014 ni bila odsotna zaradi porodniškega dopusta (od 24. 3. 2013 do 6. 7. 2013 je bila odsotna zaradi porodniškega dopusta, od 7. 7. 2013 do 23. 3. 2014 zaradi dopusta za nego in varstvo otroka, nato pa je do 14. 4. 2014 koristila dopust, na delo pa se je vrnila v drugo poslovno enoto dne 14. 4. 2014), v nobenem primeru pa ni mogoče govoriti, da bi tožnica nadomeščala A.A..

Že na podlagi 2. odstavka 214. člena ZPP in na podlagi stališča Vrhovnega sodišča RS v odločbi opr. št. VIII Ips 471/2006 z dne 2. 10. 2007 (ter sodbe Višjega delovnega in socialnega sodišča Pdp 1052/2005, po kateri je delodajalec tisti, ki nosi dokazno breme glede dogovora za sklenitev pogodbe za določen čas) je mogoče tožbenemu zahtevku ugoditi, saj toženka domneve o obstoju pogodbe za nedoločen čas ni uspela izpodbiti. Še več, tožena stranka je ves čas postopka dokazovala, da je bila pogodba za določen čas sklenjena zaradi porodniškega dopusta A.A., kar pa očitno ni bilo res in se je izkazalo, da so A.A. očitno nadomeščali drugi zaposleni delavci. Sodišče je po izpodbijani sodbi očitno kršilo materialno pravo in zmotno ugotovilo dejansko stanje. Po sodni praksi se domneva, da je bila sklenjena pogodba za nedoločen čas, v kolikor se razlog sklenitve pogodbe za določen čas izkaže za neresničnega - tako sodba Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 10/2004 z dne 14. 9. 2004, iz katere izhaja: „Glede na to, da je delovno razmerje za določen čas navedeno kot izjema od pravila, da se delovno razmerje sklene za nedoločen čas in to le ob obstoju v zakonu naštetih razlogov, je opredelitev konkretnega zakonskega razloga v pisni pogodbi o zaposlitvi za določen čas pogoj za zakonitost sklenitve takšnega delovnega razmerja.“ V konkretni zadevi je bila pogodba za določen čas sklenjena iz razloga nadomeščanja A.A. zaradi porodniškega dopusta, ta čas pa se je iztekel že prej, zato je očitno prenehal razlog, zaradi katerega je bila ta pogodba sklenjena in na katerega sta stranki pogodbe vezali veljavnost pogodbe. Od samega začetka je šlo za fiktivni razlog pri sklenitvi pogodbe za določen čas, kar je nedopustna causa po 39. členu OZ, in gre za fiktivno pogodbo. Po 1. odstavku 17. člena Zakona o starševskem varstvu in družinskih prejemkih (v nadaljevanju: ZSDP) ima mati le 105 dni porodniškega dopusta. Še več, porodniški dopust v času, ko se je pogodba sklepala, sploh ni mogel nastopiti, ker je že potekel pred prihodom tožnice in je očitno nekdo drug nadomeščal A.A.. Domneve o obstoju pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas toženka tudi v nadaljevanju ni izpodbila, ampak je le še potrdila, da tožnica ni imela ničesar opraviti z delom A.A., da so to delo prevzeli drugi delavci še pred prihodom tožnice, kar nesporno priznava toženka in da je A.A. nadomeščala druga delavka, ki je bila že pred prihodom tožnice zaposlena pri toženki. Tožnica pa specifičnega dela, ki ga je opravljala A.A., ni nikoli prevzela niti tega dela ni nikoli opravljala.

Sodišče prve stopnje je v 3. odstavku 7. točke obrazložitve izpodbijane sodbe navedlo, da naj bi vsi delavci imeli enake pogodbe, sklenjene za delovno mesto prodajalec ..., ne glede na to, na katerem oddelku so delali, zaradi česar so bili zamenljivi in so vsi lahko delali vsako delo, ki je bilo določeno v opisu del za to delovno mesto, in da posledično ni pomembno dejstvo, da tožnica ni delala povsem enakega dela kot A.A., t.j. dela na oddelku kruha, niti dejstvo, da je bilo to delo prerazporejeno na že zaposlene delavke še pred zaposlitvijo tožnice. Stališče sodišča prve stopnje ni utemeljeno. Dejstvo, da imajo vsi zaposleni delavci formalno sklenjene enake pogodbe, še nič ne pove glede veljavnosti sklenjene pogodbe o zaposlitvi za določen čas tožnice in tudi ne o posameznih delovnih mestih zaposlenih (predvsem A.A.), saj izostanek pisne oblike oziroma nepopolna vsebina pisne pogodbe o zaposlitvi ne vpliva na obstoj in veljavnost pogodbe o zaposlitvi. Kakšen je bil resničen delokrog A.A., katero naj bi nadomeščala tožnica, je sodišče lahko spoznalo, ko je A.A. zaslišalo, vendar je njeno izpoved zaradi zmotne uporabe materialnega prava jemalo kot pravno nerelevantno, sicer ne bi moglo priti do takšnih neutemeljenih zaključkov oziroma do zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Sodišče očitno ni presojalo, ali je tožnica res prevzela delo A.A. ali ne in sploh ni upoštevalo izpovedbe priče A.A., ki je izpovedala: „Bila sem namestnica oddelkovodje, čeprav za to nisem imela kakšne posebne pogodbe, ampak sem bila običajna prodajalka“, ter “Na vprašanje pooblaščenca tožeče stranke, kdo me je nadomeščal na oddelku kruha in če je to bila tožnica povem, da ne, kolikor mi je znano, me je nadomestila ena izmed prodajalk, ki je že bila zaposlena pri B. v C.“ Namen celotnega postopka je bil ugotoviti, ali je tožnica res nadomeščala A.A.. Postopek je pokazal, da tožnica A.A. ni v ničemer nadomeščala. A.A. je delala na oddelku kruha do konca februarja 2013, od tega datuma je tudi nadomeščala oddelkovodjo (nato je bila od 24. 3. 2013 do 6. 7. 2013 odsotna zaradi porodniškega dopusta, od 7. 7. 2013 do 23. 3. 2014 zaradi dopusta za nego in varstvo otroka, nato pa je do od 23. 3. 2014 do 14. 4. 2014 koristila dopust, na delo pa se je vrnila v drugo poslovno enoto dne 14. 4. 2014). Tožnica ni prevzela dela od A.A. niti dela ni oddala A.A., ki se na delo ob izteku tožničine pogodbe niti ni vrnila. A.A. je pred prihodom tožnice že nadomeščala druga zaposlena oseba in je tožnica prišla na delo v času, ko je bila A.A. na dopustu za nego in varstvo otroka, ter je A.A. nadomeščal nekdo drug za čas porodniškega dopusta, za čas nege in varstva otroka kot tudi za čas dopusta. ZDR-1 ne dopušča sklenitev pogodbe za določen čas za nadomeščanje osebe, ki je očitno že nadomeščana z drugimi zaposlenimi pri delodajalcu. Tožnica je opravljala delo na blagajni in delo na oddelku pijače, pomembnejšega vodstvenega dela oddelkovodje pa tožnica ni nikoli opravljala, niti peke kruha, to je počela druga oseba namesto A.A., ob izteku pogodbe pa tožnica ni predala dela A.A., ki se na delo po izteku tožničine pogodbe ni vrnila. Sodišče ni spoštovalo načela, da je pogodba za določen čas izjema in da je v primeru nadomeščanja delavca ne gre samo za nadomeščanje osebe v formalnem smislu, ampak tudi za opravljanje dela, ki ga je odsoten delavec opravljal. Neutemeljeno je tudi stališče sodišča prve stopnje pod 9. točko obrazložitve. Tožeča stranka je na prvem naroku dne 11. 7. 2014 pojasnila sodišču stališče sodišča druge stopnje v obrazložitvi sodbe opr. št. Pdp 214/2005, po katerem je splošno sklicevanje na porodniški dopust neutemeljeno, saj je v nasprotju z Zakonom o starševskem varstvu in družinskih prejemkih, ter očitno kaže na neresnično causo pri sklenitvi pogodbe za določen čas. Tožena stranka bi morala s tožnico skleniti pogodbo za nedoločen čas in to je bil očitek, šlo je za očitek zlorabe zakonodaje, sodišče pa je v konkretni zadevi z izpodbijano sodbo potrdilo, da je zakonodajo mogoče obiti na način, da se zgolj formalno nadomešča, samo nadomestitev pa naj opravijo drugi zaposleni - kar ni v skladu z namenom zakona. Tožeča stranka predlaga Višjemu delovnemu in socialnemu sodišču v Ljubljani, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovni postopek.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo navaja, da je pritožba neutemeljena in da so stališča izpodbijane sodbe pravilna, zato predlaga potrditev sodbe sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami in dopolnitvami – ZPP) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo. Zlasti ni podana bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, saj je izpodbijana sodba ustrezno obrazložena in vsebuje razloge o odločilnih dejstvih. Prvostopenjsko sodišče je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in sprejelo materialnopravno pravilno odločitev. Pritožbeno sodišče se strinja z razlogi izpodbijane sodbe, v zvezi s pritožbenimi navedbami pa še dodaja:

6. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev oprlo na pravilno pravno podlago, to je zlasti na določbe 54. do 56. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013 – ZDR-1), ki določajo primere, ko se lahko z delavcem sklene pogodba o zaposlitvi za določen čas ter posledice nezakonito sklenjene pogodbe za določen čas. V 2. alinei 1. odstavka 54. člena ZDR je kot razlog za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas naveden primer, če gre za nadomeščanje začasno odsotnega delavca. Kot razlog za sklenitev pogodbe za določen čas je v pogodbi o zaposlitvi za določen čas, ki sta jo sklenili tožnica in tožena stranka, navedeno nadomeščanje začasno odsotnega delavca (porodniški dopust – A.A.), to je razlog po 2. alinei 1. odstavka 54. člena ZDR. Pravdni stranki sta sklenili pogodbo o zaposlitvi za opravljanje dela na delovnem mestu prodajalec ... za določen čas od 17. 10. 2013 do 23. 3. 2014. 7. Stališče prvostopenjskega sodišča, da je dokazan obstoj razloga po 2. alinei 1. odstavka 54. člena ZDR-1 za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas, je pravilno. Pritrditi je potrebno zaključku, da je ta razlog v obravnavanem primeru podan in da je tožničina pogodba o zaposlitvi zaradi nadomeščanja začasno odsotnega delavca sklenjena zakonito, ker je v njej poimensko navedena delavka, ki jo je tožnica nadomeščala, njena veljavnost pa je določena znotraj obdobja odsotnosti odsotne delavke. Pravilna je presoja sodišča prve stopnje, da je pri sklepanju pogodbe o zaposlitvi za določen čas zaradi nadomeščanja začasno odsotnega delavca bistvenega pomena dejstvo, da se sklene za enako delovno mesto kot ga je zasedala začasno odsotna delavka A.A., to je prodajalec ... in da je tožnica, ki jo je nadomeščala, opravljala dela in naloge, ki so določene za to delovno mesto, pri čemer okoliščina, da ni opravljala točno enakega dela kot odsotna delavka (delo na oddelku kruha), ni bistvena, kljub nasprotnemu stališču tožeče stranke, pri katerem vztraja tudi v pritožbi. Sodišče prve stopnje je namreč na podlagi izpovedi tožnice in zaslišanih prič, zlasti A.A., D.D. in E.E., ugotovilo, da imajo vsi prodajalci sklenjeno enako pogodbo za delovno mesto prodajalec ... in da delajo povsod, ker jih oddelkovodje in izmenovodje razporejajo med oddelki, odvisno od potreb delovnega procesa. D.D. je potrdila, da je bila tožnica zaposlena za nadomeščanje A.A., ker je toženi stranki zaradi njene odsotnosti manjkala ena delavka. Glede na opisano organizacijo delovnega procesa pri toženi stranki pritožbeno sodišče pritrjuje tudi zaključku sodišča prve stopnje, da ni pomembno, da tožnica ni delala povsem enakega dela kot pred njo A.A. (delo na oddelku kruha) in da je bilo to delo že pred zaposlitvijo tožnice odrejeno drugim delavcem, kakor tudi ugotovitvi, da je tožena stranka ravnala pravilno, ko je poskušala delo odsotne delavke najprej razporediti med ostale zaposlene in študente oziroma dijake, nato pa je ugotovila, da potrebe delovnega procesa dejansko zahtevajo dodatnega delavca na delovnem mestu prodajalec ..., zaradi česar so sklenili pogodbo o zaposlitvi za to delovno mesto s tožnico, tako da je bilo na tem delovnem mestu ponovno zaposleno zadostno število delavcev in je delovni proces potekal nemoteno. Dejstvo, da je bila A.A. po izteku porodniškega dopusta in dopusta za nego in varstvo otroka premeščena v drugo poslovalnico na njeno željo, zaradi lažjega usklajevanja družinskih in službenih obveznosti, tudi po oceni pritožbenega sodišča ne dokazuje neresničnosti v pogodbi o zaposlitvi navedenega razloga za sklenitev delovnega razmerja za določen čas (nadomeščanje A.A.), kot trdi tožnica. Zato so pritožbene navedbe s tem v zvezi neutemeljene.

Enako pa velja glede stališča tožnice, da ni nadomeščala A.A. med porodniškim dopustom, ker je trajal le v obdobju od 24. 3. 2013 do 6. 7. 2013, kar naj bi dokazovalo fiktivnost razloga za sklenitev delovnega razmerja za določen čas. Sodišče prve stopnje je s tem v zvezi zavzelo pravilno stališče, da „nadomeščanje zaradi porodniškega dopusta odsotne delavke“, kot je opredeljeno v sporni pogodbi o zaposlitvi, lahko zajema tudi čas, ko se takšna delavka na podlagi 26. člena Zakona o starševskem varstvu in družinskih prejemkih (Ur. l. RS,št. 110/2006 s spremembami – ZSDP) nahaja na dopustu za nego in varstvo otroka, kar je očitno imela v mislih tožena stranka, ko je pogodbo o zaposlitvi za določen čas sklepala (kar je razumljivo že ob upoštevanju trajanja določenega časa, kot je opredeljen v sporni pogodbi). Pri tem tudi po oceni pritožbenega sodišča ne pride v poštev sklicevanje tožnice na sodbo VDSS opr. št. Pdp 214/2005, v kateri nikakor ni šlo za podoben primer kot je obravnavani, saj je bilo v tej zadevi bistveno, da je delavka sklenila pogodbo o zaposlitvi za določen čas na „čas trajanja porodniškega dopusta delavke ...“, ker pa je po preteku tega časa delala še tri tedne v času, ko je delavka, ki jo je nadomeščala, po zaključenem porodniškem dopustu (oz. dopustu za nego in varstvo otroka) izrabila še letni dopust, je v skladu z določbo tedaj veljavnega 54. člena ZDR prišlo do transformacije pogodbe o zaposlitvi, sklenjene za določen čas, v pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas. Iz obrazložitve navedene sodbe je med drugim tudi razvidno, da pritožbeno sodišče ni pritrdilo stališču tožene stranke v pritožbi (glede pojma „porodniški dopust“, ki je podobno stališču tožnice v obravnavani zadevi), saj je navedlo, da bi, v kolikor bi sprejeli pravno naziranje tožene stranke v pritožbi, da po Zakonu o starševskem varstvu in družinskih prejemkih traja porodniški dopust 105 dni, že po preteku tega časa tožnici prešlo delovno razmerje v nedoločen čas.

8. Zakonski pogoji za transformacijo delovnega razmerja v tožničinem primeru niso podani, ker niso izpolnjeni pogoji iz 56. člena ZDR-1, ki opredeljuje posledice nezakonito sklenjene pogodbe o zaposlitvi za določen čas. Po tej določbi se šteje, da je delavec sklenil pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, če je pogodba o zaposlitvi za določen čas sklenjena v nasprotju z zakonom ali kolektivno pogodbo ali če ostane delavec na delu tudi po poteku časa, za katerega je sklenil pogodbo o zaposlitvi. Ker v obravnavanem primeru pogodba o zaposlitvi za določen čas ni bila sklenjena v nasprotju z zakonom ali kolektivno pogodbo, prav tako pa ne gre za primer, ko delavec ostane na delu po poteku določenega časa, nista izpolnjena niti prvi niti drugi pogoj za transformacijo delovnega razmerja za določen čas v delovno razmerje za nedoločen čas iz citirane določbe. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek.

9. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

10. Izrek o pritožbenih stroških je odpadel, ker niso bili priglašeni.