Jedro

Ravnanja stranskega intervenienta (kot pogodbenega shranjevalca stvari) sodijo v sfero države, zaradi česar so njegove opustitve stvar notranjega razmerje med njim in toženko. Tožnika to ne zadeva. Vprašanje, kdo od njiju je opustitve zagrešil, je nerelevantno. Bistvena je ugotovitev, da je tožniku pravno relevantna škoda (v zvezi s poškodbami v notranjosti vozila zaradi neprimernega skladiščenja) nastala v sferi (delovanja) toženke.

Delovanje pristojnega organa v skladu z zakonskimi pooblastili ne more pomeniti protipravnega dejanja in posledično tudi ne odškodninske odgovornosti toženke (države). Tega ne spremeni niti dejstvo, da je oseba v kazenskem postopku (v katerem so bila takšna dejanja pristojnih organov v skladu z zakonskimi pooblastili opravljena) nato oproščena obtožbe.

Manjvrednost vozila, do katere je prišlo (zgolj) zaradi staranja (amortizacije) vozila, ne predstavlja škode, ki bi bila posledica (protipravnega) zasega. Pravno relevantno (premoženjsko) škodo nastalo zaradi njega predstavljata škoda (stroški) zaradi nemožnosti uporabe vozila (ki je tožnik ne uveljavlja) in škoda, nastala zaradi nemožnosti prodaje vozila v času trajanja protipravnega odvzema.

Izrek

I. Pritožba stranskega intervenienta se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pritožbi tožnika se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi v II. točki izreka za znesek 10.880,00 EUR in v celoti v III. točki izreka ter se v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

III. Stranski intervenient sam nosi stroške nastale z vložitvijo pritožbe, toženka pa stroške nastale z vložitvijo odgovora na njegovo pritožbo.

IV. Odločitev o stroških nastalih tožniku z vložitvijo pritožbe ter toženki in stranskemu intervenientu nastalih z vložitvijo odgovorov nanjo se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo z dne 14.11.2014 toženki naložilo, da tožniku v 15 dneh plača 300,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28.10.2011 dalje do plačila (I. točka izreka). V višjem delu je tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka). Hkrati je tožniku naložilo, da v roku 15 dni toženki povrne pravdne stroške v višini 872,50 EUR, stranskemu intervenientu pa stroške v višini 1.064,33 EUR (III. točka izreka).

2. Zoper sodbo sta se pritožila tožnik in stranski intervenient. 3. Tožnik se pritožuje zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter zmotne (nepopolne) ugotovitve dejanskega stanja pritožuje zoper zavrnilni del (II. točka izreka) za znesek 10.880,00 EUR in stroškovno odločitev (III. točka izreka) ter pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, podrejeno pa da spremeni odločitev o pravdnih stroških stanskega intervenienta (tako da le-ta sam v celoti nosi svoje pravdne stroške). Za presojo utemeljenosti zahtevka je bistven zgolj končni izid kazenskega postopka, v katerem je bil zaseg vozila odrejen, in ne, ali je bil zaseg vozila (kot to zmotno meni sodišče prve stopnje) protipraven ali ne. Končni izid kazenskega postopka, v katerem ni bilo tožnikove obsodbe, je nedvomno pokazatelj, da je bil zaseg vozila pravno neutemeljen (neupravičen) v celotnem obdobju njegovega trajanja. Zato je toženka odškodninsko odgovorna za izgubo na vrednosti vozila zaradi amortizacije kot tudi za škodo, ki je nastala zaradi nepravilne hrambe vozila. Do amortizacije sicer res prihaja neizogibno s potekom časa, vendar je potrebno upoštevati dejstvo, da se osebno vozilo kupuje z namenom uporabe in s tem zadovoljevanja določenih potreb, kar je bilo tožniku onemogočeno. Povsem drugo je, če vozilo vrednost izgubi med tem, ko je bilo lastniku odvzeto in se nahaja v tuji oblasti. Sodišče prve stopnje je kljub izvedenskemu mnenju, v katerem je bilo ugotovljeno zmanjšanje vrednosti osebnega vozila zaradi amortizacije v času trajanja njegovega zasega, opustilo ugotavljanje višine iz tega razloga nastale premoženjske škode. Nepravilen je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da je bilo organom toženke najpozneje v letu 2006 znano, kdo je oškodovanec. To namreč izhaja že iz kazenske ovadbe kot tudi obtožnega predloga. Poleg tega družba A. ni oškodovanec po 144. členu ZKP in zoper tožnika niti ni mogla kot upravičenka po 101. členu ZKP uspešno uveljavljati premoženjskopravnega zahtevka za povračilo škode. Tudi ugotovitev, da je zaseg osebnega vozila postal protipraven šele v juliju 2008, ko je sodišče pridobilo cenitveno poročilo izvedenca o vrednosti vozila, je nepravilna. Osebno vozilo bi moralo sodišče prve stopnje vrniti tožniku takoj, ko se je izkazalo, da to ne utegne biti dokazilo v kazenskem postopku. To pa je bilo najpozneje konec decembra 2004, ko je sodišče razpisalo prvo glavno obravnavo, saj se je takrat zagotovo seznanilo z obtožnim predlogom. Cenitev osebnega vozila izvedena v letu 2008 tudi ni bila nujno potrebna, saj bi povsem zadoščalo, da to vrednost sodišče samo ugotovi s pomočjo podatkov Eurotaksa. Sodišče prve stopnje je imelo za preprečitev škode zaradi amortizacije na voljo tudi prodajo vozila in hrambo prejete kupnine do zaključka kazenskega postopka. Ne glede na višino stroškov njegove hrambe je prodajo utemeljevalo že samo nastajajoče zmanjševanje tržne vrednosti vozila. Če bi bilo tožniku osebno vozilo vrnjeno konec leta 2004 oziroma v začetku leta 2005, bi ga imel možnost prodati in se tako izogniti pretežnemu delu škode iz naslova amortizacije. Slednje trditve so bile podane že v pripravljalni vlogi, čemur toženka in stranski intervenient nista ugovarjala, zaradi česar ji je potrebno šteti za priznane (drugi odstavek 214. člena ZPP). To škodo nastalo zaradi amortizacije bi moralo sodišče prve stopnje na podlagi izvedenskega mnenja J. V. ugotoviti. Pritožnik opozarja tudi, da v določbah ZPP o stroških postopka, ni podlage za odločitev, da mora stranskemu intervenientu povrniti njegove pravdne stroške. V zvezi s tem naj bi bilo potrebno upoštevati tudi, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da intervenient ni izvajal hrambe po pravilih stroke in da je tožniku prav zato nastala škoda.

4. Toženka in stranski intervenient v svojih odgovorih pritožbenim navedbam nasprotujeta.

5. Stranski intervenient se iz vseh pritožbenih razlogov (prav tako zaradi kršitve svojih ustavnih pravic) pritožuje zoper I. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje in pritožbenemu sodišču predlaga, da jo spremeni tako, da v celoti zavrne tožbeni zahtevek, podrejeno pa, da jo v tem obsegu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje (vse s stroškovno posledico). Poudarja, da sodišče prve stopnje ni pojasnilo, kdo točno naj bi bil izvajalec skladiščenja. Nesporno naj bi bilo, da je bilo vozilo (najprej) v hrambi na Policijski postaji Grič, na drugi strani pa stranski intervenient, ki je nato s strani navedene policijske postaje zaseženo vozilo prevzel, ni ne oseba in ne organ, ki bi opravljal službo ali kakšno drugo dejavnost državnega organa, organa lokalne skupnosti ali nosilca javnih pooblastil. Gre namreč za privatno podjetje. Sodišče prve stopnje tudi ni podalo razlogov glede dejstev, katero ravnanje toženke oziroma njenih organov točno naj bi predstavljalo premalo skrbno ravnanje (upoštevaje dejstvo, da je svojo odločitev utemeljilo na neprimernem skladiščenju oziroma opustitvi dolžnega ravnanja shranjevalca). Tožbeni zahtevek je neutemeljen tudi zato, ker ni podana aktivna legitimacija na strani tožnika (dejanski oškodovanec naj bi bilo avstrijsko podjetje A. oziroma nato še pristojna zavarovalnica). Ker je B. P. izpovedala, da na zaseženih vozilih niso smeli nič delati ter da je vlaga obstajala že v času prevzema vozila v hrambo, naj bi bilo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Sodišče prve stopnje je tudi prezrlo, da tožnik sploh ni zatrjeval, da naj bi v vozilu nastala kakršnakoli možna vlaga, prav tako ni pojasnil oziroma navedel ukrepov, ki bi jih bil v ta namen dolžan storiti shranjevalec (oziroma tožena stranka), sploh ob izpovedanem, da se v notranjost vozila ni smelo posegati. Sodišče prve stopnje tudi ni podalo razlogov o t.i. sferi delovanja tožene stranke, zaradi česar naj bi bili pritožniku posledično kršeni ustavni pravici do pritožbe in enakosti.

6. Tožnik na pritožbo ni odgovoril, toženka pa ji v odgovoru nasprotuje.

7. Pritožba stranskega intervenienta je neutemeljena, pritožba tožnika pa utemeljena.

V zvezi s pritožbo stranskega intervenienta:

8. Sodišče prve stopnje je natančno izpostavilo vse okoliščine, ki so bile v obravnavanem primeru relevantne za ugotovitev nedopustnosti ravnanja toženke in posledično prisojo odškodnine. Katera dolžna ravnanja (v zvezi s shranjevanjem/skladiščenjem zaseženega vozila) so bila opuščena,(1) je prepričljivo pojasnjeno v točkah 22 - 25 obrazložitve izpodbijane sodbe. Pritožbeni očitek, da tega ni pojasnilo (oziroma da ni podalo razlogov, katero ravnanje toženke oziroma njenih organov naj bi predstavljalo „premalo skrbno ravnanje“), zato nikakor ne drži.(2) V zvezi tem se je nadalje pravilno sklicevalo(3) na 148. člen OZ,(4) saj je bil predmet presoje ravnanje (pravilno opustitve) njenih organov (preko katerih toženka deluje).(5) Sklicevanje na omenjeni člen torej nima nobene zveze s stranskim intervenientom (kot poskuša to slednji v pritožbi(6) neprepričljivo prikazati).

9. Predmet odločanja v predmetni pravdi je bila zatrjevana (odškodninska) odgovornost toženke za škodo, ki naj bi jo utrpel tožnik. Ravnanje stranskega intervenienta (kot pogodbenega shranjevalca stvari) sodijo v njeno sfero,(7) zaradi česar so tudi njegove opustitve (in posledična odgovornost) zgolj stvar notranjega razmerje med njim in toženko. Tožnika to ne zadeva. Z vidika odločitve v predmetni zadevi je namreč vprašanje, kdo od njiju (torej toženka/njeni organi ali stranski intervenient kot njen sopogodbenik(8) ) je v končni fazi opustitve zagrešil (oziroma je zanje odgovoren), nerelevantno.(9) Bistvena je le ugotovitev, da je tožniku pravno relevantna škoda (v zvezi s poškodbami v notranjosti vozila zaradi neprimernega skladiščenja) nastala v sferi (delovanja) toženke.(10)

10. Pritožbena „ugotovitev“, da ni podana tožnikova aktivna legitimacija,(11) kakor tudi navajanje, da naj bi plesen oziroma vlaga na sedežih vozila obstajala že v času prevzema vozila v hrambo, vse (prvenstveno) predstavlja nedopustno in posledično neupoštevno pritožbeno novoto (prvi odstavek 337. člena ZPP(12) ). Nič od tega stranski intervenient v postopku na prvi stopnji ni ugovarjal (pri čemer ni moč videti opravičljivega razloga,(13) zakaj to ni bilo storjeno).

11. Stranski intervenient ne prepriča niti z očitkom, da tožnik ni podal trditev glede obstoja vlage oziroma v zvezi z njo podanimi opustitvami. Da je v vozilu bila prisotna vlaga (in posledično plesen), je omenjeni zatrjeval že v tožbi,(14) kot tudi v pripravljalni vlogi z dne 20.6.2012 (v kateri je navedel tudi ukrepe, ki bi morali biti v zvezi s hranjenjem izvedeni, a niso bili).(15)

12. Ker pritožbeni razlogi niso podani in ker niso podani niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo stranskega intervenienta kot neutemeljeno zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo (353. člen ZPP). Zaradi neuspeha s pritožbo stranski intervenient sam trpi stroške nastale z njeno vložitvijo (1. odstavek 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP). Tudi toženka sama trpi svoje stroške nastale z vložitvijo odgovora na pritožbo, saj v njem podane navedbe niso v ničemer prispevale k predmetni odločitvi o pritožbi stranskega intervenienta (1. odstavek 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 155. člena ZPP).

V zvezi s pritožbo tožnika:

13. Pritožbeno stališče, da je za vprašanje (proti)pravnosti zasega vozila pomemben zgolj končni izid kazenskega postopka (v katerem je bilo vozilo zaseženo), ne drži. Kot je pravilno poudarilo že sodišče prve, je v tem oziru pomembno le, da je bilo vozilo tožniku odvzeto na predpisan način oziroma pod pogoji, ki jih predvideva ZKP.(16) Delovanje pristojnega organa v skladu z zakonskimi pooblastili, ne more pomeniti protipravnega dejanja in posledično tudi ne odškodninske odgovornosti toženke (države). Vsega tega ne spremeni niti dejstvo, da je oseba v kazenskem postopku (v katerem so bila takšna dejanja pristojnih organov v skladu z zakonskimi pooblastili opravljena) nato obtožbe oproščena. O tem se je večkrat jasno izreklo tudi Vrhovno sodišče RS.(17) Tako je v odločbi II Ips 750/2007 z dne 26.8.2010 poudarilo tudi, da ustavna pravica do zasebne lastnine v ZKP ni tako močno varovana in ne omogoča odškodnine vselej, ko ni prišlo do obsodbe, saj je namen kazenskega postopka prav v tem, da se ugotovi, ali je bilo storjeno kaznivo dejanje ali ne. Zato se pravica do odškodnine v takih primerih presoja po splošnih principih odškodninskega prava.

14. V skladu z določbo prvega odstavka 110. člena ZKP se stvari, ki nedvomno pripadajo oškodovancu slednjemu lahko vrnejo še pred koncem postopka, če niso potrebne kot dokaz v kazenskem postopku. Glede na dejstvo, da je bilo (zaseženo) vozilo odtujeno s kaznivim dejanjem družbi v Avstriji, se ni moglo vrniti, preden bi postalo jasno, da le-ta (oziroma kasneje zavarovalnica, ki je izplačala odškodnino) v zvezi z njim ne bo uveljavljala lastninske pravice (oziroma vrnitve). Postopanje kazenskega sodišča glede vrnitve zasežene stvari je namreč urejeno s postopkovnimi pravili, mimo katerih o vrnitvi stvari ne more odločati. Vse predhodno navedeno pa v konkretnem primeru glede trenutka, ko je bilo tožniku v kazenskem postopku vozilo moč vrniti, niti ni bilo ključno. Sodišče prve stopnje je v okviru 19. točke obrazložitve prepričljivo pojasnilo, da bi (ne glede na to, do kdaj bi bilo moč razrešiti vprašanja v zvezi z uveljavljanjem lastninske pravice oziroma vrnitve vozila s strani avstrijskih pravnih subjektov) lahko kazensko sodišče tožniku vozilo vrnilo šele po izdelanem izvedeniškem mnenju v juliju 2008.(18) Do takrat pa je bilo vozilo v kazenskem postopku potrebno kot dokaz (110. člen ZKP).

15. Neutemeljeno je pritožbeno zatrjevanje, da bi zadoščalo, ko bi kazensko sodišče vrednost vozila v ponovnem sojenju ugotavljalo le s pomočjo podatkov Eurotaksa. Sodišče v kazenskem postopku samo presoja, s katerimi dokazi bo ugotavljalo določena pravno-relevantna dejstva in pri tem ni vezano ne na kakršnakoli formalna dokazna pravila (18. člen ZKP), ne na napotke instančnih sodišč.(19) Sodišče prve stopnje je nadalje natančno in prepričljivo(20) izpostavilo razloge, zaradi katerih kazensko sodišče v času, ko je zaseg trajal, vozila ni moglo (pravilno smelo) vozilo prodati in prejeto kupnino hraniti. Pritožnik zgolj z vztrajanjem na drugačnem stališču in opozarjanjem na namen omenjenega instituta (prodaje zaseženih vozil) ne uspe vzbuditi nobenega dvoma v pravilnost razlogov sodišča prve stopnje. Tudi v tem oziru zato ni moč govoriti o nepravilnem postopanju kazenskega sodišča. 16. Utemeljene pa so pritožbene navedbe v zvezi s škodo nastalo kot posledico staranja (amortizacije) vozila. Sodišče prve stopnje je sicer pravilno navedlo (in v tem delu so pritožbene navedbe neutemeljene), da protipravno ravnanje organov toženke od julija 2008 pa do 14.10.2010 ni povečalo verjetnosti staranja vozila ter da bi ta škoda tožniku nastala v vsakem primeru. Manjvrednost vozila, do katere je prišlo (zgolj) zaradi staranja (amortizacije) vozila, ne predstavlja škode, ki bi bila posledica (protipravnega) zasega oziroma odvzema vozila.(21) Pravno relevantno (premoženjsko) škodo nastalo zaradi njega predstavljata škoda (stroški) zaradi nemožnosti uporabe vozila (ki je tožnik ne uveljavlja) in pa škoda (sicer povezana tudi z okoliščino staranja/amortizacije vozila) nastala zaradi nemožnosti prodaje vozila (v času trajanja protipravnega odvzema). Na to drugo pravilno(22) opozarja tudi sodišče prve stopnje, a nato v nadaljevanju napačno zaključi, da naj bi tožnik v zvezi s tem podal le hipotetične (neupoštevne) trditve. Pritožnik namreč upravičeno opozarja, da je že v prvi pripravljalni vlogi (z dne 20.6.2012) podal trditve, da bi vozilo najdlje do konca leta 2005 v izogib nadaljnji premoženjski škodi zaradi nepreprečljivega zmanjševanja vrednosti vozila prodal oziroma da bi ravnal enako, kot je po vrnitvi vozila, ko ga je prodal v manj kot enem mesecu po njegovem prejemu (12.11.2010). Slednji je torej (pravočasno) podal trditve, ki povsem zadoščajo za presojo v zvezi s tem zatrjevane škode.(23) Nadalje tožnik upravičeno navaja, da ne toženka in ne stranski intervenient tem trditvam nista oporekala oziroma jim ustrezno (konkretizirano) nasprotovala.(24) Zato jih je potrebno šteti za priznane/nesporne (drugi odstavek 214. člena ZPP).

17. Spričo navedenega napačnega naziranja sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, kakšno škodo (zaradi staranja oziroma posledične manjvrednosti vozila) naj bi tožnik utrpel, ker vozila ni mogel prodati takrat, ko bi mu moral biti ta (glede na pravilne zaključke sodišča prve stopnje) vrnjen (in sicer v juliju 2008). To škodo predstavlja razlika med vrednostjo avtomobila v juliju 2008 in (spričo amortizacije manjšo) vrednostjo avtomobila v času, ko mu je bil vrnjen. Iz omenjenega razloga je bilo zato potrebno tožnikovi pritožbi ugoditi in sodbo sodišča prve stopnje v II. točki izreka razveljaviti za znesek 10.880,00 EUR (v katerem zavrnilni del pritožbeno izpodbija) ter zadevo v tem obsegu vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP). Posledično je bilo treba razveljaviti tudi odločitev o stroških(25) (III. točka izreka) ter zadevo tudi v tem delu vrniti sodišču prve stopnje v novo odločitev. V novem postopku naj sodišče prve stopnje upoštevaje tožnikove trditve (o tem, da naj bi avto prodal) ugotovi višino škode, ki naj bi mu iz razloga (in v posledici manjvrednosti vozila nastale zaradi amortizacije v obdobju od julija 2008 pa do 14.10.2010) nastala.

18. Odločitev o stroških nastalih tožniku z vložitvijo pritožbe ter toženki in stranskemu intervenientu nastalih z vložitvijo odgovorov nanjo se pridrži za končno odločbo (četrti odstavek 165. člena ZPP).

Op. št. (1): V zvezi s čimer se sodišče prve stopnje upravičeno sklicuje na določbe Uredbe o postopku upravljanja z zaseženimi predmeti, premoženjem in varščinami (Uradni list RS, št. 22/2002, s kasnejšimi spremembami).

Op. št. (2): Te opustitve (zaključkom sodišča prve stopnje o tem pritožba stranskega intervenienta niti ne ugovarja) so natančno (ponekod skorajda algoritemsko) opisane v točkah 23. - 25 (kako naj bi bilo potrebno točno (npr.) posušiti v vozilu ugotovljeno vlago, pa sodišču prve stopnje seveda ni bilo potrebno razlagati). Ustrezne trditve (kot tudi dokaze) v zvezi s tem je prvenstveno podal že sam tožnik, zaradi česar pritožbena trditev o nesubstanciranosti njegovega procesnega gradiva in pavšalnosti nikakor ne drži. Op. št. (3): Glej 14. točko obrazložitve.

Op. št. (4): Obligacijski zakonik, Uradni list RS, št. 83/2001, s kasnejšimi spremembami.

Op. št. (5): Za protipravno škodno ravnanje le-teh, ki je bilo povzročeno pri opravljanju ali v zvezi z opravljanjem svojih funkcij, namreč odgovarja toženka (prvi odstavek 148. člena OZ).

Op. št. (6): Z navajanjem, da sam ni ne oseba in ne organ, ki bi opravljal službo ali kakšno drugo dejavnost tožene stranke.

Op. št. (7): Kakor je sodišče prve stopnje poudarilo v 24. točki obrazložitve.

Op. št. (8): Da je bilo vozilo najprej v hrambi na PPP ..., nato pa prevzeto z njegove strani, kot je razvidno že iz same njegove pritožbe, ni sporno niti za stranskega intervenienta.

Op. št. (9): Simptomatično tej napačni razlagi, čigava odgovornost je v predmetni zadevi predmet presoje, je tudi (samo po sebi novo in že zato neupoštevno) navajanje stranskega intervenienta, da sam v notranjost vozila ni smel posegati (oziroma da takšne dolžnosti ni imel).

Op. št. (10): Kakšne razloge oziroma obrazložitev tega jasnega pojma, bi moralo sodišče prve stopnje posebej podati, pritožnik (ki je zastopan po odvetniku oziroma po pravno kvalificiranem pooblaščencu) tudi sicer ne pojasni (niti, kaj točno naj bi bilo v zvezi s tem nerazumljivo). Posledično ni moč slediti niti navedbi, da naj bi mu bila zato kršena ustavna pravica do pritožbe in enakosti (kako naj bi mu bila kršena v zvezi z ostalimi pritožbenimi navedbami, kar tudi zatrjuje, prav tako ni pojasnjeno).

Op. št. (11): Pritožnik navaja, da naj bi bil dejanski oškodovanec avstrijsko podjetje A. oziroma pristojna zavarovalnica.

Op. št. (12): Zakon o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/1999, s kasnejšimi spremembami.

Op. št. (13): Niti ga v pritožbi ne ponudi sam.

Op. št. (14): Glej 7. stran tožbe (l. št. 7).

Op. št. (15): Glej l. št. 81 – 83. Op. št. (16): V skladu s 148., 164. in 220. členom ZKP (Zakon o kazenskem postopku, Ur. l. RS, št. 63/1994, s kasnejšimi spremembami) so namreč pristojni organi upravičeni zaseči avtomobil, glede katerega je bil podan utemeljen sum, da je bil odtujen s kaznivim dejanjem.

Op. št. (17): Glej npr. odločbe VS RS II Ips 149/2002 z dne 5.12.2002, II Ips 709/2009 z dne 16.5.2013, II Ips 750/2007 z dne 26.8.2010 in II Ips 455/2010 z dne 31.1.2013. Op. št. (18): Zaradi česar je postal takrat prvotno pravno upravičen poseg (zaseg) protipraven.

Op. št. (19): To velja tudi za napotek pritožbenega sodišča dan v razveljavitvenem sklepu I Kp 85/2008 z dne 21.5.2008 (v okviru katerega sodišče prve stopnje „opominja“, da lahko vrednost vozila ugotavlja bodisi s pomočjo izvedenca ali pa podatkov Eurotaksa) Op. št. (20): Glej 20. točko obrazložitve.

Op. št. (21): Pritožbeno izpostavljanje, da je povsem nekaj drugega, če vozilo izgubi vrednost, medtem ko je v tuji oblasti, sodi (kvečjemu) na področje občutij oziroma nepremoženjske škode, ki pa (v omenjenem oziru) pravno ni priznana.

Op. št. (22): Sklicujoč se na odločbo VSL II Cp 362/2011 z dne 18.5.2011 Op. št. (23): Te trditve so hipotetične samo v toliko, kolikor je škodni razlog povezan z okoliščino (dogodkom), ki se ni zgodila (zatrjevana prodaja). Ker pravo v določenih primerih priznava tudi takšno škodo (npr. izgubljeni dobiček), so takšne trditve v preostalem (kar se tiče dokazovanja oziroma priznavanja) povsem primerljive s trditvami o nastanku (npr.) navadne škode.

Op. št. (24): Toženkine navedbe podane v odgovoru na pritožbo, češ da je tožnikovim navedbam nasprotovala s tem, ko je trdila, da je bil zaseg pravno utemeljen, so brezpredmetne. Vprašanje (proti)pravnosti zasega namreč nima nobene zveze s tem, kaj bi tožnik naredil z avtomobilom, če bi bil v času, ko je bil zasežen, pri njem. Tožnik je to zatrjeval, toženka pa temu ni oporekala. Bistvo zgreši tudi navajanje, da tožnik tekom kazenskega postopka ničesar ni naredil glede vrnitve oziroma prodaje vozila.

Op. št. (25): Pri čemer se pritožbeno sodišče do (sicer vsebinsko neutemeljenih) tožnikovih pritožbenih navajanj v zvezi s stroškovno odločitvijo ni posebej opredeljevalo.