Jedro

Pritožnik zmotno meni, da že sama okoliščina, da je bil osebni razgovor opravljen, pomeni, da so razlogi za njegovo pridržanje prenehali. Razlog za prenehanje ukrepa omejitve gibanja na podlagi druge alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 je namreč (poleg poteka 3 mesečne časovne omejitve, z možnostjo 1. mesečnega podaljšanja, za katero je ukrep lahko najdlje izrečen) bodisi ugotovitev dejstev, ki so relevantna za odločitev o prosilčevi prošnji za mednarodno zaščito, bodisi ugotovitev, da prosilec ni več begosumen. Pritožnik presoji sodišča prve stopnje, da obstoji nevarnost, da bo pobegnil, ne ugovarja.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožnikovo tožbo, vloženo zoper sklep št. 2142-4513/2019/44 (1222-02) z dne 6. 12. 2021, s katerim je Ministrstvo za notranje zadeve tožniku na podlagi druge alineje prvega odstavka 84. člena Zakona o mednarodni zaščiti (ZMZ-1), zaradi ugotovitve določenih dejstev, na katerih temelji prošnja za mednarodno zaščito, ki jih brez izrečenega ukrepa ne bi bilo mogoče pridobiti, in obstoja utemeljene nevarnosti, da bo pobegnil, omejilo gibanje in sklenilo, da bo pridržan v prostorih Centra za tujce, Postojna, od 6. 12. 2021 od 11.10 ure do prenehanja razloga, vendar najdlje do 6. 3. 2022 do 11.10 ure, z možnostjo podaljšanja za en mesec.

2. V obrazložitvi je navedlo, da je toženka dovolj jasno pojasnila oziroma izkazala, katera dejstva, ki jih je tožnik navajal, je za odločitev o njegovi prošnji za mednarodno zaščito še treba natančneje razjasniti oziroma ugotavljati ter da gre tudi po presoji sodišča za takšne okoliščine oziroma dejstva, ki jih lahko glede na njihovo naravo lahko pojasni le tožnik osebno in je torej za razjasnitev treba zagotoviti njegovo nadaljnje sodelovanje v postopku.1 Ta razlog je po presoji sodišča še vedno podan, kljub temu, da je toženka osebni razgovor s tožnikom že opravila dne 15. 12. 2021. Po presoji sodišča prve stopnje je pravilna tudi ocena toženke, da je tožnik izrazito begosumna oseba, saj je predhodno v Republiki Sloveniji že trikrat zaprosil za mednarodno zaščitno in nato samovoljno zapustil Republiko Slovenijo, še preden je bilo o njegovih prošnjah vsebinsko odločeno. Očitek, da gre za prekomeren ukrep, pa je sodišče prve stopnje zaradi pavšalnosti zavrnilo.

3. Tožnik (v nadaljevanju pritožnik) je zoper sodbo vložil pritožbo, v kateri navaja, da razlog za omejitev gibanja na podlagi druge alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 ni več podan, ker je bil že zaslišan. Meni, da je obrazložitev sodišča prve stopnje, da je pridržanje potrebno tudi tekom celotnega sodnega postopka neutemeljena, saj se ukrep omejitve gibanja lahko izreče le za obdobje treh oziroma štirih mesecev, v tem času pa upravni in sodni postopek nikakor ne bosta zaključena, poleg tega se v sodnem postopku odloča le o zakonitosti odločbe in se nova dejstva več ne ugotavljajo. Predlaga, naj Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in ukrep omejitve gibanja odpravi.

4. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. V obravnavanem primeru je bil tožniku izrečen ukrep omejitve gibanja na podlagi druge alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, ki določa, da pristojni organ prosilcu lahko odredi ukrep obveznega zadrževanja na območje azilnega doma, da se ugotovijo določena dejstva, na katerih temelji prošnja za mednarodno zaščito, ki jih brez izrečenega ukrepa ne bi bilo mogoče pridobiti, in obstaja utemeljena nevarnost, da bo prosilec pobegnil. Pogoji za omejitev gibanja morajo biti izpolnjeni ves čas in ne le ob izreku tega ukrepa. Takoj ko prenehajo, mora prenehati tudi omejitev gibanja. Na to mora paziti organ tožene stranke po uradni dolžnosti, prav tako na to po uradni dolžnosti pazi tudi sodišče, bodisi v okviru sodnega nadzora izvajanja tega ukrepa, bodisi med postopkom sodnega varstva zoper upravni akt, s katerim je bil izrečen ukrep omejitve gibanja.2

7. Po presoji sodišča prve stopnje sta bila oba navedena pogoja izpolnjena ob izdaji sklepa o omejitvi gibanja in sta izpolnjena tudi v času izdaje izpodbijane sodbe. Pritožnik presoji sodišča prve stopnje, da so bili ob izdaji sklepa izpolnjeni pogoji za omejitev gibanja, ne ugovarja. Meni pa, da je izpodbijana sodba nezakonita, ker je toženka s pritožnikom po vložitvi tožbe dne 15. 12. 2021 že opravila osebni razgovor in da zato razlog za omejitev gibanja ni več podan.

8. Pritožnik zmotno meni, da že sama okoliščina, da je bil osebni razgovor opravljen, pomeni, da so razlogi za njegovo pridržanje prenehali. Razlog za prenehanje ukrepa omejitve gibanja na podlagi druge alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 je namreč (poleg poteka 3 mesečne časovne omejitve, z možnostjo 1. mesečnega podaljšanja, za katero je ukrep lahko najdlje izrečen) bodisi ugotovitev dejstev, ki so relevantna za odločitev o prosilčevi prošnji za mednarodno zaščito, bodisi ugotovitev, da prosilec ni več begosumen. Pritožnik presoji sodišča prve stopnje, da obstoji nevarnost, da bo pobegnil, ne ugovarja. Prav tako ne zatrjuje, da so bila z razgovorom dne 15. 12. 2021 že ugotovljena vsa dejstva, zaradi ugotovitve katerih je bil pritožniku odrejen ukrep omejitve gibanja. Tega tudi ni trdil v postopku pred sodiščem prve stopnje, niti se ni na ta razgovor skliceval na glavni obravnavi, ki je bila izvedena po opravljenem razgovoru. Zgolj dejstvo, da je tožena stranka z njim opravila razgovor in da je na tem razgovoru predložil dokaze, samo po sebi še ne pomeni, da so bila s tem tudi ugotovljena pravno odločilna dejstva, oziroma, da njegova prisotnost ne bo več potrebna po preverjanju njegovih trditev in ne bo treba opraviti ponovnega razgovora. Prav na ugotovitev, da bo potrebno pritožnikovo nadaljnje sodelovanje, je namreč sodišče prve stopnje tudi oprlo izpodbijano določitev (20. točka obrazložitve izpodbijane sodbe). Tej ugotovitvi pritožnik ne ugovarja. Ugovarja le stališču, po katerem naj bi bila omejitev gibanja potrebna tekom celotnega postopka.

9. Sodišče prve stopnje je sicer med drugim res nepravilno navedlo, da je pridržanje prosilca potrebno tekom celotnega sodnega postopka, ker naj bi bila določitev dejstev, na katerih temelji prošnja, relevantna tudi za postopek pred sodiščem oziroma za pridobivanje dejstev v sodnem (pritožbenem) postopku, dokler ne postane odločitev toženke pravnomočna. Pritožnik ima prav, da se prosilec za mednarodno zaščito lahko pridrži le tako dolgo, dokler veljajo razlogi za njegovo pridržanje, vendar največ za tri mesece, z možnostjo enomesečnega podaljšanja, nato pa mora pristojni organ ukrep po uradni dolžnosti odpraviti. Ukrep pridržanja namreč pomeni velik poseg v svobodo gibanja prosilca, zato si morajo pristojni organi prizadevati, da traja čim krajše obdobje.3 To nenazadnje izhaja tudi iz izreka sklepa o omejitvi gibanja, ki je predmet tega upravnega spora. Vendar pa sodišče prve stopnje svoje odločitve, kot je bilo že prej pojasnjeno, ni oprlo na omenjeno napačno stališče. V konkretnem primeru je namreč odločitev (kljub omenjenemu nepotrebnemu in nepravilnemu povzemanju stališča iz druge sodbe) oprlo na ugotovitev, da je poleg begosumnosti (čemur pritožnik ne ugovarja) izpolnjen tudi drugi pogoj, tj. da kljub razgovoru še niso bila ugotovljena dejstva, ki bi lahko bila odločilna, in da je treba še naprej zagotavljati pritožnikovo sodelovanje. Kot je bilo že navedeno, pritožnik s pritožbenimi ugovori tej ugotovitvi ne nasprotuje.

10. Zato je Vrhovno sodišče pritožbo na podlagi 76. člena v zvezi s prvim odstavkom 82. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje, saj je ugotovilo, da niso podani razlogi, ki jih uveljavlja pritožnik, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti.

1 Sodišče prve stopnje navaja, da gre za dejstva glede groženj očeta dekleta, s katero je bil tožnik v zvezi in za dejstva v zvezi z zatrjevano podvrženostjo rasizmu s strani arabske večine. 2 Glej šesti odstavek 84. člena ZMZ-1 in prvi do peti odstavek 9. člena Direktive 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite (v nadaljevanju Direktiva o sprejemu 2013/32/EU). 3 Glej prvi odstavek 9. člena Direktive o sprejemu 2013/33/EU.