Jedro

Delo, kot ga je opravljala tožnica pri toženi stranki, to je sodelovanje s strankami, odnašanje pošiljk na pošto in med drugim tudi občasno polaganje gotovine na TRR tožene stranke, ni nevarna dejavnost, zato objektivna odškodninska odgovornost tožene stranke ni podana.

V obravnavanem primeru zatrjevana škoda ni nastala kot posledica nedopustnega ravnanja tožene stranke, temveč izključno zaradi nepričakovanega ravnanja tretje osebe (roparja), za katerega tožena stranka ne odgovarja. Vrhovno sodišče RS je v podobnem primeru navedlo, da je napad oboroženega roparja dejansko "zunanji, od tožene stranke neodvisen dogodek".

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka je dolžna v 15 dneh od vročitve te sodbe toženi stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo v znesku 653,31 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti do plačila, svoje stroške pritožbe pa krije sama.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnica od tožene stranke uveljavljala plačilo v višini 27.000,00 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 2. 2012 dalje do plačila in povračilo pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. točka izreka). Odločilo je, da je tožnica dolžna toženi stranki v roku 15 dni povrniti pravdne stroške v znesku 2.570,03 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje do plačila (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP, tj. zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi oziroma podredno razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je bistveno, da je tožnica izvršila prenos gotovine iz poslovalnice tožene stranke do pošte z namenom, da bi jo položila na njen transakcijski račun. Zmoten je materialnopravni zaključek sodišča, da prenos gotovine ne predstavlja nevarne dejavnosti. Prenos gotovine je že sam po sebi nevarna dejavnost, saj obstaja velika možnost, da zaradi narave te dejavnosti nastane škoda osebam ali premoženju in jo je ob normalnem teku dogodkov možno pričakovati. Tudi iz Pravilnika o načinu prevoza in varovanja gotovine ter drugih vrednostnih pošiljk izhaja, da je prenos gotovine nevarna dejavnost. Iz 1. člena Pravilnika izhaja, da so s pravilnikom določeni pogoji in varnostni ukrepi za prenos in varovanje gotovine določeni iz razloga, ker je ta dejavnost nevarna. Določeno je tudi, da dejavnost prevoza in varovanja gotovine in drugih vrednostnih pošiljk lahko opravljalo le imetniki licenc za prenos in varovanje gotovine, česar tožena stranka ni upoštevala in je že iz tega razloga ravnala nedopustno in protipravno. Zato je podana tudi krivdna odgovornost tožene stranke. Tožnica je prenašala gotovino v bankovcih. Tak prenos gotovine pa predstavlja varovano pošiljko v smislu 25. točke 3. člena Pravilnika. Delavci, ki nimajo zahtevane licence, ne smejo prenašati gotovine. Posledično je sodišče zmotno ugotovilo, da tožena stranka ni bila dolžna organizirati varovanega prenosa denarja. Poudarja, da je tožena stranka dolžna zagotoviti spoštovanje določb ZVZD-1 tudi osebam, ki opravljajo študentsko delo. ZVZD-1 v 49. členu določa, da ima delavec pravico in dolžnost, da je seznanjen z varnostnimi ukrepi in ukrepi zdravstvenega varstva ter usposobljen za njihovo izvajanje. Skrb za varnost in zdravje pri delu je tožena stranka dolžna zagotoviti tudi v skladu s 5. členom ZVZD-1. Njena odgovornost je podana tudi zato, ker ni izvedla potrebnih ukrepov za preprečevanje škode zaradi škodnih dogodkov pri prenosu gotovine. Roparski napadi so bili za toženo stranko pričakovani, saj se dogajajo vsakodnevno. Tako bi morala tožena stranka ravnati s skrbnostjo dobrega strokovnjaka in zaščititi svoje delavce pred možnimi roparskimi napadi, pa v zvezi s tem ni sprejela nobenega ukrepa. Tožena stranka, na kateri je dokazno breme, da je storila vse potrebno za varstvo tožnice, ni niti navajala, še manj pa ponudila konkretne dokaze za izvajanje potrebnih ukrepov za varstvo svojih delavcev, npr. usposabljanje in psihološka priprava v primeru ropa, zagotovitev potrebnih materialnih sredstev (osebna alarmna naprava, zaščitna obleka, varnostni kovček za prenos gotovine). Napačna je ugotovitev sodišča, da tožnica ni bila tarča ropa, saj je eden od roparjev na tožnico usmeril strelno orožje, kar predstavlja napad na življenje ali telo. Priglaša stroške pritožbe.

3. Tožena stranka je podala odgovor na pritožbo tožnice, v katerem prereka pritožbene navedbe in predlaga zavrnitev pritožbe. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve postopka, naštete v drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.), ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo zarjevanih bistvenih kršitev določb postopka niti tistih, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje glede odločilnih dejstev ter sprejelo materialnopravno pravilno odločitev.

6. Tožnica v tem individualnem delovnem sporu od tožene stranke, za katero je v času škodnega dogodka delala kot študentka, uveljavlja plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo v skupni višini 27.000,00 EUR. Škoda ji je nastala zaradi škodnega dogodka, ko je bila 2. 3. 2012 zaradi izvajanja delovnega opravila, to je polaganja gotovine na bančni račun tožene stranke, prisotna v poslovalnici Pošte v A., kjer je prišlo do poskusa ropa. Tožnica je v posledici tega dogodka utrpela nepremoženjsko škodo, zato od tožene stranke uveljavlja plačilo 7.000,00 EUR za strah in 20.000,00 EUR za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da ni podana ne objektivna, ne krivdna odgovornost tožene stranke za nastalo škodo, zato je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo. Pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvami in pravno presojo sodišča prve stopnje. V zvezi s pritožbenimi navedbami odločilnega pomena pa v skladu s prvim odstavkom 360. člena še navaja:

7. Pravno podlago za odločitev v tem sporu, iz katere je pravilno izhajalo sodišče prve stopnje, predstavlja prvi odstavek 184. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR; Ur. l. RS, št. 42/02 in nasl.), veljavnega v času škodnega dogodka, v skladu s katerim mora delodajalec delavcu, ki mu je povzročena škoda pri delu ali v zvezi z delom, to škodo povrniti po splošnih pravilih civilnega prava. Obligacijski zakonik (OZ; Ur. l. RS, št. 83/01 in nasl.) v prvem odstavku 131. člena določa, da mora tisti, ki drugemu povzroči škodo, to povrniti, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde (krivdna odškodninska odgovornost). Drugi odstavek 131. člena OZ pa določa objektivno odškodninsko odgovornost in sicer, da se za škodo od stvari ali dejavnosti, iz katerih izvira večja škodna nevarnost za okolico, odgovarja ne glede na krivdo.

8. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja: - tožnica je v času škodnega dogodka pri toženi stranki opravljala študentsko delo; - 2. 3. 2012 je tožnica po navodilu sodelavke ob 18.00 uri odšla iz poslovalnice tožene stranke do poslovalnice Pošte na B. v A. zaradi pologa gotovine (v skupnem znesku cca 8.200,00 EUR) na TRR tožene stranke; - istega dne ob približno 18.35 uri je v tej poslovalnici prišlo do poskusa ropa s strani dveh oboroženih moških; eden je preskočil pregrado, ki ločuje prostor za stranke od prostora za zaposlene, k delovnemu mestu poštne uslužbenke in od nje zahteval denar; drugi pa je ob vstopu s pištolo v roki pristopil do tožnice, ki je bila pred okencem št. 1 in ji rekel: "It's okay"; zaradi piskanja tipkovnice, ki so ga povzročile revije, ko so bančni uslužbenki padle iz rok, sta roparja zapustila pošto, tako da je ostalo zgolj pri poskusu ropa; - tožnica ni bila tarča ropa; ropar je od tožnice zahteval le, da se umakne od okenca, da bo lahko sam pristopil k poštni uslužbenki; ropar od tožnice ni zahteval, da bi mu morala karkoli izročiti in med njima ni prišlo do fizičnega kontakta.

9. Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je zaključilo, da delo, kot ga je opravljala tožnica pri toženi stranki, to je sodelovanje s strankami, odnašanje pošiljk na pošto in med drugim tudi občasno polaganje gotovine na TRR tožene stranke, ni nevarna dejavnost, zato objektivna odškodninska odgovornost tožene stranke ni podana. Tožnica v pritožbi neutemeljeno navaja, da je do škodnega dogodka prišlo pri prenosu gotovine, ki predstavlja nevarno dejavnost. Po določbi 149. člena OZ se za škodo, nastalo v zvezi z nevarno dejavnostjo, šteje, da izvira iz te dejavnosti, razen če se dokaže, da ta ni bila vzrok. Četudi bi bilo ugotovljeno, da je prenos gotovine v okoliščinah konkretnega primera predstavljal nevarno dejavnost, ni podana vzročna zveza, glede na to, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da rop ni bil usmerjen zoper tožnico, temveč zoper poslovalnico Pošte. Tožnica sicer v pritožbi vztraja, da je bila tudi sama tarča ropa glede na to, da je eden izmed roparjev nanjo usmeril strelno orožje, kar pa ni utemeljeno. Sodišče prve stopnje je namreč na podlagi ocene izvedenih dokazov, to je zlasti skladne izpovedi poštnih uslužbenk, C.C. in D.D., ter uradnega zaznamka Policije, ki je obravnavala škodni dogodek, ugotovilo, da rop ni bil usmerjen zoper tožnico, temveč zoper poslovalnico Pošte. Dokazna ocena izvedenih dokazov je jasna in prepričljiva ter se z njo pritožbeno sodišče strinja.

10. Pravilno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da bi bila tožena stranka odgovorna tožnici za nastalo škodo le, če bi bila ta posledica njenega nedopustnega ravnanja, ki pa v postopku ni bilo ugotovljeno. Pritožbeno sodišče se strinja s presojo sodišča prve stopnje, da tožena stranka z ukrepi, s katerimi je tožnica utemeljevala protipravno ravnanje tožene stranke, to je, da je ni ustrezno usposobila za opravljanje dela v zvezi s prenosom gotovine, ni poučila o nevarnostnih ter je ni opremila z ustrezno varnostno in zaščitno opremo, nastanka škodnega dogodka ne bi mogla preprečiti, zato opustitev teh ukrepov ne more biti podlaga za ugotovitev protipravnega ravnanja tožene stranke. Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da rop ni bil usmerjen proti tožnici, temveč proti poslovalnici Pošte, opustitev zatrjevanih ukrepov ni v vzročni zvezi z nastalo škodo. Glede na to se tožnica v pritožbi neutemeljeno sklicuje na Pravilnik o načinu prevoza in varovanja gotovine in drugih vrednostnih pošiljk (Ur. l. RS, št. 96/2005 in nadalj.) in na varnostne ukrepe, ki bi jih morala tožena stranka zagotoviti pri prenosu gotovine.

11. V obravnavanem primeru zatrjevana škoda ni nastala kot posledica nedopustnega ravnanja tožene stranke, temveč izključno zaradi nepričakovanega ravnanja tretje osebe (roparja), za katerega tožena stranka ne odgovarja. Vrhovno sodišče RS je v podobnem primeru VIII Ips 186/2015 z dne 14. 10. 20151 navedlo, da je napad oboroženega roparja dejansko "zunanji, od tožene stranke neodvisen dogodek". Pojasnilo je, da v kolikor se tožnica sklicuje na potrebo po strožji presoji protipravnosti ravnanja oziroma krivdne odgovornosti profesionalnih oseb, to lahko velja za primere, ko je škoda nastala kot neposredna posledica njihovega ravnanja. Tako bi bila v obravnavanem primeru krivdna odgovornost tožene stranke podana le v primeru neupoštevanja izrecnih obveznosti v zvezi z varstvom pred podobnimi ravnanji tretjih oseb, kar pa ni bilo ugotovljeno. Tožnica se v pritožbi neutemeljeno sklicuje na splošne določbe Zakona o varnosti in zdravju pri delu (Ur. l. RS, št. 43/2011). Že sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da pavšalne trditve tožnice, da bi lahko tožena stranka na podlagi splošnih določb o zagotavljanju varnih delovnih razmer naredila več v smislu zagotavljanja varstva pred ravnanji tretjih oseb, ne morejo biti podlaga za ugotovitev protipravnega ravnanja tožene stranke in njene krivdne odgovornosti za škodo, ki jo je povzročila tretja oseba, za katero tožena stranka ne odgovarja. Zmotno je tudi stališče tožnice v pritožbi, da je na toženi stranki dokazno breme, da dokaže, da je izvedla vse potrebne ukrepe za zagotovitev varstva. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo materialnopravno porazdelitev dokaznega bremena v primeru zatrjevane krivdne odškodninske odgovornosti, kot je določena v 131. členu OZ. V skladu s to določbo mora oškodovanec dokazati, da obstajajo prve tri predpostavke odškodninske odgovornosti: protipravnost, vzročna zveza in škoda. Odgovorna oseba pa se odškodninske odgovornosti razbremeni, če dokaže, da krivda ni podana.

12. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo tožnice zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

13. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 154. členom ZPP). Toženi stranki pa je ob upoštevanju stališča VSRS o povračilu stroškov odgovora na pritožbo v zadevi VIII Ips 164/2018 z dne 12. 3. 2019 dolžna povrniti utemeljeno priglašene stroške odgovora na pritožbo. Ti na podlagi OT (Ur. l. RS, št. 2/2015 - 22/2019) ob upoštevanju vrednosti točke 0,60 EUR znašajo 875 točk za odgovor na pritožbo, 2 % materialnih stroškov 17,5 točk, vse povečano za 22 % DDV, oziroma skupaj 653,31 EUR (prvi odstavek 165. člena, prvi odstavek 154. člena ter 155. člen ZPP).

1 V navedeni zadevi je šlo za primer obravnavanja odškodninske odgovornosti tožene stranke za škodo, ko je delavko pri delu na blagajni v prodajalni tožene stranke pri poskusu ropa eden od roparjev s pištolo udaril po glavi in jo huje telesno poškodoval.