Jedro

Po razveljavitvi izročilne pogodbe, s katero je izročitelj izročil prevzemnikoma nepremičnine, v katere sta vlagala svoja sredstva in z njimi povečala njihovo vrednost, lahko slednja uveljavljata le ustrezno denarno nadomestilo, ker se vgrajenih in vsajenih stvari ne da ločiti od nepremičnine, ne moreta pa zahtevati stvarnopravnega deleža oziroma priznanja lastninske pravice na nepremičnini v višini njunega vložka v nepremičnino v ustreznem razmerju do vrednosti celotne nepremičnine.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Novem mestu je zavrnilo tožbeni zahtevek, da sta tožnika solastnika stanovanjske hiše z dvoriščem in funkcionalnim zemljiščem z naslovom Ivanja vas .., parc. št. 51 stavbišče in parc.

št. 406 travnik v naravi sadovnjak, vpisanih pri vl. št. .. k.o. M, vsak do 1/3, ter da so toženci, kot dediči po pokojnem M. Z., dolžni tožnikoma izstaviti zemljiškoknjižno listino, na podlagi katere bosta lahko izposlovala vpis solastninske pravice pri zgoraj navedenih nepremičninah vsak do 1/3, ker bo sicer takšno listino nadomestila pravnomočna sodba. Odločeno je bilo, da sta tožnika dolžna povrniti tožencem pravdne stroške v znesku 229.088,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27.5.2004 do plačila.

Zoper sodbo se je pritožila tožeča stranka. Izpodbija jo iz vseh po

338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP) predvidenih pritožbenih razlogov. Navaja, da z neutemeljeno zavrnjenim zahtevkom uveljavlja s

113. členom Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) vzpostavljeno ji pravico kondikcijskega oziroma vrnitvenega zahtevka, s katerim zahteva vrnitev izpolnjenega tako, da tožnika postaneta solastnika nepremičnine do skupno 2/3. Nepremičnina, v katero je tožeča stranka vlagala v naravi, obstaja. Njena osnovna vrednost pa se je zaradi vlaganj bistveno povečala. Vrnitev v naravi je zato v celoti mogoča in primerna, nemogoča pa vrnitev izpolnitve, opravljene v obliki nudenih storitev. Vrnitev v obliki vzpostavitve solastninskega deleža bi bila neprimerna le, če bi bila vlaganja tožnikov po obsegu izvedenih vlaganj vrednostno majhna, ne pa ocenjena na 2/3 prvotne vrednosti nepremičnine. Da bi se ugotovilo natančno razmerje med prvotno vrednostjo nepremičnine in vrednostjo opravljenih vlaganj v nepremičnino ter njeno novo povečano vrednostjo po opravljenih vlaganjih bi moralo sodišče izvesti vse predlagane dokaze, zlasti pa dokaz z izvedencem gradbene stroke. Izkazalo bi se, da je vrnitveni zahtevek primeren in utemeljen. Sodišče je v zvezi s tem napačno uporabilo materialno pravo oziroma določbo 113. člena ZOR. Tožnika predlagata, da se njuni pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje, pri čemer pa zaznamujeta tudi pritožbene stroške.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče ni ugotovilo bistvenih procesnih kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, konkretnih procesnih kršitev pa pritožnika ne uveljavljata. Ta pritožbeni razlog zato ni podan. Pritožbeno sodišče pa tudi ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo določbo 113. člena ZOR, ki jo tožeča stranka navaja kot pravno podlago svojemu zahtevku in ki ustreza tudi trditveni podlagi tožbe. Sklenjena izročilna pogodba z dne 18.2.1994, s katero je pokojni M. Z. izročil tožnikoma nepremičnine vl. št. 14..

k.o. G. in vl. št. 11.. k.o. M., je bila s pravnomočno sodbo z dne

18.10.2000 razveljavljena. Glede na določbo 113. člena ZOR je tisto, kar je bilo izpolnjeno v zvezi s to pogodbo, treba vrniti, če to ni mogoče ali če narava tistega, kar je bilo izpolnjeno nasprotuje vrnitvi, pa je treba dati ustrezno denarno nadomestilo. Tožnika sta zatrjevala, da sta opravila znatna investicijska vlaganja v nepremičnine. Torej bi lahko zahtevala le povrnitev investicij glede na tožbene navedbe, ki dopuščajo zaključek, da ni mogoča vrnitev tistega, kar je bilo vgrajeno v objekt ali vsajeno v zemljišče. Zato bi lahko zahtevala le povračilo svojih vložkov v denarju, kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, ne moreta pa zahtevati stvarnopravnega deleža oziroma priznanja lastninske pravice po razveljavitvi izročilne pogodbe na nepremičninah, ki so jim bile izročene. Če bi obveljalo stališče pritožnikov, bi jima ne bilo le vrnjeno tisto, kar sta vlagala, ampak bi pridobila tudi zemljišče, do katerega pa po razveljavitvi izročilne pogodbe, na podlagi katerega sta ga pridobila, in ki pripade nazaj izročitelju, nista upravičena.

Ker je po prepričanju pritožbenega sodišča prvostopenjsko sodišče pravilno uporabilo dločbo 113. člena ZOR, tudi ni bilo potrebno ugotavljati (glede na stvarnopravni zahtevek) višine investicijskih vlaganj tožeče stranke in razmerja med prvotno vrednostjo in sedanjo vrednostjo nepremičnin. Zato je tudi očitek pritožnikov, ki meri na nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, neutemeljen. Pritožbeno sodišče je glede na vse navedeno pritožbo obeh tožnikov kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo na podlagi 353. člena ZPP.

Tožeča stranka bo morala sama nositi svoje stroške pritožbenega postopka, ker v njem ni bila uspešna. Odločitev o tem je vsebovana že v odločitvi o zavrnitvi pritožbe, podlago pa ima v določbi 165. in

154. člena ZPP.