Jedro

Prekršek po določbi 3. točke 1. odstavka 27. člena ZMer-1 je storjen s tem, ko storilec uporabi (eno samo) merilo, katerega oznaka redne oziroma izredne overitve je prenehala veljati. Namen zakonodajalca je bil sankcionirati kršitev predpisa za vsako posamezno merilno napravo.

Izrek

Zahtevi vrhovne državne tožilke za varstvo zakonitosti se ugodi in se ugotovi, da je bila s pravnomočno sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani z dne 21.1.2008 kršena določba 3. točke 1. odstavka 27. člena ZMer-1 na način iz 4. točke 156. člena Zakona o prekrških (ZP-1).

Obrazložitev

A. Urad RS za meroslovje je J.G.s.p., s plačilnim nalogom z dne 2.6.2006 naložil plačilo globe v višini 200.000,00 SIT zaradi storitve dveh prekrškov po 3. točki 1. odstavka 27. člena ZMer-1. Okrajno sodišče v Ljubljani je z uvodoma navedeno sodbo delno ugodilo zahtevi storilca J.G.s.p., za sodno varstvo tako, da je omenjeni plačilni nalog v odločbi o sankciji spremenilo tako, da je storilcu za očitani prekršek izreklo globo v višini 417,29 EUR, v preostanku pa je zahtevo za sodno varstvo zavrnilo kot neutemeljeno.

Zoper pravnomočno sodbo je vrhovna državna tožilka N.F. vložila zahtevo za varstvo zakonitosti, v kateri navaja, da se posamezni dejanski stan pri inkriminaciji prekrška po 3. točki 1. odstavka 27. člena ZMer-1 nanaša na eno samo merilo. Imetnik merila mora za vsako merilo posebej vložiti zahtevo za overitev, tudi postopek overitve se izvede za vsako merilo posebej, prav tako je individualno določen čas veljavnosti overitve. Namen zakonodajalca je bil sankcionirati kršitev predpisa za vsako posamezno merilno napravo posebej. ZP-1 sicer ne pozna instituta nadaljevanega prekrška, zato pa je za primere večjega števila prekrškov, storjenih v steku, v 2. odstavku 27. člena ZP-1 predvidena zgornja meja enotne sankcije.

Vrhovno sodišče je zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi 171. člena ZP-1 in ob smiselni uporabi določbe 2. odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) poslalo J.G., s.p., ki pa se o njej ni izjavil. Zahteva za varstvo zakonitosti je utemeljena.

B.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe je Okrajno sodišče v Ljubljani pri preizkusu s plačilnim nalogom izrečene globe ugotovilo, da je ob ugotovljenem dejanskem stanju in ob pravilni uporabi zakona potrebno odločiti drugače glede sankcije. Storilec je s svojim ravnanjem storil le en prekršek po 3. točki 1. odstavka 27. člena ZMer-1, saj je šlo za uporabo dveh istovrstnih meril v istih časovnih in krajevnih okoliščinah.

Takšno stališče sodišča nima podlage v določbah 3. točke 1. odstavka 27. člena ZMer-1 in 2. odstavka 27. člena ZP-1. Prekršek po 3. točki 1. odstavka 27. člena ZMer-1 stori pravna oseba ali samostojni podjetnik posameznik, če uporablja merila, za katerega je nehala veljati oznaka redne oziroma izredne overitve oziroma potrdilo o skladnosti merila s predpisi. Namreč, takšno merilo se po določbah 3. in 4. odstavka 13. člena ZMer-1 ne sme uporabljati. Z vidika jezikovne in namenske razlage določbe 3. točke 1. odstavka 27. člena ZMer-1 gre po oceni Vrhovnega sodišča pritrditi mnenju zahteve, da je prekršek po tej določbi storjen s tem, ko storilec uporabi eno samo merilo, katerega oznaka redne oziroma izredne overitve je prenehala veljati, ter da je bil namen zakonodajalca sankcionirati kršitev predpisa za vsako posamezno merilno napravo. Posamezno merilo predstavlja individualno določeno stvar, ki ima svoj naziv, tip, uradno oznako, če ta obstaja, proizvajalca in serijsko številko, prav tako je potrebno dobiti potrdilo o skladnosti merila s predpisi ter oznako redne oziroma izredne overitve za vsako merilo posebej in tudi čas veljavnosti oznake redne oziroma izredne overitve je določen posebej za vsako posamezno merilo.

Iz plačilnega naloga Urada RS za meroslovje z dne 2.6.2006 je razvidno, da je storilec uporabljal dve neavtomatski elektronski tehtnici, ki sta se razlikovali po proizvajalcu, tipu, serijski številki, uradni oznaki ter roku redne overitve. Glede na povedano je J.G.s.p. s tem, ko je uporabljal dve merili, katerima je potekel čas veljavnosti redne overitve na različna dneva (28.2.2006 in 31.12.2005), izpolnil zakonske znake dveh prekrškov po 3. točki 1. odstavka 27. člena ZMer-1. Povedano drugače, storilec je z dvema ravnanjema storil dva prekrška, zaradi česar gre v obravnavanem primeru za realni stek in ne za navidezni realni stek (nadaljevani prekršek), kot je zavzelo stališče sodišče v izpodbijani sodbi. Po določbi 2. odstavka 27. člena ZP-1 se za prekrške, storjene v steku, za katere so določene sankcije iste vrste, izreče enotna sankcija, ki je enaka njihovemu seštevku, vendar enotna sankcija ne sme presegati dvakratne največje mere posamezne vrste sankcije po tem zakonu. Za prekršek po 3. točki 1. odstavka 27. člena ZMer-1 je predpisana globa od 100.000 tolarjev do 500.000 tolarjev, prekrškovni organ pa je storilcu za vsakega od dveh prekrškov, storjenih v steku, določil globo v višini 100.000 tolarjev in v skladu z določbo 2. odstavka 27. člena ZP-1 izrekel enotno globo v višini 200.000 tolarjev. Sodišče je ob nepravilni razlagi določbe 3. točke 1. odstavka 27. člena ZMer-1 nepravilno uporabilo določbo 2. odstavka 27. člena ZP-1 o steku, zaradi česar storilcu tudi ni izreklo predpisane enotne sankcije.

Glede na navedeno je Vrhovno sodišče ugotovilo, da je zahteva vrhovne državne tožilke za varstvo zakonitosti utemeljena. Ker je zahteva vložena v škodo storilca, je Vrhovno sodišče v skladu z določbo drugega odstavka 426. člena ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1 zgolj ugotovilo, da je bila z izpodbijano sodbo prekršena določba 3. točke 1. odstavka 27. člena ZMer-1 na način iz 4. točke 156. člena ZP-1, ne da bi poseglo v pravnomočno odločbo.