Jedro

Kljub zgoraj opisanemu pravilnemu prvostopnemu stališču, da gre pri tako postavljenem podrednem tožbenem zahtevku za spremembo tožbe, pa je sodišče prve stopnje postopalo procesnopravno napačno, ko o spremembi tožbe v obliki podredno postavljenega tožbenega zahtevka ni odločalo. O njem namreč ni izdalo niti procesne niti materialnopravne odločitve, čeprav bi vsaj eno od njiju moralo izdati.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki krijeta sami svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, da se izročilna pogodba, ki so jo dne 17. 9. 2004 v notarskem zapisu sklenili pravni prednik tožnic kot izročitelj in toženca kot prevzemnika, razveže, ker jo je pravni prednik tožnic preklical, ter da sta toženca dolžna pravnemu predniku tožnic izročiti v last in posest prevzete nepremičnine v k.o. X, podrobneje navedene v izreku prvostopne sodbe, ter ustrezno zemljiškoknjižno listino, na podlagi katere se bo mogla pri teh nepremičninah vknjižiti lastninska pravica na ime pravnega prednika tožnic, sicer bo tako listino nadomestila pravnomočna sodba, kakor tudi, da sta toženca dolžna tožnicam povrniti nastale pravdne stroške (I. točka izreka). Tožnicam je sodišče prve stopnje naložilo, da so dolžne v roku 15 dni tožencema povrniti pravdne stroške v višini 1.428,84 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2. Zoper tako odločitev se po svojem pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov pravočasno pritožujejo tožnice. V okviru pritožbenega razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka izpostavljajo, da so na zadnji glavni obravnavi postavile podredni zahtevek, s katerim so od tožencev zahtevale plačilo mesečne preživnine v višini 350,00 EUR vsakega 5. dne v mesecu za tekoči mesec. Grajajo prvostopno stališče, da postavljeni podredni zahtevek predstavlja spremembo tožbe, za katero je v skladu s 185. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) potrebna privolitev tožencev, ki pa te privolitve nista dala. Po njihovem prepričanju namreč podredno postavljeni tožbeni zahtevek ne predstavlja objektivne spremembe tožbe, za katero bi bilo potrebno soglasje tožencev, saj z njim tožnice terjajo le drugačno izpolnitev tožencev oziroma iz enakega dejanskega in pravnega stanja nadomestno izpolnitev, v kolikor sodišče ne bi ugodilo primarnemu zahtevku. Ni mogoče šteti, da s podredno postavljenim zahtevkom tožnice postavljajo nov tožbeni zahtevek poleg obstoječega, saj z njim ne uveljavljajo ničesar več kot s primarnim tožbenim zahtevkom, zato bi moralo sodišče prve stopnje o podrednem zahtevku odločiti po vsebini. Ker pa sodišče tega ni storilo, je po mnenju pritožnic nepravilno uporabilo določbo 184. člena ZPP, s tem pa zagrešilo relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Sicer pa bi moralo ob zaključku, da podredni zahtevek predstavlja spremembo tožbe, glede na zahtevno vsebino pravdne zadeve in njeno pomembnost spremembo tožbe dovoliti, saj je smiselno, da se razmerja med strankami dokončno uredijo. Absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka pa naj bi prvostopno sodišče zagrešilo s tem, ko ni upoštevalo izpovedbe pokojnega S.R. ter se neobrazloženo ni opredelilo do sicer v dokaznem sklepu zajetih dokaznih predlogov tožnic – različnih računov, s katerimi so tožnice dokazovale, da same plačujejo del stroškov, ki odpadejo na staro stanovanjsko hišo, in da torej toženca ne izpolnjujeta prevzetih obveznosti. Ker sodišče ob zaključku, da se sklenjena izročilna pogodba v pretežni meri izpolnjuje, ni določno navedlo, katere obveznosti se izpolnjujejo in katere se ne, v prvostopni sodbi niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, zato se izpodbijana sodba po mnenju pritožnic v tem delu sploh ne da preizkusiti. V okviru pritožbenega razloga zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in posledične zmotne uporabe materialnega prava pritožnice nadalje izpostavljajo, da je izvedeni dokazni postopek (v pritožbi izpostavljene izpovedbe izročitelja in posameznih prič) pokazal, da toženca nista in ne izpolnjujeta prevzetih obveznosti, ki so bile v izročiteljevem življenjskem interesu, in bremen, ki so bila dogovorjena za ohranjanje izročiteljevega dotedanjega življenjskega standarda. Pritožnice predlagajo spremembo izpodbijane sodbe „v smeri pritožbe“, podrejeno pa njeno razveljavitev. Priglašajo pritožbene stroške.

3. Toženca se v odgovoru na pritožbo zavzemata za njeno zavrnitev in potrditev izpodbijane prvostopne sodbe. Priglašata stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje ob uradnem preizkusu zadeve po drugem odstavku 350. člena ZPP ter v okviru v pritožbi uveljavljanih pritožbenih razlogov ugotavlja in zaključuje, da prvostopno sodišče v izpodbijani sodbi ni zagrešilo po uradni dolžnosti upoštevnih niti v pritožbi uveljavljanih absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Prvostopna odločitev v zvezi s podrednim tožbenim zahtevkom (oziroma pomanjkanje le-te) je sicer procesnopravno nepravilna, čeprav ne iz razlogov, ki jih zoper ta del prvostopne odločitve v svoji pritožbi izpostavljajo pritožnice, ugotovljena procesna napaka pa na pravilnost izpodbijane sodbe ni mogla imeti nobenega vpliva, kot bo podrobneje pojasnjeno v nadaljevanju. Pravno relevantno dejansko stanje je bilo v postopku na prvi stopnji pravilno ugotovljeno, na njegovi podlagi pa tudi pravilno uporabljeno materialno pravo.

6. Sodišče prve stopnje je po izpeljanem obširnem dokaznem postopku v obravnavani zadevi zaključilo, da je po začetnem izvajanju pogodbe med strankami prišlo do sporov in poslabšanja odnosov, vendar se med pravnim prednikom tožnic in tožencema sklenjena izročilna pogodba kljub določenim neizpolnitvam v pretežnem delu izpolnjuje. Ugotovljeno je bilo sicer odklanjanje izpolnitev na tožeči strani, kar pa ne more iti v škodo tožencev (obrazložitev prvostopne sodbe v točki 30). Navedeni v pritožbi grajani zaključek je posledica v prvostopni sodbi že predhodno obrazloženih ugotovitev in zaključkov o izpolnjevanju posameznih z izročilno pogodbo prevzetih obveznosti prevzemnikov, kot jih je razbrati iz obrazložitve prvostopne sodbe v točkah 21. do 29. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da toženca svojo obveznost glede gospodarjenja s prevzetimi nepremičninami izpolnjujeta, saj se s prevzetimi nepremičninami dejansko dobro gospodari (točka 23 obrazložitve). Nadalje da sta v začetnem času po prevzemu kmetije toženca pomagala pokojnemu in prvi tožnici; kasneje so se sicer odnosi med njimi poslabšali, vendar tožnice niso dokazale, da bi toženca vsakršno pomoč pri negi pokojnega zavračala (obrazložitev prvostopne sodbe v točkah 24 in 25). S tem v zvezi je neutemeljena pritožbena graja bistvene kršitve določb pravdnega postopka, da naj prvostopno sodišče izpovedbe izročitelja ne bi upoštevalo, saj jo je v 24. točki obrazložitve celo na kratko povzelo. Res pa je, da ji ni sledilo, saj je bilo z izpovedbami številnih prič dokazano drugače (izkazana pomoč in skrb tožencev oziroma po skalitvi odnosov vsaj njuna pripravljenost k temu). Tudi v pritožbi v okviru pritožbenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja izpostavljene priče so potrdile določeno obliko pomoči, ki sta jo toženca (predvsem prva toženka) nudila izročitelju do spora, zato je neutemeljena pritožbena graja, da naj bi bilo s temi pričami nasprotno dokazano, da toženca nista primerno skrbela za pokojnega izročitelja. Glede na dogovor (ki ga v postopku na prvi stopnji tožnice niso zanikale), da bo namreč prva tožnica pozvonila, ko bo potrebovala pomoč, bi morala tudi po mnenju sodišča druge stopnje prva tožnica dokazati, da je (predvsem po poslabšanju odnosov med pravdnimi strankami) potrebo po pomoči tožencema nakazala, pa sta jo le-ta odklonila, in ne zgolj, da je za pokojnega po lastni odločitvi pretežno skrbela sama.

7. V postopku na prvi stopnji je bilo nadalje ugotovljeno, da ima prva tožnica zagotovljen brezplačen in neoviran dostop do živil, ki se pridelajo na kmetiji (26. točka obrazložitve prvostopne sodbe) ter prosto gibanje po kmetiji (27. točka obrazložitve), kar niti ni več predmet pritožbene graje. Toženca sta z listinskimi dokazi dokazala tudi plačila stroškov elektrike, telefona in komunale, za kar sta se izrecno zavezala v izročilni pogodbi, kakor tudi prvi tožnici ponujeno dostavo drv, ki pa jo je slednja pričela odklanjati (obrazložitev prvostopne sodbe v točki 28). Z vsem navedenim sta toženca dokazala izpolnitev svoje obveznosti nudenja brezplačne uporabe stanovanjske hiše prvi tožnici. Opisane odločitve ne morejo omajati v pritožbi zgolj pavšalno navedeni „različni računi in potrdila o plačilih“, ki naj bi jih v zvezi s staro stanovanjsko hišo plačale tožnice, zato se sodišču prve stopnje do takih za odločitev nebistvenih listinskih dokazov ni bilo treba izrecno opredeljevati, pa s tem ni zagrešilo v pritožbi izpostavljene bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Sodišče prve stopnje je nadalje zaključilo, da tožnice niso dokazale, da toženca stroškov pogreba in spomenika za pokojnega izročitelja nista hotela plačati (obrazložitev prvostopne sodbe v točki 29), teh dejanskih zaključkov pa tožnice v svoji pritožbi izrecno niti ne grajajo. Po vsem obrazloženem, ko je prvostopno sodišče natančno (in pravilno) presodilo izpolnjevanje vsake posamezne po tožencih prevzete obveznosti iz izročilne pogodbe in svojo odločitev izčrpno obrazložilo, je neutemeljena pritožbena graja bistvene kršitve določb pravdnega postopka v smislu pomanjkanja razlogov o odločilnih dejstvih, na podlagi katerih je sodišče prve stopnje sprejelo v pritožbi izpodbijani zaključek o izpolnjevanju izročilne pogodbe s strani tožencev v pretežnem delu.

8. V obravnavani zadevi so tožnice šele na zadnji glavni obravnavi ob tožbenem zahtevku na razvezo izročilne pogodbe, ker jo je izročevalec (pravni prednik tožnic) preklical, postavile podredni tožbeni zahtevek na plačilo mesečne preživnine prvi tožnici v višini 350,00 EUR namesto naturalnih obveznosti. Sodišče prve stopnje je štelo tako postavitev podrednega tožbenega zahtevka za spremembo tožbe, za katero je v skladu s 185. členom ZPP potrebna privolitev tožencev. Tako prvostopno stališče je pravilno, njegova pritožbena graja pa neutemeljena. V skladu z drugim odstavkom 184. člena ZPP spremembo tožbe namreč predstavlja tako sprememba istovetnosti zahtevka, povečanje obstoječega zahtevka ali uveljavljanje drugega zahtevka poleg obstoječega. Prav slednjega so v obravnavani zadevi tožnice na zadnji glavni obravnavi postavile, sicer v podredni obliki, pa vendar tako, da z njim terjajo nekaj drugega kot po primarnem tožbenem zahtevku. Medtem ko je bil primarni tožbeni zahtevek v obravnavani zadevi usmerjen v razvezo pogodbe, torej njeno prenehanje, podredni meri na njeno ohranitev v veljavi s spremembo obveznosti prevzemnikov v mesečno denarno rento. Za spremembo tožbe po njeni vročitvi tožencema je bila v skladu s prvim odstavkom 185. člena ZPP potrebna njuna privolitev, ki je v obravnavani zadevi toženca nista podala, sodišče prve stopnje pa se je tudi ni odločilo nadomestiti (kot vse izhaja iz obrazložitve izpodbijane prvostopne sodbe v točki 12), čeprav mu to iz razlogov smotrnosti za dokončno ureditev razmerja med pravdnimi strankami ZPP omogoča. 9. Kljub zgoraj opisanemu pravilnemu prvostopnemu stališču, da gre pri tako postavljenem podrednem tožbenem zahtevku za spremembo tožbe, pa je sodišče prve stopnje postopalo procesnopravno napačno, ko o spremembi tožbe v obliki podredno postavljenega tožbenega zahtevka ni odločalo. O njem namreč ni izdalo niti procesne niti materialnopravne odločitve, čeprav bi vsaj eno od njiju moralo izdati. V skladu s prvim odstavkom 185. člena ZPP se lahko toženec po tem, ko mu je bila tožba vročena, njeni spremembi zoperstavi in vanjo ne privoli, njegovo privolitev pa lahko sodišče z dovolitvijo spremembe tožbe iz razlogov smotrnosti kljub temu nadomesti. Taka predvidena procesna intervencija sodišča predpostavlja izdajo sklepa o (ne)dovolitvi spremembe tožbe, pri čemer v skladu s sedmim odstavkom 185. člena ZPP zoper sklep, s katerim se ugodi spremembi tožbe, ni posebne pritožbe. Ker je v skladu s prvim odstavkom 363. člena ZPP zoper sklep sodišča prve stopnje dovoljena pritožba, če ni v tem zakonu določeno, da ni pritožbe, iz navedenega v povezavi z omenjenim sedmim odstavkom 185. člena ZPP izhaja, da je zoper sklep, s katerim se sprememba tožbe ne dovoli, posebna pritožba dopustna. V obravnavani zadevi pa prvostopno sodišče o zavrnitvi oziroma neugoditvi predlagani spremembi tožbe v obliki podredno postavljenega tožbenega zahtevka (kot je to prvostopno odločitev sicer mogoče razbrati zgolj iz 12. točke obrazložitve izpodbijane prvostopne sodbe), nepravilno ni izdalo posebnega procesnega sklepa, s čimer je pravdnim strankam odvzelo možnost pritožbe zoper tako procesno odločitev, hkrati pa o podredno postavljenem delu tožbenega zahtevka ni odločilo. Nepravilno je namreč ravnanje sodišča prve stopnje, ko je po zaključku, da gre pri podredno postavljenem tožbenem zahtevku za spremembo tožbe, ki ji toženca nasprotujeta, odločilo zgolj o primarnem tožbenem zahtevku. Po vsem obrazloženem bo potrebno v obravnavani zadevi odločiti še o podredno postavljenem tožbenem zahtevku, bodisi s procesno odločitvijo (nedopustitvijo spremembe tožbe, o čemer bo treba izdati posebni sklep) oziroma ob morebitni ugoditvi spremembi tožbe (s sklepom, zoper katerega pa ni posebne pritožbe) z materialnopravno odločitvijo o (ne)utemeljenosti podredno postavljenega tožbenega zahtevka. Pravkar opisana procesna nepravilnost v zvezi s podrednim tožbenim zahtevkom pa ni imela nobenega vpliva na pravilnost in zakonitost izpodbijane prvostopne sodbe. Z njo je bilo namreč odločeno o primarno postavljenem tožbenem zahtevku na razvezo izročilne pogodbe, o katerem je bilo v vsakem primeru potrebno odločiti najprej in neodvisno od podredno postavljenega tožbenega zahtevka v predlagani spremembi tožbe.

10. Vse navedeno je narekovalo zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane prvostopne sodbe (353. člen ZPP), hkrati pa vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nadaljnje odločanje v zvezi s podrednim tožbenim zahtevkom.

11. Ker tožnice s pritožbo niso uspele, krijejo v skladu s prvim odstavkom 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena istega zakona same svoje stroške pritožbenega postopka. Stroške odgovora na pritožbo, ki za odločitev o pritožbi niso bili potrebni, pa krijeta toženca sama (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 155. člena istega zakona).