Jedro

Ravnanja tožencev ne predstavljajo protipravnega ravnanja, zato tožbeni zahtevek ni utemeljen.

Glede na to, da tožeča stranka pravnih sredstev za zaščito svoje pravice zaradi postavljene ograje in količkov ni izkoristila, tudi vzročna zveza med zatrjevano škodo in ravnanjem tožene stranke ni podana.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Tožeča stranka je dolžna toženi stranki plačati 923,41 EUR stroškov pritožbenega postopka, v 15 dneh od prejema te sodbe, od tedaj dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je s sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, da sta ji toženca dolžna nerazdelno plačati odškodnino v višini 79.567,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28.5.2007 dalje do plačila ter odločilo, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti pravdne stroške v višini 6.105,44 EUR s pripadajočimi zamudnimi obrestmi.

Zoper sodbo se pritožuje tožeča stranka iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Navaja, da je napačna ugotovitev sodišča, da je bila služnostna pot z aneksom k darilni pogodbi v določenem delu ukinjena. Zaradi jasnosti prilaga fotokopijo izrisa obstoječe služnostne poti. Služnostna pot ni bila delno ukinjena, zato je ugotovitev sodišča v nasprotju z listinskimi dokazi, kar je bistvena kršitev določb ZPP. Če je sodišče prve stopnje menilo, da je zahtevek tožeče stranke neutemeljen, zakaj je postavilo izvedenca gradbene stroke za ugotavljanje višine škode. Tožena stranka tožeče stranke ni motila zgolj s posegi v letu 2001 in 2003, ampak že pred letom 2001, ko je na delu služnostne poti tožena stranka pot leto dni prekopavala. V tem času tožnika nista imela dostopa do garaže in spodnjega dela hiše, kar je razvidno iz prilog C1, C2 in C3, do katerih sodišče v obrazložitvi sodbe ni zavzelo stališča. Prav tako sodišče ni zavzelo stališča do trditev v vlogi z dne 6.10.2008. Tožnik je dostop do svoje hiše in parkirne prostore uredil v letu 2008, toženec pa je že 24.11.2006 pri Okrajnem sodišču vložil tožbo zaradi ukinitve služnosti. Zaključek sodišča, da tožena stranka s postavitvijo kovinske ograje z vrati ni preprečila oziroma onemogočila dostopa, je protispisen. Izvedenec gradbene stroke je ugotovil, da postavljena vrata pomenijo onemogočen dostop ne glede na režim odpiranja in zapiranja vrat. Kljub temu je sodišče štelo, da tožena stranka do nadomestila škode ni upravičena. Seznanitve z režimom odpiranja vrat tožena stranka ni izkazala. Tak režim pa ne bi bil možen za poslovne partnerje, ki nimajo ključa in z režimom odpiranja vrat ne bi bili seznanjeni. Dejstvo je, da je bilo ravnanje tožene stranke v obeh motitvenih postopkih nezakonito. Sodišče ni povedalo, zakaj je zavrnilo tožbeni zahtevek.

Na pritožbo tožeče stranke je tožena stranka podala odgovor, v katerem predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev sodbe sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Kdor drugemu povzroči škodo, jo je dolžan povrniti, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde (prvi odstavek 131. člena OZ(1)). V skladu s temeljnim načelom odškodninskega prava lahko oškodovanec zahteva povrnitev škode, če so izpolnjeni splošni elementi civilnega delikta, ki morajo biti izpolnjeni kumulativno: škoda mora izvirati iz protipravnega ravnanja, škoda mora nastati, ugotovljena mora biti vzročna zveza med nastalo škodo in protipravnim ravnanjem, ugotovljena mora biti odgovornost povzročitelja škode. V skladu z določilom 131. člena OZ mora oškodovanec, da bo z zahtevkom za povrnitev škode uspel, zatrjevati in dokazati obstoj prvih treh predpostavk (protipravnost, vzročna zveza, škoda).

Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožeče stranke, ker je ugotovilo, da dejanja tožencev, ki sta jih priznala, ne predstavljajo protipravnega ravnanja. Tako je neutemeljen pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni navedlo razlogov za zavrnitev tožbenega zahtevka. Ne drži, da se je sodišče prve stopnje pri zavrnitvi zahtevka sklicevalo na določilo 164. člena OZ. Kot razlog zavrnitve je izrecno navedlo neobstoj protipravnega ravnanja, ki je predpostavka odškodninske odgovornosti v skladu z določilom 131. člena OZ. Glede robnikov, ki sta jih toženca postavila leta 2001, je sodišče prve stopnje ugotovilo, da škodnega dejanja ne predstavljajo, saj sta jih toženca že odstranila. Glede količkov, ki sta jih postavila leta 2003, je ugotovilo, da so bili postavljeni na mestu, na katerem tožnika takrat nista več imela služnostne pravice hoje in pešpoti. Z aneksom k darilni pogodbi iz leta 1999 (B13) je bila namreč stvarna služnost vožnje in pešpoti delno ukinjena. Glede kovinske ograje, ki sta jo toženca postavila aprila 2007, pa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da sta toženca tožnikoma pred postavitvijo ograje omogočila, da se seznanita z načinom odpiranja vrat, a sta tožnika to možnost zavrnila. Sodišče prve stopnje je zato pravilno štelo, da toženca s postavitvijo ograje nista omejevala oziroma onemogočala tožnikoma izvrševati služnost, saj se mora v skladu z določilom 1. odstavka 219. člena SPZ(2) stvarna služnost izvrševati na način, ki najmanj obremenjuje služno stvar. Ne gre za nedovoljeno omejitev služnosti, če mora služnostni upravičenec, da lahko gre prek služne nepremičnine, odpirati in zapirati vrata (povzeto po Tone Frantar, Stvarno pravo, Gospodarski vestnik, Ljubljana 1993, stran 258). Prav tako ne drži pritožbeni očitek, da je zaključek sodišča prve stopnje, da tožena stranka s postavitvijo ograje ni onemogočila oz. preprečila dostopa toženi stranki do služnostne poti, protispisen. Ne držijo pritožbene navedbe, da tožena stranka ni izkazala, da bi tožečo stranko seznanila z režimom odpiranja vrat postavljene ograje. Dopis toženih strank v prilogi B8 in izpovedbe pravdnih strank, tudi tožene, namreč potrjujejo zaključek sodišča prve stopnje, da sta tožnika toženca seznanila s postavitvijo ograje in jima omogočila način, kako sicer spremenjeno, a še vedno nemoteno, izvrševati služnost poti in vožnje preko njunega zemljišča, kar pa sta tožnika odklonila.

Neutemeljen je pritožbeni očitek o napačni ugotovitvi sodišča, da je bila služnostna pot z aneksom k darilni pogodbi z dne 14.6.1999 (B13) v določenem delu ukinjena. To dejstvo je prvostopenjsko sodišče ugotovilo na podlagi presoje darilne pogodbe iz leta 1996 (B12) in aneksa k tej pogodbi iz leta 1999 (B13). Po vpogledu v darilno pogodbo ( B12) je ugotovilo, da je bila s to pogodbo v 4. členu ustanovljena služnost vožnje in hoje po dveh poteh: in sicer po parcelah 569/1 in 569/4 za potrebe parcele tožnikov 569/2, in to ob vzhodnem in severnem robu nove parcele 569/4 (označeno s črko B v prilogi A19), poleg tega pa je bila ustanovljena služnost vožnje in peš poti po urejenem dostopu ob garaži od lokalne ceste s parc. št. 2256 po parceli št. 569/1 do stanovanjske hiše tožnikov (označeno s črko A v prilogi A19). Z darilno pogodbo je bila ustanovljena služnostna pravica, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, po obeh na mapni kopiji označenih delih parcele tožencev (A in B v prilogi A19). Ker iz aneksa k darilni pogodbi iz leta 1999 izhaja, da se 4. člen darilne pogodbe spremeni tako, da se potek poti po prvi alineji 4. člena (označen s črko B v mapni kopiji A19) črta, je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da sta pravdni stranki z aneksom delno ukinili služnostno pot v delu, na katerem sta kasneje toženca leta 2003 postavila količke. Tako se izkaže, da ne držijo pritožbene navedbe, da služnostna pot ni bila delno ukinjena oziroma, da je ta ugotovitev v nasprotju z listinskimi dokazi. Ker na delu parcele, kamor sta toženca količke postavila, tožnika služnosti leta 2003 več nista imela, je pravilen tudi zaključek sodišča prve stopnje, da s postavitvijo količkov toženca nista ravnala protipravno. Izris poti, ki sta ga tožnika predložila k pritožbi, je nedopustna pritožbena novota (337. člen ZPP(3)).

Ne držijo pritožbene navedbe, da sodišče prve stopnje ni imelo predstave, kako poteka dogovorjena služnost v naravi, ker ni izvedlo ogleda, ki ga je predlagala tožeča stranka. O poteku služnosti se je sodišče prve stopnje prepričalo na podlagi izpovedb pravdnih strank, presoje darilne pogodbe (B12) in aneksa k tej darilni pogodbi (B13) ter mapne kopije v prilogi A19, na kateri sta pravdni stranki, ko sta bili zaslišani, opisali potek služnostne poti. V zvezi z ugotovitvijo dejstva, kako je potekala služnostna pot, je sodišče prve stopnje dokazno oceno opravilo skrbno, natančno in prepričljivo (8. člen ZPP), pritožbeno sodišče pa se z njo v celoti strinja.

V skladu z določilom 286. člena ZPP mora tožeča stranka najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo navesti vsa dejstva, ki so potrebna za utemeljitev njenih predlogov. Tako se izkaže za neutemeljen pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni zavzelo stališča do trditev tožnikov, ki sta jih postavila v pripravljalni vlogi z dne 6.10.2008 ter dokazov v prilogi C1, C2 in C3, saj gre za navedbe, ki jih je tožeča stranka podala po prvem naroku (286. člen ZPP) in predstavljajo nedopustno novoto. Enako velja za dokazila (C1, C2, C3), na katera se tožeča stranka sklicuje v pritožbi. Dokazila, ki jih je predložila tožeča stranka k pritožbi, in sicer fotokopija gradbenega dovoljenja, skica služnostne poti ter fotokopija tožbe v zadevi I P 3292/2006 pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani prav tako predstavljajo nedopustno pritožbeno novoto (337. člen ZPP).

Neutemeljena je tudi pritožbena graja, da je sodišče prve stopnje napačno ugotovilo, kdaj je tožeča stranka do svoje hiše uredila nov dostop. Ker iz izpovedbe tožnika izhaja, da je z izkopi za novo pot začel leta 2005, leta 2006 pa je bila nova pot narejena, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da sta tožnika novo pot dokončala leta 2006. Kljub temu, da je sodišče prve stopnje izvajalo dokaze v smeri dokazovanja podlage in višine odškodninskega zahtevka, ki jih je predlagala tožeča stranka, kasneje pa zahtevek zavrnilo, kar izpostavlja pritožnik, sodišče prve stopnje bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ki bi lahko vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe (1. odstavek 339. člena ZPP), ni zagrešilo.

Sodišče prve stopnje je pravilno tudi ugotovilo, da se vprašanja stvarnopravnih razmerij (kamor spada tudi pravica služnosti) rešujejo v okviru civilne pravde. SPZ v 212. členu namreč določa, da lahko služnostni upravičenec, ki ga kdo neutemeljeno moti pri izvrševanju služnosti, s tožbo zahteva, da preprečevanje oziroma motenje preneha (actio confesoria). Konfesorno tožbo lahko služnostni upravičenec naperi proti vsakomur, ki protipravno moti izvrševanje služnosti. Prav tako lahko skupaj s konfesorno tožbo zahteva povrnitev škode, ki mu je zaradi vznemirjanja nastala. Služnostni upravičenec pa ima na voljo tudi posestno varstvo. Glede na to, da tožeča stranka pravnih sredstev za zaščito svoje pravice zaradi postavljene ograje in količkov ni izkoristila, tudi vzročna zveza med zatrjevano škodo in ravnanjem tožene stranke ni podana.

V pritožbi uveljavljani pritožbeni razlogi torej niso podani. Sodišče prve stopnje je dejansko stanje ugotovilo pravilno in popolno, na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, v postopku pa tudi ni bila zagrešena nobena od očitanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, niti kakšna od bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti. Višje sodišče je zato v skladu z določbo 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Ker pritožnica s svojo pritožbo ni uspela, odgovor tožene stranke na pritožbo pa je bil potreben, je pritožnica dolžna toženi stranki povrniti pritožbene stroške, ki znašajo 923,41 EUR (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

(1) Obligacijski zakonik: Ur. l. RS, št. 83-4287/2001

(2) Stvarnopravni zakonik: Ur. l. RS, št. 87-4360/2002

(3) Zakon o pravdnem postopku: Ur. l.RS, št. 26-1210/1999 z dopolnitvami