Jedro

Tožnika, ki je lastnik ter tudi investitor nelegalnih objektov, je upravna enota, upoštevaje določbo prvega odstavka 157. člena ZVO-1, pravilno štela za zavezanca za plačilo nadomestila za degradacijo in uzurpacijo prostora.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo št. 351-78/2017-14 (7017) z dne 11. 7. 2017 je Upravna enota Maribor (v nadaljevanju upravna enota) tožniku naložila obveznost plačila nadomestila za degradacijo in uzurpacijo prostora zaradi nelegalne gradnje objektov (dveh nadstreškov in pomožnega objekta) na zemljiščih s parc. št. 14/5, 14/7 in 15/5, vse k.o. ..., v znesku 9.713,66 EUR in mu naložila, da mora znesek nakazati na prehodni račun upravne enote (točka I izreka), in sicer v enkratnem znesku v roku 15 dni od dneva dokončnosti odločbe (točka II izreka). Po ugotovitvi upravne enote v postopku posebni stroški niso nastali (točka III izreka).

2. V obrazložitvi izpodbijane odločbe upravna enota pojasnjuje, da je družba A. d.o.o dne 8. 6. 2016 vložila zahtevek za izdajo gradbenega dovoljenja za rekonstrukcijo mansarde v obstoječem objektu na zemljišču s parc. št. 15/5, k.o. ... in za gradnjo dveh nadstreškov za avtomobile na zemljiščih s parc. št. 14/5, 14/7 in 15/5, k.o. ... ter za gradnjo pomožnega objekta (lope z odprtim nadstreškom) na zemljišču s parc. št. 15/5, k.o. ...

3. V postopku je bilo ugotovljeno, da sta nadstreška in pomožni objekt zgrajeni brez ustreznih dovoljenj, ugotovljeno pa je tudi bilo, da je lastnik zemljišč, na katerih se nahajajo omenjeni objekti, tožnik.

4. V nadaljevanju obrazložitve upravna enota podrobneje pojasnjuje način izračuna nadomestila za degradacijo in uzurpacijo prostora za vsakega od posameznih objektov, upoštevaje določila Uredbe o kriterijih za izračunavanje višine nadomestila za degradacijo in uzurpacijo prostora in o načinu njegovega plačila (v nadaljevanju Uredba).

5. Zoper odločbo, izdano na prvi stopnji, je tožnik vložil pritožbo, o kateri je Ministrstvo za okolje in prostor (v nadaljevanju ministrstvo) odločilo z odločbo št. 35113-13/2017-4-KB z dne 4. 9. 2017. V točki II izreka izpodbijane odločbe je besedilo: "v roku 15 dni od dneva dokončnosti te odločbe" črtalo in nadomestilo z novim besedilom, ki se glasi: "v roku 30 dni po izvršljivosti odločbe o odmeri. Za neplačane zapadle obveznosti tečejo zakonite zamudne obresti" (točka 1 izreka). V preostalem delu je ministrstvo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo (točka 2 izreka) in ugotovilo, da v postopku stroški niso nastali (točka 3 izreka).

6. Kot pojasnjuje ministrstvo, je pritožba deloma utemeljena, vendar ne iz razlogov, ki jih navaja pritožnik. Omenja določbo tretjega odstavka 26. člena Uredbe, ki določa, da znaša rok za plačilo nadomestila za degradacijo in uzurpacijo prostora 30 dni po izvršljivosti odločbe o odmeri, sklicuje pa se tudi na določbo četrtega odstavka istega člena Uredbe, po kateri za neplačane zapadle obveznosti tečejo zakonite zamudne obresti.

7. V zvezi s pritožbenim ugovorom, da pritožnik ni zavezanec za plačilo nadomestila za uzurpacijo in degradacijo prostora, pa pojasnjuje, da je za izdajo odločbe o spremembi gradbenega dovoljenja št. 351-474/2007-19 (7104) z dne 24. 8. 2007 kot investitorica res zaprosila družba A. d.o.o. ter dodaja, da pa je z dopolnitvijo vloge z dne 24. 1. 2017 novi investitor postal pritožnik, ki je tudi zemljiškoknjižni lastnik zemljišč, na katerih stojijo nelegalne gradnje.

8. Zoper izpodbijano odločbo je tožnik v upravnem sporu vložil tožbo, v kateri uveljavlja ugovor pasivne legitimacije. Očita, da se upravna enota v postopku s vprašanjem, kdo je investitor objektov, sploh ni ukvarjala. Sklicuje se na določbo 157. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1) in zatrjuje, da je investitorica objektov ter s tem zavezanka za plačilo nadomestila gospodarska družba A. d.o.o., ki je že v preteklosti vložila več zahtevkov za izdajo gradbenih dovoljenj na navedenih zemljiščih.

9. V nadaljevanju tožbe tožnik zatrjuje, da nadstreškov, za katera mu je bilo odmerjeno nadomestilo, po točki 1 v povezavi s točko 1.1.5. prvega odstavka 2. člena ZGO-1 ni mogoče šteti za objekta, za katera bi bilo treba pridobiti gradbeno dovoljenje, saj gre za montažni konstrukciji, ki ju je mogoče kadarkoli odstraniti. To naj bi dokazovala tožbi priložena izjava izvajalca nadstreškov - družbe B. d.o.o. z dne 9. 10. 2017. Za omenjena nadstreška, ki po mnenju tožnika nista objekta in zato tudi ne nelegalni gradnji, je upravna enota nadomestilo odmerila neupravičeno.

10. Tožnik nasprotuje tudi načinu izračuna višine nadomestila za degradacijo in uzurpacijo prostora. Pri tem se sklicuje na Uredbo o razvrščanju objektov glede na zahtevnost (v nadaljevanju Uredba), ki je veljala v času postavitve nadstreškov in ki je dovoljevala postavitev enostavnega objekta v izmeri do 30 m2 brez gradbenega dovoljenja. Po mnenju tožnika bi bilo zato nadomestilo za degradacijo in uzurpacijo prostora za nadstreška v izmeri 143,82 m2 mogoče odmeriti le za površino, ki presega 30 m2. 11. Pri izračunu nadomestila je bil za pomožni objekt upoštevan faktor S1 = 1.0, ker naj bi bil zgrajen nov objekt. Tožnik se v zvezi s tem sklicuje na fotografije, ki jih prilaga tožbi, iz katerih izhaja, da so predhodno na tem mestu stale garaže oziroma lope, na temelju katerih je bil postavljen pomožni objekt. To naj bi potrjevala tudi priložena mapna kopija. Ker gre pri posegu zgolj za rekonstrukcijo prvotnega objekta, bi upravna enota po njegovem mnenju morala pri izračunu nadomestila namesto faktorja 1.0 po 9. členu Uredbe upoštevati faktor 0.6, kar bi imelo za posledico nižji izračun nadomestila.

12. Kot navaja tožnik, je bilo pri izračunu nadomestila tudi napačno upoštevano, da nadstreška predstavljata manj zahtevna objekta. Po Uredbi gre namreč za samostojni parkirišči do površine 200 m2, za kateri bi pri izračunu nadomestila, ker gre za nezahtevna objekta, bilo treba upoštevati nižji faktor S5 v višini 0.5. 13. Glede na obrazloženo tožnik sodišču predlaga, da tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi, zahteva pa tudi povračilo stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

14. Toženka na tožbo ni odgovorila, poslala pa je upravne spise.

K I. točki izreka:

15. Tožba ni utemeljena.

16. V obravnavani zadevi je predmet sodne presoje zakonitost odmere nadomestila za degradacijo in uzurpacijo prostora, ki je bilo z izpodbijano odločbo zaradi nedovoljene gradnje treh objektov (dveh nadstreškov ter pomožnega objekta – lope z odprtim nadstreškom) naloženo v plačilo tožniku.

17. Tožnik odmeri nadomestila nasprotuje, ker meni, da ga je upravni v nasprotju z ZGO-1 neupravičeno štel za zavezanca za plačilo nadomestila.

18. Po določbi prvega odstavka 157. člena ZGO-1, ki je veljala v času izdaje izpodbijane odločbe, je bil dolžan nadomestilo za degradacijo in uzurpacijo prostora plačati investitor oziroma lastnik nedovoljene gradnje, če tega ni bilo mogoče ugotoviti, pa lastnik zemljišča, na katerem je takšna gradnja oziroma objekt. Zavezanec je bil, upoštevaje peti odstavek 157. člena ZGO-1, dolžan plačati nadomestilo za degradacijo in uzurpacijo prostora na podlagi odločbe, ki jo je izdal pristojni upravni organ za gradbene zadeve po uradni dolžnosti, kadar je bilo v postopku za izdajo gradbenega dovoljenja ali spremembe gradbenega dovoljenja ugotovljeno, da se ta nanaša na določeno vrsto nedovoljene gradnje, ali ko mu je pristojni gradbeni inšpektor poslal odločbo, ki jo je izdal na podlagi določb od 152. do vključno 155. člena ZGO-1. 19. Med strankama v postopku ni sporno, da je tožnik lastnik zemljišč s parc. št. 14/5, 14/7 in 15/5, vse k.o. ..., kar pomeni, da je, upoštevaje temeljno stvarnopravno načelo povezanosti zemljišča in objekta (superficies solo cedit), tudi lastnik objektov na teh zemljiščih, ki so bili zgrajeni brez gradbenih dovoljenj. V postopku je sporno zgolj investitorstvo navedenih objektov, za katere tožnik trdi, da je njihov investitor ter s tem zavezanec za plačilo nadomestila družba A. d.o.o., ki je vložila zahtevek za legalizacijo.

20. Iz dokumentov upravnega spisa, ki se nanašajo na zadevo v zvezi z zahtevano izdajo gradbenega dovoljenja št. 351-553/2016, izhaja, da je dne 8. 6. 2016 zahtevo za spremembo gradbenega dovoljenja št. 351-474/2007-19 (7104) vložila družba A. d.o.o., ki je dne 8. 7. 2016 prvotno postavljeni zahtevek spremenila v zahtevo za izdajo gradbenega dovoljenja za rekonstrukcijo mansarde v obstoječem objektu na zemljišču s parc. št. 15/5, k.o. ... ter za gradnjo dveh nadstreškov ter pomožnega objekta na zemljiščih s parc. št. 14/5, 14/7 in 15/5, vse k.o. ... Iz omenjenega spisa pa je razvidno tudi, da je prišlo kasneje v postopku do spremembe investitorja – namesto vlagatelja zahtevka je namreč v mesecu januarju 2017 v vlogo investitorja vstopil tožnik. V ta namen je bilo upravnemu organu predloženo pooblastilo za zastopanje tožnika v postopku izdaje zahtevanega gradbenega dovoljenja. Tožnik je v omenjenem pooblastilu, ki ga je podpisal njegov zastopnik C.C., izrecno naveden kot investitor.

21. Tožnika, ki je lastnik ter tudi investitor nelegalnih objektov, je zato upravna enota, upoštevaje določbo prvega odstavka 157. člena ZVO-1, po presoji sodišča v izpodbijani odločbi pravilno štela za zavezanca za plačilo nadomestila za degradacijo in uzurpacijo prostora.

22. Preostalih ugovorov, ki se nanašajo na izračun višine nadomestila in ki jih tožnik prvič uveljavlja šele v postopku upravnega spora, pa sodišče pri odločanju ni smelo upoštevati (52. člen Zakona o upravnem sporu; v nadaljevanju ZUS-1), saj gre za novo zatrjevana dejstva in nove dokaze, za katere tožnik ni pojasnil, zakaj jih ni predložil oziroma navedel v postopku izdaje upravnega akta, izjava družbe B. d.o.o. z dne 9. 10. 2017 pa v času izdaje izpodbijane odločbe ni niti obstajala.

23. Ker je izpodbijani upravni akt po presoji sodišča pravilen in na zakonu utemeljen, je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. 24. Sodišče je kljub predlogu tožnika, da v postopku zasliši D.D., o tožbi odločilo na seji brez glavne obravnave, saj je na vprašanje investitorstva nelegalne gradnje, glede katerega tožnik predlaga izvedbo navedenega dokaza, mogoče odgovoriti že na podlagi listin upravnega spisa. Zaslišanje predlagane priče tako ni pomembno za odločitev v zadevi. Novih dejstev in novih dokazov, ki jih tožnik navaja oziroma predlaga v tožbi, s katerimi želi dokazati nepravilnost izračuna nadomestila za degradacijo in uzurpacijo prostora, pa sodišče pri odločanju, kot je bilo že obrazloženo, ni smelo upoštevati (2. alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

K točki II izreka:

25. Zahtevek tožnika za povrnitev stroškov postopka je sodišče zavrnilo na podlagi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, ki določa, da trpi vsaka stranka svoje stroške postopke, če sodišče tožbo zavrne.