Jedro

Zgolj ugotovitev sodišča, da je neskladje med trditvami tožnice in njeno izpovedbo, še ne pomeni, da so bile njene trditve o pomembnih - odločilnih dejstvih nepopolne. Sicer pa bi lahko tožnica, v kolikor je menila, da je potrebno navedbe dopolniti, to storila že sama v postopku na prvi stopnji, saj jo je, kot sama navaja, že toženec opozarjal na nelogične, nasprotujoče in nesmiselne tožbene trditve. Ker je torej tožnico na pomanjkljivost trditev opozorila že nasprotna stranka in upoštevaje, da je tožnica imela kvalificiranega pooblaščenca oziroma kasneje pooblaščenko, sodišču prve stopnje skladno z ustaljeno sodno prakso ni bilo potrebno izvajati materialnoprocesnega vodstva.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s pritožbeno izpodbijano sodbo zavrnilo tako primarni tožbeni zahtevek, ki glasi: ″1. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni izročiti v last in posest nepremičnino parc. št. 208/5 k.o. ... (ID ...2683), vse pod izvršbo. 2. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni izstaviti za vknjižbo lastninske pravice primerno listino, na podlagi katere bo mogoč vpis lastninske pravice na nepremičnini parc. št. 208/5 k.o. ... (ID ...2683), na ime tožeče stranke A. A., stan. ..., EMŠO: ..., do 1/1 od celote, sicer bo tako listino nadomestila ta sodba. 3. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti vse njene pravdne stroške, skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od poteka 15 dnevnega paricijskega roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje, do plačila, vse v roku 15 dni pod izvršbo,″ kot tudi podredni tožbeni zahtevek, ki glasi: ″1. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati znesek 69.000,00 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi do (prav: od) dne 24. 8. 2015 dalje do plačila, vse v roku 15 dni pod izvršbo. 2. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti vse njene pravdne stroške, skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od poteka 15 dnevnega paricijskega roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje do plačila, vse v roku 15 dni pod izvršbo.″ Sodišče je še odločilo, da je tožeča stranka dolžna v roku 15 dni toženi stranki povrniti pravdne stroške v znesku 5.141,90 EUR, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka do plačila.

2. Tožnica se je zoper sodbo pritožila iz vseh pritožbenih razlogov, določenih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), to je zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi zmotne oziroma napačne uporabe materialnega prava. Tožnica predlaga, da višje sodišče ugodi pritožbi in v skladu s 355. členom ZPP s sodbo odloči o zadevi oziroma novo sojenje opravi samo, podredno pa, da ugodi pritožbi, razveljavi izpodbijano sodbo in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Ostale pravnorelevantne pritožbene navedbe so povzete in presojene v nadaljevanju.

3. Toženec je odgovoril na pritožbo. Predlaga, da se pritožba kot nedovoljena zavrže oziroma kot neutemeljena zavrne ter potrdi izpodbijana sodba, tožnici pa naloži, da je dolžna tožencu povrniti stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče sprejema kot pravilne vse dejanske ugotovitve in pravne zaključke sodišča prve stopnje, zato jih v izogib ponavljanju vseh ne povzema in se povsem sklicuje na obrazložitev izpodbijane sodbe.

6. Kot je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje, tožnica v tožbi uveljavlja dva tožbena zahtevka v obliki eventuelne kumulacije, pri čemer oba zahtevka utemeljuje na trditvah, da je bila med pravnima strankama v letu 2010 sklenjena posojilna pogodba, na podlagi katere je toženec tožnici posodil 35.000,00 EUR in se zavezal, da bo po vrnitvi posojila v višini 69.000,00 EUR, katerega bi tožnica imela možnost odplačati v roku 10 let, na tožničino hčer B. B. brezplačno prenesel lastninsko pravico na nepremičninah parc. št. 207/0, 208/4 in 208/5, vse k.o. ..., ki jih je toženec kupil na drugi javni dražbi v izvršilnem postopku In 211/1996, ki se je zoper tožnico kot dolžnico vodil pred Okrajnim sodiščem v Celju. Tožnica zatrjuje, da je toženec takšen dogovor kršil in pridobljene nepremičnine (dve od treh parcel) še pred potekom roka za vračilo posojila prodal, zaradi česar primarno zahteva, da ji toženec vrne parcelo, ki jo ima še vedno v lasti, podredno pa, da ji plača odškodnino za škodo, ki ji jo je povzročil s kršitvijo sklenjenega dogovora oziroma s tem, ko je tožnico in njeno hčer B. B. z lažnim prikazovanjem, da bo po vrnitvi posojila prenesel lastninsko pravico na kupljenih nepremičninah na B. B., prevaral, da slednja na dražbo ni pristopila sama in sama kupila nepremičnine. Višino škode tožnica ocenjuje v višini razlike med tržno vrednostjo nepremičnin in danim posojilom. Toženec je sklenitev takšnega dogovora zanikal in trdil, da je na javni dražbi sodeloval za lasten račun, da pa je bil po tem res pripravljen, v kolikor bi mu B. B. povrnila znesek vplačane varščine in plačala preostanek kupnine, nanjo prenesti lastninsko pravico na kupljenih nepremičninah.

7. Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo, da tožbeno zatrjevanega dogovora ni mogoče opredeliti kot posojilne pogodbe, saj v konkretnem primeru ni bil izpolnjen zakonski znak izpolnitvenega ravnanja posojilodajalca - izročitev denarja posojilojemalcu. Med pravdnima strankama je nesporno, da toženec ne tožnici in ne B. B. zneska v višini 35.000,00 EUR nikoli ni izročil, dokazni postopek pa je nadalje pokazal, da tudi tožnica tožencu nikoli ni vrnila (izročila) nobenega denarja. Sodišče prve stopnje je zato pravilno zaključilo, da med pravdnima strankama ni bila sklenjena posojilna pogodba.

8. Utemeljeno je sodišče prve stopnje nato ugotavljalo, ali je bil med pravdnima strankama morebiti sklenjen fiduciarni dogovor z vsebino, kot ga zatrjuje tožnica. Ugotovilo je, (-) da je toženec dne 2. 9. 2010 v zgoraj navedenem izvršilnem postopku pristopil na drugo javno dražbo nepremičnin parc. št. 207/0, 208/4 in 208/5, vse k. o. ... in kot najboljši ponudnik za 35.000,00 EUR nepremičnine kupil; (-) da je za pristop na javno dražbo poravnal varščino v višini 6.968,00 EUR, v določenem roku pa je nato poravnal še preostanek kupnine v višini 28.032,00 EUR; (-) da je toženec nato v letu 2015 nepremičnini parc. št. 207/0 in 208/4, obe k. o. ..., pri čemer je pred tem na parceli št. 208/4 k. o. ... zgradil stanovanjsko hišo, prodal C. C., D. D. in E. E., za kupnino 140.000,00 EUR, medtem ko ima nepremičnino parc. št. 208/5 k. o. ..., na kateri stoji hiša, v kateri je pred toženčevim nakupom nepremičnin prebivala tožnica, še vedno v lasti; (-) da sta se tožnica in B. B. iz omenjene stanovanjske hiše izselili v maju 2011; (-) da je tožnica dne 13. 6. 2014 na Okrožno državno tožilstvo v Celju zoper toženca podala kazensko ovadbo zaradi kaznivega dejanja goljufije, ki pa je bila zavržena s sklepom Okrožnega državnega tožilstva v Celju Kt 12746/2014 z dne 18. 11. 2014. Glede na izpovedbe tožnice in prič B. B., F. F. in G. G. pa sodišče prve stopnje, upoštevaje trditveno podlago tožnice, upravičeno ni moglo zanesljivo zaključiti, da sta tožnica in toženec dejansko sklenila zatrjevani dogovor, ki je (kot trdi tožnica) predvideval, da toženec tožnici posodi 35.000,00 EUR in da bo, po vrnitvi posojila v višini 69.000,00 EUR, katerega bi tožnica imela možnost odplačati v roku 10 let, lastninsko pravico na javni dražbi kupljenih nepremičninah brezplačno prenesel na B. B. (pri čemer je sodišče obrazložilo, da je iz tožničinih trditev možno razbrati, da naj bi bil takšen dogovor sklenjen še pred javno dražbo 2. 9. 2010). Pravilno je ugotovilo in obrazložilo (tč. 20), da takšne vsebine dogovora ni potrdila niti tožnica sama niti z njene strani predlagane priče. Sodišče je utemeljeno sklepalo, da v času javne dražbe o znesku 69.000,00 EUR sploh še ni bilo govora in da se izpovedba tožnice ne sklada z njenimi trditvami. Utemeljeno pa je še dodatno prepričanje sodišča o tem, da trditvam tožnice o sklenjenem dogovoru ne gre slediti, potrdilo tudi neskladje med njenimi trditvami in njeno izpovedbo. Sodišče prve stopnje je upravičeno izpostavilo, da je tožnica trdila, da je imela B. B. denar, da bi na dražbo nepremičnin lahko pristopila sama in sama kupila nepremičnine, vendar jo je toženec zavedel oziroma zapeljal, da tega ni storila, medtem ko je dokazni postopek pokazal, da ne tožnica ne B. B. denarnih sredstev za pristop na dražbo nista imeli. Kot neresnične so se izkazale tudi nadaljnje trditve tožnice, da je toženec pred dražbo užival njeno popolno zaupanje, saj je bil v intimnih odnosih z njeno hčerko B. B., kateri naj bi ves čas zagotavljal, da jo neizmerno ljubi, da je zanjo pripravljen storiti vse in da ji je pripravljen pomagati, da tožnica ne bi izgubila hiše. Sodišče je pravilno na podlagi izpovedbe tožnice in B. B. ugotovilo, da toženca pred javno dražbo nista poznali oziroma da je B. B. toženca kontaktirala šele nekaj dni pred omenjeno dražbo. Toženec in B. B. torej v tistem času (pred dražbo) nista bila niti v prijateljskem odnosu in še manj v intimnem razmerju, saj nista bila niti znanca. Glede na navedeno sodišče prve stopnje utemeljeno ni moglo slediti trditvam tožnice, da je toženec pri sklepanju dogovora izkoristil njeno slabo psihofizično oziroma zdravstveno stanje, saj toženec tožnice v tistem obdobju še ni poznal, iz izpovedbe B. B. pa nadalje tudi izhaja, da se s tožencem o zdravstvenem stanju njene mame sploh ni pogovarjala. Neskladje med trditvami in izpovedbo tožnice pa je sodišče prve stopnje pravilno zasledilo tudi v delu, ki se nanaša na okoliščine sestave izjave z dne 4. 10. 2011 (priloga A 11). Tožnica je namreč zanikala, da bila izjava sestavljena, da bi njo prepričala starše pokojnega moža, da bi ji izročili 69.000,00 EUR, in trdila, da sta pravdni stranki to izjavo podpisali skladno z njunim predhodnim dogovorom, medtem ko je tekom zaslišanja sama priznala, da je bila izjava sestavljena ravno za ta namen. S svojo izpovedbo je tožnica dejansko potrdila izpovedbo toženca, da je tožnica prišla k njemu v pisarno, kjer mu je povedala, da so končno uredili, da bo dobila denar, da ji ga bosta dala tašča in tast, samo da pride nazaj do hiše, in da mu je takrat tudi rekla, da naj ji napiše tudi vse stroške, ki so mu do takrat nastali. Ker je po seštevku kupnine in vsega kar je vložil (legalizacija, cesta, davek,...) prišel do zneska 69.000 EUR, je napisal, da jim je pripravljen vrniti nepremičnine, če mu prinese 69.000,00 EUR, vendar tega denarja nato niso zbrali. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je smiselno isto povedala tudi priča H. H., ki je bila tistega dne prisotna v pisarni, in utemeljeno navedlo, da je vse navedeno še dodatno podkrepilo dvom o tem, da je res tisto, kar zatrjuje tožnica glede sklenjenega dogovora. Sodišče prve stopnje pa je nadalje pravilno ugotovilo, da zatrjevanega dogovora ni potrdila niti B. B. Iz njene izpovedbe namreč izhaja, da je bila ona tista (in ne tožnica), ki se je s tožencem dogovarjala glede posoje 35.000,00 EUR, da ji je toženec obljubil, da bo prepisal lastništvo nepremičnin nanjo takoj, ko mu bodo vrnili denar in da jim za vračilo le-tega ni dal nobenega roka, zato je pravilno presodilo, da se to ne sklada s tem, kar je glede sklenjenega dogovora zatrjevala tožnica. Sodišče prve stopnje je pravilno v izpovedbi B. B. zaznalo tudi nedoslednost v delu glede toženčeve trditve, da je priči v času selitve v maju 2011 posodil 750,00 EUR za namen plačila najemnine za najemniško stanovanje, kamor sta se s tožnico preselil. Pred sodiščem v Kanadi je, kot je pravilno ugotovilo, priča izrecno zanikala, da bi ji toženec posodil navedeni znesek, medtem ko je na naroku dne 7. 9. 2021, po tistem, ko ji je sodišče predočilo potrdilo z dne 4. 5. 2011 (priloga B 17), iz katerega izhaja ravno to, da je B. B. navedenega dne od toženca prejela 750,00 EUR za potrebe plačila najemnine, prejem denarja potrdila. Sodišče prve stopnje je zaradi navedenega upravičeno podvomilo o resničnosti izpovedbe te priče, še posebej tudi zato, ker ima priča, hčerka tožnice, nedvomno interes, da v postopku uspe tožnica. Sodišče pri oceni verodostojnosti upravičeno ni moglo spregledati, da je prejem navedenega denarja (750,00 EUR) v svojih trditvah in tekom izpovedbe izrecno zanikala tudi tožnica ter da je nadalje zanikala tudi, da ji je toženec v decembru 2010 posodil 4.000,00 EUR (kot sicer izhaja iz potrdila z dne 29. 12. 2010 - priloga B 16, podpis katerega tožnica priznava) in trdila ter izpovedala, da naj bi pri navedenem potrdilu šlo za obračun zamudnih obresti, čemur pa sodišče upravičeno ni moglo slediti. Sodišče prve stopnje je pravilno dokazno ocenilo izpovedbo tožnice, in sicer da tožnica ni prepričala, da je bila v decembru 2010 tožencu iz naslova zamudnih obresti dolžna 4.000,00 EUR, še posebej glede na to, da je trdila, da je bil dogovor sklenjen v septembru tega leta in da je izpovedala, da naj bi obresti znašale 8 % mesečno (do 29.12. 2010 bi torej obresti znašale bistveno več), upoštevaje tudi, da je dokazni postopek pokazal, da so bili v znesku 69.000,00 EUR (ki izhaja iz izjave z dne 4. 10. 2011), ki bi ga morala tožnica plačati tožencu, da bi ji ta vrnil obravnavane nepremičnine, zajeti stroški, ki jih je toženec imel z urejanjem nepremičnine in torej ne zamudne obresti. Prepričljiv je zaključek sodišča, da ni našlo razloga, da ne bi verjelo prepričljivi izpovedbi toženca glede okoliščin sestave izjave z dne 4. 10. 2011, saj je njegovo izpovedbo potrdila tudi priča H. H., zaradi česar mu tudi verjame, da je tožnici 29.12. 2010 posodil 4.000,00 EUR, kot je to zatrjeval, in da pri tem potrdilu ne gre za obračun zamudnih obresti. Prav tako je sodišče prve stopnje, na podlagi ugotovitev in ocen, ki jih je podalo v 23. točki obrazložitve, pravilno ocenilo, da se ni moglo z gotovostjo prepričati o trditvah tožnice (da je bil zatrjevani dogovor dejansko sklenjen) oziroma preveriti resničnost njene izpovedbe niti na podlagi izpovedb prič F. F., G. G. in C. C. Sodišče prve stopnje se, kot je pravilno zaključilo, na podlagi izpovedb tožnice in prič B. B., F. F. in G. G., kljub temu da so vse izpovedovale o posoji denarja, ni moglo z gotovostjo prepričati o trditvi tožnice, da je bil sklenjen zatrjevani dogovor. Utemeljno je namreč glede na ugotovljena neskladja in nedoslednosti med trditvami in izpovedbo tožnice podvomilo v njeno izpovedbo in posledično v resničnost njenih trditev, hkrati pa tudi ni moglo slediti izpovedbam prič B. B. in F. F., saj je tudi v njunih izpovedbah zaznalo precejšnje število nedoslednosti, medtem ko G. G. o dogovoru, razen tega da naj bi šlo za posojilo, sploh ni vedela povedati. Pravilno je sodišče tudi ugotovilo, da to, da bi zatrjevan dogovor dejansko obstajal, pa prav tako ne izhaja iz listin, ki jih je kot dokaz predložila tožnica. Sodišče prve stopnje je tako pravilno zaključilo, da tožnici ni uspelo dokazati, da je bil med pravdnima strankama sklenjen zatrjevani dogovor, in utemeljeno zavrnilo primarni tožbeni zahtevek.

9. Sodišče prve stopnje je utemeljeno zavrnilo tudi podredni tožbeni zahtevek, s katerim je tožnica od toženca zahtevala plačilo odškodnine. Pri tej odločitvi je pravilno upoštevalo, da tožnica ni uspela dokazati, da je bil s tožencem v septembru 2010 sklenjen dogovor, na podlagi katerega bi se ta zavezal, da bo po vrnitvi zneska v višini 69.000,00 EUR lastništvo obravnavanih nepremičnin prenesel na B. B., in da so se kot neresnične in zavajajoče izkazale tudi številne druge trditve tožnice, zaradi česar je sodišče podvomilo, da je tisto, kar tožnica zatrjuje in kar izpoveduje, res. Ob upoštevanju celotnega dogajanja v času po dražbi sodišče upravičeno tudi ni moglo slediti trditvam tožnice, da je toženec njo in B. B. zavedel, da jim bo posodil denar (35.000,00 EUR), zato da B. B. na dražbo nepremičnin ne bi pristopila sama in sama kupila nepremičnine. Sodišče prve stopnje je izpovedbi tožnice in B. B. upravičeno ocenilo kot neverodostojni, saj se v določenih delih njuni izpovedbi ne skladata s tožbenimi trditvami, medtem ko po drugi strani ni našlo razlogov, da ne bi verjelo prepričljivi (in povsem skladni z njegovimi trditvami) izpovedbi toženca, da pri njegovih dogovarjanjih z B. B., ki so se odvijala pred in po dražbi, in njegovih dogovarjanjih s tožnico po dražbi nikoli ni šlo za nobeno posojo denarja, temveč, da je bil B. B. oziroma tožnici na njuno prošnjo pripravljen odstopiti obravnavane nepremičnine, v kolikor bi mu ti vrnili vplačano varščino in sami plačali preostanek kupnine oziroma v kolikor bi mu, po tistem, ko je že postal lastnik nepremičnin, vrnili celotno plačano kupnino v višini 35.000,0 EUR. Sodišče je utemeljeno verjelo tožencu, saj ni našlo razlogov, zaradi katerih bi sklepalo, da je toženec neresnično izpovedoval, še posebej, ker so se kot resnične izkazale tudi njegove trditve, da je tožnici v decembru 2010 posodil 4.000,00 EUR (kar je tožnica zanikala), da je B. B. v maju 2011 posodil 750,00 EUR (kar je B. B. sprva prav tako zanikala, kasneje pa priznala), prav tako pa tudi njegove trditve o okoliščinah, v katerih je prišlo do sestave izjave z dne 4. 10. 2011 (slednje je nenazadnje tekom izpovedbe potrdila tudi tožnica sama). Pravilna je tudi ocena sodišča, da tudi dejstvo, da je bil še eno leto po dražbi pripravljen tožnici oziroma B. B. odstopiti kupljene nepremičnine, v kolikor bi mu ti povrnili kupnino zanje in pa do tedaj nastale stroške, kar dokazuje z njegove strani podpisana izjava z dne 4. 10. 2011 (to pa je potrdila tudi H. H.) oziroma bi jih lahko še preden je toženec imel stroške z obnovo ceste, legalizacijo vikenda..., pridobili, če bi mu vrnili le kupnino, kaže na to, da trditvam tožnice o domnevni prevari toženca v zvezi z njegovim pristopom na dražbo ne gre slediti. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da tožnica takšnih trditev toženca ni zanikala, in da je njegova pripravljenost vrniti nepremičnine razvidna tudi iz izpovedbe tožnice same, da ji je toženec 4. 10. 2011 v njegovi pisarni sam rekel, da če mu prinese 69.000,00 EUR, da ji bo nepremičnine vrnil. Življenjsko prepričljiva je po obrazloženem navedba oziroma razlaga sodišča, da je očitno, da sta se tožnica in njena hčerka B. B. trudili doseči, da bi jima toženec prepustil oziroma prodal njihove nepremičnine, ki so se prodajale na javni dražbi, saj na javno dražbo finančno nista bili sposobni pristopiti sami, pa jima očitno ni uspelo zbrati zadostne vsote denarja, da bi tožencu vrnili varščino in preostanek kupnine oziroma da bi mu kasneje, ko je toženec v kupljene nepremičnine že pričel vlagati, poleg kupnine povrnili tudi še do takrat nastale stroške. Pravilen je po obrazloženem zaključek, da ni izpolnjena že prva (nedopustno ravnanje toženca) izmed predpostavk odškodninske odgovornosti, ki morajo biti izpolnjene kumulativno, zato se sodišču ni bilo potrebno opredeljevati do ostalih predpostavk (škode in vzročne zveze) in v zvezi s tem podanimi trditvami in dokaznimi predlogi.

10. Tožnica v pritožbi najprej navaja, da ne drži zapis sodišča na začetku 1. točke obrazložitve, da je tožnica ″po pooblaščenki″ vložila tožbo. Pojasnjuje, da je tožbo 11. 7. 2016 vložila po odvetniku B. G., ki ji je bil dodeljenem po odločbi sodišča v postopku brezplačne pravne pomoči. Kasneje je bila za izvajanje brezplačne pravne pomoči določena odvetniška pisarna Ž. d.o.o., ker je bil odvetnik B. G. z dnem 15. 12. 2016 izbrisan iz imenika odvetnikov Odvetniške zbornice Slovenije iz razloga po 3. točki prvega odstavka 30. člena Zakona o odvetništvu, in šele z odločbo Okrožnega sodišča v Celju Bpp 1376/2016 z dne 21. 12. 2020 je bila tožnici na njeno prošnjo za izvajanje brezplačne pravne pomoči določena sedanja pooblaščenka; to pa je bila že tista ″faza postopka″, ko je bilo potrebno samo še neposredno in preko videokonference zaslišati tožničino hči pričo B. B. Tožnica navaja, da obrazloženo nedvomno kaže, da je tožbo vložil pooblaščenec in ne pooblaščenka, in pojasnjuje, da je navedeno obrazložila predvsem zaradi v nadaljevanju opisanega, ki kaže na kršitev določb pravdnega postopka, zlasti, da sodišče ni postopalo v okviru materialnega procesnega vodstva po 285. členu ZPP. Pritožbeno sodišče glede gornjih navedb ugotavlja, da ima tožnica prav, da je tožbo vložila po pooblaščencu in ne po pooblaščenki, a zgolj napačen zapis (očitno gre za lapsus) ne predstavlja takšne kršitve, ki bi vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe.

11. Neutemeljene pa so tudi posledično navedene pritožbene navedbe in v zvezi s tem očitek, da sodišče prve stopnje ni postopalo v okviru materialnega procesnega vodstva po 285. členu ZPP. V zvezi s tem pritožnica izpostavlja, (-) da je po prvem pooblaščencu v tožbi pod I. navajala, da je toženec v letu 2010 večkrat obiskal tožnico in njeno hčerko B. B. ter jima predlagal, da v izvršilnem postopku Okrajnega sodišča v Celju In 211/1996 B. B. naj ne pristopi na javno dražbo tožničinih nepremičnin parc. št. 208/5, 208/4 in 207, vse k.o. ...; (-) da temu sledi naslednji zapis v tožbi: ″Ob tem je toženec navajal, da bo tožnici posodil znesek 35.000,00 €, tožena stranka (pravilno: tožeča) pa mu bo dolžna vrniti 69.000,00 € z rokom vračila 10 let. ......hkrati pa se je toženec zavezal, da bo po vrnitvi posojila v znesku 69.000,00 € brezplačno prenesel lastninsko pravico na nepremičninah na tožničino hčerko B. B..″; (-) da je na začetku pod II. tožbe zapisano: ″Pravdni stranki sta dne 4.10.2011 podpisali izjavo, s katero ugotavljata, da je tožnica dolžna tožencu znesek v višini 69.000,00 €, toženec pa se je s to izjavo zavezal, da bo po poravnavi dolgovanega zneska dovolil tožnici vselitev nazaj v hišo, hkrati pa bo po poplačilu dolga toženec lastninsko pravico prenesel na tožničino hčerko B. B.″; (-) da so povsem enake navedbe tudi v prvi pripravljalni vlogi z datumom 11. 1. 2018, ki jo je sestavil drugi tožničin pooblaščenec, in da se te navedbe ponovijo v drugi pripravljalni vlogi z datumom 3. 4. 2018 in da je k tej vlogi še dodana lastnoročno napisana tožničina izjava v 5 točkah, ki predstavlja oziroma se šteje ″kot del trditev podlage tožeče stranke″, kot je zapisano v zadnjem odstavku pod VII. 1. te vloge; (-) da je bil dne 26. 6. 2018 prvi narok za glavno obravnavo in da v njeni tretji pripravljalni vlogi z datumom 10. 7. 2018 citiranih - kar trikrat izrecno ponovljenih - navedb ni več, je pa na koncu prvega odstavka pod VIII. zapisano naslednje: ″... saj je toženec za posojo zneska 35.000,00 € kasneje zahteval vračilo kar 69.000,00 €.″ Tožnica navaja, da je ta trditev (ki je sicer bolj logična, saj se je posoja 35.000,00 € nanašala na čas dražbe od 2. 9. 2010 dalje, medtem ko je izjava za znesek 69.000,00 € bila napisana šele 4. 10. 2011), v nasprotju s prej citiranimi trikrat ponovljenimi trditvami; (-) da v peti pripravljalni vlogi z datumom 27. 9. 2018 v prvem odstavku pod X. tožničin pooblaščenec zopet izrecno ponovi, torej že četrtič, da je toženec že v času dražbe navajal, da bo tožnici posodil znesek 35.000,00 €, tožnica pa mu bo dolžna vrniti 69.000,00 €; (-) da začetek drugega odstavka pod X. iste pripravljalne vloge glasi: ″Povsem neresnične in izmišljene so tudi trditve tožene stranke o okoliščinah podpisa izjave z dne 4. 10. 2011, saj navedena izjava ni bila nikoli podpisana zato, da bi tožeča stranka s to izjavo prepričala starše pokojnega moža, da bi ji ti izročili znesek 69.000,00 €.″, na glavni obravnavi dne 13. 12. 2018 pa je tožnica izpovedala, da je vzpostavila stik s starši pokojnega moža v Solingenu, da je zato osebno šla k tožencu v njegovo pisarno in rekel ji je: ″....če mi prineseš 69.000,00 €, takrat pač dobite vrnjeno vse in sem točno po besedah gospoda I. I. jaz to napisala, kar imate, od spodaj se je pa podpisal. In s tem sem jaz tudi res dejansko šla do mojih sorodnikov, ampak to sta dva upokojenca, 35.000 bi ona dva spravila skupaj, 70 pa na žalost ne. To je bilo že, preden si je gospod I. I. dal najemnike v hišo, no, ne vem časovno, ampak smo se že izselili. Sicer pa, saj na tistem potrdilu od spodaj gospod J. J. je datum, a ne ?″; (-) da je v tožbi pod III. zapisano, da ″je B. B. imela dovolj denarja, da bi lahko sama pristopila na javno dražbo in dražila nepremičnino, last njene matere″, in da sta tožnica in priča B. B. jasno izpovedali, da niso imeli denarja za dražbo; da ni bilo denarja za dražbo (zaradi česar je tudi prišlo do posoje denarja pri tožencu), kažejo tudi izpovedbe prič F. F. in G. G.; ter (-) da je v odgovoru na tožbo in v nadaljnjih pripravljalnih vlogah tožena stranka poleg nasprotovanj še izrecno opozarjala na nelogične, nasprotujoče in nesmiselne tožničine trditve. Tožnica v pritožbi trdi, da bi moralo sodišče pri opisani pomanjkljivi, skopi, nasprotujoči in nejasni tožničini trditveni podlagi v skladu z 285. členom ZPP na obravnavah, zlasti na obravnavi dne 13. 12. 2018, ko je zaslišalo tožnico in toženca, s postavljanjem vprašanj, z jasno in nazorno predočitvijo trditvene podlage tožnici poskrbeti, da bi se dopolnile nepopolne tožničine navedbe o pomembnih dejstvih ter da bi se dala vsa potrebna pojasnila za ugotovitev spornega dejanskega stanja in spornega pravnega razmerja. Meni, da potem sodišče ne bi podalo takšne dokazne ocene, razvidne iz točk 20., 21., 22., 23., 24., 25., 26., 27., 28. in 29. obrazložitve izpodbijane sodbe. Ob pravilnem in doslednem upoštevanju 285. člena ZPP, ki služi ugotavljanju materialne resnice, bi sodišče popolno in pravilno ugotovilo predmetno dejansko stanje in ob upoštevanju zadnjega odstavka pod IV. tožbe bi potem lahko pravilno uporabilo materialno pravo.

12. V prejšnjem odstavku povzete pritožbene navedbe in očitki niso utemeljeni. Tožnica je v zvezi s postavljenima tožbenima zahtevkoma podala vsa odločilna dejstva. Dejansko stanje je bilo opredeljeno tako, da je omogočalo identifikacijo zahtevkov. Sicer pa tožnica v pritožbi ne konkretizira, zakaj meni, da so njene navedbe o pomembnih dejstvih nepopolne, oziroma ne navede, katere navedbe bi bilo potrebno dopolniti. Zgolj ugotovitev sodišča, da je neskladje med trditvami tožnice in njeno izpovedbo, še ne pomeni, da so bile njene trditve o pomembnih - odločilnih dejstvih nepopolne. Sicer pa bi lahko tožnica, v kolikor je menila, da je potrebno navedbe dopolniti, to storila že sama v postopku na prvi stopnji, saj jo je, kot sama navaja, že toženec opozarjal na nelogične, nasprotujoče in nesmiselne tožbene trditve. Ker je torej tožnico na pomanjkljivost trditev opozorila že nasprotna stranka in upoštevaje, da je tožnica imela kvalificiranega pooblaščenca oziroma kasneje pooblaščenko, sodišču prve stopnje skladno z ustaljeno sodno prakso ni bilo potrebno izvajati materialnoprocesnega vodstva. Pa tudi sicer bi to kršitev določb pravdnega postopka, ki je relativne narave, tožnica lahko uveljavljala že v postopku na prvi stopnji. Ker se na kršitev prvič sklicuje šele v pritožbi, je pritožbeno sodišče ne more upoštevati, saj tožnica v pritožbi ni niti trdila, da kršitve brez svoje krivde predhodno ni mogla navesti (prvi odstavek 286. b člena ZPP).

13. Ker po zgoraj obrazloženem ne drži, da sodišče ni ravnalo v skladu z 285. členom ZPP, niso utemeljene niti nadaljnje pritožbene navedbe, da sodišče prve stopnje v tč. 24. v nasprotju z resničnim in pravilnim dejanskim stanjem obrazlaga, da ″je glede na ugotovljena neskladja in nedoslednosti med trditvami in izpovedbo tožnice podvomilo v njeno izpovedbo in posledično v resničnost njenih trditev, hkrati pa tudi ni moglo slediti izpovedbam prič B. B. in F. F., saj je tudi v njunih izpovedbah zaznalo precejšnje število nedoslednosti, medtem ko G. G. o dogovoru, razen tega, da naj bi šlo za posojilo, sploh ni vedela povedati.″. Sodišče prve stopnje je v tč. 25. obrazložitve pravilno pojasnilo, da izpoved priče (in stranke) manjkajočih trditev ne more nadomestiti in da se z izpovedbo priče (stranke) zatrjevana dejstva le dokazujejo in ne obratno - priča (stranka) ne podaja dejstev. Takšno pojasnilo sodišča pa ne potrjuje, da bi moralo sodišče ravnati v skladu z 285. členom ZPP, kot meni pritožnica.

14. Sodišče prve stopnje je v tč. 28., kot že zgoraj navedeno, pravilno ugotovilo in obrazložilo, da so se kot neresnične in zavajajoče izkazale številne trditve tožnice, zaradi česar je sodišče utemeljeno podvomilo, da je tisto, kar tožnica zatrjuje in kar izpoveduje, res ter da sodišče izpovedbi tožnice in B. B. ocenjuje kot neverodostojni, saj se v določenih delih njuni izpovedbi ne skladata s tožbenimi trditvami. Tožnica te ugotovitve in zaključke neuspešno poskuša ovreči z izpostavljanjem najprej svoje izpovedbe na glavni obravnavi dne 13. 12. 2018, da je bila na okrevanju po posegu v Solingenu v Nemčiji, da ji je B. B. po telefonu sporočila, da bo toženec posodil denar za dražbo, da se je vrnila domov ″en teden po dražbi″, da je srečala toženca ″mogoče teden dni po dražbi doma pri njih v hiši na D.″, da se je ″toženec prej dogovarjal vse z njeno hčerko, potem pa tudi z njo″, da ″edino, kar nista izpolnila (pripomba: B. B. in toženec), je to, da nista šla k notarju, ker je toženec rekel, jaz bom pristopil na dražbo, ne ti″, da je toženec govoril, da ″je striktno denar samo posodil″. S temi izpostavljenimi izpovedbami tožnica ne more ovreči pravilno ugotovljenega dejanskega stanja, da toženec zneska 35.000,00 EUR ne tožnici in ne B. B. ni izročil, in zaključka, da sodišče ni moglo zanesljivo zaključiti, da sta tožnica in toženec sklenila zatrjevani dogovor. To, da je priča H. H., toženčeva hči, na glavni obravnavi dne 5. 3. 2019 povedala, da se je njihova družba oziroma s.p. v tem času, v letih 2011, 2012, 2013 ukvarjala s posojanjem denarja, prav tako ne izkazuje, da je toženec posodil denar tožnici, saj je priča izpovedala ne le zgoraj navedeno, pač pa tudi, da bi, v kolikor bi tožnici posodili denar, slednja morala podpisati posojilno pogodbo, katera bi se overila pri notarju, tako pa s tožnico niso nikoli sklenili nobene pogodbe. Pravilnosti ugotovitev in zaključkov sodišča prve stopnje tožnica ne more ovreči niti z izpostavljanjem, da je, skladno z že omenjeno izjavo v 5-ih točkah povedala, da je v času po dražbi, ko je bila tožencu skupaj z obrestmi na znesek 35.000,00 € dolžna 50.000,00 €, skladno s predhodnim dogovorom toženca in J. in nato še z njo, hotela prodati gradbeno parcelo št. 208/4 kupcu za 80.000,00 €, s čimer bi lahko vrnila tožencu 50.000,00 €, 30.000,00 € pa bi ji še ostalo vendar se toženec s tem ni več strinjal. Sodba namreč vsebuje prepričljive razloge o verodostojnosti tožničine izpovedbe in o tem, katere trditve je s svojo izpovedbo potrdila. Neutemeljeno zato po oceni pritožbenega sodišča tudi izpostavlja, da je 13. 12. 2018 izpovedala: ″...je vpričo moje hčerke B. B. gospod I. I. večkrat, ne enkrat, dostikrat, povedal, da se bo prodalo vse skupaj za 250.000,00 €, da 100.000 (pripomba: B. B.) naj vloži v podjetje nepremičnin, nepremičninsko, da jo bo vse naučil v novo podjetje, ostalo pa naj kupi eno manjše stanovanje. In to pač z mano, z mojo glavo in s takratnim mišljenjem ni šlo skupaj in sem rekla, potem pa naj kar imata obe hčerki, mislim, obe moji hčerki in sem pač, ja, hotela takrat končati z vsem.″ in na vprašanje sodnice, ali si je od tožene stranke sposodila še kak drug denar (pritožbeno sodišče se ne strinja s pripombo tožnice na tem mestu, da v tem vprašanju sodišče ″priznava″ posojo denarja, saj sodišče prve stopnje tega ni zaključilo), in po predočitvi izjave na B 16 (kjer je zapisano: ″Spodaj podpisana A. A., potrjujem, da sem dne 29. 12. 2010, prejela 4.000 € od I. I. Garancija za vračilo je notranja oprema hiše ki stoji na par. št. 208/5 ...″), odgovorila: "Ne, nisem, to sem napisala, ker sem mogla napisati, s tem so bile poplačane obresti z opremo hiše, to je oprema hiše, ki je tudi ostala, oprema hiše je tudi ostala noter, kuhinja, vgradne omare...″. Iz istega razloga neutemeljeno izpostavlja, da je na nadaljnje vprašanje sodnice: ″A ste prejeli od njega 4.000,00 € ali ne?", tožnica odgovorila: ″Ne, ne. A vi mislite, da bi meni gospod I. I. še 4.000 posodil, po tistem, ko je že plačal 35?″, in še izpovedala, da je zaradi poplačila obresti tožencu izročila vso svojo zlatnino, vse svoje spomine od pokojnega moža, ki ji jo je nakupil in to zlatnino je toženec ocenil na 2.800,00 €.

15. Tožnica v pritožbi nato trdi, da je priča B. B. tako pred zaprošenim sodiščem v Kanadi oziroma v prostorih Ministrstva za pravosodje, Calgary, Alberta, 19. 12. 2019, kot pri zaslišanju preko videokonference na glavni obravnavi dne 7. 9. 2021, katere pa se ni udeležil toženec, izpovedala enako, razumljivo, nazorno, izčrpno in povsem - razen glede šele z dnem 7. 9. 2021 predočene izjave z dne 4. 5. 2011 na B 17 oziroma potrdila, da je 4. 5. 2011 od toženca prejela 750,00 € za potrebe plačila dveh najemnin. Tekom zaslišanja, ki ga je izvedlo zaprošeno sodišče v Kanadi, je namreč priča izrecno zanikala, da bi ji toženec posodil navedeni znesek, medtem ko je na naroku dne 7. 9. 2021, po tistem, ko ji je sodišče predočilo potrdilo z dne 4. 5. 2011, prejem denarja potrdila. Kot je navedla tožnica v pritožbi, je sodišče zaradi navedenega podvomilo o resničnosti izpovedbe te priče. Tožnica po oceni pritožbenega sodišča glede na obrazloženo zmotno trdi, da sta obe izpovedbi priče B. B. skladni in da je ravno njena izpoved, tako iz decembra 2019 kot iz septembra 2021, še kako prepričljiva, jasna, razumljiva in verodostojna. Ne drži, da je sodišče o ″precejšnjem številu nedoslednosti″ v izpovedbi priče B. B. to navedlo le v zvezi z izpovedbo te priče. V tč. 22 je obrazložilo, da je zaznalo nedoslednost v izpovedbi te priče (in zaradi tega podvomilo o resničnosti izpovedbe, še posebej glede na to, da gre za pričo, ki ima nedvomno interes, da v postopku uspe tožnica) in ne ″precejšnje število nedoslednosti″ - slednje je na navedlo v 24. točki obrazložitve, kjer pa je obrazložilo, da cit. ″hkrati pa tudi ni moglo slediti izpovedbam prič B. B. in F. F., saj je tudi v njunih izpovedbah zaznalo precejšnje število nedoslednosti″. Glede na pravilne ugotovitve sodišča prve stopnje, se pritožbeno sodišče ne more strinjati z lastno dokazno oceno tožnice v pritožbi, da tudi primerjava izpovedb priče in tožnice pokaže, da sta skladni, zlasti pa sta resnicoljubni in iskreni. Ne drži, da je nepravilna ocena sodišča, da se izpovedbi tožnice in B. B. v določenih delih ne skladata s tožbenimi trditvami, zato ju posledično ocenjuje kot neverodostojni in da tudi sodišče tedaj ni ugotovilo neskladij med njunima izpovedbama. Sodišče je v sodbi natančno obrazložilo, v katerih delih se izpovedbi ne skladata. Izvedeni dokazi po vsem obrazloženem ne potrjujejo lastnega zaključka tožnice, da iz opisanih izpovedb priče B. B. in tožnice, nenazadnje tudi iz izpovedb prič F. F. in G. G. evidentno izhaja, da je toženec, ki se je sicer ukvarjal s posojanjem denarja, mlado in neizkušeno B. B., in kasneje še tožnico, prevaral, ogoljufal in izkoristil tožničino finančno stisko ter časovno stisko glede pristopa na dražbo s plačilom varščine 6.968,00 € in s plačilom preostanka 28.032,00 €, skupno tedaj 35.000,00 €. Zato ne drži pritožbena navedba, da je v nasprotju z resničnim dejanskim stanjem obrazložitev sodišča v tč. 28 o domnevni prevari toženca, ki glasi: ″Da trditvam tožnice o domnevni prevari toženca v zvezi z njegovim pristopom na dražbo ne gre slediti, pa po oceni sodišča kaže tudi dejstvo, da je bil ta še eno leto po dražbi pripravljen tožnici oziroma B. B. odstopiti kupljene nepremičnine, v kolikor bi mu ti povrnili kupnino zanje in pa do tedaj nastale stroške...″. Sodišče prve stopnje je tožencu utemeljeno v celoti poklonilo vero. Zmoten je lasten tožničin zaključek, da tožničina izpoved in izpoved priče B. B. jasno, verodostojno in nazorno kažeta na toženčev začetni namerni goljufivi načrt in njegova nadaljnja ravnanja prevare. Sodišče prve stopnje je na podlagi pravilne dokazne ocene izvedenih dokazov pravilno zaključilo, da trditvam tožnice o domnevni prevari toženca v zvezi z njegovim pristopom na dražbo ne gre slediti.

16. Tožnica v pritožbi tudi navaja, da ne drži ugotovitev sodišča, da ima toženec nepremičnino parc. št. 208/5 k. o. ... še vedno v lasti, saj je po vpogledu v zemljiško knjigo razvidno, da je toženec tudi to parcelo po prodajni pogodbi SV 242/20 z dne 2. 7. 2020 notarke M. M. iz V. prodal kupcema K. K. in L. L. Ta navedba je nedopustna, saj pritožnica, ki prvič to navaja v pritožbi, ne izkaže, da te navedbe brez svoje krivde ni mogla podati že v postopku na prvi stopnji (prvi odstavek 337. člena ZPP). V povezavi s tem je nedopustna tudi navedba, da tudi prodaja parcele št. 208/5 s hišo kaže na toženčevo prevaro v dogovoru s tožničino hčerko B. B. že takoj po prvem ogledu v D. par dni pred drugo javno dražbo. Sicer pa lasten, dokazno nepodprt zaključek predstavlja pritožbena navedba, da tudi prodaja parcele 208/4 s hišo v letu 2015 kaže na toženčevo prevaro v dogovoru s tožničino hčerko J. že takoj po prvem ogledu v D. par dni pred drugo javno dražbo. Po vsem obrazloženem se pritožbeno sodišče ne strinja s tožnico, da je utemeljen podredni tožbeni zahtevek po plačilu zneska 69.000,00 € z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 8. 2015 dalje do plačila. Ker je sodišče podredni zahtevek pravilno zavrnilo že po temelju, ni utemeljen niti očitek v pritožbi, da je sodišče neutemeljeno zavrnilo dokazni predlog za angažiranje cenilca nepremičnin.

17. Sodišče prve stopnje je pravilno oba tožbena zahtevka kot neutemeljena zavrnilo. Ker niso podani uveljavljeni pritožbeni razlogi in tudi ne tisti, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

18. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka. Tožena stranka je sicer zahtevala povrnitev stroškov pritožbenega postopka, a jih ni priglasila, zaradi česar njenemu predlogu ni bilo moč ugoditi in mora prav tako sama kriti svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).