Jedro

Predmet tožbenega zahtevka je nagrada za poslovno leto 2005, ki se je glede na 7. člen pogodbe o zaposlitvi lahko določila šele po koncu poslovnega leta 2005. Kar je bilo tožniku izplačano v letu 2005 (oziroma do konca poslovnega leta 2005), je zato lahko predstavljalo kvečjemu nagrado za poslovno leto 2004 oziroma za predhodna poslovna leta.

Določilo drugega odstavka 7. člena pogodbe o zaposlitvi je jasno in nedvoumno: tožniku pripada nagrada najmanj v višini 10 % od doseženega dobička družbe po koncu poslovnega leta. Priznanje pravice do nagrade in njeno izplačilo glede na vsebino citiranega določila pogodbe ni vezano na posebno, predhodno soglasje lastnika, temveč je pogojeno le z obstojem dobička po koncu poslovnega leta.

Izrek

Revizija zoper razveljavitveni sklep sodišča druge stopnje se zavrže. Sicer se revizija zavrne.

Tožeča stranka sama krije stroške odgovora na revizijo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uporabo gramatikalne razlage določil pogodbe o zaposlitvi presodilo, da je tožnik upravičen do plačila nagrade za poslovno leto 2005. V tem letu je tožena stranka poslovala z dobičkom, zato mu nagrada pripada avtomatično v znesku 10 % od doseženega čistega dobička. Toženi stranki je naložilo, da mu je dolžna iz tega naslova plačati 52.044,73 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 4. 2006 dalje do plačila (1. točka izreka), kar je zahteval tožnik več, pa je zavrnilo (2. točka izreka). Nadalje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka ugotovilo, da je bila tožniku pogodba o zaposlitvi zakonito izredno odpovedana, ker je naklepoma oziroma iz hude malomarnosti huje kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja, delovnega razmerja med strankama pa ni bilo mogoče nadaljevati. V posledici takšne ugotovitve je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 9. 3. 2006 razveljavi, da je tožena stranka dolžna tožniku za čas od 10. 3. 2006 do 13. 7. 2006 vpisati delovno razmerje v delovno knjižico, ga prijaviti pri ZPIZ in mu plačati mesečne plače v zneskih, ki so razvidni iz izreka sodbe in s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (3. točka izreka). Zavrnilo je tudi zahtevek za plačilo regresa za leto 2006, saj je bil tožniku sorazmerni del že izplačan, in zahtevek za plačilo božičnice, ker delavci, ki so imeli sklenjeno individualno pogodbo o zaposlitvi, niso bili upravičeni do poračuna plače za leto 2005. Toženi stranki je naložilo, da je dolžna povrniti tožniku odmerjene stroške postopka (4. točka izreka).

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožnika ugodilo, izpodbijano sodbo glede odločitve v 3. in 4. točki izreka razveljavilo, ter v tem delu vrnilo zadevo v novo sojenje sodišču prve stopnje. Pritožbo tožene stranke zoper 2. in 3. točko izreka izpodbijane sodbe je zavrglo, zoper 1. točko izreka pa zavrnilo in v tem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje in zoper drugostopenjski razveljavitveni sklep je tožena stranka vložila revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka je podana, ker razveljavitveni sklep napačno in v nasprotju z zapisnikom o izvedenih dokazih ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravočasnost odpovedi presojalo le z vidika subjektivnega, ne pa tudi objektivnega roka. Ugotovitev izpodbijanega sklepa o tem, da je pravica do božičnice odvisna od trajanja delovnega razmerja, je materialnopravno zmotna. V zvezi z odločitvijo o plačilu nagrade za poslovno leto 2005 navaja, da jo je tožnik že prejel, in sicer v obliki poslovnih deležev tožene stranke. Pri presoji utemeljenosti tega zahtevka na podlagi gramatikalne razlage je zato potrebno upoštevati ne le drugi odstavek 7. člena individualne pogodbe o zaposlitvi, ampak celotni 7. člen in 8. člen, v primeru nejasnosti pa poseči po drugih instrumentih ugotavljanja vsebine pogodbenih obveznosti. Prejem nagrade v obliki poslovnega deleža je eno od odločilnih dejstev, ki ga sodišče prve stopnje ni upoštevalo. Tožena stranka je to uveljavljala že v pritožbi, vendar sodba sodišča druge stopnje o tem nima razlogov. Ker v izpodbijani sodbi tako ni razlogov o odločilnih dejstvih, je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Predlaga, da Vrhovno sodišče reviziji ugodi in izpodbijano odločbo spremeni tako, da pritožbo tožnika zavrne, pritožbi tožene stranke pa ugodi in zavrne tožbeni zahtevek za plačilo nagrade, oziroma podredno, da izpodbijano odločbo razveljavi in vrne zadevo v novo sojenje sodišču druge stopnje.

4. Revizija je bila v skladu z 375. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadaljnji) vročena tožniku, ki je nanjo odgovoril in predlagal, da naj se revizija zoper sklep kot nedovoljena zavrže, v preostalem pa kot neutemeljena zavrne.

5. Revizija zoper sklep o razveljavitvi sodbe sodišča prve stopnje ni dovoljena.

6. Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo zoper pravnomočno odločbo sodišča druge stopnje. Dopustno jo je vložiti le omejeno in zgolj v primerih, ki so določeni z zakonom. Revizija je dovoljena le zoper tisti sklep, ki ga izda sodišče druge stopnje in s katerim je postopek pravnomočno končan (prvi odstavek 384. člena ZPP). Ker izpodbijani razveljavitveni sklep sodišča druge stopnje nima takšne narave, zoper njega vložena revizija ni dovoljena, zato jo je Vrhovno sodišče zavrglo (377. člen v zvezi z 384. členom ZPP).

7. Revizijsko sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti je pazilo le na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP).

8. Revizija zoper odločitev o plačilu nagrade za poslovno leto 2005 ni utemeljena.

9. Revizija zmotno očita, da je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka, ker naj bi izpodbijana sodba ne vsebovala razlogov o odločilnih dejstvih (kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP). V podkrepitev obstoja te kršitve navaja, da je za razsojo odločilno dejstvo, da je bila pogodbena volja strank izplačilo nagrade v obliki poslovnega deleža, ki ga je tožnik tudi prejel, in pojasnjuje, da je na to tožena stranka opozorila že v okviru pritožbenih navedb, do katerih se sodišče druge stopnje ni opredelilo. Vrhovno sodišče ugotavlja, da je pritožbeno sodišče ugoditev tožbenemu zahtevku za plačilo nagrade za poslovno leto 2005 utemeljilo z ustreznimi razlogi, zato je drugostopenjsko sodbo lahko preizkusilo (ali je odločitev tudi sicer pravilna, je vprašanje pravilne uporabe materialnega prava). Kot pravno podlago za sprejem ugodilne sodbe je pritožbeno sodišče navedlo določilo drugega odstavka 7. člena pogodbe o zaposlitvi. Ker je ocenilo, da sta stranki v 7. členu pogodbe svojo voljo zapisali jasno in nedvoumno, je zavrnilo pritožbeni ugovor o tem, da bi bilo potrebno ugotavljati voljo strank in sklepati na pravo vsebino pogodbe tudi iz konkludentnih dejanj in nadaljnjih dogovorov strank (katera naj bi bila ta konkludentna dejanja in dogovori v pritožbi niti ni določno opredeljeno). V pritožbi ni bilo zatrjevano, da je tožnik nagrado za poslovno leto 2005 dobil v obliki deleža v kapitalu družbe, zato se sodišče druge stopnje s tem vprašanjem utemeljeno ni ukvarjalo. Pritožba zgolj navaja, da je „tožnik sam izpovedal, da so mu bile nagrade izplačane vključno z letom 2004, pri čemer je nesporno, da je prejel nagrade, izplačane v višini cca 111 milijonov SIT v letu 2005 v obliki udeležbe na dobičku iz naslova lastništva poslovnih deležev tožene stranke.“ Ta pritožbena navedba za odločitev v tem sporu ni bila bistvena. Predmet tožbenega zahtevka je namreč nagrada za poslovno leto 2005, ki se je glede na 7. člen pogodbe lahko določila šele po koncu poslovnega leta 2005. Kar je bilo tožniku izplačano v letu 2005 (oziroma do konca poslovnega leta 2005), je zato lahko predstavljalo kvečjemu nagrado za poslovno leto 2004 oziroma za predhodna poslovna leta.

10. Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

11. Predmet spora je vprašanje, ali tožniku pripada nagrada za poslovno leto 2005. Pravico do nagrade sta stranki uredili v 7. členu pogodbe o zaposlitvi z dne 2. 2. 2000. Določili sta, da poleg zneska plače tožniku pripada pravica do nagrade, ki jo v odvisnosti od doseženega dobička družbe in prispevka tožnika k temu dobičku po koncu poslovnega leta določi lastnik (prvi odstavek). Stranki sta soglašali, da se letna nagrada določi najmanj v višini 10 % od doseženega dobička družbe po koncu poslovnega leta (drugi odstavek). Dogovorili sta se, da se letna nagrada lahko spremeni v delež na kapitalu družbe na način in v rokih, ki jih določita skupno v aneksu k tej pogodbi, v roku 3 mesecev od podpisa te pogodbe (tretji odstavek). Tožnik je upravičen do odkupa poslovnega deleža iz naslova nagrade vse dotlej, dokler znesek nagrade ne doseže 24 % poslovnega deleža družbe (četrti odstavek).

12. Revizija navaja, da tožniku vtoževani denarni znesek ne pripada, ker je nagrado za poslovno leto 2005 prejel v obliki poslovnih deležev tožene stranke. Ker iz izpodbijane sodbe ne izhaja takšna ugotovitev, t. j. da je bila tožniku nagrada za poslovno leto 2005 dejansko izplačana v obliki poslovnih deležev, z navedenim revizijskim zatrjevanjem tožena stranka uveljavlja nedovoljen revizijski razlog zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP). Za odločitev zato tudi niso pomembna določila tretjega in četrtega odstavka 7. člena in 8. člena pogodbe o zaposlitvi, saj se po vsebini nanašajo prav na izplačilo nagrade v obliki poslovnega deleža. 13. Na podlagi prvega odstavka 82. člena Obligacijskega zakonika, OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadaljnji (enako določilo je bilo vsebovano tudi v prvem odstavku 99. člena Zakona o obligacijskih razmerjih, ZOR, Ur. l. SFRJ, št. 29/1978 in nadaljnji) se določila pogodbe uporabljajo tako, kot se glasijo. Vrhovno sodišče soglaša s stališčem drugostopenjskega sodišča o tem, da je določilo drugega odstavka 7. člena pogodbe jasno in nedvoumno: tožniku pripada nagrada najmanj v višini 10 % od doseženega dobička družbe po koncu poslovnega leta. Priznanje pravice do nagrade in njeno izplačilo glede na vsebino citiranega določila pogodbe ni vezano na posebno, predhodno soglasje lastnika, temveč je pogojeno le z obstojem dobička po koncu poslovnega leta. Ker je za leto 2005 čisti dobiček tožene stranke znašal 124.720.000,00 SIT (1), je sodišče iz naslova nagrade za poslovno leto 2005 tožniku utemeljeno priznalo znesek v višini 10 % čistega dobička družbe (12.472.000,00 SIT oziroma 52.044,73 EUR).

14. Revizija izpodbija drugostopenjski ugodilni del sodbe predvsem z navajanjem, da je tožena stranka že izplačala tožniku vtoževano nagrado v obliki poslovnega deleža, vendar je Vrhovno sodišče že v 9. in 12. točki te odločbe pojasnilo, zakaj so tovrstne revizijske navedbe neutemeljene. Da bi bilo pri presoji pravice do vtoževane nagrade potrebno upoštevati tudi prvi odstavek 7. člena pogodbe in ugotavljati prispevek tožnika k doseženemu dobičku v letu 2005, revizija ne zatrjuje, Vrhovno sodišče pa je dolžno preizkusiti izpodbijano sodbo le v mejah razlogov, ki so v reviziji navedeni.

15. Ker glede na obrazloženo z revizijo uveljavljani razlogi glede plačila nagrade za poslovno leto 2005 niso utemeljeni, jo je Vrhovno sodišče na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo.

16. Tožnik sam krije svoje stroške odgovora na revizijo, saj ta ni pripomogel k odločitvi v tej zadevi (prvi odstavek 155. člena ZPP).

Op. št. (1): Gre za dejansko ugotovitev sodišča prve stopnje, ki je tožena stranka v pritožbi ni izpodbijala, Vrhovno sodišče pa je na ugotovljeno dejansko stanje vezano (tretji odstavek 370. člena ZPP).