Jedro

Tožnik je prišel k direktorici tožene stranke v pisarno ter zahteval, da ga odpusti iz poslovnih razlogov, sicer jo bo kazensko ovadil, da ga je spolno nadlegovala. Rekel ji je, da je najslabša šefica na svetu, da je najslabša mati, da bo uredil, da ji bodo odvzeli otroke. Določenega dne je tožnik direktorico poklical zjutraj po telefonu in ji sporočil, da ga tega dne ne bo na delo. Ker mu prostega dne ni odobrila, pa tudi sicer je bila sama v bolniškem staležu in o tem ni mogla odločati, je tožnik žalitve in grožnje ponovil. S takšnim ravnanjem je tožnik huje kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja, in sicer določilo 35. člena ZDR, po katerem se je delavec dolžan vzdržati vseh ravnanj, ki glede na naravo dela, ki ga opravlja pri delodajalcu materialno ali moralno škodujejo ali bi lahko škodovala poslovnim interesom delodajalca. S tem pa je podan utemeljen razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 2. alinei 1. odstavka 111. člena ZDR.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Pravdni stranki krijeta sami svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik zahteval ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi št. 1/2012, ki mu jo je dne 6. 7. 2012 podala tožena stranka in zahteval, da ga tožena stranka od 9. 7. 2012 do dneva vročitve sodbe sodišča prve stopnje prijavi v zavarovanje za vpis v matično evidenco pri Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje RS, mu za isto dobo obračuna bruto zneske plač, upoštevaje bruto plačo, ki bi bila tožniku izplačana, če bi v istem obdobju delal pri toženi stranki, od tako obračunanih zneskov mesečnih nadomestil plače plača davke in prispevke na ustrezne račune DURS ter tožniku izplača neto mesečne zneske nadomestil plač, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 18. v mesecu za pretekli mesec do plačila, ter mu izplača denarno odškodnino v višini 9.762,48 EUR, kar naj tožena stranka plača na tožnikov TRR, v roku 8 dni po prejemu sodbe sodišča prve stopnje, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi s plačilom stroškov tega sodnega postopka (I. točka izreka). Odločilo je, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka (II. točka izreka).

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnik iz razlogov zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v odločanje sodišču prve stopnje, toženi stranki pa naloži plačilo pritožbenih stroškov. Navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo, da se tožnik v svojem pisnem zagovoru pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi ni decidirano izjavil o vseh očitanih kršitvah. Nadalje navaja, da tožena stranka, ki je tožniku izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi poslala na naslov A. 14, B., te odpovedi ni vročila pravilno v skladu z določili Zakona o delovnih razmerjih (ZDR; Ur. l. RS, št. 42/02, s spremembami) in določili Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99, s spremembami). Direktorica tožene stranke je nedvomno vedela, da tožnik ne prebiva več na naslovu, navedenem v pogodbi o zaposlitvi, tožnikov pooblaščenec pa za sprejem izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi posebej ni bil pooblaščen. Kršitve, ki jih sodišče prve stopnje navaja kot kršitve delovnih obveznosti, ko naj bi tožnik od direktorice tožene stranke zahteval, da mu odpove delovno razmerje iz poslovnega razloga, ne predstavljajo kršitve delovne obveznosti, temveč je šlo za dogovarjanja strank, kako prekiniti delovno razmerje. Sodišče tudi spregleda dejstvo, da je sama direktorica prekoračila raven poslovnega komuniciranja, ko je s podrejenim delavcem pričela ljubezensko razmerje. Dejstvo, da sta bila direktorica tožene stranke in tožnik v ljubezenskem razmerju več kot leto dni, je brez dvoma vplivalo na način njune medsebojne komunikacije. Ker ob dogodku dne 11. 6. 2012 ni bil prisoten nihče drug kot tožnik, direktorica tožene stranke in njen mož, ki so vsi zainteresirani za izid tega postopka, sodišče pa je verjelo prav njima, je napačno ugotovilo dejansko stanje. Tožena stranka izpostavlja, da grožnja s prijavo uradnim organom ni protipravna grožnja, zaradi česar je zmotno naziranje sodišča, da delavec s tako grožnjo delodajalcu krši svoje zakonsko ali pogodbeno določene obveznosti. Zmotne so ugotovitve sodišča prve stopnje, da je tožnik na kontrolo k zdravniku prišel dne 21. 6. 2012, saj to ne izhaja iz nobenega predloženega dokaza, prav tako tega ni potrdila nobena od zaslišanih prič. Ne strinja se z dokazno oceno sodišča prve stopnje o verodostojnosti izpovedi kot priče zaslišanega tožnikovega osebnega zdravnika C.C., saj se je ta ob neposrednem zaslišanju zelo očitno obračal k pooblaščenki tožene stranke. Sodišče tudi ni obrazložilo, konkretno o katerih odločilnih dejstvih naj bi osebni zdravnik dosledno in prepričljivo izpovedal. Osebni zdravnik je tudi izrecno dopustil možnost, da tožnik na kontrolo dne 21. 6. 2012 ni prišel, kar pomeni, da je bil navedeni datum v kartoteki zaveden, ker je tega dne D.D. klicala v ordinacijo in prosila za dovoljenje za tožnikov odhod v Bosno. D.D. je klicala zato, ker tožnik kot državljan Bosne in Hercegovine ne govori dobro slovensko, še posebej ne po telefonu. C.C. se je izkazal kot neverodostojna priča tudi s tem, ko je izpovedal, da je potrdila o tožnikovih odsotnostih izročil kar odvetnici tožene stranke, ne glede na varstvo osebnih podatkov. Priglaša pritožbene stroške.

Tožena stranka je odgovorila na pritožbo tožnika in v celoti prerekala pritožbene navedbe ter predlagala njeno zavrnitev. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah razlogov, ki jih uveljavlja tožnik v pritožbi in skladno z drugim odstavkom 350. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka po 1., 2., 3., 6., 7., 11. točki, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, 12. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, ni storilo, da je dejansko stanje popolno in pravilno ugotovilo in je na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo (razen pri presoji tožniku očitane kršitve v izredni odpovedi, s katero se je tožena stranka seznanila šele na tožnikovem zagovoru dne 4. 7. 2012, vendar pa to ni vplivalo na pravilnost odločitve sodišča prve stopnje glede utemeljenosti tožnikovega tožbenega zahtevka).

Predmet presoje tega individualnega delovnega spora je zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala tožniku dne 6. 7. 2012. Na podlagi izvedenega dokazega postopka je sodišče prve stopnje zaključilo, da so obstajali utemeljeni razlogi za izredno odpoved pogodbe pogodbe o zaposlitvi in je tožnikov tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo.Pritožbeno sodišče se z dejanskimi in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje strinja, v zvezi s pritožbenimi navajanji pa dodaja: Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bil tožnik pri toženi stranki zaposlen za nedoločen čas po pogodbi o zaposlitvi z dne 27. 7. 2010 na delovnem mestu “slikopleskar, monter, fasader”. Tožena stranka je s tožnikom dne 4. 7. 2012 opravila zagovor, na katerem je tožnik zagovor podal pisno po svojem pooblaščencu in mu v nadaljevanju dne 6. 7. 2012 podala izredno odpoved iz razloga po 2., 3. in 8. alinei 1. odstavka 111. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR; Ur. l. RS, št. 42/02, s spremembami), ki jo je tožnik prejel dne 6. 7. 2012. Tožniku je očitala več kršitev: - da je dne 11. 6. 2012 na sestanku v pisarni na sedežu delodajalca glede na skrajno nezaupljive in skrhane odnose med delavcem in delodajalcem pogojeval prenehanje delovnega razmerja tako, da je zahteval, da mu direktorica odpove delovno razmerje iz poslovnega razloga. Direktorica na pogojevanje ni pristala, ker je bila mnenja, da je že preveč popuščala v zvezi z njegovim obnašanjem do nje in sodelavcev in ga je želela opozoriti na njegove kršitve, delavec pa opozorila ni hotel sprejeti. Posledično, ker ni ugodila zahtevam delavca, jo je slednji verbalno napadel v prisotnosti nadrejenega E.E., ki je tudi njen mož in jo obtoževal, da ga je spolno zlorabljala in silila, da ima z njo spolne odnose ter da jo bo prijavil pristojnim organom. Nadalje jo je žalil, da je slaba mati in bi ji morale pristojne službe oba otroka odvzeti, jo obtoževal, da je lažnivka, ki laže svojemu možu ter da jo bo zaradi domnevnih kršitev zakonodaje pri opravljanju dela prijavil različnim inšpekcijskim službam; - da je tožnik dne 15. 6. 2012, ko je ob 6:57 uri po telefonu poklical direktorico in ji javil, da ga ne bo na delo, ta pa se z njegovo odsotnostjo ni strinjala, saj se predhodno o tej odsotnosti ni dogovoril, po telefonu zagrozil: „Pazi, pazi, da se ti ne bo kaj zgodilo“ in je na njeno vprašanje, če ji grozi, ponovno odgovoril: „Pazi.“ Po tem so ponovno sledile tožnikove obtožbe, da ga je spolno zlorabljala, očitki in žalitve, da je nesposobna mati, da je lažnivka ter grožnje s prijavami različnim inšpekcijskim organom in organom kazenskega pregona, s čimer naj bi tožnik huje kršil delovne in pogodbene obveznosti iz delovnega razmerja, - da je dne 22. 6. 2012 v času odsotnosti z dela zaradi bolezni brez odobritve pristojnega osebnega zdravnika odpotoval iz kraja bivanja v Republiki Sloveniji v Republiko Bosno; - da delavec več kot pet dni zaporedoma ni prišel na delo iz neupravičenega razloga oziroma je delodajalca obvestil o lažnih razlogih za odsotnost. Tožena stranka je še navajala, da je bilo zaradi teh kršitev medsebojno razmerje med njima porušeno, tako da delovnega razmerja ni bilo mogoče nadaljevati.

Delodajalec lahko delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi tudi iz razloga, če delavec naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja (2. alinea 1. odstavka 111. člena ZDR), če najmanj pet dni zaporedoma ne pride na delo, o svojh razlogih pa ne obvesti delodajalca, čeprav bi to moral in mogel storiti (3. alinea 1. odstavka 111. člena ZDR), če v času odsotnosti z dela zaradi bolezni ali poškodbe ne spoštuje navodil pristojnega zdravnika oziroma pristojne zdravniške komisije ali če v tem času opravlja pridobitno dejavnost ali brez odobritve pristojnega zdravnika oziroma pristojne zdravniške komisije odpotuje iz kraja svojega bivanja (8. alinea 1. odstavka 111. člena ZDR). Delodajalec mora dokazati utemeljen razlog, ki opravičuje izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi ter dejstvo, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oziroma do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi (1. odstavek 110. člena ZDR v zvezi z 2. odstavkom 82. člena ZDR).

Neutemeljene so pritožbene navedbe, da vročitev izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni bila opravljena zakonito. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožena stranka tožniku izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi vročala na pravilen naslov, to je na naslov začasnega prebivališča, na katerem je tožnik v času podaje izredne odpovedi začasno prebival. Tožnik je imel sicer v sklenjeni pogodbi o zaposlitvi z dne 27. 7. 2010 navedeno začasno prebivališče na naslovu “A. 14, B.” (A2), vendar je kasneje prebivališče spremenil in je prebival na naslovu “F. 1, B.”, o čemer je bila tožena stranka obveščena, kot je to razvidno iz zapisnika o zagovoru delavca (A5) in uradnega zaznamka Inšpektorata za delo (A8). Tožnik temu niti ne oporeka, nenazadnje je tožnik izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi na navedenem naslovu dne 9. 7. 2012 tudi prejel, kar izhaja iz predložene povratnice o osebni vročitvi izredne odpovedi (B5/2). Protispisne in neutemeljene so zato pritožbene navedbe, da je tožena stranka tožniku izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi nepravilno vročala na naslov “A. 14, B.”. Že sodišče prve stopnje je tudi pravilno pojasnilo, da okoliščina, da je tožena stranka ob pravilni vročitvi tožniku, izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi vročala tudi njegovemu pooblaščencu, ne predstavlja kršitve pravil postopka.

Sodišče prve stopnje je v zvezi s tožniku očitanimi kršitvami v izredni odpovedi, na podlagi izvedenega dokaznega postopka, ugotovilo vse pravnoodločilne okoliščine, zaradi česar je pritožbeni očitek zmotnega in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, neutemeljen. Dokazna ocena sodišča prve stopnje je vestna, skrbna in analitično sintetična, kot to veleva 8. člen ZPP, sodišče druge stopnje pa jo tudi objektivno ocenjuje kot razumno in prepričljivo. Gre vendarle za dokazno oceno in s tem povezanimi trditvami, komu verjeti in komu ne ter kako posamezne izpovedi, povezane z drugimi dokazi, uporabiti za sprejeto odločitev.

Tožnik je v zvezi z očitanima kršitvama z dne 11. 6. 2012 in z dne 15. 6. 2012 sicer zanikal, da bi direktorici tožene stranke G.G. na sestanku, ki je potekal ob prisotnosti E.E. dne 11. 6. 2012 in v telefonskem pogovoru z njo dne 15. 6. 2012, grozil, vendar pa sodišče prve stopnje, tudi po prepričanju pritožbenega sodišča, v zvezi z okoliščinami obeh dogodkov utemeljeno sledi izpovedi priče G.G.. Njena izpoved o dogodku z dne 11. 6. 2012 je skladna s pričanjem direktorja tožene stranke E.E.. Zgolj zaradi dejstva, ker je edini prisotni, ki je vedel povedati o dogodku z dne 11. 6. 2012, mož priče G.G., njegovemu pričanju ni mogoče odreči verodostojnosti. Na podlagi zaslišanja priče G.G. je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnik dne 11. 6. 2012 skupaj z E.E. prišel v pisarno, kjer je od nje zahteval, da ga odpusti iz poslovnih razlogov, sicer jo bo kazensko ovadil, da ga je spolno nadlegovala. Rekel ji je, da je najslabša šefica na svetu, da je najslabša mati, da bo uredil, da ji bodo odvzeli otroke. Navedeno je na zaslišanju potrdil ob dogodku prisotni E.E.. V zvezi z dogodkom z dne 15. 6. 2012 pa je G.G. izpovedala, da jo je zjutraj tožnik poklical po telefonu in ji sporočil, da ga tega dne ne bo na delo. Ker mu prostega dne ni odobrila, pa tudi sicer je bila sama v bolniškem staležu in o tem ni mogla odločati, je tožnik žalitve in grožnje ponovil. Sodišče prve stopnje je izvedlo obširen dokazni postopek z zaslišanjem prič, predvsem delavcev, zaposlenih pri toženi stranki, ki sicer v zvezi z okoliščinami obeh dogodkov niso vedeli nič povedati, so pa izpovedovali o tožnikovem odnosu do direktorice G.G. v zvezi z opravljanjem njegovega dela. Sodišče prve stopnje je predvsem na podlagi zaslišanja prič H.H., I.I., J.J. in K.K. ugotovilo, da je bil tudi sicer tožnikov odnos do direktorice pred ostalimi delavci neprimeren. Navedene ugotovitve je sodišče prve stopnje, tudi po prepričanju pritožbenega sodišča, utemeljeno upoštevalo pri sprejeti dokazni oceni o verodostojnosti pričanja priče G.G.. Nenazadnje je okoliščine obeh dogodkov priča G.G. enako opisala tudi v kazenski ovadbi z dne 26. 6. 2012, vloženi zoper tožnika (B12). Da je bil tožnik že prej, v drugih primerih, opozorjen na svoje neprimerno obnašanje do nadrejene direktorice G.G. pa izhaja tudi iz obvestila tožene stranke tožniku z dne 23. 12. 2011 (B2) in z dne 6. 6. 2012 (B8). Pritožbene navedbe, da bi moralo sodišče prve stopnje v zvezi z okoliščinami obeh dogodkov slediti tožnikovi izpovedi so neutemeljene in ne uspejo omajati zaključka sodišča prve stopnje, da je tožnik dne 11. 6. 2012 in dne 15. 6. 2012 storil v izredni odpovedi očitani kršitvi.

Glede na navedene ugotovitve, se pritožbeno sodišče strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da je tožnik z ravnanjem dne 11. 6. 2012 in dne 15. 6. 2012 huje kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja, in sicer določilo 35. člena ZDR, po katerem se je delavec dolžan vzdržati vseh ravnanj, ki glede na naravo dela, ki ga opravlja pri delodajalcu materialno ali moralno škodujejo ali bi lahko škodovala poslovnim interesom delodajalca. S tem pa je podan utemeljen razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 2. alinei 1. odstavka 111. člena ZDR. Tudi dejstvo, da sta tožnik in priča G.G. nekaj časa imela intimno razmerje, tožnikovega obnašanja do G.G., kot do svoje nadrejene, ne more opravičiti. Vsak delodajalec namreč od svojih zaposlenih utemeljeno pričakuje in zahteva spoštljiv odnos tako do sodelavcev kot tudi do nadrejenih. Neutemeljeno je zato zavzemanje pritožbe, da bi bilo pri presoji tožnikovega ravnanja potrebno upoštevati njegov čustven odziv zaradi njunega preteklega intimnega razmerja.

Tudi v zvezi s tožniku očitano kršitvijo z dne 22. 6. 2012 je sodišče prve stopnje na podlagi izvedenega dokaznega postopka, predvsem na podlagi zaslišanja tožnika, njegove partnerice D.D. in osebnega zdravnika C.C. ter predložene listinske dokumentacije, ugotovilo vsa pravnorelevantna dejstva ter sprejelo pravilen dokazni zaključek, da tožnik za odhod v Bosno dne 22. 6. 2006, v času, ko je bil v bolniškem staležu, ni imel dovoljenja osebnega zdravnika. Iz zdravniškega potrdila z dne 29. 6. 2012 (B11) izhaja, da je bil tožnik v bolniškem staležu od 18. 6. 2012 do 22. 6. 2012. Tožnik v postopku ni zanikal, da je spornega dne odšel v Bosno, je pa zatrjeval, da je za odhod imel dovoljenje osebnega zdravnika. Zatrjeval je, da je dne 21. 6. 2012 v ordinacijo poklicalo njegovo tedanje dekle D.D., ki je za odhod pridobilo dovoljenje osebnega zdravnika. Njegovo izpoved je na zaslišanju potrdila priča D.D., vendar sodišče prve stopnje njunima izpovedbama, tudi po prepričanju pritožbenega sodišča, utemeljeno ne sledi. Nasprotno, to je, da dovoljenja za odhod v Bosno tožnik ni imel, izhaja iz zaslišanja osebnega zdravnika C.C. iz ZD L.. Ta je na zaslišanju pojasnil, da je tožniku bolniški stalež odprl z dnem 18. 6. 2012 in ga naročil na kontrolo dne 22. 6. 2012 ter mu naročil, da mora biti v času bolniškega staleža na naslovu, kjer prebiva. Za dovoljenje, da bi tožnik lahko odpotoval v Bosno, ga ni prosil ne tožnik, ne kdo drug v njegovem imenu. Pojasnil je še, da se tožnik na kontrolo ni zglasil dne 22. 6. 2012, temveč dan prej, 21. 6. 2012. Tega dne mu je izmeril tlak in se z njim pogovarjal, posebne vsebinske zabeležke, razen datuma, pa ni naredil. Je pa tožnika ponovno naročil na kontrolni pregled 26. 6. 2012. Ker je ugotovil, da je tožnik dne 22. 6. 2012 brez njegovega dovoljenja odpotoval v Bosno ter mu tudi navedel neresnične podatke o njegovem zdravstvenem stanju, mu je bolniški stalež zaključil z dnem 22. 6. 2012. Za dne 21. 6. 2012 se ni spomnil, da bi ga D.D. klicala v ordinacijo in ga vprašala za dovoljenje za tožnikov odhod v Bosno. Izpovedal je še, da po njegovi oceni potovanje tožnika v Bosno, glede na zdravstveno stanje, zaradi katerega mu je bil odobren bolniški stalež, ni dobro vplivalo. Pritožbeno sodišče se strinja z dokazno oceno o verodostojnosti zaslišanja tožnikovega osebnega zdravnika, kot jo je sprejelo sodišče prve stopnje, saj je jasno in prepričljivo pojasnilo, zakaj je njegovi izpovedi sledilo. Pri tem je upoštevalo tudi, da se je priča ob kakem odgovoru na vprašanje res ozirala na stranke, vendar je ocenilo, da gre za starejšo osebo, nevajeno udeležbe v postopku, kar sprejema tudi pritožbeno sodišče. Tudi sicer ni izkazan noben razlog za njegovo pristranskost. Tožnikove navedbe v pritožbi, s katerimi izpodbija verodostojnost njegovega pričanja, pa po presoji pritožbenega sodišča dokazne ocene sodišča prve stopnje o verodostojnosti njegovega pričanja ne uspejo omajati. Prepričljiva je tudi dokazna ocena pričanja priče D.D.. Ob ugotovitvi, da je tožnik na kontrolni pregled prišel dan pred odhodom v Bosno (21. 6. 2012), je logičen zaključek sodišča prve stopnje, da bi tožnik tega dne lahko tudi sam zaprosil za dovoljenje za odhod v Bosno naslednjega dne. Da bi tožnik imel kakršnekoli težave pri izražanju zaradi pomanjkljivega znanja slovenskega jezika, katerega kot razlog za klic priče D.D. izpostavlja pritožba, pa dokazni postopek ni potrdil. Glede na ugotovitve, da tožnik za odhod v Bosno v času bolniškega staleža ni imel dovoljenja osebnega zdravnika, je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je tožena stranka tožniku utemeljeno očitala in tudi dokazala utemeljen razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi tudi po 8. alinei 1. odstavka 111. člena ZDR.

Ob ugotovljenem odpovednem razlogu po 1., 2. in 8. alinei 1. odstavka 111. člena ZDR je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da glede na vse ugotovljene okoliščine in interese pogodbenih strank nadaljevanje dela tožnika do izteka odpovednega roka ni mogoče, pri čemer je svojo odločitev tudi jasno in prepričljivo pojasnilo. Pritožbeno sodišče se strinja s presojo sodišča prve stopnje, da okoliščine dogodka dne 11. 6. 2012 in dne 15. 6. 2012, ko je tožnik z neprimernim obnašanjem do nadrejene kršil delovne obveznosti ter je brez dovoljenja osebnega zdravnika odpotoval iz kraja bivanja, izkazujejo, da je bilo s takšnim ravnanjem porušeno medsebojno zaupanje strank in da nadaljevanje delovnega razmerja ni več možno. S tem pa je izpolnjen tudi pogoj po 1. odstavku 110. člena ZDR.

Pri presoji tožniku očitane kršitve v izredni odpovedi, da več kot pet dni zaporedoma ni prišel na delo iz neopravičenega razloga, s čimer naj bi bil podan utemeljen razlog za izredno odpoved po 3. alinei 1. odstavka 111. člena ZDR, pa je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da se je tožena stranka z očitano kršitvijo seznanila šele s pisnim zagovorom tožnika, ki ga je podal na zagovoru dne 4. 7. 2012, nato pa mu je tudi iz tega razloga v nadaljevanju podala izredno odpoved. V sodni praksi je že zavzeto stališče, da mora biti delavcu pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi podana pisna obdolžitev in omogočen zagovor. V kolikor delavcu to ni omogočeno, je takšna izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita (sodba in sklep opr. št. VIII Ips 84/2007 z dne 11. 3. 2008). Glede na ugotovitve, da se je tožena stranka z očitano kršitvijo tožnika seznanila šele na pisnem zagovoru in torej tožniku v zvezi s to kršitvijo ni bila dana ne pisna obdolžitev ne možnost zagovora, je ob pravilni materialnopravni presoji, izredna odpoved v zvezi s to kršitvijo nezakonita. Pritožbeno sodišče pa ugotavlja, da navedeno ne vpliva na pravilnost odločitve sodišča prve stopnje o utemeljenosti podane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, saj je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, kot že rečeno, utemeljena iz razloga po 1., 2. in 8. alinei 1. odstavka 111. člena ZDR.

Pritožbeno sodišče na ostale pritožbene ugovore ne odgovarja, ker za rešitev zadeve niso relevantni, saj presoja le tiste navedbe v pritožbi, ki so odločilnega pomena in navede le tiste razloge, ki jih upošteva po uradni dolžnosti, kot to določa 360. člen ZPP.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo tožnika zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 154. člena ZPP). Svoje stroške pritožbenega postopka pa krije tudi tožena stranka, skladno z določbo 5. odstavka 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in naslednji), po kateri v sporih o obstoju ali prenehanju delovnega razmerja delodajalec krije sam stroške postopka ne glede na izid postopka.