Jedro

Toženčev pristop na narok, ki je bil istega dne preklican, je bil pogojevan z ravnanjem sodišča in ne tožeče stranke. Takšno ravnanje sodišča je treba šteti za „naključje, ki se je primerilo toženi stranki“. Stroške omenjenega pristopa na narok bi bil zato dolžan kriti toženec sam.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi v delu, ki se nanaša na plačilo zakonskih zamudnih obresti od plačanih zneskov po vtoževanih računih tožeče stranke za čas od zapadlosti posameznih računov do njihovega plačila s procesnimi obrestmi od 14. 07. 2009 dalje in v stroškovni odločitvi.

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se v nerazveljavljenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom o izvršbi na podlagi verodostojne listine VL 107971/2009 naložilo toženi stranki, da tožeči plača glavnico v znesku 1.908,88 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter izvršilne stroške v znesku 67,32 EUR. Hkrati je dovolilo predlagano izvršbo. Po ugovoru tožene stranke je prvostopenjsko sodišče razveljavilo navedeni sklep o izvršbi v dovolilnem delu in odločilo, da bo o dajatvenem delu sklepa in o delu, ki se nanaša na izvršilne stroške, odločilo v pravdnem postopku. V tem postopku je z izpodbijanim sklepom razveljavilo sklep o izvršbi tudi v preostalem delu in tožbeni zahtevek zavrnilo. Hkrati je tožeči stranki naložilo, da toženi povrne pravdne stroške v znesku 225,00 EUR.

2. Tožeča stranka je proti takšni odločitvi vložila pravočasno pritožbo, s katero uveljavlja vse pritožbene razloge iz 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Poudarja, da je zahtevala plačilo glavnice v znesku 1.661,93 EUR, zakonske zamudne obresti od zapadlosti vsakega posameznega mesečnega zneska do 09. 07. 2009, zamudne obresti od zapadlosti vsakega posameznega mesečnega zneska od 10. 07. 2009 do plačila in procesne obresti. V zvezi z obrestmi je sodišče navedlo, da toženčevi trditvi, da je plačal tudi obresti, kolikor jih je bil dolžan, tožeča stranka ni oporekala. Ta navedba je napačna, saj je že v prvi pripravljalni vlogi izrecno navedla, da tožena stranka avtorskega honorarja ni plačevala niti redno, niti v celoti. Tožena stranka tudi delnih zneskov ni poravnala pravočasno oziroma znotraj roka plačila po posameznih od vtoževanih računov, nekatere izmed njih tudi z večmesečno zamudo. Omenjena navedba sodišča je napačna in zato tudi zaključek, „da je toženec poravnal vse svoje obveznosti do tožeče stranke v višini, kot je bila izračunana po tarifnem delu Pravilnika 1998“. Sodišče se zato ni ukvarjalo z vprašanjem, kdaj je nastopila zapadlost posameznega računa in kdaj ga je toženec delno plačal, zato je dejansko stanje ostalo nepopolno in zmotno ugotovljeno. Sodišče bi moralo, četudi priznava le tarifo 1998, tožeči prisoditi vsaj zakonske zamudne obresti od zapadlosti posameznih računov do njihovega plačila. O navedenih dejstvih v sodbi ni razlogov, zato je podana absolutno bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sicer pa je odločitev sodišča prve stopnje v nasprotju s prakso višjega sodišča I Cp 4292/2009 in I Cp 2471/2010. Vztraja na trditvah iz prvostopenjskega postopka, da je veljavno odobreno tarifo le valorizirala na podlagi 11. člena Pravilnika 1998. Vsakdo si je lahko na podlagi besedila tega pravilnika izračunal vrednost tarife. ZASP je namreč povzdignil na raven skupnega sporazuma tudi ta del Pravilnika 1998 in ne le tarifnega dela v ožjem smislu. Posledično Urad za intelektualno lastnino ni bil dolžan odobriti vsake uskladitve tarifnih vrednosti z inflacijo, saj je odobril že splošno določbo, ki omogoča revalorizacijo vnaprej. Ugotavljanje prvostopenjskega sodišča glede neveljavnosti pravilnika iz leta 2006 sploh ni relevantno, saj ima tožeča stranka pravico do zneskov, ki jih je zaračunavala že na podlagi valorizacije po 11. členu pravilnika iz leta 1998. Sodišče prve stopnje je napačno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da je potrebno upoštevati nadomestilo iz tarife Pravilnika 1998, ker naj bi imel le tarifni (ne pa tudi normativni) del Pravilnika 1998 moč skupnega sporazuma. Oporeka tudi odločitvi o pravdnih stroških, saj je sodišče tožencu priznalo stroške za dvakratni pristop na narok, opravljen pa je bil samo en narok za glavno obravnavo. Narok, ki je bil določen za 29. 11. 2010 je bil preklican. Če je tožena stranka na ta narok prišla, ker je obvestilo o preklicu dobila prepozno in so ji s tem nastali stroški, to ni krivda tožeče stranke. Stroški so toženi stranki nastali zaradi okoliščin na strani sodišča in po krivdi sodišča. 3. Pritožba je delno utemeljena.

4. Prvostopenjsko sodišče je ravnalo prav, ko se je pri odločanju o višini zahtevka oprlo na tarifo iz Pravilnika o javni priobčitvi glasbenih del (Ur. l. RS, št. 29/1998, v nadaljevanju Pravilnik 1998). V zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (ZASP UPB1, UL RS št. 94/2004), ki je veljal v trenutku objave Pravilnika o javni priobčitvi glasbenih del (UL RS, št. 138/2006, v nadaljevanju Pravilnik 2006), je določeno, da kolektivne organizacije (tožeča stranka) sklepajo z reprezentativnimi združenji uporabnikov skupne sporazume o pogojih in načinih uporabe teh del ter višini nadomestil za njihovo uporabo. V prehodnih določbah ZASP-B (UL RS, št. 43/2004) pa je določeno, da se tarife organizacij, ki veljajo na dan uveljavitve tega zakona, obravnavajo kot veljavni skupni sporazumi o tarifi (26. člen). Na dan uveljavitve ZASP-B je bil v veljavi Pravilnik 1998 in njegova tarifa, ki se je zato štela za veljavni skupni sporazum, sklenjen z reprezentativnimi združenji uporabnikov.

5. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno štelo kot sporazum z zakonsko fikcijo zgolj tarifni del Pravilnika 1998, ne pa tudi njegovega normativnega dela in s tem 11. člena, ki ureja usklajevanje tarifnih postavk ob upoštevanju indeksa rasti cen na drobno. O tem je jasno zavzelo stališče tudi Vrhovno sodišče Republike Slovenije v odločbi II Ips 160/2011 z dne 15. 09. 2011, ko je zapisalo, da je imela naravo skupnega sporazuma po četrtem odstavku 26. člena ZASP-B le tarifna priloga Pravilnika 1998, poimenovana Tarifa za javno priobčitev glasbenih del (12. točka odločbe). Valorizacijo tarifnih postavk bi zato lahko tožeča stranka dosegla le s spremembo navedenega sporazuma po postopku, ki ga je predpisoval zakon za sklenitev skupnega sporazuma.

6. Glede na navedeno je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je toženec pravilno izpolnjeval svoje obveznosti v višini, kot je bila izračunana po tarifnem delu Pravilnika 1998. Ni pa pravilen njegov zaključek, da je toženec izpolnil vse svoje obveznosti. Pri tem je navedlo, da tožeča stranka ni oporekala toženčevi trditvi, da je plačal obresti, kot jih je bil dolžan. Tožeča stranka je namreč že v pripravljalni vlogi z dne 04. 11. 2010 navedla, da toženec svojih plačil ni izvrševal pravočasno. Pri tem se je sklicevala na priložena obvestila o zapadlih obveznostih, iz katerih so razvidni tako dnevi zapadlosti posameznih računov kot tudi dnevi tožnikovih plačil. Razlog sodbe je torej v nasprotju z navedenimi tožbenimi trditvami, kar kaže na bistveno kršitev določb postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Iz navedenega razloga prvostopenjsko sodišče teh spornih dejstev ni presojalo. V skladu s prvim odstavkom 354. člena je bilo zato treba razveljaviti izpodbijano sodbo v delu, ki se nanaša na plačilo zamudnih obresti od plačanih zneskov vtoževanih računov za čas od njihove zapadlosti do plačila s procesnimi obrestmi od dneva vložitve izvršilnega predloga dalje in v stroškovni odločitvi.

7. V zvezi s stroškovno odločitvijo je utemeljena pritožbena kritika glede tistega dela odločitve, ko je sodišče toženi stranki priznalo tudi strošek pristopa na narok, ki naj bi se vršil 29. 11. 2010, pa je bil istega dne preklican. Materialno pravna podlaga presoje tega dela stroškovnega zahtevka tožene stranke temelji na določilu prvega odstavka 156. člena ZPP, po katerem mora stranka ne glede na izid pravde povrniti nasprotni stranki stroške, ki jih je povzročila po svoji krivdi ali po naključju, ki se je njej primerilo. Toženčev pristop na narok dne 29. 11. 2010, ki je bil istega dne preklican, je bil pogojevan z ravnanjem sodišča in ne tožeče stranke. Takšno ravnanje sodišča je treba šteti za „naključje, ki se je primerilo toženi stranki“. Stroške omenjenega pristopa na narok bi bil zato dolžan kriti toženec sam.