Jedro

Zlom obeh kosti desne noge v podgoleni ni bil enostaven, povezan je bil z dalj časa trajajočimi bolečinami različne moči, zahteval pa je celo ustrezno operacijo s spremljajočimi nevšečnostmi in imobilizacijo noge. Zmanjševanje dosojene odškodnine iz tega naslova zato ne prihaja v poštev. Tudi primerjava višine tako dosojene odškodnine z odškodninami v drugih primerih nikakor ne utemeljuje zahtevane korekcije. Gre za uporabo objektivnih primerjalnih meril, ki glede na različne razmere v času opredelitve višine odškodnine odpravljajo učinke padca vrednosti denarja. Tudi odškodnina za prestani strah za izid zdravljenja in za duševne bolečine zaradi vidnega defekta desne noge sta vrednostno v okviru odškodnin, ki so bile že prisojene v podobnih primerih.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena. Vsaka stranka trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je toženi stranki komunalnemu podjetju G. R. naložilo, da mora tožnici plačati odškodnino v skupnem znesku 1.100.000,00 SIT, enak tožbeni zahtevek proti toženi stranki zdravilišču R. iz R. pa je zavrnilo. Pritožbo tožene stranke komunalnega podjetja G. R. je sodišče druge stopnje zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Proti tej sodbi vlaga tožena stranka komunalno podjetje G. R. revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in predlaga njeno spremembo tako, da bo dosojena odškodnina ustrezno znižana, ali pa razveljavitev sodb nižjih sodišč in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Dosojena odškodnina je po mnenju tožene stranke previsoka. Tožničina življenjska aktivnost je zaradi zloma desne noge v podgoleni zmanjšana le za 8 %. Med posameznimi odškodninskimi postavkami ni sorazmerja. Previsoka je tudi odškodnina za prestane telesne bolečine, pa tudi za strah in za duševne bolečine zaradi na desni nogi vidne operativne brazgotine.

Tožeča stranka je na revizijo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev, tedanji Javni tožilec Republike Slovenije pa se o njej ni izjavil (tretji odstavek 390. člena ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Nižji sodišči sta pri opredelitvi višine odškodnine po posameznih odškodninskih postavkah izhajali iz ugotovljenih dejstev o prestanih in prestajanih tožničinih telesnih in duševnih bolečinah. Pri tem sta pravno pravilno opredelili trajanje in intenzivnost telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem in se utemeljeno odločili za satisfakcijo iz tega naslova v zahtevanem znesku 350.000,00 SIT. Zlom obeh kosti desne noge v podgoleni ni bil enostaven, povezan je bil z dalj časa trajajočimi bolečinami različne moči, zahteval pa je celo ustrezno operacijo s spremljajočimi nevšečnostmi in imobilizacijo noge. Zmanjševanje dosojene odškodnine iz tega naslova zato ne prihaja v poštev. Tudi primerjava višine tako dosojene odškodnine z odškodninami v drugih primerih nikakor ne utemeljuje zahtevane korekcije. Gre za uporabo objektivnih primerjalnih meril, ki glede na različne razmere v času opredelitve višine odškodnine odpravljajo učinke padca vrednosti denarja. Tudi odškodnina za prestani strah za izid zdravljenja in za duševne bolečine zaradi vidnega defekta desne noge sta vrednostno v okviru odškodnin, ki so bile že prisojene v podobnih primerih.

V reviziji posebej izpostavljeni problem notranjega razmerja med višino odškodnine po posameznih postavkah nepremoženjske škode, konkretno med odškodnino zaradi telesnih bolečin in odškodnino zaradi duševnih bolečin ob zmanjšanju življenjskih aktivnosti, je pravno sicer relevanten, vendar pa odvisen od meja postavljenega tožbenega zahtevka. Ob ugotovitvi, da ni podlage za zniževanje odškodnine zaradi telesnih bolečin, znižanja odškodnine zaradi duševnih bolečin ob zmanjšanju življenjskih aktivnosti ni mogoče utemeljiti samo zato, ker je ta odškodnina zahtevana (in dosojena) v enaki višini, pri čemer pa tožeča stranka z navedbami o obsegu škode iz tega naslova prav nič ne pretirava. Ugotovljena 8 % telesna invalidnost (tožnica mora vložiti več truda za enak delovni uspeh, čaka pa jo hitrejši razvoj degenerativnih sprememb v desni nogi) namreč brez pomisleka daje pritrditev odločitvi nižjih sodišč, ki sta tožnici iz navedenega naslova priznali celotno zahtevano odškodnino v znesku 350.000,00 SIT.

Izpodbijani sodbi tako ni mogoče očitati niti v reviziji zatrjevanih nepravilnosti, niti napak na katere mora revizijsko sodišče po določbi 386. člena ZPP paziti po uradni dolžnosti. Zato je bilo treba revizijo zavrniti kot neutemeljeno (393. člen ZPP).

Izrek o stroških revizijskega postopka temelji na določbah prvega odstavka 154. člena, prvega odstavka 155. člena in prvega odstavka 166. člena ZPP. Tožena stranka nosi stroške revizije, ker z njo ni uspela, tožeča stranka pa stroške odgovora nanjo, ker z navedbami v njem ni prispevala k odločitvi o reviziji.