Jedro

Ker je tožnik skladno z odločbo ZPIZ razvrščen v III. kategorijo invalidnosti in je zmožen za delo z določenimi omejitvami, je sodišče prve stopnje njegovo začasno nezmožnost za delo pravilno ugotavljalo upoštevaje delo z omejitvami, za katerega je zmožen kot invalid III. kategorije.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi tožene stranke št. ... z dne 6. 12. 2007 in št. ... z dne 19. 11. 2007 ter odločbi tožene stranke št. ... z dne 23. 5. 2008 in št. ... z dne 7. 5. 2008 in se ugotovi, da je bil zavarovanec S.J. začasno nezmožen za delo zaradi bolezni od 22. 11. 2007 do 8. 4. 2008 in od 10. 5. 2008 do 1. 6. 2008. Obenem je odločilo, da tožeča stranka sama nosi svoje stroške postopka.

Zoper sodbo je pritožbo vložil stranski intervenient iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je nesporno, da je v času od 22. 11. 2007 do 8. 4. 2008 in od 10. 5. 2008 do 1. 6. 2008 bil dejansko nezmožen za delo in v tem obdobju tudi ni delal pri tožeči stranki. V tem obdobju ga tožeča stranka tudi ni razporedila na drugo ustrezno delovno mesto ter v tej zvezi ne obstaja noben dokaz o premestitvi na drugo ustrezno oziroma primerno delovno mesto in tudi ne dokaz o dejanskem delu na tem delovnem mestu. V kolikor je bil premeščen, pa od 1. 6. 2008 to nima nobenega vpliva na sam postopek. Stranski intervenient je bil v času dejanske nezmožnosti za delo v zelo slabem zdravstvenem stanju, ker je imel zdravstvene težave in ni bil zmožen za delo, kot tudi ni dejansko delal pri tožeči stranki. Stranski intervenient ima namreč zdravstvene težave zaradi poškodbe pri delu v letu 2004. Meni, da bi sodišče prve stopnje moralo postaviti izvedenca medicinske stroke, ki bi ocenil njegovo delovno zmožnost v obdobju od 22. 11. 2007 do 8. 4. 2008 in od 10. 5. 2008 do 1. 6. 2008, kot tudi bi sodišče moralo izvesti dokaz z zaslišanjem lečeče zdravnice T.Z.K., predstavnico tožeče stranke T.V., ki bi vedela izpovedati o tem, ali je v kritičnem času stranski intervenient delal pri tožeči stranki ter ali je bil in kdaj razporejen na delovno mesto skladiščnika. Tako sodišče prve stopnje v samem postopku izdaje izpodbijane sodbe ni pravilno in popolno ugotovilo dejanskega stanja, ker ni izvedlo vseh potrebnih in predlaganih dokazov.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno odločilo, v postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti do očitanih kršitev. Sodišče prve stopnje je sodbo ustrezno obrazložilo z dejanskimi in pravnimi razlogi. Pritožbeno sodišče dodatno poudarja naslednje.

V tem sporu je sodišče prve stopnje v skladu s 63. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004, v nadaljevanju ZDSS-1) presojalo pravilnost in zakonitost s tožbo izpodbijanih odločb toženca št. ... z dne 6. 12. 2007 in št. ... z dne 19. 11. 2007 ter odločbi toženca št. ... z dne 23. 5. 2008 in št. ... z dne 7. 5. 2008, sporno pa je, ali je bil zavarovanec (sedaj stranski intervenient) začasno nezmožen za delo zaradi bolezni od 22. 11. 2007 do 8. 4. 2008 in od 10. 5. 2008 do 1. 6. 2008. S prvostopno odločbo z dne 19. 11. 2007, potrjeno z dokončno odločbo z dne 6. 12. 2007, je namreč toženec odločil, da je stranski intervenient od 22. 11. 2007 dalje zmožen za delo kot invalid III. kategorije invalidnosti, z ugotovljenimi omejitvami za delo po odločbi ZPIZ z dne 25. 10. 2007. Z drugo prvostopno odločbo z dne 7. 5. 2008, potrjeno z dokončno odločbo z dne 23. 5. 2008 pa je toženec ugotovil, da je stranski intervenient od 9. 5. 2008 do 9. 5. 2008 začasno nezmožen za delo zaradi bolezni, od 10. 5. 2008 dalje pa je za delo zmožen. Takšne odločbe pa je sodišče prve stopnje štelo za pravilne in zakonite, s tem pa soglaša tudi pritožbeno sodišče. Sodišče prve stopnje je za zavrnitev tožnikovega tožbenega zahtevka imelo dovolj prepričljive in objektivizirane podlage v izvedenih dokazih in sicer tako v izvedenskem mnenju specialistke travmatologinje, kot tudi v mnenju specialistke psihiatrinje. Sodišče prve stopnje je v tem postopku najprej pridobilo izvedensko mnenje specialistke travmatologinje, ki je navajala, da so bile pri zavarovancu oziroma sedaj stranskemu intervenientu v ospredju predvsem subjektivne težave, najverjetneje osebnostnega značaja, za katere po zaključenem zdravljenju ni bilo več objektivnega substrata. Pri zdravniškem pregledu zavarovanca pa je izvedenka ugotavljala, da so v ospredju znaki simulacije in agravacije, ki so predmet osebnostnih lastnosti in spadajo v področje psihiatrije. Ker so bile na mnenje podane pripombe, je sodišče izvedenko tudi zaslišalo. Na zaslišanju je izpovedala, da je bil zavarovanec v spornem obdobju, ob upoštevanju zgolj medicinske dokumentacije, sposoben za lažje fizično delo in da bi lahko delal, če bi hotel, če bi bil tudi sicer psihično v redu. Glede na takšno mnenje specialistke travmatologinje, je sodišče nato pridobilo še izvedensko mnenje specialistke psihiatrinje, ki je bila mnenja, da gre pri njem za somatizacijsko motnjo in disociativno motnjo in da je bil stranski intervenient v spornem obdobju zmožen za delo. Ko pa je bila v zvezi s pripombami na podano mnenje pred sodiščem prve stopnje še zaslišana, pa je dodatno pojasnila, da stanje o takšnih motnjah izhaja iz psihiatričnega izvida in klinično-psihološkega pregleda in ponovno vztrajala, da to ni razlog za oceno nesposobnosti za delo.

Sodišče prve stopnje je po prepričanju pritožbenega sodišča utemeljeno takšnima mnenjema v celoti sledilo, saj sta obe mnenji strokovno prepričljivi in tudi strokovno podprti z objektivnimi dokazi in sicer s strani specialistke travmatologinje z objektivnimi preiskavami (EMG, radiološke preiskave), specialistka psihiatrinja pa je odgovorila na pripombe tožeče stranke glede upoštevanja psihiatričnih izvidov in klinično-psihološkega pregleda.

Sodišče je pravilno začasno nezmožnost za delo ugotavljalo za delo, za katerega je bil stranski intervenient kot invalid III. kategorije invalidnosti spoznan za zmožnega, torej za delo, kjer je desnica le v pomoč levici, brez dvigovanja bremen nad 5 kg z desnico s polnim delovnim časom. Sodišče prve stopnje pa je pravilno dokazno ocenilo tudi ostalo dokumentacijo, zlasti izvida in ugotovitve specialistov medicine dela, prometa in športa.

Sodišče prve stopnje utemeljeno ni izvajalo dodatnih dokazov, saj je osebno zdravnico stranskega intervenienta T.Z.K. zaslišalo (list. št. 28), vprašanje, ali je bil stranski intervenient v spornem obdobju razporejen na drugo delovno mesto, pa za razrešitev sporne zadeve ni relevantno in zato tudi zaslišanje T.V., ni bilo potrebno.

Ker so pritožbene navedbe neutemeljene, izpodbijana sodba sodišča prve stopnje pa pravilna in zakonita, je pritožbeno sodišče pritožbo stranskega intervenienta kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.