Jedro

Čeprav je sodišče druge stopnje presojalo pritožbene očitke, ob upoštevanju zahtev večinske sodne prakse glede konkretizacije predlagateljevih trditev glede ravnanja toženca z njegovim premoženjem (odtujevanje, skrivanje, drugačno razpolaganje v smeri onemogočanja ali precejšnje otežitve izterjave), je zaključilo, da je zavrnitev predlagane začasne odredbe vendarle preuranjena. Pritožba utemeljeno opozarja, da je tožnica podala ustrezne navedbe ter predlagala dokaze za "konkretno toženčevo ravnanje glede prodaje hiše", ki bi onemogočilo ali vsaj otežilo uveljavitev vtoževane terjatve.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sklep sodišča prve stopnje se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog tožeče stranke (v nadaljevanju tožnica) za izdajo začasne odredbe s katero je zahtevala, da se toženi stranki (v nadaljevanju toženec) prepove odtujiti ali obremeniti nepremičnino parc. št. 388/4 k.o. S. z vknjižbo prepovedi odtujitve in obremenitve pri tej nepremičnini v zemljiški knjigi (točka 1 izreka).

2. Tožnica v pritožbi navaja, da izpodbija sklep v celoti iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ). Ne soglaša z zaključkom, da subjektivna nevarnost ali neznatna škoda kot pogoja za izdajo začasne odredbe nista izkazana. Slednje bi potrdilo predlagano zaslišanje strank in obeh prič. Zaključek sodišča, da obstaja več dejstev, ki govorijo v prid neobstoju konkretnega ravnanja toženca temelji na nepopolni ugotovitvi dejanskega stanja in zmotni uporabi materialnega prava. Ponavlja svoje trditve v predlogu o grožnjah toženca, da bo hišo prodal, da je navedel ime kupca s katerim se dogovarja. Isto je povedal tožničini mami. Čeprav je predlagala zaslišanje strank in prič je sodišče kar samo ocenilo. Bistveno je, da je tožnica s svojimi navedbami v zadostni meri konkretizirala nevarnost in verjetno izkazala konkretno toženčevo ravnanje glede prodaje hiše. Sodišče je nepravilno obrazložilo, da toženec opravlja tudi popoldansko dejavnost v gostinskem lokalu. Tožnica je navedla, da je toženčev popoldanski s.p. B. s. deloval od 23. 9. 2017 do 29. 6. 2019. Navedla je tudi, da ima toženec „pufe iz popoldanske obrti“. Nadalje poudarja, da trditev o neupravičenem zavračanju plačila terjatve ni podala niti predlogu za izdajo začasne odredbe, niti pod 2. točko tožbe. Konkretne okoliščine, ki jih je navedla kažejo tudi, da je izpolnjen pravni standard neznatne škode ter ob tem dodala, da je nujno potrebno izdati začasno odredbo in z njo omejiti toženčevo lastninsko pravico, sicer bo toženec tekom postopka odtujil nepremičnino.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Za izdajo začasne odredbe v zavarovanje denarne terjatve morata biti izpolnjena dva pogoja, in sicer mora tožeča stranka z verjetnostjo izkazati obstoj terjatve (prvi odstavek 270. člena ZIZ) in kumulativno s tem še enega od dveh nadaljnjih pogojev: ali verjetnost subjektivne nevarnosti razpolaganja s premoženjem zaradi katerega bo uveljavitev terjatve v izvršbi ogrožena (drugi odstavek 270. člena ZIZ), ali pa verjetnost nastanka neznatne škode, ki bi jo dolžnik pretrpel z začasno odredbo (tretji odstavek 270. člena ZIZ).

5. Sodišče prve stopnje je glede izpolnjevanja prvega pogoja, to je verjetnega obstoja terjatve zaključilo, da je tožnici uspelo verjetno izkazati obstoj svoje terjatve do toženca, to je denarnega zahtevka za izplačilo opravljenih vlaganj, in sicer ½ zneska, ki predstavlja povečano vrednost nepremičnine. S tem zaključkom soglaša tudi sodišče druge stopnje, pa tudi sicer obstoj te predpostavke pritožbeno ni sporen.

6. Glede ugotavljanja verjetnega obstoja druge obligatorno podane predpostavke, to je nevarnosti v smislu drugega odstavka 270. člena ZIZ je sodišče prve stopnje pravilno poudarilo, da mora biti nevarnost konkretizirana, kar pomeni, da ne zadošča samo objektivna možnost, da bo dolžnik razpolagal s svojim premoženjem, temveč mora biti verjetno izkazano neko konkretno ravnanje dolžnika v smeri onemogočanja ali precejšnje otežitve izterjave vtoževanega zneska. S strani tožnice zatrjevano toženčevo namero nepremičnino prodati iz razloga, da „tožnica ne bi dobila ničesar iz skupnega premoženja“ je sodišče ocenjevalo upoštevaje, da je toženec zaposlen, da opravlja tudi popoldansko dejavnost v gostinskem lokalu iz naslova katere ima tudi dolgove, ki pa jih po oceni sodišča tožnica ne konkretizira dovolj. Sodišče za primer da bi se uresničile trditve tožnice glede nameravane prodaje nepremičnine, navede, da bi v tem primeru prišlo zgolj do spremembe pojavne oblike premoženja, zato zatrjevano toženčevo ravnanje naj ne bi bilo nevarno za njegovo sposobnost poplačati tožničin zahtevek z naslova skupnega premoženja (polovice skupnih vlaganj, ki so povečala toženčevo posebno premoženje).

7. Čeprav je sodišče druge stopnje presojalo pritožbene očitke, ob upoštevanju zahtev večinske sodne prakse glede konkretizacije predlagateljevih trditev glede ravnanja toženca z njegovim premoženjem (odtujevanje, skrivanje, drugačno razpolaganje v smeri onemogočanja ali precejšnje otežitve izterjave), je zaključilo, da je zavrnitev predlagane začasne odredbe vendarle preuranjena. Pritožba utemeljeno opozarja, da je tožnica podala ustrezne navedbe ter predlagala dokaze za „konkretno toženčevo ravnanje glede prodaje hiše“, ki bi onemogočilo ali vsaj otežilo uveljavitev vtoževane terjatve. Tožnica svoje navedbe: „Potem, ko je zahtevala izročitev premičnin ji je toženec rekel, da bo hišo prodal samo za toliko, da bo poplačal pufe iz popoldanske obrti in kredit, večkrat ji je rekel po telefonu da bo hišo prodal zato, da nobeden ne bo imel nič, tudi otroci ne, v zadnjih telefonskih klicih ji je celo povedal ime kupca, to je D. K. s katerim se dogovarja o prodaji. Naslednji dan po prejemu zahtevka na izročitev premičnin je razburjen po telefonu poklical tožničino mamo M. K. in ji razburjen rekel, da bo hišo prodal in da tožnica ne bo nič dobila“, dokazuje z zaslišanjem strank ter obeh prič (zatrjevanega kupca in tožničine mame). Sodišče druge stopnje meni, da je potrebno tožnici omogočiti, da z izvedbo predlaganih dokazov verjetno dokazuje, zatrjevan toženčev namen, da s prodajo nepremičnine, tožnici onemogoči izvršbo na edino nepremično premoženje, ki ga ima in s tem onemogoči ali precej oteži izterjavo vtoževanega denarnega zneska. Ob tožničini trditvi, da toženec hišo prodaja z namenom, da tožnica “ne bo dobila nič“, se tudi razlog, ki ga navaja sodišče prve stopnje, to je, da bi ob prodaji nepremičnine šlo le za spremembo pojavne oblike premoženja, pokaže za ne dovolj verjetnega, saj njena trditev govori v prid oteženi izterjavi.

8. Sodišče druge stopnje glede alternativnega pogoja za izdajo začasne odredbe, to je da bi dolžnik s predlagano odredbo pretrpel le neznatno škodo, soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje. Tožnica bi morala v zvezi s tem pogojem zatrjevati in izkazovati dejstva iz sfere toženca. Sodišče prve stopnje je pravilno navedlo, da nadaljnja možnost uporabe nepremičnin kljub izdaji začasne odredbe sama po sebi še ne pomeni neznatne škode. Sodna praksa se je že izrekla, da možnost uporabe in omejitev zgolj razpolaganja, lastnikom ne povzroča le neznatne škode.

9. Ker gre za postopek zavarovanja sodišče druge stopnje samo ne more odpraviti ugotovljenih pomanjkljivosti, saj bi v primeru, da se po izvedbi dokazov odločitev spremeni, tožencu odvzelo pravico do ugovora. Zato je bilo potrebno pritožbi ugoditi, sklep sodišča prve stopnje razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 365. člena, 366. člen in 355. člen ZPP, ki se v postopku zavarovanja uporablja na podlagi 239. in 15. člena ZIZ).