Jedro

Sodišče v vsakem konkretnem primeru posebej na podlagi izpeljanega dokaznega postopka ugotavlja kakšna so bila razmerja med strankama spora. Od konkretnih okoliščin in ugotovljenega dejanskega stanja v vsakem postopku posebej je odvisna uporaba materialnega prava.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se prvostopenjska sodba potrdi.

II. Tožeča stranka sama nosi pritožbene stroške.

III. Tožeča stranka je dolžna v petnajstih dneh povrniti toženi stranki stroške postopka z odgovorom na pritožbo v znesku 885,60 EUR.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, ki se glasi: „1. V razmerju med tožečo stranko K. d.o.o. - v stečaju, in toženo stranko G. d.o.o., matična številka 000, se razveljavi pravni učinek Pogodbe o odstopu terjatve do družbe L. d.d. v višini 31.249,18 EUR z dne 13. 6. 2012, po kateri je do odstopa oziroma prenosa terjatve v navedenem znesku prišlo dne 30. 7. 2012. 2. Tožena stranka je dolžna v 15 dneh v stečajno maso stečajnega dolžnika – tožeče stranke plačati znesek 31.249,18 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 7. 2012 dalje do plačila, da ne bo izvršbe.

3. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka po odmeri sodišča v roku petnajstih dni od izdaje sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, pod izvršbo.“ (I. točka izreka).

Sklenilo je, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti njene pravdne stroške v znesku 1.517,06 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od preteka izpolnitvenega roka dalje do plačila (II. točka izreka).

2. Tožeča stranka se je zoper sodbo pravočasno pritožila iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Sodišču druge stopnje je predlagala, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne v ponovno sojenje sodišču prve stopnje. Zahtevala je tudi povrnitev stroškov postopka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

3. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila in sodišču druge stopnje predlagala, da neutemeljeno pritožbo tožeče stranke zavrne in izpodbijano sodbo potrdi. Zahtevala je povrnitev stroškov postopka z odgovorom na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V bistvenem so pritožbeni razlogi naslednji: - če je bil sklenjen dogovor o plačilu terjatev s cesijo, je bilo to v naročilnicah vedno navedeno; - ni jasno kdaj in s kom naj bi bil dogovor o plačilu terjatve s cesijo sklenjen; v pisni cesijski pogodbi je bil vključen le del terjatve (ne pa celotna terjatev v znesku 60.000,00 EUR); - izpovedbi O. in A. nista skladni, dogovor naj bi bil sklenjen v prvem ali drugem tednu maja, s cesijo pa so zajete tudi dobave 1. 5. 2012 in 6. 5. 2012, čeprav je O. izpovedal, da dobave niso bile izvedene pred zavarovanjem s cesijo; - neprerekana je trditev tožene stranke, da je dobila terjatev plačano pred zapadlostjo, sodišče pa je odločalo izven trditvene podlage, ko je sklepalo, da je do odstopa terjatve prišlo 30. 7. 2012; -. sodnik je v drugi zadevi glede identičnega vprašanja o začetku učinkovanja pogodbe o odstopu terjatve zavzel diametralno drugačno odločitev kot v konkretni zadevi (s pritožbo priložena sodba Okrožnega sodišča v Novem mestu opr. št. Pg 408/2013).

6. Tožeča stranka le na splošno zatrjuje, da kadar je bil sklenjen dogovor o plačilu terjatve s cesijo, je bilo to dejstvo v naročilnicah vedno navedeno. Kot primer v dokaz svojih trditev o običajnem poslovanju s tožečo stranko, je tožeča stranka predložila naročilnico, na podlagi katere je tožeča stranka poslovala z neko drugo družbo (B. d.o.o., v prilogi A/10).

Sodišče druge stopnje dopušča možnost, da se je tožeča stranka glede vrste plačila z drugimi strankami res drugače dogovarjala kot s toženo stranko, kar pa na odločitev v tej zadevi ne more vplivati. Sodišče namreč v vsakem konkretnem primeru posebej na podlagi izpeljanega dokaznega postopka ugotavlja kakšna so bila razmerja med strankama spora. Od konkretnih okoliščin in ugotovljenega dejanskega stanja v vsakem postopku posebej je odvisna uporaba materialnega prava.

7. Tožeča stranka napada dokazno oceno v izpodbijani sodbi na način, da jo iztrga iz konteksta celotne dokazne ocene. S tem tožeča stranka skuša prikazati dejansko stanje drugače, kot ga je s celovito in popolno dokazno oceno ugotovilo sodišče prve stopnje (primerjaj točko 10 razlogov).

Sodišče prve stopnje je namreč, ko je ugotavljalo pomembno dejansko stanje, celovito opisalo, kako je potekalo poslovanje med pravdnima strankama. Okvirni čas dogovora med strankama o vrsti plačila tožeče stranke za dobavljeni material tožene stranke, je bil pojasnjen s strani pravnika E. A., zaposlenega pri toženi stranki. Slednji je tudi izpovedal, da je glede konkretnega posla s ponudbo s strani tožeče stranke prihajal P. O. Tudi nekdanji direktor tožeče stranke F. B. je izpovedal, da se sicer konkretnega posla ne spomni, potrdil pa je, da je bil P. O. nabavni referent, I. V. pa je bil vodja finančno računovodske službe. Zato je tudi dopustil možnost, da bi bil podpis na pogodbi o cesiji (A2) podpis I. V. (list. št. 44).

Priča E. A. je potrdil trditve tožene stranke, da so dogovori o plačilu terjatve s cesijo potekali v začetku meseca maja, konkretnih datumov pa se ni spomnil, ampak je izpovedal, da so dogovori potekali v času okrog prvomajskih praznikov, na posebno vprašanje pooblaščenca tožeče stranke pa pojasnil, da je bil dogovor sklenjen v prvem ali drugem tednu v mesecu maju. Vendar pa ni mogel tega zatrditi z gotovostjo, saj se točnih datumov ni spominjal. Slednje je logično, saj so se dogodki, o katerih je bil zaslišan, dogajali v maju 2012, zaslišan pa je bil na glavni obravnavi 29.5.2014, torej več kot dve leti zatem. Veliko bolj neprepričljiva bi bila njegova izpovedba, če bi se ustnih dogovorov spominjal z natančnimi in ne okvirnimi datumi. Glede na celotno izveden dokazni postopek sodišče druge stopnje pritrjuje stališču v izpodbijani sodbi, da je bil ustni dogovor sklenjen prej, predno so se začele dobave s strani tožene stranke tožeči stranki (račun 1240 z dne 31. 5. 2012, A6).

8. Tožeča stranka je v točki III tožbenih trditev navedla, da je prišlo do odstopa terjatev med strankama 30. 7. 2012. Nato je tožena stranka v odgovoru na tožbo pojasnila celotno kronologijo dogodkov (točka II trditev v odgovoru na tožbo, list. št. 10 do 12). Pri tem je pojasnila, da vsi računi tožene stranke izvirajo iz meseca maja 2012, kar je skladno s priloženi listinami (A5 do A8, zapadlost posameznih računov od 30.6.do 22.7.). V 2. členu pogodbe o odstopu terjatve (A/2) je bil sklenjen dogovor, da pogodbeni stranki soglašata, da je datum odstopa terjatve dan zapadlosti računa L. št. FD 12000137 najmanj v višini 31.249,18 EUR, to je dne 30. 7. 2012. Zato ne drži pritožbena navedba, da je bila neprerekana trditev tožeče stranke, da je tožena stranka imela terjatev plačano pred zapadlostjo. Sodišče ni odločalo izven trditvene podlage strank.

9. S cesijsko pogodbo sta se pravdni stranki dogovorili, da je v to pogodbo vključen le del, ne pa celotna terjatev v znesku 60.000,00 EUR. Slednje ne pomeni, da se stranki s cesijo nista mogli ustno dogovoriti za plačilo dela terjatve. Tožena stranka pa je okoliščino o plačilu dela terjatve s cesijo tudi logično pojasnila, da se nikoli ne ve pri posameznih dobavah ali bo gradbišče potrebovalo še dodatni tekoči meter ali več cevi, kotnikov oziroma materiala, ki ga je naročala tožeča stranka. Zato v začetku meseca maja 2012, ko je bil sklenjen dogovor o načinu plačila, končna vrednost še ni bila znana. Zato je do delnega plačila prišlo ravno zaradi dejstva, ker je bil ustni dogovor o plačilu s cesijo sklenjen pred dobavo in pred zaključkom gradnje na objektu L. 10. Uporaba materialnega prava je odvisna od ugotovljenega dejanskega stanja v vsakem konkretnem postopku. Tožeča stranka je k pritožbi priložila sodbo istega sodišča med isto tožečo in drugo toženo stranko v zadevi Pg 408/2013-15 z dne 22. 5. 2014 (A11). Iz šeste strani obrazložitve sodbe izhaja drugačno dejansko stanje (ki ga sodišče druge stopnje niti ne bo povzelo, ker to ni potrebno), kot pa v konkretnem primeru. Zadevi med seboj nista primerljivi.

11. Sodišče druge stopnje je odgovorilo na pravno pomembne pritožbene razloge (prvi odstavek 360. člena ZPP).

12. Pritožbeni razlogi niso utemeljeni. Sodišče druge stopnje pa tudi po uradnem preizkusu izpodbijane sodbe ugotavlja, da ni podana niti očitana niti ostale absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), materialno pravo pa je bilo pravilno uporabljeno. Zato je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

13. Izrek o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165., prvem odstavku 154. in 155. členu ZPP. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato sama nosi pritožbene stroške. Stroški postopka z odgovorom na pritožbo so bili potrebni, ker so prispevali k oblikovanju razlogov v tej odločbi. Zato jih je sodišče druge stopnje toženi stranki priznalo in sicer za nagrado za postopek po tarifni št. 3210 Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT) v znesku 865,60 EUR in pavšalni znesek za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev po tarifni št. 6002 ZOdvT v znesku 20,00 EUR. Skupaj je zato priznalo toženi stranki 885,60 EUR stroškov postopka z odgovorom na pritožbo.