Jedro

Okoliščine primera so takšne, da se dejansko skoraj celotna trditvena in dokazna podlaga obeh strank nanaša na vprašanja, ki se tičejo podlage za zahtevek tožeče stranke, medtem ko so trditve glede višine skromne in se v zvezi s tem niso izvajali nobeni dokazi. Zato je v konkretni zadevi prav, da se uporabi pri odločanju o povrnitvi stroškov način, ki se je v sodni praksi sicer izoblikoval v odškodninskih pravdah, namreč, da sodišče ovrednoti uspeh strank ločeno po temelju in po višini, končni uspeh pa je rezultat izračuna aritmetične sredine obeh.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba v izpodbijanem stroškovnem delu (3. točka izreka) tako spremeni, da glasi: „3. Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni povrniti tožeči stranki stroške pravdnega postopka v višini 402,80 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku paricijskega roka dalje“, v ostalem pa se pritožba zavrne.

Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki v roku 15 dni stroške pritožbenega postopka v znesku 254,90 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je v obravnavani zadevi ugotovilo, da je kupoprodajna pogodba z dne 5.11.2003 nična v delu, ki se nanaša na nepremičnino parc. št. 481/25 k.o. X.. ter da je tožena stranka dolžna v roku 15 dni plačati tožeči stranki 407,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5.11.2003 dalje do plačila. Višji tožbeni zahtevek za znesek 12.111,78 EUR je zavrnilo ter tožeči stranki naložilo, da je dolžna toženi stranki povrniti stroške pravdnega postopka v višini 898,05 EUR v roku 15 dni s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Tožnik se pritožuje zoper stroškovno odločitev, vsebovano v 3. točki izreka sodbe ter predlaga spremembo odločitve tako, da se tožeči stranki prizna stroške v sorazmernem delu glede na oceno uspeha zahtevka po temelju ter skladno z 2. odstavkom 154. člena ZPP. Navaja, da je tožeča stranka res uspela s sorazmerno majhnim delom zahtevka v delu, ki se nanaša na plačilo denarne terjatve, vendar je v celoti uspela z delom zahtevka, ki se nanaša na temelj. Ves postopek je bil izvajan v zvezi s temeljem. Glede višine so bile podane minimalne navedbe in niso bili izvajani nobeni dokazi. Ocenjuje, da je več kot 70% vseh priglašenih stroškov obeh strank odpadlo na temelj, ostali del pa na višino. Sodišče je neutemeljeno in v nasprotju z odvetniško tarifo priznalo toženi stranki 200 točk za študij zadeve. Po veljavni tarifi je pregled in študij spisa zajet v vlogi, ki je temu sledila in se ne obravnava kot samostojna storitev.

Pritožba je delno utemeljena.

Sodišče prve stopnje je odločitev o tem, da mora tožeča stranka povrniti toženi stranki vse njene potrebne stroške postopka oprlo na določilo 3. odstavka 154. člena v zvezi s 155. členom Zakona o pravdnem postopku – ZPP. Štelo je, da je tožeča stranka uspela le s sorazmerno majhnim delom zahtevka oziroma, da tožena stranka s sorazmerno majhnim delom zahtevka ni uspela ter zaradi tega dela niso nastali posebni stroški. Glede na potek postopka pa takšni oceni pritožbeno sodišče ne more pritrditi. Tožeča stranka je zahtevala s tožbo ugotovitev ničnosti dela kupoprodajne pogodbe ter plačilo zneska 12.518,78 EUR, uspela je s svojim zahtevkom na ugotovitev delne ničnosti pogodbe ter na plačilo zneska 407,00 EUR. Pritožba pravilno opozori, da je sicer res uspeh tožeče stranke glede dajatvenega dela zahtevka na plačilo dela kupnine sorazmerno majhen (približno 3%), uspela pa je v celoti glede ugotovitvenega dela zahtevka, ki predstavlja podlago za zahtevano plačilo. Zato je po presoji pritožbenega sodišča potrebno pri odločanju o stroških postopka uporabiti določilo 2. odstavka 154. člena ZPP, po katerem lahko sodišče glede na doseženi uspeh odloči, da krije vsaka stranka svoje stroške ali pa ob upoštevanju vseh okoliščin primera naloži eni stranki, naj povrne drugi ustrezen del stroškov. Okoliščine primera pa so takšne, da se dejansko skoraj celotna trditvena in dokazna podlaga obeh strank nanaša na vprašanja, ki se tičejo podlage za zahtevek tožeče stranke, medtem ko so trditve glede višine skromne in se v zvezi s tem niso izvajali nobeni dokazi. Zato je v konkretni zadevi prav, da se uporabi pri odločanju o povrnitvi stroškov način, ki se je v sodni praksi sicer izoblikoval v odškodninskih pravdah, namreč, da sodišče ovrednoti uspeh strank ločeno po temelju in po višini, končni uspeh pa je rezultat izračuna aritmetične sredine obeh. Glede na to je pritožbeno sodišče ugotovilo, da znaša uspeh tožeče stranke 51,5 %, tožene stranke pa 48,5 %. Stroški tožeče stranke so odmerjeni v znesku 1.541,30 EUR, stroški tožene stranke pa 806,20 EUR, po pobotu pa mora tožena stranka povrniti tožeči stranki še 402,80 EUR pravdnih stroškov. Pri odmeri stroškov tožene stranke je upoštevano, da za priglašene stroške v višini 200 točk za študij spisa v določbah odvetniške tarife res ni podlage, kot navaja pritožba. Stranka mora v zahtevi opredeljeno navesti stroške, za katere zahteva povračilo (2. odstavek 163. člena ZPP). V kolikor se predlog tožene stranke za povrnitev tega stroška nanaša na vrednotenje storitev, ki so odvisne od porabljenega časa in v tarifi niso posebej vrednotene (1. točka tarifne št. 40 odvetniške tarife), bi morala v stroškovniku to postavko vsebinsko in časovno opredeliti.

Glede na zgoraj navedeno je pritožba tožeče stranke delno utemeljena, zato je sodišče druge stopnje odločitev o stroških postopka v sodbi spremenilo tako, kot izhaja iz izreka tega sklepa (3. točka 365. člena ZPP). O stroških pritožbenega postopka je odločeno na podlagi 165. člena v zvezi s 154. in 155. členom ZPP.