Jedro

O zahtevi za priznanje statusa civilnega invalida vojne in iz njega izhajajočih denarnih obveznosti ni pristojno odločati sodišče splošne pristojnosti v pravdnem postopku.

Izrek

Revizija proti odločitvi o pravdnih stroških se zavrže, v ostalem se zavrne.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je s sklepom z dne 13.3.2006 zavrglo tožbo, s katero je tožnik zahteval, da se ugotovi in da je toženka dolžna priznati, da je tožnik civilni invalid vojne s 70 do 90% stopnjo invalidnosti v posameznih obdobjih med 15.9.1947 ter 31.12.1992 in da mu je toženka dolžna izplačati znesek 30.916.270 SIT (sedaj 129.011,31 EUR) z obrestmi od zapadlosti posameznih zneskov ter mu povrniti pravdne stroške. S sklepom z dne 4.5.2006 pa je odločilo, da je tožnik dolžan toženki povrniti 208.450 SIT (sedaj 869,85 EUR) stroškov postopka.

Pritožbeno sodišče je tožnikovi pritožbi proti navedenima sklepoma zavrnilo in potrdilo sklepa prvostopenjskega sodišča. Odločilo je, da tožnik sam nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Proti navedenemu sklepu pritožbenega sodišča je iz razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava vložil tožnik revizijo. Trdi, da ima izpodbijana odločitev pomanjkljivosti, zaradi katerih je ni mogoče preizkusiti, saj nima razlogov o vseh odločilnih dejstvih. Sodišči njegove zahteve nista razumeli, saj ne uveljavlja priznanja statusa civilnega invalida vojne in tudi ne izvršitve tuje upravne odločbe. Pojasnjuje, da med leti 1947 in 1993 ni bila sprejeta zakonodaja, ki bi urejala status civilnih invalidov vojne. Vendar pa to ne pomeni, da mu v tem času status ni bil priznan in da iz tega naslova nima nikakršnih upravičenj. Ta status mu je bil priznan že v letu 1939 z odločbo Ministrstva za finance tedanje Italije, s 15.9.1947 pa je obveznost izplačevanja invalidnine prešla na SFRJ na podlagi mednarodnih pogodb. Ker pa toženka tako kot njena pravna prednica z mednarodnimi pogodbami prevzetih obveznosti noče prostovoljno izpolnjevati, jo je v izvrševanje primoran prisiliti v sodnem postopku. Po 97. členu Zakona o sodiščih izvajajo sodno oblast sodišča splošne pristojnosti, specializirana sodišča pa le v okviru pristojnosti, ki je z zakonom izrecno določena. V konkretni zadevi pa ne gre za upravno stvar po 2. členu Zakona o splošnem upravnem postopku, ampak za spor iz premoženjskih razmerij v smislu 1. člena ZPP. Tožnik izpodbija tudi odločitev o pravdnih stroških. Predlaga da, revizijsko sodišče izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne pritožbenemu sodišču v ponovno obravnavanje.

Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženki, ki nanjo ni odgovorila. Revizija proti odločitvi o pravdnih stroških ni dovoljena, v ostalem pa ni utemeljena.

Revizija proti sklepu je dovoljena le, če gre za sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan (prvi odstavek 384. člena ZPP - Zakona o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/99 in nasl.). Sklep, s katerim je odločeno o stroških pravdnega postopka, pa ni tak sklep (prim. pravno mnenje VS RS z dne 15.12.1998). Revizijo proti odločitvi o stroških postopka je zato revizijsko sodišče zavrglo (377. člen v zvezi s četrtim odstavkom 384. člena ZPP).

V dovoljenem delu proti odločitvi o zavrženju tožbe pa po presoji revizijskega sodišča niso podani v reviziji zatrjevani očitki o bistvenih kršitvah določb pravdnega postopka. Izpodbijana odločitev vsebuje razloge o vseh odločilnih dejstvih in jo je mogoče preizkusiti. Pritožbeno sodišče je zavzelo stališče, da tožnik ne zahteva priznanja statusa civilnega invalida vojne ali pravice do invalidnine po Zakonu o vojnih invalidih (ZVojI, Uradni list RS, št. 63/95 in nasl.), ampak zahteva izvršitev tuje upravne odločbe. Res je, da iz tožbenega zahtevka ne izhaja izrecno, da tožnik zahteva izvršitev tuje upravne odločbe. Vendar pa ne gre spregledati, da revizija, ki na eni strani to izrecno zanika, hkrati ponavlja pritožbene trditve, da je bil tožniku z odločbo Ministrstva za finance tedanje Italije status civilnega invalida vojne priznan že v letu 1939 in da je sprožil ta postopek zato, ker je primoran toženko prisiliti v izvrševanje z mednarodnimi pogodbami prevzetih obveznosti. Tožnik torej priznava, da so mu bili status civilnega invalida vojne ter iz njega izhajajoči denarni zahtevki z upravno odločbo že priznani. Civilni pravdni postopek pa ni postopek, v katerem bi lahko zahteval izvršitev take odločbe, kar je pravilno zaključilo že pritožbeno sodišče. Upoštevaje tožbeni zahtevek in tožnikove trditve pritožbeno sodišče tudi pravilno ugotavlja, da tožnik ne zahteva priznanja statusa civilnega invalida vojne ali pravice do invalidnine po ZVojI. Tožbeni zahtevek opira na določila mednarodnih pogodb. Vendar pa revizijske trditve, da ne uveljavlja priznanja statusa civilnega invalida vojne za obdobje od 15.9.1947 do 31.12.1992 in izplačilo pripadajoče pokojnine, nasprotujejo tožbenemu zahtevku, s katerim uveljavlja prav to. O zahtevi za priznanje statusa civilnega invalida vojne in iz njega izhajajočih denarnih obveznostih pa ni pristojno odločati sodišče splošne pristojnosti v pravdnem postopku.

Zakonodajalec je uveljavljanje tovrstnega statusa oziroma pravic uvrstil na področje upravnega prava. Tako po veljavni zakonodaji kot tudi po določbah prejšnjih zakonov je odločanje o priznanju statusa civilnega invalida vojne v pristojnosti upravnih organov, o pravicah iz tega naslova pa se odloča v upravnem postopku (tako določajo 89. in 90. člen veljavnega ZVojI, 8. člen Zakona o civilnih invalidih vojne, Uradni list RS, št. 56/92 in nasl. v zvezi s 41. in 42. členom Zakona o vojaških invalidih, Uradni list SRS, št. 30/78 in nasl. ter 26. člen Zakona o civilnih invalidih vojne Uradni list SRS, št. 8/78). Postopki odločanja o teh pravicah so glede na določbo drugega odstavka 2. člena ZUP (Zakona o splošnem upravnem postopku, Uradni list RS, št. 80/99 in nasl.) torej upravne zadeve. Tožnik svojega zahtevka sicer ne utemeljuje na določbah navedenih zakonov, pač pa na določilih mednarodnih pogodb, ki po njegovih zatrjevanjih niso bila zakonsko izvedena. Vendar pomanjkanje ustreznih zakonskih določb po presoji revizijskega sodišča ne spreminja pravne narave v tej zadevi uveljavljanih pravic in pristojnosti za odločanje o njih. Obstoj možnosti, da upravni organ zahtevek zavrne zaradi pomanjkanja zakonske izpeljave določb mednarodnih pogodb, ki v notranjem pravnem redu niso neposredno izvršljive (o neposredni uporabljivosti mednarodnih pogodb glej Miha Pogačnik: Neposredna uporaba mednarodnih pogodb, Podjetje in delo, Gospodarski vestnik d.d., letnik 2000, št. 6, str. 858 in nasl.), namreč ne pomeni, da zaradi tega upravni organ ni pristojen.

Predvsem pa je treba poudariti javnopravni značaj v tej zadevi uveljavljanih pravic. Z materialnopravnega vidika gledano gre namreč v obravnavani zadevi za pravno razmerje med posameznikom in javno oblastjo. Toženka kot nosilec oblasti tudi nastopa v oblastni vlogi. V javnopravnih stvareh - tudi če te nimajo značaja upravne zadeve po 2. členu ZUP - pa se smiselno uporabljajo pravila upravnega postopka, kolikor ta področja niso urejena s posebnim postopkom (4. člen ZUP).

Ker so torej za odločanje o pravicah, ki jih uveljavlja tožnik, pristojni upravni in ne sodni organi, je odločitev nižjih sodišč glede na drugi odstavek 18. člena ZPP pravilna. Nanjo ne more vplivati okoliščina, da je odločitev upravnih organov lahko izpodbijana v sodnem postopku. To nadaljnje sodno varstvo ni zagotovljeno v pravdnem postopku, pač pa v upravnem sporu (1. člen Zakona o upravnem sporu, ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/2006 in nasl.). Niti tedaj tako ne pride v poštev pristojnost sodišča s splošno pristojnostjo po prvem odstavku 97. člena ZS (Uradni list RS, št. 19/94 in nasl.), ampak v 1. členu ZUS-1 določena pristojnost specializiranega sodišča. Ker niso podani uveljavljani revizijski razlogi in ne razlogi, na katere mora revizijsko sodišče paziti po uradni dolžnosti (371. člen v zvezi s četrtim odstavkom 384. člena ZPP), je revizijsko sodišče revizijo v tem delu skupaj s priglašenimi revizijskimi stroški zavrnilo (378. člen v zvezi s četrtim odstavkom 394. člena ZPP).