Jedro

Vrednost spora je tožena stranka sama pravno ocenila drugače kot tožeča stranka in zavestno (torej ne po pomoti) vložila odgovor na tožbo pri drugem sodišču, za katerega je ocenila, da je stvarno pristojno. Takega ravnanja ni mogoče pripisati očitni pomoti vložnika, pač pa njegovi strokovni napaki, ki zato, ker je ni storila prava neuka stranka, ni razlog za omilitev strogega režima spoštovanja rokov.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

II. Pravdni stranki trpita vsaka svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Po ugotovitvi, da so izpolnjeni vsi zakonski pogoji za izdajo zamudne sodbe, je sodišče prve stopnje v celoti ugodilo tožbenemu zahtevku tožnikov. Toženi stranki je naložilo, da plača A. in B. vsakemu po 7.924,96 EUR, C. pa 7.423,07 EUR, vsem z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 4. 2008 naprej, ter pravdne stroške vsakemu od njih po 761,52 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe naprej.

2. Zoper sodbo vlaga pritožbo tožena stranka. Izpodbija jo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga razveljavitev in vrnitev zadeve v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Podrejeno se zavzema za spremembo sodbe in zavrnitev tožbenega zahtevka. Napačna je ugotovitev, da napake pri vlaganju odgovora na tožbo, ni mogoče pripisati očitni pomoti vložnika. Odgovor na tožbo je bil pomotoma poslan na Okrožno sodišče v Ljubljani, ker je slednje stvarno pristojno za odločanje v tej zadevi. Vrednost spora je dejansko 23.773,89 EUR. Napačno je uporabljena 3. točka prvega odstavka 318. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP). Tožeča stranka v tožbi sicer navaja, da je tožena stranka kršila depozitno pogodbo v zvezi z dogovorjeno obrestno mero in uveljavljala plačilo domnevno dolgovanih obresti. Uveljavljala je torej izpolnitev pogodbe, medtem ko je sodišče ugotovilo, da je kršila mandatno pogodbo. Ugotovilo je kršenje pogodbe in ugodilo zahtevku kot odškodninskemu. Zahtevek za izpolnitev pogodbe ni enak zahtevku za povrnitev škode. Tožeča stranka ni navedla, kakšna škoda ji je nastala in ni predložila dokazov o njeni višini. Ker iz tožbe ne izhaja višina nastale škode, tožba ni sklepčna. Vse terjatve za depozitne pogodbe, sklenjene pred 26. 9. 2005, so zastarale (prvi odstavek 372. člena Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR). Sodba nima razlogov o višini škode.

3. Tožniki so odgovorili na pritožbo. Predlagajo njeno zavrnitev in priglašajo pravdne stroške.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Prvi pogoj za izdajo zamudne sodbe je pasivnost tožene stranke. Na vročeno tožbo mora odgovoriti v 30 dneh (prvi odstavek 277. člena ZPP), sicer sodišče izda zamudno sodbo, s katero tožbenemu zahtevku ugodi (prvi odstavek 318. člena ZPP). Pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je bil v obravnavanem primeru odgovor na tožbo, sicer pravočasno vložen pri nepristojnem sodišču, podan prepozno, ker ga je pristojno sodišče prejelo po izteku zakonskega roka. Prav tako nima pomislekov o pravilnosti njegove ugotovitve, da v obravnavanem primeru ni pogojev iz osmega odstavka 112. člena ZPP, ki bi omogočili, da bi tudi vloga, vložena pri nepristojnem sodišču, štela za pravočasno.

6. Vloga je pravočasna, če pravočasno prispe na pristojno sodišče. Če jo stranka pošlje nepristojnemu sodišču, si s tem ne zavaruje roka. Le izjemoma se šteje, da je pravočasno vložena tudi tista na rok vezana vloga, ki je prispela k pristojnemu sodišču po izteku roka, sicer pa je bila pravočasno izročena ali poslana nepristojnemu sodišču, vendar le, če je mogoče vložitev pri nepristojnem sodišču pripisati nevednosti vložnika, ki nima kvalificiranega pooblaščenca (odvetnika ali pravnika z opravljenim pravniškim državnim izpitom) ali očitni pomoti vložnika. Pritožba niti ne graja pravilnih ugotovitev sodišča prve stopnje, da je zastopana po kvalificiranem pooblaščencu (kar izhaja tudi iz pooblastila v prilogi B2) in da je bila s pozivom k vložitvi odgovora na tožbo (na list. št. 16 spisa) izrecno opozorjena, pri katerem sodišču ga mora vložiti. Pač pa meni, da je njena napaka opravičljiva pomota, ker je bilo za sojenje zaradi dejanske vrednosti spora 23.773,89 EUR stvarno pristojno okrožno in ne okrajno sodišče. V listinah, ki jih je prejela tožena stranka, je vrednost spora določena za vsak tožbeni zahtevek posameznega tožnika in ne po seštevku vseh treh tožbenih zahtevkov, ki ga navaja pritožba. Torej številčni zapis vrednosti spora ni mogel zavesti tožene stranke. Vrednost spora je sama pravno ocenila drugače kot tožeča stranka in zavestno (torej ne po pomoti) vložila odgovor na tožbo pri drugem sodišču, za katerega je ocenila, da je stvarno pristojno. Takega ravnanja ni mogoče pripisati očitni pomoti vložnika, pač pa njegovi strokovni napaki, ki zato, ker je ni storila prava neuka stranka, ni razlog za omilitev strogega režima spoštovanja rokov.

7. V izpodbijani sodbi je sodišče obrazložilo tudi vse ostale predpostavke iz 318. člena ZPP za izdajo zamudne sodbe: da ne gre za zahtevek, s katerim stranke ne morejo razpolagati, da utemeljenost tožbenega zahtevka izhaja iz dejstev, ki so navedena v tožbi ter da dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložila sama tožeča stranka in s splošno znanimi dejstvi. Pritožba graja ugotovitve o sklepčnosti tožbe. Opozarja, da je tožeča stranka uveljavljala izpolnitveni zahtevek, sodišče pa ga je obravnavalo kot odškodninskega, da ni bilo tožbenih navedb o višini škode ter dokazov o tem, in še, da je sodba v zvezi z višino škode neobrazložena.

8. S tem smiselno uveljavlja bistveno kršitev pravil pravdnega postopka iz 7. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, na obstoj katerih mora pritožbeno sodišče paziti tudi po uradni dolžnosti. Sodba z njima ni obremenjena.

9. Sodišče mora ugotoviti, ali je tožbeni zahtevek, ki izhaja iz dejanske podlage tožbe, utemeljen, torej če je sklepčen. To presoja na podlagi predpostavke, da so trditve v tožbi resnične, ker jim tožena stranka ni nasprotovala - ker ni podala odgovora na tožbo. V njihovo dokazovanje se zato ne spušča. Drži, da je sodišče presodilo, da trditvena in dokazna podlaga tožeče stranke ustreza zahtevku za plačilo odškodnine zaradi kršitve pogodbe. Tožeča stranka je namreč navajala, da jo je tožena stranka pri izplačilu obresti po sklenjenih varčevalnih pogodbah oškodovala za obresti, dogovorjene s pogodbo, ker ji ni izplačala privarčevanega denarja v skladu s pogodbo. Predložila je dokazila o prejetih izplačilih ter izračune o zneskih, ki bi jih tožena stranka glede na sklenjene pogodbe morala izplačati. Vtoževano razliko med prejetimi in pogodbeno določenimi zneski je vtoževala v tej pravdi. Prvo sodišče je pravilno kot dejansko podlago za svojo odločitev vzelo neprerekane tožbene trditve o tem, da so bila dejanska izplačila nižja od pogodbeno dogovorjenih. Te trditve so bile skladne tudi s predloženimi listinami: s pogodbami med pravdnimi strankami, z dokazili o dejanskih izplačilih s strani tožene stranke in z izračuni zahtevkov, skladnih s pogodbo, ki so jih predložili tožniki. Trditvena in dokazna podlaga tožeče stranke je torej vsebovala pravno relevantna dejstva tako v smislu izpolnitve obveznosti (prvi odstavek 262. člena Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR) kot za plačilo odškodnine zaradi kršitve pogodbe (drugi odstavek 262. člena ZOR). Opredeljevala jo je kot razliko med pričakovanimi in izplačanimi obrestmi. Izkazala je bila s predloženimi izračuni, ki jim tožena stranka pravočasno ni nasprotovala. Glede na fikcijo priznanja njihove resničnosti je sodišče navedeno pravilno okvalificiralo kot potrebne elemente za pravilno izpolnitev pogodbenih obveznosti po 262. členu ZOR in jih v zadostni meri obrazložilo.

10. Sodišče se ne sme ozirati na zastaranje, če se dolžnik nanj ne sklicuje (tretji odstavek 360. člena ZOR - uporaba na podlagi člena 1060 Obligacijskega zakona). Tožena stranka je ugovor zastaranja podala v odgovoru na tožbo. Ker je bil vložen prepozno, za vse v njem podane trditve in ugovore tožene stranke velja, kot da jih ni podala - torej, da zastaranju ni ugovarjala. Zato ga sodišče prve stopnje pravilno ni obravnavalo.

11. Pritožbeni razlogi niso podani. V sodbi pa tudi ni napak niti procesnih kršitev, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Zato je pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

12. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Tožena stranka do povračila pritožbenih stroškov ni upravičena, ker s pritožbo ni uspela (prvi odstavek 154. člena ZPP), tožeča stranka pa zato, ker z odgovorom na pritožbo ni prispevala k odločitvi na pritožbeni ravni (prvi odstavek 155. člena ZPP).