Jedro

Sama vsebina pogodb ali njihova verodostojnost v postopku ni bila sporna, vendar pa tožniku ni uspelo z verodostojnimi listinami (SRS 21 in 22) dokazati, da so ti stroški dejansko nastali.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

: Tožena stranka je z izpodbijano odločbo delno ugodila pritožbi tožnika zoper odločbo Davčne uprave Republike Slovenije, Davčnega urada A, št. ... z dne 24. 6. 2003, v delu, ki se nanaša na obračun zamudnih obresti, glede na odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije opr. št. U-I-356/02-14 z dne 23. 9. 2004 (Uradni list RS, št. 109 z dne 8. 10. 2004), v ostalem pa pritožbo zavrnila kot neutemeljeno. V obravnavanem primeru je bil pri tožniku opravljen postopek inšpinciranja pravilnosti in pravočasnosti obračunavanja in plačevanja davčnih obveznosti tožnika v letu 2001. S prvostopno odločbo je bil tožniku naložen v plačilo davek od dobička pravnih oseb za leto 2001 z zamudnimi obrestmi, plačilo davka od osebnih prejemkov za leto 2001 z zamudnimi obrestmi, plačilo prispevka za pokojninsko in invalidsko zavarovanje za leto 2001 z zamudnimi obrestmi in plačilo prispevka za obvezno zdravstveno zavarovanje za leto 2001 z zamudnimi obrestmi. Ugotovljeno je bilo, da je tožnik poravnal vse davčne obveznosti in zamudne obresti, ki se nanašajo na ukrep v zvezi z davkom od osebnih prejemkov in prispevkov, ter da je tožnik obračunal in vplačal prevelik znesek posebnega davka od določenih prejemkov z obrestmi. Tožena stranka je v obrazložitvi izpodbijane odločbe pojasnila delno zavrnitev pritožbe po dveh sklopih, to je sklop A - odhodki iz naslova porabe materiala in sklop B - stroški posojanja delovne sile. Ker tožnik v odgovoru na poziv sodišča, po določbi 37. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 70/00 in 45/06 - odl. US, v nadaljevanju ZUS), izjavlja, da razširja tožbo (ki jo je najprej vložil zaradi molka tožene stranke) le na del zavrnilne odločbe, ki se nanaša na sklop B - stroški posojanja delovne sile, se je sodišče ob presojanju pravilnosti in zakonitosti izpodbijane odločbe, osredotočilo le na ta del. V zvezi s stroški posojanja delovne sile, je tožnik med svojimi stroški izkazal za 96.977.262,82 SIT stroškov posojene mu delovne sile. Gre za stroške, ki jih je tožnik evidentiral v poslovne knjige, na podlagi prejetih bremepisov, ki mu jih je izdal njegov italijanski poslovni partner BBB, ki ima 81 % delež v lastništvu tožnika in je tako imel možnost vplivanja na njegove poslovne odločitve. Na podlagi sklenjenih pogodb med tožnikom in povezano osebo, naj bi družba BBB s svojimi osebami opravljala nadzor in kontrolo delovnih faz proizvodnje. Tožnik prvostopnemu organu ni predložil izpisov registrirne ure za prisotnost tujih delavcev, kot jih je imel in jih je tudi predložil za svoje zaposlene delavce. Prav tako je prvostopni organ ugotovili, da tuji delavci nimajo dovoljenja za delo v Slovenji, tožnik tudi ni prijavil začetka dela pri pristojnem organu. Tipskih in splošnih izjav, sestavljenih in podpisanih celo za več delavcev skupaj, ki so bile predložene pripombam na zapisnik, prvostopni organ po mnenju tožene stranke upravičeno ni mogel šteti za verodostojne knjigovodske listine. Tožnik v pritožbi izpostavi problem transfernih cen, vendar o transfernih cenah oziroma o prelivanju dobička prvostopni organ v svoji odločbi ni govoril. Navaja le, da je BBB 81 % lastnik tožnika in da gre za poslovno povezani osebi (prodaja lesa in lesnih elementov); gre torej za povezane osebe v skladu s 2. odstavkom 18. člena Zakona o davku od dobička pravnih oseb (Uradni list RS, št. 72/93 in spremembe, v nadaljevanju ZDDPO). Po 9. točki Uvoda v SRS se šteje, da ima obvladujoče podjetje v pridruženem podjetju pomemben vpliv, če je udeleženo v njegovem kapitalu z najmanj 20%. Prvostopni organ ni zavzel stališča, da so stroški kontrole proizvodnje nepotrebni oziroma neupravičeni, pač pa na osnovi opisanega ugotavlja, da ni mogel nedvoumno potrditi, da so bila dela dejansko opravljena in jih v skladu z 11. členom ZDDPO v povezavi z 9. členom tega zakona ter SRS 21, ni mogel šteti za davčno priznane odhodke. Tožnik tudi ne pojasni, zakaj so njegovi delavci evidentirali svojo prisotnost na delu na registrirni uri, za tuje delavce pa ta evidenca ne obstaja, tudi ne zakaj za tuje delavce ni pridobil dovoljenja za delo v Sloveniji, zato je tožena stranka v celoti pritrdila ugotovitvam in razlogom prvostopnega organa.

Tožnik je, kot že navedeno, vložil tožbo zaradi molka organa, ki jo je po izdani izpodbijani odločbi na poziv sodišča razširili, tako da je sodišču sporočil, da z izpodbijano odločbo ni zadovoljen in jo razširja na novi upravni akt, in sicer v točki B - stroški posojanja delovne sile. Tožnik v tožbi ponavlja, da je v postopku predložil davčnemu organu vse pogodbe, na katerih temelji posojanje delovne sile, predložil je tudi seznam delavcev, mesečne izpise ter pooblaščeni osebi obrazložil njihovo vlogo v proizvodnem procesu. Pooblaščeno osebo je tožeča stranka dne 12. 5. 2003, v času od 9.00 do 11.30. ure, pri strokovnem ogledu celotnega delovnega procesa obdelave kanadske breze, seznanila tudi s konkretnimi področji, na katerih delajo posojeni delavci in tudi s samimi posojenimi delavci (pooblaščena delavka davčnega organa je opravila razgovore s kontrolorji in nadzorniki, posojenimi delavci). Tožeča stranka meni, da kršitev delovno-pravne zakonodaje ne sme in ne more vplivati na določitev davčne obveznosti, zato izpostavlja davčni inštitut transfernih cen, saj je na podlagi dejstev in okoliščin ekonomsko vsebino posojanja delavne sile možno presojati le po višini cen za to delovno silo med povezanimi osebami, ki pa nikakor ne more biti 0 SIT, kar pa je vsebina izpodbijanega akta. Pogodba med povezanima osebama (ki je bila davčnemu organu predložena in jo davčni organ tudi citira v zapisniku) določa, da bo tuja družba opravljala s svojim osebjem nadzor in kontrolo delovnih faz proizvodnje. Sodišču predlaga, da tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponovni postopek, ali samo odloči o stvari.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih iz izpodbijane odločbe in sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Državno pravobranilstvo Republike Slovenije, kot zastopnik javnega interesa, udeležbe v tem postopku ni prijavilo.

Tožba ni utemeljena.

Sodišče se strinja z razlogi izpodbijane odločbe v izpodbijanem delu in se v izogib ponavljanju nanje sklicuje (2. odstavek 67. člena ZUS). V zvezi s tožbenimi ugovori pa še dodaja: V obravnavanem upravnem sporu je sporno davčno priznanje stroškov v višini 96.977.262,82 SIT, ki jih je tožnik v svoje poslovne knjige evidentiral na podlagi prejetih bremepisov, ki mu jih je izdal njegov italijanski poslovni partner BBB. Gre za to, da po mnenju tožene stranke in pred njo organa prve stopnje, tožnik ni uspel dokazati, da so sporni stroški sploh nastali. Ne gre torej za vprašanje transfernih cen ali pa morebitnega stališča, da je vrednost nastalih storitev 0,00 SIT, kot to želi prikazati tožnik. Po določbi 11. člena ZDDPO se med odhodke davčnega zavezanca vštevajo odhodki, obračunani na podlagi predpisov ali računovodskih standardov, razen odhodkov, za katere je s tem zakonom predpisan drugačen način ugotavljanja. Temeljna ugotovitev, na kateri temelji odločitev davčnega organa prve stopnje in s tem tudi tožene stranke, da davčno ni priznala spornih stroškov, je ta, da na podlagi izpeljanega inšpekcijskega postopka ni mogoče nedvoumno potrditi, da so bile te storitve dejansko opravljene. Stroški naj bi nastali zaradi opravljanje kontrole in nadzora proizvodnje tožnika s strani njegovega italijanskega poslovnega partnerja, kar je bilo posebej dogovorjeno po pogodbah, ki jih navaja že davčni inšpektor v zapisniku, vendar pa tožniku v postopku ni uspelo dokazati, da so ti stroški tudi dejansko nastali. Sama vsebina pogodb ali njihova verodostojnost v postopku ni bila sporna, vendar pa tožniku ni uspelo z verodostojnimi listinami (SRS 21 in 22) dokazati, da so ti stroški dejansko nastali. Davčni organ prve stopnje ugotavlja, da tožnik ni vodil posebne evidence o prisotnosti tako imenovani sposojenih delavcev v svoji proizvodnji, da niso bila izdana dovoljenja za delo in da ta dela tudi niso bila ustrezno prijavljena, kar določa delovnopravna zakonodaja. Res je sicer, da morebitna kršitev delovnopravne zakonodaje ne more biti podlaga za davčno nepriznavanje odhodkov, gre pa za to, da bi dodatne listine, s katerimi bi tožnik lahko razpolagal (pa v obravnavnem primeru ni), izpričale nastanek stroškov, ki jih tožnih uveljavlja v svojem davčnem obračunu. Po presoji sodišča tudi naknadno priložene izjave, ki naj bi potrjevale prisotnost tujih delavcev v dejavnosti tožnika in so bile predložene davčnemu organu prve stopnje skupaj s pripombami (gre za tipske izjave), ne morejo izkazovati nastanka teh stroškov. Izjave je tožena stranka ocenila in jih zavrnila kot neverodostojne. Tudi ogled proizvodnje s strani pooblaščene osebe davčnega organa prve stopnje ni prinesel drugačnih zaključkov, kar je razvidno iz zapisnika z dne 15. 5. 2003, ki se nahaja v upravnih spisih. Tudi po presoji sodišča je odločitev tožene stranke in pred njo organa prve stopnje pravilna in zakonita, tožbeni ugovori pa so neutemeljeni.

Po povedanem je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 1. odstavka 59. člena ZUS. V zvezi s tožbenim predlogom, da sodišče samo odloči o stvari, sodišče ugotavlja, da niso izpolnjeni pogoji iz 61. člena ZUS.