Jedro

Ker med strankama ni prišlo do soglasja volj glede sporazumnega prenehanja delovnega razmerja, pogodba o zaposlitvi za določen čas, sklenjeno med tožnikom in toženo stranko, ni prenehala na podlagi sporazuma, ampak je trajala vse do poteka časa, za katerega je bila sklenjena.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je bila pogodba o zaposlitvi z dne 18. 3. 2009 nezakonito odpovedana in je odjava tožnika iz sistema zavarovanja z dne 15. 6. 2009 brez pravnih učinkov (1. točka izreka). Ugotovilo je, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 18. 3. 2009 ni prenehalo dne 15. 6. 2009, temveč je trajalo do 30. 11. 2009 (2. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožnika od 15. 6. 2009 dalje prijaviti v zdravstveno ter pokojninsko in invalidsko zavarovanje ter mu za čas od 16. 6. 2009 do 30. 11. 2009 obračunati plačo v bruto znesku 631,00 EUR mesečno ter obračunati in plačati vse prispevke in davke ter izplačati mesečno plačo v neto znesku 453,59 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posamezne mesečne plače, to je od 18. v mesecu za pretekli mesec do plačila, v presežku (nad 631,00 EUR bruto ter nad 453,59 EUR neto in plačilo plače za čas od 1. 6. 2009 do 15. 6. 2009) pa zavrnilo (3. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožniku plačati 24,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 7. 2009 dalje do plačila, v roku osem dni (4. točka izreka) in obračunati regres za leto 2009 v višini 800,00 EUR in od tega zneska obračunati in plačati vse davke ter tožeči stranki izplačati 532,72 EUR, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 10. 2009 dalje do plačila (5. točka izreka). Zavrnilo pa je zahtevek tožnika, da mu je tožena stranka dolžna za čas od 1. 4. 2009 do 31. 5. 2009 obračunati nadomestilo plače v bruto znesku 632,00 EUR mesečno ter obračunati in plačati vse prispevke in davke (6. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti pravdne stroške v znesku 730,68 EUR, ki jih mora nakazati na transakcijski račun Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani v roku 15 dni, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi (7. točka izreka).

Zoper sodbo v delu, v katerem je sodišče ugodilo tožniku, vlaga pravočasno pritožbo tožena stranka iz pritožbenega razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 1. točki 1. odstavka 338. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom in 14. točko 2. odstavka 339. člena ZPP, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja po 2. točki 1. odstavka 338. člena ZPP v zvezi s 340. členom ZPP in zmotne uporabe materialnega prava po 3. točki 1. odstavka 338. člena ZPP v zvezi s 341. členom ZPP, vse v zvezi z 19. členom ZDSS-1. Navaja, da je naslovno sodišče pri svoji odločitvi izhajalo iz napačne pravne podlage, ko se je opiralo na določbo 79. člena ZDR in ugotavljalo, ali je med pravdnima strankama obstajal sporazum oziroma soglasje volj. V konkretnem primeru ni šlo za vprašanje sporazumnega prenehanja pogodbe o zaposlitvi, temveč za tožnikovo enostransko odpoved pogodbe o zaposlitvi, torej za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je podal delavec. Sporazum pravdnih strank se je pri tem nanašal zgolj na to, da je pogodba o zaposlitvi prenehala veljati takoj in ne šele z iztekom odpovednega roka. Naslovno sodišče v zvezi s tem ni ugotovilo bistveno pravnorelevantnih dejstev, saj ni ugotovilo, ali je izpolnjen kateri iz zakonskih razlogov iz 5. odstavka 81. člena ZDR, zaradi katerih bi bila odpoved delavca neveljavna. Sicer pa tožnik sploh ni zahteval razveljavitve svoje izjave z dne 15. 6. 2009, temveč le ugotovitev, da je pogodba o zaposlitvi bila nezakonito odpovedana in je odjava tožene stranke iz sistema zavarovanj z dne 15. 6. 2009 brez pravnih učinkov, kar pa po mnenju tožene stranke ni pravilno. Sodišče prve stopnje je napačno ugotovilo dejansko stanje, ko je navedlo, da tožnik ni zanikal, da bi podpisal sporno izjavo, ki jo je sodišču predložila tožena stranka. Tožnik je namreč sprva zanikal, da bi izjavo podpisal, šele kasneje, ko je tožena stranka predlagala angažiranje izvedenca s področja preiskav rokopisov in podpisov, pa je spremenil svojo izjavo. Tako je šele, ko je bil zaslišan kot stranka v postopku, očitno zato, da bi nadomestil manjkajoče navedbe oziroma le-te prilagodil potrebam postopka, izpovedal, da naj bi na gradbišču podpisoval neke papirje v nemškem jeziku in je mogoče med njima bila tudi sporna izjava. Dokumente naj bi tožnik po njegovi izpovedbi podpisoval istega dne, kot je opravljen sestanek v Nemčiji in jim je bilo sporočeno, da ne morejo več delati. Te trditve tožnika je direktor tožene stranke izrecno zanikal kot neresnične in tožnik ni predložil nobenega dokaza, ki bi potrjeval resničnost njegove izpovedbe. Sodišče je zato po mnenju tožene stranke povsem neutemeljeno presodilo izpovedbo tožnika kot resnično in verodostojno. Sodišče se namreč sploh ni ukvarjalo z vprašanjem, kako je mogoče, da tožnik pozna vsebino dokumentov v nemškem jeziku, ki naj bi jih podpisoval, za podpis sporne izjave pa naj ne bi vedel. Nelogična je tudi izjava o tem, da naj bi delavci podpisovali „razloge za odpoved na gradbišču“, saj je to stvar pogodbenega odnosa med naročnikom in toženo stranko, ne pa stvar delavcev. Po mnenju tožene stranke je sodišče neutemeljeno štelo, da naj bi bile izjave direktorja tožene stranke in prič E.I. ter D.Š. neverodostojne, ker naj bi bile v medsebojnem nasprotju. Nobenega nasprotja ni v izjavi S.D., ko je ta povedal, da je D.Š. napisala izjavo potem, ko ji je naročil, nato pa je dejal, da ji je izjavo osebno narekoval. Ti dve izjavi se namreč ne izključujeta in ne nasprotujeta izjavi priče E.I. o tem, da je bil tekst izjave pripravljen v računalniku. Nesporno je, da je bila računovodkinja tista, ki je izjavo pisala na računalnik in natisnila, kar so potrdili vsi trije zaslišani. Pri tem seveda ni nujno, da bi izjavo napisala v celotnem tekstu. Tožena stranka je vsekakor lahko imela v računalniku shranjen bianko vzorec izjave, ki pa je razumljivo še ni mogel vsebovati osebnih podatkov delavcev, ime in priimka podpisnika, datum prenehanja in tudi ne datum izdaje takšne izjave. Res je sicer, da sta priči E.I. in D.Š. omenjali datum, ki je na izjavi torej 15. 6. 2009, med tem ko je S.D. izjavil, da so delavci prišli v Slovenijo 16. oziroma 17. 6. 2009. Vendar pa je možno, da je bil datum na izjavi pomotoma napačno zapisan in sta E.I. in D.Š. zmotno menili, da je do podpisa dejansko prišlo 15. 6. 2009 in ne kasneje. Naslovno sodišče je v obrazložitvi sodbe omenilo kot pomembno okoliščino napačno zapisan priimek tožnika, pri čemer se je sodišču zdelo neverjetno, da tožnik te napake ne bi opazil in brez komentarja izjavo podpisal. Takšno sklepanje pa ni utemeljeno. Tožnik namreč v času podpisa izjave (četudi je napako opazil, kar pa ni nujno) ni imel nobenega razloga, da bi toženo stranko opozarjal na napako v njegovem priimku, saj takšna napaka v nobenem primeru ne bi mogla iti v njegovo škodo, sicer pa je tožena stranka argumentirano pojasnila, da je prišlo pri zapisu tožnikovega priimka do napake zato, ker je pri toženi stranki bil zaposlen delavec z zelo podobnim priimkov, kot ga ima tožnik, za kar je predložila listinsko dokazilo. Nadalje opozarja, da izrek v 3. točki ni jasen v delu, ki se nanaša na plačilo zakonskih zamudnih obresti od mesečne plače, saj ni zapisano, ali se le-te obračunavajo od bruto ali neto zneska plače, enako nedoslednost pa je mogoče ugotoviti tudi glede obveznosti plačila zakonskih zamudnih obresti od regresa (točka 5 izreka sodbe). Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi tožene stranke ugodi ter sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremeni ter zahtevek tožnika v celoti zavrne kot neutemeljen, podrejeno pa sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni bistveno kršilo določb postopka, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ni podana zatrjevana bistvena kršitev pravil postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ki določa, da je kršitev podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, ali sodba sploh nima razlogov, ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je izrek v 3. točki nejasen v delu, ki se nanaša na plačilo zakonskih zamudnih obresti od mesečne plače, ker ni zapisano, ali se le-te obračunavajo od bruto ali od neto zneska plače, enako pa tudi v 5. točki izreka sodbe. Izrek sodbe sodišča prve stopnje je jasen in razumljiv in sodišče prve stopnje je v posledici nezakonitega prenehanja delovnega razmerja toženi stranki pravilno naložilo, da je dolžna tožnika od nezakonitega prenehanja dalje, to je od 15. 6. 2009, prijaviti v zdravstveno, pokojninsko in invalidsko zavarovanje ter mu za čas od 16. 6. 2009 do 30. 11. 2009 obračunati bruto plačo v znesku 631,00 EUR mesečno ter mu obračunati in plačati vse prispevke in davke ter izplačati mesečno plače v neto znesku 453,59 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Tako je iz izreka jasno, da tožniku pripadajo zakonske zamudne obresti od neto zneska plače. Enako je izrek v 5. točki izreka sodbe sodišča prve stopnje jasen, ko sodišče zapiše, da je tožena stranka dolžna tožniku obračunati regres za leto 2009 v višini 800,00 EUR in od tega zneska obračunati in plačati davek ter tožniku izplačati 523,72 EUR, torej po odbitku davka, neto znesek skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, zato so pritožbene navedbe v tej smeri neutemeljene. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je lahko presodilo miselno pot sodišča prve stopnje, zakaj je presodilo tako, kot izhaja iz izreka in obrazložitve sodbe, prav tako pa razlogi iz obrazložitve sodbe ne nasprotujejo sami sebi in tudi niso nejasni, prav tako pa ni podano nasprotje med razlogi in izrekom sodbe. Pritožbeno sodišče je preizkusilo odločitev sodišča, ki je jasna in jo je pritožbeno sodišče lahko preizkusilo in so navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, pomembnih za odločitev.

Tudi z navedbo, da je sodišče nepravilno presodilo izvedene dokaze in sprejelo napačno dokazno oceno, pritožba smiselno uveljavlja kršitev 8. člena ZPP. Po tej določbi je razpravljajoče sodišče tisto, ki po svojem prepričanju, na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka odloči, katera dejstva šteje za dokazana. Sodišče prve stopnje je z logičnimi in prepričljivimi razlogi utemeljilo svoje dejanske zaključke glede nezakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi in po presoji pritožbenega sodišča ravnalo v skladu z načelom proste presoje dokazov.

Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožena stranka dne 18. 3. 2009, zaradi povečanega obsega dela, s tožnikom sklenila pogodbo o zaposlitvi za določen čas od 1. 4. 2009 do 30. 11. 2009 za opravljanje del na delovnem mestu tesarja. Po pogodbi o zaposlitvi (A 3

) bi moral tožnik opravljati vsa tesarska, betonska in ostala gradbena dela, delo pa se opravlja v Stuttgartu v Nemčiji. V mesecu aprilu in maju 2009 je tožnik na delo čakal doma, dne 9. 6. 2009 pa je pričel z delom v Nemčiji, kjer je delal do 15. 6. 2009, ko je tožena stranka od tožnika in ostalih delavcev zahtevala, da z delom prenehajo in se vrnejo v Slovenijo. Tožena stranka je tožnika z dne 15. 6. 2009 odjavila iz sistema zavarovanj in mu zaključila delovno knjižico.

V predmetnem individualnem delovnem sporu je med strankama sporno ali je tožnik po vrnitvi iz Nemčije dejansko podpisal izjavo o sporazumnem prenehanju delovnega razmerja z dne 15. 6. 2009 (B 2

), čemur je tožnik izrecno nasprotoval, tožena stranka pa je zatrjevala, da je bila ta podlaga za prenehanje pogodbe o zaposlitvi.

Sodišče prve stopnje na podlagi listinskih dokazov, izpovedbe tožnika, direktorja tožene stranke ter prič E.I. in D.Š. zaključilo, da tožnik izjave: „Spodaj podpisani H.S., stanujoč ..., dajem odpoved sporazumno in iz svojih osebnih razlogov pri podjetju M. d.o.o., na naslovu ..., z dnem 15. 6. 2009 in podpis S.H.“ (B 2

), ni podpisal na podlagi prave in resnične volje. Po presoji sodišča je tožnik prepričljivo in objektivno izpovedal, da je podpis na izjavi sicer njegov, vendar ni znal povedati, kako je prišel na sporno izjavo, saj je sam nikoli ni podpisal. Sodišče je verjelo tožniku, da izjave, iz katere izhaja, da sam sporazumno odpoveduje pogodbo o zaposlitvi iz osebnih razlogov, ni niti napisal niti podpisal. Sledilo je izpovedbi tožnika, da se po vrnitvi iz Nemčije v Slovenijo ni oglasil na sedežu tožene stranke v ..., temveč je sporno izjavo prejel šele po pošti. Sodišču se je postavil utemeljen dvom v pristnost in resničnost izpovedbe direktorja tožene stranke in prič (E.I. in D.Š.), ker so bile zelo neskladne, saj je priča E.I., zaposlena kot tajnica, izpovedala, da tožnika ne pozna in ga nikoli ni videla, v zvezi z izjavo, ki bi jo naj tožnik podpisal v ... pa je povedala, da so dne 15. 6. 2009 v pisarno direktorja prihajali delavci (15 oziroma 16 delavcev) in podpisali izjavo o sporazumnem prenehanju pogodbe o zaposlitvi, naslednje dni pa ni prišel nihče več. Nasprotno pa je D.Š., ki pri toženi stranki opravlja računovodske storitve, izpovedala, da je izjavo napisala dne 15. 6. 2009, in sicer da je napisala zgolj predmetno izjavo in nobene druge, prav tako tudi ne v naslednjih dneh. Direktor tožene stranke pa je izpovedal, da so delavci prihajali 16. 6. 2009 in 17. 6. 2009 v pisarno podjetja v ... in da je bilo običajno, da je izjave napisala tožena stranka in ne delavci. Pri tem je pojasnil, da so se tožnik in ostali delavci dne 15. 6. 2009 še vedno nahajali na gradbišču v Nemčiji, kar pomeni, da tožnik tega dne nikakor ni mogel podpisati izjave z dne 15. 6. 2009 v ... na sedežu podjetja, kakor je zatrjevala priča D.Š.. Sodišče prve stopnje utemeljeno ni sledilo različnim izpovedbam direktorja in prič, saj so bile neskladne in med seboj nasprotujoče. Sledilo je izpovedbi tožnika in pri tem štelo kot pomembno, da je tožnik o predmetni zadevi najprej obvestil Inšpektorat za delo in nato še podal kazensko ovadbo na Okrožno državno tožilstvo v Mariboru (A 12

in A 10

). Pri tem je kot pomembno dejstvo štelo, da tožnik na sedežu tožene stranke, v pisarni direktorja, ni podpisal sporne izjave, ker bi pri tem opazil oziroma opozoril toženo stranko na dejstvo, da je v izjavi njegov priimek napisal napačno, medtem ko je nasprotno direktor tožene stranke izpovedal, da je tožnik izjavo brez besed in komentarjev mirno podpisal in odšel iz pisarne.

Stranki sta torej glede sporne izjave izpovedali različno. Kadar posamezne osebe v postopku izpovedujejo nasprotujoče ali izključujoče, sodišču ne preostane drugega, kot da na podlagi notranjega prepričanja, ki mora biti obrazloženo z metodo racionalne argumentacije, sprejme eno od različic. Dokazna ocena sodišča prve stopnje temu standardu ustreza. Kot bolj verjetno je sodišče prve stopnje sprejelo izpoved tožnika, ker njegov opis logično sledi zaporedju dogajanja, ki se je odvijalo v Nemčiji in vrnitvi nazaj v Slovenijo, medtem ko so v opisu direktorja tožene stranke in prič protislovja in nedoslednosti. Direktor tožene stranke je namreč zatrjeval, da so delavci prihajali dne 16. 6. 2009 in 17. 6. 2009 v njegovo pisarno in tam podpisovali izjave o sporazumnem prenehanju delovnega razmerja, med tem ko so se tožnik in ostali delavci dne 15. 6. 2009 še vedno nahajali na gradbišču v Nemčiji, kar pomeni, da tožnik nikakor ni mogel podpisati izjave z dne 15. 6. 2009 v ... na sedežu podjetja. Že izjava direktorja tožene stranke se zelo razlikuje glede samega nastanka pisne sporne izjave. Nasprotje pa je podano tudi med izpovedbo direktorja in priče D.Š., ki je neprepričljivo izpovedala, da je zgolj tožnik (in ne tudi drugi delavci) podpisal sporno izjavo dne 15. 6. 2009, čeprav se je tega dne nahajal v Nemčiji, z izjavo priče E.I., ki je povedala, da so dne 15. 6. 2009 v pisarno direktorja prihajali delavci in da vso dopoldne podpisovali izjave o prenehanju delovnega razmerja (to je 15 oziroma 16 delavcev). Medtem ko je tožnik izpovedal, da se sploh ni uglasil na sedežu tožene stranke, temveč mu je tožena stranka navedeno izjavo poslala na dom.

Ker se predlog sporazumne odpovedi, ki ga je pripravila tožena stranka in na katerem je podpis tožnika, sploh ne nanaša na tožnika, temveč na H.S., kar je v izjavi dvakrat zapisano (B 2

), medtem ko je priimek in ime tožnika H.S., je izjava o sporazumnem prenehanju delovnega razmerja z dne 15. 6. 2009 brez pravnega učinka za tožnika. Izjava se nanj ne nanaša (temveč na delavca S.H.), zato je tudi morebitni njegov podpis na izjavi brezpredmeten. Pritožbeno sodišče zato sprejema dokazni zaključek sodišča prve stopnje, da med pravdnima strankama ni prišlo do soglasja volj glede sporazumnega prenehanja delovnega razmerja, zaradi česar pogodba o zaposlitvi, sklenjena med tožnikom in toženo stranko za določen čas od 1. 4. 2009 do 30. 11. 2009 ni prenehala na podlagi sporazuma pogodbenih strank z dne 15. 6. 2009. Sodišče prve stopnje je tako utemeljeno ugodilo reintegracijskemu in reparacijskemu zahtevku tožnika za čas od 16. 6. 2009 do izteka pogodbe o zaposlitvi sklenjene za določen čas, to je do 30. 11. 2009. Ker ostale pritožbene navedbe za odločitev v obravnavani pravdni zadevi niso pomembni (360. člen ZPP), prav tako tožena stranka ne navaja nobenih drugih pravnouopštevnih dejstev, s katerimi bi lahko omajala izpodbijani del sodbe in ker tudi niso podane kršitve, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (353. člen ZPP).

Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 165. člena ZPP v povezavi s 1. odstavkom 154. člena ZPP).