Jedro

Tožnik s svojimi navedbami ni izkazal dejanskih okoliščin, zaradi katerih bi se lahko čutil ogrožen oziroma preganjan zaradi razloga za priznanje azila po Ženevski konvenciji, niti ne, da bi bila njegova varnost ali fizična integriteta ogrožena v primeru vrnitve v izvorno državo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je prvostopno sodišča na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000, v nadaljevanju ZUS) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 30.7.2004 (1. točka izreka sodbe in sklepa), s sklepom pa je tožnika oprostilo plačila sodnih taks (2. točka izreka sodbe in sklepa). Z navedeno odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo prošnjo za priznanje azila v Republiki Sloveniji (1. točka izreka) in določila, da mora v roku treh dni od pravnomočno končanega azilnega postopka zapustiti Republiko Slovenijo (2. točka izreka).

V obrazložitvi izpodbijane sodbe se prvostopno sodišče strinja z ugotovitvijo tožene stranke, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje azila po 2. in 3. odstavku 1. člena Zakona o azilu (Uradni list RS, št. 134/2003 - UPB1, v nadaljevanju ZAzil). Tudi po presoji prvostopnega sodišča tožnikov strah pred preganjanjem v izvorni državi v smislu ZAzil ni utemeljen. Tožnik se je v prošnji za azil in na zaslišanju skliceval na svojo politično pripadnost D. stranki, zaradi česar naj bi bil v izvorni državi preganjan. Omenjal je tudi fizični obračun z nečakom župana D.E.K., ko naj bi se sprla o tem, katera stranka je boljša, zaradi česar naj bi bil zasledovan in preganjan tudi od Socialistične stranke. Tožena stranka je v zvezi s tem ugotovila, da v Albaniji člani opozicijske D. stranke niso preganjani s strani sedanje vlade ali policije zgolj zaradi svoje politične pripadnosti. Aretacije, do katerih prihaja, so v zvezi z uveljavljanjem zakona (več zborovanj je bilo nezakonitih) in ne s politično pripadnostjo. Strinja se z ugotovitvijo tožene stranke, da so tožnikove izjave same s seboj v nasprotju in zaradi tega neverodostojne. D. stranka je legitimna politična stranka, ki sme oglaševati in se ukvarjati z zakonitimi dejavnostmi. Tožnik se je v postopku v glavnem skliceval na politično aktivnost in delovanje svojega prijatelja, ki naj bi bil aktiven član D. stranke (organiziranje in sodelovanje v demonstracijah in protestih proti predsedniku vlade F.N.). Ker se je družil z aktivnimi člani te stranke, naj bi bil tudi sam preganjan. Prvostopno sodišče ugotavlja, da tožnik dokazov za svoje trditve ni predložil, podal pa tudi ni verodostojne in prepričljive obrazložitve razlogov za azil, zato je po njegovi presoji tožena stranka ravnala pravilno, ko je prošnjo za azil kot neutemeljeno zavrnila (1. alinea 1. odstavka 35. člena ZAzil).

Tožnik v pritožbi zoper izpodbijano sodbo uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 72. člena ZUS. Navaja, da tožena stranka in prvostopno sodišče ugotavljata, da mu glede na poročila o situaciji v njegovi izvorni državi ne grozi preganjanje. S tem se ne strinja in ponovi tožbene navedbe, da njegova izvorna država, ne glede na poročila, na katera se sklicujeta tožena stranka in prvostopno sodišče, konkretno zanj ni varna država. Odločitev prvostopnega sodišča in tožene stranke je preuranjena. Predlaga, da pritožbeno sodišče njegovi pritožbi ugodi in zadevo pošlje toženi stranki v ponovno odločanje.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev prvostopnega sodišča pravilna in zakonita. Pritožbeno sodišče se strinja tudi z razlogi, ki jih je prvostopno sodišče navedlo za svojo odločitev v izpodbijani sodbi.

Prvostopno sodišče je pravilno uporabilo materialno pravo, ko se je sklicevalo na določbi 2. in 3. odstavka 1. člena ZAzil, ki določata pogoje za priznanje azila v Republiki Sloveniji. Po teh določbah ZAzil je za presojo, ali so podani pogoji za priznanje azila, pravno pomembno, ali je podan utemeljen strah pred preganjanjem zaradi rase, vere, narodne pripadnosti, pripadnosti določeni družbeni skupini ali določenemu političnemu prepričanju, v smislu razlogov Ženevske konvencije oziroma utemeljen strah pred mučenjem ali drugačnim nečloveškim ravnanjem ali kaznovanjem v primeru vrnitve prosilca za azil v izvorno državo, v smislu Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, spremenjene in dopolnjene s protokoli, v okoliščinah, ki jih Ženevska konvencija ne ureja. Pravilno je bila uporabljena tudi določba 2. alinee 1. odstavka 34. člena ZAzil, po kateri organ prve stopnje, ko prošnjo za azil kot neutemeljeno zavrne, določi tudi rok, v katerem mora prosilec za azil zapustiti Republiko Slovenijo.

Iz izpodbijane sodbe izhaja, kar potrjujejo tudi podatki v upravnih spisih, da je tožena stranka v postopku pridobila in vpogledala številna poročila mednarodnih institucij (podrobno so navedena v izpodbijani odločbi), ki se nanašajo na političen in družbeni položaj v Albaniji ter na podlagi tako ugotovljenega stanja o razmerah v tej državi ocenila objektivno in tožnikovo subjektivno ogroženost v primeru njegove vrnitve v Albanijo. Glede na pridobljene podatke ter vsebino tožbe, tudi pritožbeno sodišče ne dvomi v ugotovitve tožene stranke, da v obravnavanem primeru ne obstaja utemeljen tožnikov strah pred preganjanjem zaradi narodne ali verske pripadnosti, niti pripadnosti posebni družbeni skupini zaradi političnega prepričanja, prav tako tudi ne zaradi rase. Strinja se s presojo sodišča prve stopnje, da tožnik s svojimi navedbami ni izkazal dejanskih okoliščin, zaradi katerih bi se lahko čutil ogrožen oziroma preganjan zaradi razlogov za priznanje azila po Ženevski konvenciji, niti ne, da bi bila njegova varnost ali fizična integriteta ogrožena v primeru vrnitve v izvorno državo oziroma da bi bil izpostavljen nečloveškemu ravnanju (azil iz humanitarnih razlogov). Tožnik je svojo prošnjo za azil v Republiki Sloveniji utemeljeval predvsem s preganjanjem s strani "vladajoče komunistične stranke in policije", ker naj bi bil simpatizer D. stranke in ker naj bi se družil s člani te stranke. Kot izhaja iz podatkov v upravnih spisih so tožnikove navedbe o preganjanju neizkazane, iz že navedenih poročil o političnem stanju in relevantnih dogajanjih v izvorni državi pa tudi ne izhaja, da bi bili člani oziroma simpatizerji opozicijskih strank preganjani s strani vladajoče stranke zaradi politične pripadnosti tem strankam.

Na drugačno odločitev pritožbenega sodišča zato tudi ne more vplivati tožnikov pavšalen ugovor, s katerim tožnik zgolj zatrjuje, da Albanija zanj ni varna država. Po presoji pritožbenega sodišča takšna splošna zatrjevanja, glede na sedanje razmere v Albaniji, ne izkazujejo, da bi bila lahko tožnikova osebna varnost oziroma njegova fizična integriteta ob vrnitvi v izvorno državo ogrožena.

Tudi po presoji pritožbenega sodišča je tožnikov strah pred vrnitvijo v izvorno državo predvsem subjektivne narave in ni objektivno konkretiziran in utemeljen. Sodišče prve stopnje je po presoji pritožbenega sodišča utemeljeno pritrdilo toženi stranki, ki je, kot je že navedeno, oceno stanja v Albaniji, oprla na vsebino aktualnih poročil mednarodnih organizacij, ki so po presoji pritožbenega sodišča verodostojen vir informacij. Tožnik pa v tožbi in v pritožbi tudi ne navaja nobenih okoliščin oziroma dejstev, ki jih tožena stranka ne bi upoštevala in bi lahko kazale na drugačen sklep v zvezi z oceno stanja v tožnikovi izvorni državi, pač pa le pavšalno zatrjuje, da njegova izvorna država zanj ni varna. Glede na navedeno njegovi pritožbeni ugovori ne morejo vplivati na drugačno odločitev pritožbenega sodišča. Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.