Jedro

Če Vrhovno sodišče razveljavi sodbo Upravnega sodišča zaradi bistvene kršitve pravil postopka v upravnem sporu (pomanjkanje opredelitve sodišča prve stopnje do tožbenih navedb in nasprotje med listinami in njihovim povzemanjem v sodni odločbi) ter sodišču prve stopnje naloži, katera dejanja mora ponovno opraviti, je upravno sodišče dolžno tako odločitev Vrhovnega sodišča in njegove napotke upoštevati, ne pa odpraviti izpodbijani del in toženi stranki naložiti tisto, kar bi moralo storiti samo.

Izrek

Pritožbi se ugodi. Sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani I U 672/2014-14 z dne 4. 6. 2014, se razveljavi in se zadeva vrne prvostopenjskemu sodišču, da opravi nov postopek.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku v zvezi s sklepom Vrhovnega sodišča RS I Up 122/2014 z dne 10. 4. 2014 na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ugodilo tožbi in odpravilo odločbo tožene stranke, št. 2142-68/2011/31 (1312-12) z dne 16. 4. 2013, ter zadevo vrnilo toženi stranki v ponovni postopek. Z navedeno odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite. Svojo odločitev je oprla na določbe druge alineje 52. člena v povezavi s prvo alinejo 53. člena, 2. in 28. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ). Glede statusa begunca je navedla, da so tožnikove izjave o preganjanju neprepričljive, malo verjetne in tudi niso skladne z vsebino dokumenta, ki ga je predložil (izjava stranke UDP o njegovem delovanju v tej stranki), in je za ta dokument podan dvom v njegovo pristnost, za tožnikove navedbe pa tudi ni mogoče najti podpore v informacijah o izvorni državi, niti tistih, ki jih je pridobila tožena stranka, niti tistih, ki jih je navedel oziroma deloma citiral tožnik. Glede statusa subsidiarne zaščite pa je navedla, da tožniku ob vrnitvi v izvorno državo ne grozi resna škoda v smislu 28. člena ZMZ.

2. V obrazložitvi izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje povzelo razloge iz sklepa Vrhovnega sodišč RS I Up 122/2014 z dne 10. 4. 2014, s katerim je Vrhovno sodišče razveljavilo prejšnjo sodbo prvostopenjskega sodišča (I U 962/2013-8 z dne 6. 1. 2014) v tej zadevi in na tej podlagi sklenilo, da je tožba utemeljena in da je treba izpodbijano odločbo odpraviti. Sklenilo je, da tožniku ni bilo omogočeno sodelovanje v postopku v njegovem jeziku po ustreznem tolmaču (62. člen Zakona o splošnem upravnem postopku, v nadaljevanju ZUP), kar je bistvena kršitev pravil postopka iz 5. točke drugega odstavka 237. člena ZUP, zaradi katere je bilo treba izpodbijano odločbo odpraviti. Meni, da ni prišlo do protislovja med tožnikovimi izjavami o dolžini njegovega članstva v politični stranki UDP, in da tudi ni nejasnosti o tem, ali tožnik sam piše prispevke na internetnih straneh ali pa le posreduje informacije, pišejo pa drugi, kar je tožnik v tožbi pojasnil. Sprejelo je tudi stališče, da tožena stranka ne more sama ocenjevati, ali je kakšna listina (v tem primeru izjava politične stranke UDP o tožnikovem članstvu v tej politični stranki) ponarejena, to lahko oceni le pristojni organ za forenzične preiskave. Samo zaradi dvoma tožene stranke se navedena listina ne more šteti za nepristno. Strinjalo se je tudi s tožbenimi navedbami, da so v Gambiji, tožnikovi izvorni državi, resni problemi na področju človekovih pravic, kar izhaja iz informacij o tej državi in kar je v zvezi s stanjem v zaporih na 15. strani svoje odločbe navedla tudi tožena stranka. Tožena stranka pa se bo morala opredeliti tudi do tega, katero je tožnikovo pravo ime A. ali B. 3. Tožena stranka navedeno sodbo sodišča prve stopnje izpodbija iz vseh pritožbenih razlogov. Nasprotuje odločitvi prvostopenjskega sodišča, ki ni sledilo odločitvi in napotkom Vrhovnega sodišča in ni samo odpravilo pomanjkljivosti postopka in odločilo, kar mu veleva tudi 75. člen ZMZ, temveč je odločbo tožne stranke odpravilo in ji zadevo vrnilo v ponoven postopek z napotki, ki so bili namenjeni prvostopenjskemu sodišču. S tem pa je spet kršilo pravila postopka. Glede tolmačenja v upravnem postopku meni, da je bilo v redu, saj niti tožnik niti njegov pooblaščenec v upravnem postopku nista izpostavila, da tolmačenje ni v redu. Poleg tega sta se tožnik in prvi tolmač M. D., ki je prevajal ob sprejemanju tožnikove prošnje, ves čas skupnega bivanja v azilnem domu družila in se pogovarjala v jeziku mandika, ki ga tudi tožnik govori in je po lastnih izjavah kot član politične stranke UDP v izvorni državi prevajal iz jezika mandika v wolof jezik. Tudi dvojno prevajanje (v tem primeru iz slovenščine v angleščino in nato v jezik wolof in obratno) je običajno in se večkrat uporablja. Tudi pri osebnem razgovoru, kjer je prevajala B. J., je tožnik povedal, da jo dobro razume, zapisnik njegovih izjav na osebnem razgovoru mu je bil pred podpisom prebran in nanj niti on niti njegova pooblaščenka nista imela pripomb. Zato so tožbeni ugovori o slabem tolmačenju nedopustna tožbena novota. Kontradiktornosti v izjavah, ki jih je v upravnem postopku podal tožnik, torej niso posledica slabega tolmačenja. Da tožnik ni verodostojen, kažejo tudi druge okoliščine (za mednarodno zaščito je zaprosil šele potem, ko ga je policija prejela na avtobusu na relaciji Ljubljana - Celje; v Sloveniji je bil že dlje časa pred tem prijetjem; v tem času je delal na črno v neki avtopralnici; spreminjal je svoje osebne podatke), kar ni v nikakršni povezavi s tolmačenjem. Če pa se sodišče prve stopnje s presojo tožene stranke ne strinja, pa naj razpiše obravnavo in razčisti nekonsistentnosti v tožnikovih izjavah. Kot pravno zmotno graja stališče prvostopenjskega sodišča, da sama ne sme ocenjevati in na podlagi lastnih opažanj dvomiti v pristnost listine o tožnikovem članstvu v UDP, ki jo je tožnik predložil. Neupravičena je tudi zahteva sodišča, da razčisti, kako je tožniku v resnici ime: ali A. ali B. To je sicer ključno, saj se dokument, ki ga je tožnik predložil, nanaša na osebo po imenu B., tožnik pa se je v prvi izjavi, ki jo je napisal v Centru za tujce, ob podaji prošnje, na osebnem razgovoru, v tožbi zoper sklep o omejitvi gibanja in v tožbi zoper prvostopno odločbo tožene stranke z dne 28. 3. 2011 predstavljal kot A., kot B. pa šele po tem, ko je prejel dokument, ki naj bi ga izdala stranka UDP, v njem pa je navedeno ime B. Tožnikova identiteta pa v postopku z uradnim osebnim dokumentom s sliko niti ni bila ugotovljena. Potem, ko ga je prijela slovenska policija, se je predstavljal kot C. C., svojemu delodajalcu se je predstavil z drugim imenom, v postopku mednarodne zaščite pa se je sprva predstavljal kot A. F., nato pa kot B. F. Predlaga, da Vrhovno sodišče ugodi pritožbi, izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4. Tožnik v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe zlasti glede tolmačenja in pristnosti listine, ki jo je predložil. Predlaga, da Vrhovno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno.

5. Pritožba je utemeljena.

6. V predhodnem postopku je Vrhovno sodišče s sklepom I Up 122/2014 z dne 10. 4. 2014 ugodilo tožnikovi pritožbi in na podlagi 77. člena ZUS-1 (ta določa, da Vrhovno sodišče s sklepom sodbo sodišča prve stopnje razveljavi, če ugotovi, da je podana bistvena kršitev določb postopka v upravnem sporu, pa samo tega ne odpravi, in vrne zadevo istemu sodišču prve stopnje ali jo odstopi pristojnemu sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek. V tem sklepu sodišče odloči tudi o tem, katera dejanja, ki jih zajema bistvena kršitev določb postopka v upravnem sporu, se ponovno opravijo) razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje I U 962/2013-8 z dne 6. 1. 2014 ter mu zadevo vrnilo v nov postopek. Menilo je namreč, da se sodišče prve stopnje do ključnih tožbenih navedb v svoji sodbi ni opredelilo, kar so kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), oziroma da je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin (zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisi zvočnih posnetkov) in med samimi temi listinami (v tem primeru podatek o dolžini članstva tožnika v UDP, saj iz izjave, ki naj bi jo dala ta stranka, izhaja, da je tožnik član te stranke že od same ustanovitve stranke v letu 1996, v sodbi z dne 6. 1. 2014 pa je navedeno, da je član te stranke od leta 2011), kar pa je kršitev pravil postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, oboje v zvezi s 1. točko prvega odstavka 75. člena ZUS-1. Sodišču prve stopnje je dalo tudi napotek, da se mora do tožbenih navedb izrecno in argumentirano opredeliti.

7. Vendar sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni sledilo odločitvi in napotkom Vrhovnega sodišča iz sklepa z dne 10. 4. 2014, temveč je prosilčevi tožbi na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 (ki določa, da sodišče tožbi ugodi in s sodbo izpodbijani akt odpravi, če spozna, da v postopku za izdajo upravnega akta niso bila upoštevana pravila postopka (2. točka prvega odstavka in tretji odstavek 27. člena tega zakona), pa sodišče v svojem postopku takih kršitev ni odpravilo in ni pogojev za zavrnitev tožbe po drugem odstavku 63. člena tega zakona) ugodilo in izpodbijano odločbo tožene stranke odpravilo ter ji zadevo vrnilo v ponovni postopek, pri čemer niti ni navedlo, zakaj kršitev, ki jih očita toženi stranki, ni samo odpravilo, čeprav bi to moralo storiti glede na navedeno določbo ZUS-1. V izpodbijani sodbi je dalo toženi stranki napotke za delo v ponovljenem postopku, pri čemer je povzelo napotke, ki jih je prvostopenjskemu sodišču za ponoven postopek dalo Vrhovno sodišče, sprejelo pa je tudi stališča do nekaterih tožbenih ugovorov. Z nekaterimi od teh se Vrhovno sodišče ne strinja, kar bo pojasnjeno v nadaljevanju.

8. Ker sodišče prve stopnje ni sledilo napotkom Vrhovnega sodišča iz sklepa z dne 10. 4. 2014, ni pa se niti opredelilo do tega, zakaj toženi stranki očitanih kršitev pravil postopka ni samo odpravilo, je ponovno bistveno kršilo pravila postopka v upravnem sporu, kar je vplivalo na odločitev (1. točka prvega odstavka v zvezi s tretjim odstavkom 75. člena ZUS-1 in 14. točko drugega odstavka 339. člena ZPP). Če bi sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku samo začelo odpravljati napake, ki jih je storilo v predhodnem postopku, in bi spoznalo, da jih zaradi nepopolno oziroma zmotno ugotovljenega dejanskega stanja oziroma napačnega sklepa o dejanskem stanju ne more odpraviti, pa bi moralo v skladu s 75. členom ZMZ opraviti glavno obravnavo. Vendar sodišče prve stopnje ničesar od tega ni storilo.

9. Že zaradi v 8. točki te obrazložitve navedenih razlogov je bilo treba izpodbijano sodbo razveljaviti in zadevo vrniti prvostopenjskemu sodišču v ponoven postopek, v katerem naj upošteva napotke iz sklepa tega sodišča z dne 10. 4. 2014 in iz tega sklepa ter se v ponovljenem postopku opredeli do tožbenih navedb, če pa bo ob tem ugotovilo, da zaradi pomanjkljivo ugotovljenega dejanska stanja tega ne more storiti, pa naj v skladu s 75. členom ZMZ opravi glavno obravnavo in odloči tudi na podlagi dejanskega stanja, ki ga bo na tej obravnavi ugotovilo.

10. Stališče sodišča prve stopnje, da je bila v upravnem postopku pred toženo stranko storjena kršitev iz 5. točke drugega odstavka 237. člena ZUP, ker da tožnik upravnega postopka ni mogel spremljati v jeziku, ki ga razume (62. člen ZUP) v upravnih spisih nima dejanske podlage. Da bi šlo za tako kršitev, ne izhaja niti iz sklepa Vrhovnega sodišča z dne 10. 4. 2014. Pritožba je torej tudi v tem delu utemeljena.

11. Kot izhaja iz izpodbijane odločbe, kar potrjujejo tudi listine v upravnem spisu, sta bila tožniku ob sprejemanju prošnje in na osebnem razgovoru zagotovljena tolmača. Do tožbe tožnik ni zatrjeval, da se s tolmačema ne bi razumel, oziroma da je pri prevodih prišlo do napak in zato do nasprotujočih si njegovih izjav. V zvezi s temi tožbenimi navedbami bi se moralo sodišče prve stopnje opredeliti, ali gre za tožbene novote, če ne, ali je do nesporazuma prišlo in ali je tak nesporazum vplival na odločitev, če pa se do tega ne bi moglo opredeliti brez ugotavljanja dejstev, bi moralo glede tega opraviti glavno obravnavo in to na njej razčistiti ter nato odločiti ter navesti jasne razloge za svojo odločitev. Tega pa sodišče prve stopnje ni storilo, čeprav je Vrhovno sodišče že v svojem sklepu z dne 10. 4. 2014 ugotovilo, da glede tega prvostopenjska sodba z dne 6. 1. 2014 nima jasnih razlogov in jo je med drugim tudi zato razveljavilo ter zadevo vrnilo v nov postopek.

12. Dokazna ocena, ki jo je sodišče prve stopnje glede trajanja tožnikovega članstva v UDP in objavljanja na internetnih straneh napravilo v 8. točki izpodbijane sodbe, je glede na odločitev sodišča v izpodbijani sodbi brezpredmetna. Sodišče namreč ni odločilo o pravici do mednarodne zaščite na podlagi svoje dokazne ocene, temveč je izpodbijano odločbo odpravilo ter zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek. Na takšna stališča glede dokazne ocene pa tožena stranka ni in ne more biti vezana, saj vsaka uradna oseba na podlagi izvedenih dokazov sama napravi dokazno oceno. Če je ta po presoji pritožbenega organa ali sodišč napačna, mora uradna oseba pritožbenega organa oziroma sodnik sprejeti svojo dokazno oceno, ne pa od uradne osebe, ki je postopek vodila na prvi stopnji, zahtevati, da sprejme drugačno dokazno oceno. Po določbi četrtega odstavka 64. člena ZUS-1 je namreč upravni organ vezan le na pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava in na njegova stališča, ki se tičejo postopka.

13. Stališče prvostopenjskega sodišča, sprejeto v 9. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, nima podlage v izpodbijani odločbi, pa tudi v materialnem in postopkovnem pravu ne. Izvedenci (kar je tudi organ za forenzične preiskave) se v upravnem postopku postavijo za ugotovitev ali presojo kakšnega dejstva, ki je pomembno za rešitev zadeve, in je za to potrebno strokovno znanje, ki ga uradna oseba, ki vodi postopek, nima (prvi odstavek 189. člena ZUP). Presojo, ali gre za tako strokovno vprašanje, napravi uradna oseba, ki vodi postopek, pri čemer ni vezana na predlog strank, če ga te dajo (drugi odstavek 189. člena ZUP). Tožena stranka v tem primeru dokaza z izvedencem glede listine, ki naj bi jo tožniku poslala politična stranka UDP, ni izvedla, kar je tudi pojasnila v tretjem odstavku na 8. strani izpodbijane odločbe ter s sklicevanjem na te navedbe tudi v odgovoru na tožbo in v obravnavani pritožbi. Ker je ocenila, da glede na pomanjkanje primerljivega dokumenta ni izvedenca, ki bi lahko podal strokovno mnenje o pristnosti listine, je ravnala v skladu s predpisi, ko izvedenca ni določila. Glede pristnosti listine je izrazila le svoj dvom, kar pa je njena dokazna ocena (glede tega glej tudi prejšnjo točko te obrazložitve), ne pa kršitev materialnega ali postopkovnega prava. Tudi če uradna oseba sama ugotovi kakšno dejstvo ali napravi strokovno presojo kakšnega dejstva, s tem ne krši materialnega prava in tudi postopkovnega prava praviloma ne (razen, če je dokazovanje z izvedenci predpisano obligatorno), temveč tvega le nepopolno oziroma zmotno ugotovljeno dejansko stanje. Tudi v tem delu je torej pritožba utemeljena.

14. Vrhovno sodišče se zaveda, da je ob pomanjkanju ustreznih osebnih dokumentov težko, če ne celo nemogoče ugotoviti pravo istovetnost osebe, v tem primeru tožnika, torej, da ni mogoče zanesljivo ugotoviti, ali je tožnikovo ime A. ali B. Se je pa seveda mogoče opredeliti do tega, katero ime šteje sodišče za pravo in zakaj; če je treba, naj se tožnika povpraša o tem in tudi o tem, zakaj je med postopkom ime spremenil, in se nato do vsega tega opredeliti.

15. Zaradi zgoraj navedenih bistvenih kršitev pravil postopka v upravnem sporu je Vrhovno sodišče na podlagi 77. člena ZUS-1 pritožbi ugodilo in razveljavilo izpodbijano sodbo ter zadevo vrnilo prvostopenjskemu sodišču, da samo opravi nov postopek v smislu napotkov, danih v tem sklepu.