Jedro

Pri izračunu osnove za odpravnino je potrebno upoštevati povprečno mesečno plačo, ki bi jo tožnik prejel, če bi delal, v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo in ne tiste, ki jo je prejel po plačilnih listah za te tri mesece.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se odločitev o stroških postopka v točki II izreka sodbe sodišča prve stopnje delno spremeni tako, da zakonske zamudne obresti tečejo od dneva vročitve sodbe dalje.

II. V ostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

III. Stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo, da je dolžna tožniku plačati razliko v odpravnini v višini 34.000,62 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 5. 2017 dalje do plačila, višji zahtevek (še za 3.451,75 EUR s pp) pa zavrnilo (I. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti pravdne stroške v znesku 2.217,22 EUR v roku 15 dni od izdaje sodbe sodišča prve stopnje dalje, v primeru zamude pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izpolnitve roka za plačilo dalje do plačila (II. točka izreka).

2. Tožena stranka po svojem pooblaščencu vlaga pravočasno pritožbo zoper ugodilni del sodbe sodišča prve stopnje iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožnika v celoti zavrne, podredno pa, da v izpodbijanem delu sodbo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, v obeh primerih pa tožniku naloži plačilo stroškov postopka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Navaja, da je sodišče spregledalo, da tudi v primeru, če bi tožnik v obdobju med novembrom 2016 in januarjem 2017 ves čas delal, ne bi mogel izpolniti takšne norme odkupa lesa, kot jo je dosegel v mesecih med julijem in septembrom 2016, saj je toženka sprejela poslovno odločitev, da preneha s to dejavnostjo. Ker je toženka povsem prenehala z opravljanjem dejavnosti odkupa lesa, nihče od njenih zaposlenih ni več opravljal del na delovnem mestu odkupovalec lesa. Še zadnji delavec odkupovalec je dobil odpoved sočasno s tožnikom, že pred tem pa je potreba po delu prenehala dvema drugima odkupovalcema in tajnici poslovne enote A.. Navaja, da je z odpovedjo pogodbe o zaposlitvi zadnjima dvema odkupovalcema, med katerima je bil tudi tožnik, počakala le zato, ker je vodstvo podjetja še opazovalo, v katero smer bo zavila dejavnost podjetja. Meni, da je višina nadomestila plače, ki ga je izračunalo sodišče prve stopnje (5.053,80 EUR bruto za november 2016, 4.628,06 EUR bruto za december 2016 in 4.874,84 EUR bruto za januar 2017), v nasprotju s 7. točko 137. člena ZDR-1, saj je le-to višje od plače, ki bi jo tožnik prejemal, če bi delal. Tožnik bi namreč prejemal le osnovno plačo brez dodatka za uspešnost, tj. 835,85 EUR bruto. Zatrjuje, da je toženka za mesec november 2016, december 2016 in januar 2017 pravilno obračunala in izplačala nadomestilo plače in sicer za november 2016 v višini 1.703,36 EUR bruto, za december 2016 v višini 1.507,32 EUR bruto in za januar 2017 v višini 937,14 EUR bruto, kar pomeni, da je tožniku izplačala celo višje nadomestilo plače, kot bi znašala njegova plača, če bi v teh mesecih dejansko delal. Sklicuje se na prvi odstavek 108. člena ZDR-1 in navaja, da je bil tožnik v začetku oktobra 2016, tj. pet mesecev pred odpovedjo, napoten na čakanje in letni dopust. Navaja, da tudi za primer, da bi držalo, da je potrebno delavcu izplačati plačo, ki bi jo prejel, če bi delal, v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo, bi bil tožnikov zahtevek neutemeljen, saj tožnik norme 350 m³ v nobenem primeru ne bi mogel preseči, ker je tožena stranka povsem opustila opravljanje dejavnosti odkupa lesa. Tožnik bi tako prejemal le osnovno plačo z dodatkom za delovno dobo zgolj v višini 966,66 EUR bruto. Navaja, da je sodišče prve stopnje nepravilno določilo paricijski rok za plačilo razlike v odpravnini in sicer je določilo zgolj 8 dni, čeprav je skladno z drugim odstavkom 313. člena ZPP rok za izpolnitev dajatve najmanj 15 dni. Zmotno pa je tudi določilo začetek teka paricijskega roka pri obveznosti toženke za povračilo pravdnih stroškov. Posledično je tožniku napačno prisodilo zakonske zamudne obresti od izdaje sodbe sodišča prve stopnje. Sodba sodišča prve stopnje je bila izdana 21. 5. 2018, toženki pa je bila vročena šele 3. 7. 2018, kar pomeni, da je toženkina obveznost zapadla še preden se je toženka z njo seznanila. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožnik v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe kot neutemeljene in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo zavrne in potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba in skladno z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj. - ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in ki jih zatrjuje pritožba. Pravilno in popolno je ugotovilo vsa odločilna dejstva in sprejelo tudi pravilno materialnopravno odločitev, razen v delu odločitve o teku zakonskih zamudnih obresti od prisojenih stroškov postopka.

6. V predmetnem sporu je med strankama sporno vprašanje, kakšna je osnova za izračun odpravnine zaradi odpovedi pogodbe iz poslovnega razloga.

7. Po določbi 108. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadalj. - ZDR-1) je delodajalec, ki odpove pogodbo o zaposlitvi iz poslovnih razlogov, dolžan delavcu izplačati odpravnino. Osnova za izračun odpravnine je povprečna mesečna plača, ki jo je prejel delavec ali ki bi jo prejel delavec, če bi delal, v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo (prvi odstavek). Skladno s četrtim odstavkom pa višina odpravnine ne sme presegati desetkratnika osnove iz prvega odstavka tega člena, če v kolektivni pogodbi na ravni dejavnosti ni določeno drugače. Kolektivna pogodba za gospodarstvo Slovenije (Ur. l. RS, št. 16/2005 in nadalj.) določb v zvezi z odpravnino nima, prav tako pa tudi podjetniška kolektivna pogodba odpravnine pri odpovedi iz poslovnega razloga ne ureja.

8. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo vsa odločilna dejstva. Ta pa so naslednja: - da je bil tožnik pri toženi stranki zaposlen kot odkupovalec lesa po pogodbi o zaposlitvi z dne 24. 11. 2011 in mu je delovno razmerje prenehalo zaradi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 8. 3. 2017; - da sta tožnik in toženka dne 9. 3. 2017 podpisala dogovor o izplačilu odpravnine, iz katerega izhaja, da bo toženka znesek odpravnine 12.904,33 EUR tožniku izplačala v dveh delih; - da je tožnik pri toženki in njenih pravdnih prednikih zaposlen več kot 29 let in mu je toženka pri izračunu napačno upoštevala le 28 let delovne dobe; - da tožnik od oktobra 2016 dalje ni več delal, ker se po odločitvi toženke ni smelo več odkupovati lesa in je bil v posledici tega dalje doma. Najprej je po navodilu toženke koristil letni dopust, nato bil v bolniškem staležu, ostalo pa je čakal doma, da ga pokličejo nazaj na delo; - da tožnik (ko je končal postopke že odkupljenega lesa) od oktobra 2016 dalje pa vse do prejema odpovedi dejansko ni več delal in to iz razlogov na strani delodajalca (zaradi odločitve delodajalca, da več ne odkupuje lesa), v posledici te odločitve delodajalca pa tožnik tudi norme ni več mogel dosegati, zato je bil upravičen le do nadomestila plače upoštevajoč določbo sedmega odstavka 137. člena ZDR-1. 9. Na podlagi navedenih dejanskih ugotovitev je sodišče prve stopnje zaključilo, da je pri izračunu osnove za odpravnino potrebno upoštevati povprečno mesečno plačo, ki bi jo tožnik prejel, če bi delal, v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo in ne tiste, ki jo je prejel po plačilnih listah za te tri mesece.

10. Neutemeljeno je pritožbeno zatrjevanje, da bi bil tožnik upravičen za redno delo v mesecih november in december 2016 ter januar 2017 le do 966,66 EUR bruto plače. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje je najnižja osnovna bruto plača iz 41. člena Kolektivne pogodbe za gospodarstvo glede na tožnikovo pogodbo o zaposlitvi in glede na 5. člen Aneksa h Kolektivni pogodbi za gospodarstvo Slovenije1 znašala najmanj 1.019,64 EUR. Skladno s četrtim odstavkom 11. člena Pravilnika za nagrajevanje delavcev plačanih po času (B3) pa bi bil tožnik upravičen do 50 % stimulacije tudi v primeru, če v obravnavanem mesecu ne odkupi niti kubika lesa. Tako je potrebno upoštevati, da je bil tožnik v obdobju, ki se šteje v osnovo za izračun odpravnine v bolniškem staležu in sicer 80 ur v novembru 2016, 56 ur v decembru 2016 in 72 ur v januarju 2017, v tem času pa prejemal 80 % nadomestilo plače. V osnovno za izračun odpravnine je potrebno šteti mesečne plače, ki bi jih delavec prejel, če bi delal in ne nadomestila plače, ki jih je delavec prejemal zaradi bolniškega staleža. Delavec, ki je upravičeno odsoten z dela zaradi zdravstvene nezmožnosti za delo, namreč ne sme biti postavljen v slabši položaj pri uveljavljanju drugih svojih pravic, kot to določa 6. člen ZDR-1 (diskriminacija na podlagi zdravstvenega stanja).

11. ZDR-1 v 108. členu osnovo za izračun odpravnine veže na čas zadnjih treh mesecev pred odpovedjo. Ker tožena stranka izračunov ni podala (oziroma je bil informativni izračun brez upoštevanja dopusta, ki ga je tožnik koristil in praznikov, ki so razvidni iz plačilnih list), je sodišče prve stopnje upoštevalo, da je tožnikova povprečna plača v mesecih pred odsotnostjo tožnika z dela, torej v mesecih julij, avgust in september 2016 znašala v povprečju 5.061,47 EUR bruto oziroma 28,75 EUR bruto na uro. To urno postavko je upoštevalo tudi pri urah rednega dela po času in boleznini iz plačilnih list za november in december 2016 ter januar 2017. Upoštevalo je tudi letni dopust in praznike v urah in v zneskih, kot so razvidni iz plačilnih list za navedene mesece. Pravilen je tako zaključek sodišča prve stopnje, da če bi tožnik delal, bi bil za november 2016 upravičen do izplačila 5.053,81 EUR bruto plače, za december 2016 v višini 4.628,06 EUR bruto in za januar 2017 v višini 4.874,84 EUR bruto plače. Osnova za odpravnino bi tako znašala v višini 1.617,41 EUR. Tožniku za 29 let delovne dobe pri toženki tako pripada odpravnina v znesku 46.904,95 EUR. Ker je toženka že plačala 12.904,33 EUR, mu še dolguje 34.000,62 EUR bruto odpravnine, kar je sodišče prve stopnje pravilno naložilo toženi stranki v plačilo, višji znesek v višini 3.451,75 EUR pa utemeljeno zavrnilo.

12. Neutemeljeno pritožba graja 8-dnevni paricijski rok, kar naj ne bi bilo v skladu z drugim odstavkom 313. člena ZPP, ki rok za izpolnitev določa najmanj 15 dni, v kolikor posebni predpis ne določa drugače. Posebni predpis, ki določa drugače, je v konkretnem primeru 29. člen Zakona o delovnih in socialnih sodiščih,2 ki glede izpolnitvenega roka določa, da lahko sodišče določi v sodbi, s katero naloži kakšno dajatev določi 8-dnevni rok za njeno izpolnitev. Tožnik pa je v tožbenem zahtevku tudi predlagal 8-dnevni rok za izpolnitev.

13. Utemeljena pa je pritožba v delu, da je sodišče tek paricijskega roka pri obveznosti toženke za povračilo pravdnih stroškov nepravilno določilo v roku 15 dni od izdaje sodbe sodišča prve stopnje. Sodba sodišča prve stopnje je bila izdana 21. 5. 2018, toženki pa je bila vročena 3. 7. 2018. Paricijski rok za izpolnitev obveznosti začne teči od vročitve sodbe dalje in ne že od izdaje sodbe, kot je nepravilno odločilo sodišče prve stopnje. Zato je pritožbeno sodišče II. točko izreka sodbe spremenilo tako, da zakonske zamudne obresti tečejo od vročitve sodbe dalje (5. alineja 358. člena ZPP).

14. V preostalem delu je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo in v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (353. člen ZPP). Na ostale pritožbene navedbe pritožbeno sodišče ne odgovarja, ker niso odločilnega pomena (360. člen ZPP).

15. Tožena stranka je s pritožbo uspela v neznatnem delu, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, tožnik pa sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo, saj odgovor na pritožbo ni v ničemer pripomogel k odločitvi pritožbenega sodišča (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. in 155. člena ZPP).

1 Ur. l. RS, št. 44/2015. 2 Ur. l. RS, št. 2/2004 in nadalj.