Jedro

Bistveno je, da so obiskovalci igralnice z vstopninskimi žetoni lahko enakopravno sodelovali v igri, zato je treba v smislu navedene določbe 2. člena ZIS šteti, da so z njimi plačali igro pri igralni mizi, to pa pomeni, da imajo vstopninski žetoni pri igri enak učinek kot vrednostni žetoni. Pritožbeno sodišče zato meni, da je sodišče prve stopnje ob takšni naravi vstopninskih žetonov pravilno presodilo, da izključitev teh žetonov iz obračunov po posameznih igralnih mizah in po posameznih igrah pomeni kršitev 106. člena ZIS, s tem pa je podana tudi podlaga za izdajo odločbe za odpravo ugotovljenih nepravilnosti na podlagi 4. odstavka 107. člena ZIS.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000, ZUS) zavrnilo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 25.1.1999. Z navedeno odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločbo Urada Republike Slovenije za nadzor prirejanja iger na srečo z dne 29.1.1997, s katero je bilo tožeči stranki naloženo, da mora v 10 dneh od dokončnosti odločbe na dnevnih obračunskih listih posameznih igralnih miz in zbirnem dnevnem obračunskem listu izkazovati celotno dnevno realizacijo posamezne igralne mize in skupno dnevno realizacijo posamezne igre iz vrst iger tako, da izkaže vrednost vseh prejetih vplačil za udeležbo pri posamezni igralni mizi, ne glede na to, v kakšni obliki so bila vplačila dana, zmanjšano za izplačane dobitke.

Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijane sodbe navedlo, da tako prvostopni kot drugostopni organ ugotavljata, da je način poslovanja z vstopninskimi žetoni, zlasti evidentiranje njihovega stanja in sprememb stanja, nepravilno. Ko gre za vplačila pri igrah na srečo, imajo namreč vstopninski žetoni enak učinek kot vplačilo z vrednostnimi žetoni, zato bi morala biti v realizacijo igralne mize vključena oziroma na ustreznih obračunskih listih za posamezno igralno mizo izkazana tudi njihova vrednost. Dejanske ugotovitve o načinu poslovanja tožnika oziroma o izvajanju posameznih procesov, ki so podlaga navedenim zaključkom, niso sporne. Nesporno je ugotovljen tako način uporabe vstopninskih žetonov pri igri kot vodenje njihove evidence, pa tudi, da se vstopninski žetoni na dnevnih obračunskih listih igralnih miz ne evidentirajo in s tem pri obračunu realizacije ne upoštevajo kot plačilo. Vstopninski žetoni sicer res niso v vsem enaki vrednostnim, zlasti jih ni mogoče neposredno, izven igre, zamenjati za denar. Bistveno pa je, da imajo pri igri enak učinek kot vrednostni, vključno z možnostjo dobitka v vrednostnih žetonih. Prav zato jih je treba voditi in upoštevati v ustreznih evidencah, ki omogočajo izračun dnevne realizacije posameznih igralnih miz oziroma skupne dnevne realizacije posamezne igre iz vrst iger na srečo, ki predstavlja vrednost vseh prejetih vplačil, zmanjšano za izplačane dobitke. Takšne evidence so v konkretnem primeru nesporno dnevni obračunski listi posameznih igralnih miz in zbirni dnevni obračunski listi posameznih iger. Ti pa ne izkazujejo realnega stanja sredstev ob koncu igralnega dneva, če ne vključujejo vseh sprejetih vplačil za udeležbo pri igri, tudi tistih iz naslova vstopninskih žetonov. Zato je izpodbijana odločitev utemeljena že z vidika pravilnega evidentiranja poslovnega dogodka v smislu predpisov o računovodstvu (SRS), po katerih se mora ravnati tožeča stranka skladno s 103. členom Zakona o igrah na srečo (Uradni list RS, št. 27/95, v nadaljevanju ZIS). Brez vključitve vstopninskih žetonov v obračune ostaja neevidentiran tudi njihov premik iz igralne mize v blagajno, to je v nasprotju s 106. členom ZIS. Tožena stranka poleg pravne podlage navaja tudi dejanske razloge za odločitev (neupoštevanje vstopninskih žetonov pri dnevnem obračunu igralne mize), zato ne drži tožbena trditev, da odločitev tožene stranke ni dovolj obrazložena. Oba organa sta za odločilni razlog uporabila isto pravno podlago, tj. 106. člen ZIS, ki sta jo enako utemeljila, zato ne drži niti tožbena trditev, da je tožena stranka uporabila materialni predpis drugače kot prvostopni organ.

Tožeča stranka pritožbo vlaga zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve pravil postopka v upravnem sporu ter zaradi kršitve Ustave Republike Slovenije. Podrobno navaja, da sta bili brez zakonske podlage izenačeni dve povsem različni kategoriji, s čimer sta bili kršeni ustavni načeli enakosti in zakonitosti. Kršeno je tudi ustavno načelo pravne države, saj tožeča stranka ni mogla predvideti ravnanja nadzornega organa, zato ji ni bila zagotovljena pravna varnost, prekršeno pa je bilo tudi načelo zaupanja v pravo. Načelo zakonitosti je bilo kršeno tudi zato, ker dolžnosti tožeče stranke niso bile določno in vnaprej opredeljene, prvostopni organ pa je z razširjanjem interpretacije zakonske norme retroaktivno zapolnil zakonsko praznino. Vstopninski žetoni niso enaki vrednostnim žetonom ne po svojem namenu niti po svoji naravi, zato ne morejo imeti pri igrah na srečo enakega učinka. Nesporno je, da obiskovalec igralnice ni mogel kupiti vstopninskih žetonov, ampak mu jih je igralnica ob vstopu podarila. Ti žetoni se niso nikoli prodajali, tožeča stranka pa je preprečevala morebitno manipulacijo z njimi. Če bi tožeča stranka možnost vstopa v igralnico pogojevala z nakupom določene vrednosti igralnih žetonov, bi se ti lahko upoštevali kot vplačilo za udeležbo v igri. V obravnavani zadevi pa je šlo za bistveno drugačno situacijo, saj so obiskovalci morali plačati vstopnino, pri tem pa so prejeli vstopninske žetone, ki so jih potem lahko (ali pa tudi ne) uporabili pri nekaterih igrah na srečo. Gost vstopninskih žetonov ni mogel unovčiti, četudi je bil pri igri uspešen. Ker vstopninskih žetonov ni mogoče šteti kot vplačilo pri igrah na srečo in jim pripisovati enako naravo kot vrednostnim žetonom, jih ni mogoče subsumirati pod določbo 106. člena ZIS. Bistvo vstopninskih žetonov je privabljanje gostov k igram na srečo, ne pa omogočanje njihovega sodelovanja pri igrah na srečo ob ustreznem plačilu. Zaključek sodišča, da naj bi bilo nesporno ugotovljeno, da tožeča stranka v smislu vplačil za udeležbo v igri ni evidentirala in ni upoštevala vstopninskih žetonov, je v nasprotju z listinsko dokumentacijo, ki je v spisu in v nasprotju z vsemi dosedanjimi navedbami tožeče stranke. Prvostopno sodišče tudi ni ustrezno raziskalo dejanskega stanja v okviru tožbenih navedb. Tožeča stranka je v tožbi podrobno opisala ravnanje z vstopninskimi žetoni ter pojasnila razloge, zakaj za navedene žetone ni bilo treba voditi evidenc. Sodišče prve stopnje je s stališčem, da je bistvenega pomena v zadevi okoliščina, da imajo vstopninski žetoni enak učinek kot vrednostni, vključno z možnostjo dobitka, zmotno interpretiralo določbo 106. člena ZIS. Vstopninski žetoni so "sui generis" darilo, zato jih ne gre enačiti z vrednostnimi žetoni. Odločilno je, da se funkcija in namen vstopninskih žetonov bistveno razlikujeta od funkcije in namena, ki ga imajo vrednostni žetoni. Z zmotno uporabo prava pa sodišče prve stopnje tožeči stranki nalaga obveznosti, ki je zakon ne predpisuje, s čimer jo spravlja v neenakopraven položaj na tržišču, s tem pa ji je kršena tudi pravica do svobodne gospodarske pobude po 74. členu Ustave RS. Prvostopni organ ni imel zakonske osnove za ugotavljanje nepravilnosti pri poslovanju z vstopninskimi žetoni in za ugotavljanje posledic takšnega ravnanja na davčnem področju, zato je bilo njegovo poslovanje v obravnavani zadevi nezakonito. Ker ni imel ustreznega zakonskega pooblastila za uvedbo in vodenje postopka, je bila storjena absolutna bistvena kršitev postopka, na katero se pazi tudi po uradni dolžnosti.

Tožena stranka in državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa na pritožbo nista odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča ni podana s pritožbo zatrjevana kršitev pravil postopka, da je upravni akt izdal stvarno nepristojni organ, saj je imel Urad za nadzor prirejanja iger na srečo (v nadaljevanju Urad) kot prvostopni organ v določbah 107. in 108. člena ZIS potrebno podlago za opravljanje nadzora nad prirejanjem iger na srečo in izdajo odločbe za odpravo ugotovljenih nepravilnosti. ZIS v 1. odstavku 107. člena namreč določa, da nadzor nad prirejanjem iger na srečo opravlja Urad, ki se ustanovi kot organ v sestavi ministrstva za finance. Po 1. odstavku 108. členu ZIS med naloge Urada med drugim sodijo tudi nadziranje računovodskih izkazov in revidiranih poslovnih poročil (2. alinea 1. odstavka 108. člena ZIS), nadziranje lastniške strukture, organiziranosti, internih aktov in poslovanja koncesionarja oziroma prireditelja (3. alinea 1. odstavka 108. člena ZIS) in izvajanje neposrednega nadzora pri opravljanju vseh procesov, ki so neposredno ali posredno vezani s prirejanjem iger na srečo (5. alinea 1. odstavka 108. člena ZIS). Če nadzorni organ pri izvajanju nadzora ugotovi, da se igre na srečo prirejajo v nasprotju z ZIS, sprejetimi pravili ali internimi predpisi, izda odločbo za odpravo ugotovljenih nepravilnosti (4. odstavek 107. člena ZIS). Pritožbeno sodišče zato meni, da je imel Urad na podlagi 106. člena ZIS, ki določa, da mora koncesionar voditi dnevno evidenco stanj in sprememb stanja domače in tuje gotovine, drugih plačilnih sredstev ter žetonov v blagajni in trezorju, z obravnavano odločbo, pravno podlago za izvajanje nadzora nad poslovanjem z vstopninskimi žetoni. Tožeča stranka pa ne more uspeti niti s trditvami, da se Urad v obrazložitvi svoje odločbe ukvarja tudi z učinki na davčnem področju, saj to ravnanje glede na navedeno zakonsko pooblastilo ne more vplivati na pravilnost in zakonitost odločbe.

Po presoji pritožbenega sodišča v obravnavani zadevi ni sporna vsebina predpisov, ampak je sporen pomen vstopninskih žetonov, zato niso utemeljene pritožbene trditve, da je bilo kršeno načelo pravne države, ker tožeča stranka ni mogla predvideti ravnanja nadzornega organa.

Sodišče prve stopnje je pri svoji presoji izhajalo iz dejanskega stanja, ugotovljenega v upravnem postopku, in sicer da je vsak obiskovalec igralnice ob plačilu vstopnine prejel vstopninske žetone, s katerimi se je lahko udeležil igre in imel možnost dobitka, ter da tožeča stranka teh žetonov ni vključevala v obračun igralne mize.

Pritožbenih trditev, da je v nasprotju z listinsko dokumentacijo sklep sodišča prve stopnje o tem, da tožeča stranka v smislu vplačil za udeležbo v igri ni evidentirala in ni upoštevala vstopninskih žetonov, ter da sodišče prve stopnje ni ustrezno raziskalo dejanskega stanja v okviru tožbenih navedb, tožeča stranka ni konkretizirala, zato jih pritožbeno sodišče zavrača kot neutemeljene. Tožeča stranka pa je v tožbi sicer tudi sama navedla, da vstopninskih žetonov nikoli ni vključevala v obračun mize. Tudi ostale tožbene navedbe o dejanskem stanju se ne razlikujejo od tistih dejanskih okoliščin, ki jih je pri svoji presoji upoštevalo sodišče prve stopnje. Res pa je, da je tem okoliščinam sodišče pripisalo drugačne pravne posledice kot tožeča stranka.

Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem sodišča prve stopnje, ko pritrjuje toženi stranki, da imajo vstopninski žetoni pri igri enak učinek kot vrednostni, vključno z možnostjo dobitka v vrednostnih žetonih. To stališče je utemeljeno z nesporno ugotovljenimi dejstvi, ki jim tožeča stranka ne ugovarja, da je vsak obiskovalec igralnice ob plačilu vstopnine prejel vstopninske žetone, s katerimi se je lahko udeležil igre in imel možnost dobitka. Po 2. členu ZIS pa se za igre na srečo štejejo tiste igre, pri katerih imajo udeleženci za plačilo določenega zneska enake možnosti zadeti dobitke, izid igre pa je izključno ali pretežno odvisen od naključja ali kakšnega negotovega dogodka. Za presojo v obravnavani zadevi ni pomembno, da vstopninskih žetonov ni bilo mogoče zamenjati za denar ali za vrednostne žetone. Tudi ni pomembno, na kakšen način so obiskovalci igralnice pridobili vstopninske žetone, ali kot darilo ali za plačilo. Bistveno pa je, da so z vstopninskimi žetoni lahko enakopravno sodelovali v igri, zato je treba v smislu navedene določbe 2. člena ZIS šteti, da so z njimi plačali igro pri igralni mizi, to pa pomeni, da imajo vstopninski žetoni pri igri enak učinek kot vrednostni žetoni. Pritožbeno sodišče zato meni, da je sodišče prve stopnje ob takšni naravi vstopninskih žetonov pravilno presodilo, da izključitev teh žetonov iz obračunov po posameznih igralnih mizah in po posameznih igrah pomeni kršitev 106. člena ZIS, s tem pa je podana tudi podlaga za izdajo odločbe za odpravo ugotovljenih nepravilnosti na podlagi 4. odstavka 107. člena ZIS. Ker je bil torej po presoji pritožbenega sodišča pravilno uporabljen zakon, ni podana zatrjevana kršitev ustavnega načela enakosti, prav tako pa tudi ne kršitev načela zakonitosti in pravice do svobodne gospodarske pobude.

Ker razlogi, zaradi katerih se sodba izpodbija, niti razlogi, na katere je pritožbeno sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti, niso podani, je pritožbeno sodišče na podlagi določbe 73. člena ZUS pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.