Jedro

S tem ko izpodbijani sodbi govorita o uporabljenem situacijskem načrtu, pod čemer je mogoče razumeti edino original te listine, iz načrta v spisu pa je razvidno, da je bila uporabljena njegova fotokopija, je podano precejšnje nasprotje med razlogi sodbe o lastnosti listine in listino samo. To nasprotje pa se nanaša na odločilno dejstvo, to je, ali fotokopija sploh izpolnjuje kriterije javne listine ali pa gre za navadno listino (11. točka 1. odstavka 371. člena ZKP).

Neoverjena fotokopija originalne javne listine nima značaja javne listine, saj je ni izdal za to pooblaščeni izdajatelj. Lahko pa pridobi lastnost listine v smislu določbe 7. odstavka 126. člena KZ, če rabi za dokaz kakšnega dejstva, ki ima vrednost za pravna razmerja.

V kazenskopravnem smislu je ena listina lahko le kriva ali le predrugačena.

Izrek

Zahtevi obsojenkinega zagovornika za varstvo zakonitosti se ugodi, izpodbijani sodbi se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Kranju je obs. J.Ž. spoznalo za krivo kaznivega dejanja ponarejanja listin po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 256. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ). Po 50. členu KZ ji je izreklo pogojno obsodbo, v kateri ji je ob uporabi omilitvenih določil določilo trideset dnevnih zneskov (57.180,00 SIT) denarne kazni s preizkusno dobo enega leta. Dolžna je povrniti tudi stroške kazenskega postopka v višini 96.557,00 SIT ter 30.000,00 SIT povprečnine. Višje sodišče v Ljubljani je zagovornikovo pritožbo zavrnilo, potrdilo sodbo sodišča prve stopnje in obsojenki naložilo v plačilo 32.000,00 SIT povprečnine.

Obsojenkin zagovornik je dne 25.1.1999 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. V njej izpodbija sodbi sodišč prve in druge stopnje zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) in zaradi kršitve kazenskega zakona. Predlaga, da Vrhovno sodišče razveljavi izpodbijani odločbi in zadevo vrne prvemu sodišču v novo sojenje.

Vrhovni državni tožilec v odgovoru (drugi odstavek 423. člena ZKP) meni, da zagovornik uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja, ki po drugem odstavku 420. člena ZKP ne more biti predmet zahteve za varstvo zakonitosti.

Zahteva za varstvo zakonitosti je utemeljena.

Zagovornik poudarja, da v izpodbijanih sodbah niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, obstoji pa tudi nasprotje med razlogi sodbe o vsebini listin in med samimi temi listinami (11. točka prvega odstavka 371. člena ZKP). Sodišči namreč nista ugotovili, da je obdolženka svojemu dopisu, naslovljenemu na župana mestne občine, priložila fotokopijo načrta. Obe sodišči navajata, da je predložila situacijski načrt, ki naj bi ji bil izdan pri podjetju D. K., čeprav iz listine že na prvi pogled izhaja, da gre za fotokopijo nekega načrta. Iz te tudi ni razvidno, kdo naj bi bil njen izdajatelj. Res so tudi fotokopije lahko krive javne listine, vendar je to treba opredeliti v izreku sodbe, nato pa tudi v njenih razlogih, česar pa sodišči nista storili.

Kazenski zakon pa je bil kršen, saj obsojenka situacijskega načrta ni uporabila na način, pri katerem bi prišla do izraza njegova pravna pomembnost. Priložen je bil dopisu, s katerim je zahtevala odpravo škode, ki ji je nastala pri kopanju kanalizacije, in zgolj kot pripomoček za jasnejši prikaz poteka kanalizacije. Z njim ni dokazovala meje med svojimi in sosednjimi zemljišči. Res je, da obe izpodbijani sodbi govorita o uporabljenem situacijskem načrtu, pod čemer je mogoče razumeti edino original te listine oziroma originalno izjavo (in ne prepisa) o določenih dejstvih kot njeno vsebino. Iz samega načrta, ki se nahaja v spisu, pa je jasno razvidno, da je obsojenka uporabila njegovo fotokopijo. Razlogi izpodbijanih sodb glede navedene lastnosti listine (njene vsebine) so zato v precejšnjem nasprotju s samo listino. To nasprotje se nanaša na odločilno dejstvo, to je, ali fotokopija sploh izpolnjuje kriterije javne listine ali pa gre zgolj za navadno listino. Od tega je odvisna tudi pravna kvalifikacija kaznivega dejanja.

Ker je bila ugotovljena bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 2. točke prvega odstavka 420. člena v zvezi z 11. točko prvega odstavka 371. člena ZKP, se Vrhovno sodišče ni ukvarjalo z vprašanjem, uveljavljenim v zahtevi za varstvo zakonitosti, ali je bil kršen tudi kazenski zakon. Zahtevi je ugodilo, razveljavilo sodbi sodišč prve in druge stopnje ter zadevo vrnilo v novo sojenje sodišču prve stopnje (prvi odstavek 426. člena ZKP). Pri tem pa je treba opozoriti na naslednje: Listina, ki jo v predpisani obliki izda državni organ v mejah svoje pristojnosti, in listina, ki jo izda v taki obliki samoupravna lokalna skupnost, družba ter organizacija ali posameznik pri izvrševanju javnega pooblastila, ki ji je poverjeno z zakonom, je javna listina (prvi odstavek 224. člena Zakona o pravdnem postopku). Neoverjena fotokopija originalne javne listine nima značaja javne listine, saj je ni izdal za to pooblaščeni izdajatelj. Lahko pa pridobi lastnost listine v smislu določbe sedmega odstavka 126. člena KZ, če rabi za dokaz kakšnega dejstva, ki ima vrednost za pravna razmerja. Poleg tega - če naj služi kot dokaz - mora izvirati od osebe, ki lahko poda neko pravno relevantno izjavo. Zato je bistvena sestavina listine ravno podpis izdajatelja oz. podpis pristojne osebe in žig, ki potrjujejo, v čigavem imenu se listina izdaja. Če tega elementa ni, o listini v smislu določb KZ ni mogoče govoriti.

V zvezi z ugotovitvijo pravne pomembnosti v obravnavanem primeru uporabljene listine sodišče prve stopnje ugotavlja, da je bila predložena predsedniku SO K. z namenom dokazovanja določenega dejstva (l. št. 97), ne pove pa katerega.

V dosedanjem postopku sta bila pojma kriva - predrugačena listina nedosledno uporabljena tako v izreku obtožnega predloga, v nadaljevanju pa tudi v izreku sodbe sodišča prve stopnje (kot "krivo" je naveden potek meje v zemljišče, last J.S.) in njeni obrazložitvi (l. št. 97). V kazenskopravnem smislu je ena listina lahko le kriva ali le predrugačena, ne pa oboje hkrati. Tako iz sodbe sodišča prve kot druge stopnje izhaja, da je obsojenka uporabila kriv situacijski načrt, to pa je načrt, ki ga ni izdala oseba, ki je na njem navedena kot izdajatelj (to bo npr. v primerih ponareditve podpisa, nepooblaščene uporabe žiga). V takem primeru resničnost vsebine ni pomembna. Na drugi strani pa je v opisu kaznivega dejanja v izreku sodbe sodišča prve stopnje med drugim navedeno, da je bil v načrtu spremenjen potek vrisane meje med določenimi parcelami, lažna sta bila tudi datum in podpis osebe, ki naj bi izdelala lokacijsko dovoljenje. Tak opis pa kaže na uporabo predrugačene in ne krive listine. Uporaba pogojnika v opisu kaznivega dejanja, in sicer da je obsojenka uporabila situacijski načrt, ki "naj bi ji bil izdan" na D. v K., dopušča različna tolmačenja: ali je bil načrt izdan v D., pa potem spremenjen (predrugačena listina), ali pa je nekdo nepooblaščeno uporabil D. žig na listini (kriva listina), zaradi česar sama vsebina izjave - njena resničnost ali neresničnost - ni pomembna.

Sodišče prve stopnje bo zato v ponovljenem postopku moralo odpraviti navedene pomanjkljivosti, s tem da bo ugotovilo "status" uporabljene fotokopije situacijskega načrta (ali gre za listino, če da, ali je javna ali navadna, kriva ali predrugačena) in konkretizirati njegovo pravno pomembnost.