Jedro

Zgolj ugotovljena zapadla obveznost do države (katero namerava tožnik očitno poravnati) ne more biti podlaga za zaključek, da obstajajo razlogi za zavrnitev izdaje dovoljenja za prebivanje po peti alineji prvega odstavka 43. člena ZTuj-1.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Upravne enote Izola, št. 214-428/2011 z dne 4. 7. 2011, se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške tega postopka v znesku 350,00 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je prvostopni organ zavrnil vlogo tožnika za podaljšanje dovoljenja za začasno prebivanje, odločil, da mora tožnik zapustiti Republiko Slovenijo v roku 15 dni od dokončne odločbe in, da posebni stroški v tem postopku niso nastali. V obrazložitvi je navedel, da je tožnik vložil vlogo za podaljšanje dovoljenja za začasno prebivanje iz razloga zaposlitve na podlagi 32. člena Zakona o tujcih (v nadaljevanju ZTuj-1). Na podlagi 139. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) je organ opravil poizvedbe pri Okrajnem sodišču v Piranu, ugotovil, da zoper tožnika ni uvedena preiskava, ni vložena obtožnica in ni bila izdana obsodilna sodba. Iz opravljenih poizvedb pri Davčnem uradu Kopru je prejel obvestilo, da ima tožnik na dan izdaje potrdila neporavnane davke in prispevke v višini 11.739,92 EUR. Z vpogledom v evidence AJPES je še ugotovil, da je bil samostojni podjetnik A.A. s.p. izbrisan z dnem 28. 4. 2011 iz razloga prenehanja po odločitvi ustanovitelja. Tožnik se je tudi zglasil pri organu in predložil plačilni listi in davčni obračun za leto 2010. Organ je nato dodatno zaprosil davčni organ za preveritev izkazanih podatkov ter za davčni obračun za leto 2011, iz posredovanih podatkov pa izhaja, da se podatki ujemajo, za leto 2011 pa je tožnik prikazal prihodke v višini 0,00 EUR. Na naroku 16. 6. 2011 je tožnik navedel, da je bila kriza, da je žena bolna in ni mogla delati, dva otroka sta hodila v šolo, da pa misli, da bo do konca leta 2011 vse poravnal. Glede na prvo in peto alinejo prve točke 43. člena ZTuj-1 se dovoljenje za prebivanje tujcu ne izda, če niso izpolnjeni pogoji iz tretjega in četrtega odstavka 27. člena ZTuj-1 ter, če obstajajo razlogi za domnevo, da se tujec ne bo podrejal pravnemu redu Republike Slovenije, zato je bilo odločeno, kot izhaja iz izreka odločbe.

Drugostopni organ je s svojo odločbo pritožbo tožnika zavrnil, v zvezi s pritožbenimi navedbami pa še dodal naslednje. Za podaljšanje dovoljenja za začasno prebivanje tujca mora tujec izpolnjevati splošne pogoje iz tretjega odstavka in posebne pogoje iz četrtega odstavka 27. člena ZTuj-1, neizpolnjevanje katerih po prvi alineji prvega odstavka 43. člena zakona pomeni razlog za zavrnitev izdaje oziroma podaljšanja dovoljenja za začasno prebivanje tujcu, pri tujcu pa tudi niso smeli obstajati drugi razlogi za zavrnitev izdaje oziroma podaljšanja dovoljenja, določeni v prvem odstavku 43. člena ZTuj-1. Kot eden izmed zavrnilnih razlogov je obstoj razlogov za domnevo, da se tujec ne bo podrejal pravnemu redu RS, določen v peti alineji prvega odstavka 43. člena ZTuj-1. Za samostojnega podjetnika velja tako kot za ostale tujce, da mora za podaljšanje dovoljenja za začasno prebivanje izkazati zadostna sredstva za preživljanje najmanj v višini osnovnega zneska minimalnega dohodka mesečno. Za dohodek iz dejavnosti samostojnega podjetnika se šteje dobiček, ki je razlika med prihodki in odhodki, doseženimi z opravljanjem dejavnosti, vendar pa lahko tujec zadostna sredstva za preživljanje dokazuje tudi na drug način. Drugostopni organ je ugotovil, da je prvostopni organ na podlagi predloženega davčnega obračuna za leto 2011, iz katerega je razvidno, da je tožnik v obdobju od 1. 1. 2011 do 28. 4. 2011 posloval z izgubo, napačno zaključil, da tožnik ne izpolnjuje pogoja zadostnih sredstev za preživljanje iz tretjega odstavka 27. člena ZTuj-1. Za pravilno uporabo te določbe bi moral organ upoštevati tudi dohodek, ki ga je tožnik prejel po sklenjeni pogodbi o zaposlitvi s 1. 4. 2011, ki ga je dokazal s plačilnimi listami za mesec april 2011 v višini 786,55 EUR in za mesec maj 2011 v višini 798,79 EUR, prejel pa je tudi otroški dodatek po odločbi Centra za socialno delo, št. 1222-1752/22010 z dne 24. 11. 2010, o pravici do otroškega dodatka za obdobje od 1. 9. 2010 do 31. 5. 2011 v višini 74,48 EUR. Neporavnani davki in prispevki tujca pa se pri ugotavljanju zadostnih sredstev za preživljanje ne upoštevajo, vendar pa predstavljajo razlog za domnevo, da se tujec ne bo podrejal pravnemu redu RS. Podjetnik v skladu s prvim odstavkom 7. člena Zakona o gospodarskih družbah (v nadaljevanju ZGD-1) odgovarja za svoje obveznosti z vsem svojim premoženjem, kar pomeni, da tožnik za neplačane davke in prispevke odgovarja kot fizična oseba z vsem svojim premoženjem. Prvostopni organ je tako pravilno ugotovil, da neporavnani davki in prispevki pomenijo nepodrejanje pravnemu redu RS, zaradi česar je tudi pravilno odločil o njegovi vlogi. Presoja razlogov po peti alineji prvega odstavka 43. člena ZTuj-1 pa je prepuščena upravnemu organu, zaradi česar na drugačno odločitev ne more vplivati navedba tožnika, da je ves čas prebivanja v RS spoštoval njene predpise.

Tožnik je v tožbi navedel, da organa svojo odločitev opirata le na ugotovitev, da neplačevanje davkov in prispevkov predstavlja razlog, na podlagi katerega se domneva, da se tujec ne bo podrejal pravnemu redu RS. Po mnenju tožnika to dejstvo ne more biti podlaga za domnevo, da se tujec ne podreja pravnemu redu. Tako bi bilo mogoče sklepati v primeru, ko bi se tujec skušal izogniti plačilu z napačnim prikazovanjem prihodkov ali na kakšen drugačen način. Tega pa tožnik ni počel, temveč je davčne napovedi oddajal v skladu s predpisi. Razlog za takšen dolg je le v tem, da nekaj časa njegovi prihodki niso omogočali plačevanja prispevkov, kar je objektiven razlog za njihovo neplačevanje, ne pomeni pa naklepnega izogibanja plačevanju. Nenazadnje je s takim obravnavanjem kršen tudi 14. člen Ustave RS, saj za neplačevanje dajatev državljana RS niso predvidene posebne sankcije, razen seveda obveznosti plačila, ki je izterljiva v civilnem postopku. Pomembna je tudi okoliščina, da je tožnik pri davčni upravi podal vlogo za obročno plačilo svojih zapadlih davčnih obveznosti, kateri je bilo z odločbo Davčnega urada Koper, št. 4292-16547/2012 z dne 9. 7. 2012, ugodeno in mu je bilo odobreno obročno plačilo dolga v 12 mesečnih obrokih, ki jih namerava redno plačevati in zato svoje obveznosti poravnati, s čemer tožnik še posebej izkazuje svojo pripravljenost ravnati se po predpisih oziroma pravnem redu RS. Glede na navedeno je predlagal, da sodišče odločbo spremeni tako, da se vlogi tožnika za podaljšanje dovoljenja za začasno prebivanje ugodi in se dovoljenje podaljša. Priglasil je tudi stroške postopka. S popravo tožbe je še predlagal, da sodišče izpodbijano prvostopno odločbo odpravi in samo s sodbo odloči tako, da se vlogi tožnika za podaljšanje dovoljenja za začasno prebivanje ugodi in se mu dovoljenje podaljša, podrejeno pa, da izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne organu, ki je akt izdal, v ponovni postopek.

Toženka je v odgovoru na tožbo povzela potek dosedanjega postopka, vsebino prvostopne ter drugostopne odločbe, vztrajala pri povedanem in predlagala, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožnik je v pripravljalni vlogi še dodal, da med postopkom ni predložil dokazil o vloženi prošnji za obročno plačilo dolga, temveč je to storil šele po prejeti prvostopni odločbi. Opomnil je, da zakon v vsakem primeru govori o domnevi, ta domneva pa se s tem, ko je tožnik zaprosil za obročno odplačevanje in mu je organ tudi ugodil, tožnik pa dolg redno plačuje, izkaže kot neutemeljena.

Tožba je utemeljena.

V obravnavanem primeru je sporna odločitev organa o zavrnitvi vloge tožnika za podaljšanje dovoljenja za začasno prebivanje.

Kot izhaja iz izpodbijane odločbe (v povezavi z drugostopno odločbo, s katero je pritožbeni organ dopolnil njeno obrazložitev), je organ svojo odločitev oprl na peto alinejo prvega odstavka 43. člena ZTuj-1, ki določa, da se tujcu dovoljenje za prebivanje v Republiki Sloveniji ne izda, če obstajajo razlogi za domnevo, da se tujec ne bo podrejal pravnemu redu Republike Slovenije. Pri tem je navedel, da ima tožnik na dan 25. 5. 2011 (tj. na dan izdaje potrdila Davčnega urada Koper) neporavnane davke in prispevke v višini 11.739,92 EUR, kar po mnenju organa predstavlja zadosten razlog za domnevo, da se tožnik ne bo podrejal pravnemu redu Republike Slovenije, zaradi česar je zavrnil njegovo vlogo za podaljšanje dovoljenja za začasno prebivanje.

Tudi po presoji sodišča tožnik utemeljeno ugovarja, da je bil zaključek organa glede na povzete okoliščine napačen oziroma vsaj preuranjen. Iz podatkov spisa – in kar med strankama ni sporno - namreč ne izhaja, da bi bil tožnik obsojen zaradi storitve kaznivega dejanja po Kazenskem zakoniku (v nadaljevanju KZ-1) oziroma da bi bila zoper njega uvedena kazenska preiskava oziroma vložena obtožnica po KZ-1, prav tako ne izhaja, da bi bil tožnik spoznan za odgovornega storitve prekrška po veljavnih materialnih predpisih. Pri zaslišanju pred upravnim organom 16. 6. 2011 pred izdajo odločbe pa je tožnik tudi izrazil namero, da bo dolg poravnal do konca leta 2011 (saj je dobil novo zaposlitev), četudi v času zaslišanja še ni poravnal nobenega obroka dolga. Sodišče ocenjuje, da zgolj neplačilo davkov in prispevkov v višini 11.739,92 EUR še ne more pomeniti obstoja razlogov za domnevo, da se tožnik ne bo podrejal pravnemu redu Republike Slovenije, zlasti, ker - razen zapadlega davčnega dolga - tožnik ni storil nobenega drugega kaznivega dejanja ali prekrška, iz vsebine njegove izjave pred organom pa bi se tudi dalo sklepati, da se tožnik tej obveznosti ne izmika oziroma se plačilu ne namerava izogniti. Slednje potrjuje tudi (sicer šele) k tožbi priložena odločba Davčnega urada Koper, št. 4292-16547/2012 z dne 9. 7. 2012, o odobritvi obročnega plačila dolga v 12 mesečnih obrokih, kakor tudi potrdilo o opravljeni plačilni transakciji z dne 12. 9. 2012 za dva obroka. Sodišče se tako pridružuje mnenju tožnika, da zgolj ugotovljena zapadla obveznost do države (katero namerava tožnik očitno poravnati) ne more biti podlaga za zaključek, da obstajajo razlogi za zavrnitev izdaje dovoljenja za prebivanje po peti alineji prvega odstavka 43. člena ZTuj-1. Glede na povedano sodišče ugotavlja, da je organ v postopku napačno uporabil materialno pravo, zaradi česar je tožbi na podlagi 4. točke prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ugodilo, izpodbijano odločbo odpravilo ter zadevo v smislu tretjega in četrtega odstavka 64. člena ZUS-1 vrnilo organu v ponovni postopek, v katerem naj organ, upoštevaje izraženo pravno mnenje sodišča, o zadevi ponovno odloči. Sodišče še pripominja, da je tožnik sicer sodišču predlagal, da odloči o sporu polne jurisdikcije (z odpravo izpodbijane odločbe in odločitvijo, da se vlogi tožnika za podaljšanje dovoljenja za začasno prebivanje ugodi in dovoljenje podaljša), vendar je sodišče presodilo, da za to niso izpolnjeni pogoji po prvem odstavku 65. člena ZUS-1, zaradi česar je sledilo podrejenemu tožbenemu predlogu in odločilo, kot navedeno v tej točki obrazložitve zgoraj.

Odločitev o ugoditvi stroškovnega zahtevka temelji na podlagi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 in na njegovi podlagi izdanega Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (drugi odstavek 3. člena Pravilnika).

V okviru povrnitve stroškov postopka je tožnik uveljavljal tudi povrnitev sodne takse, ki pa mu bo vrnjena po uradni dolžnosti po 36. in 37. členu v zvezi z opombo k 6. 1 c) Taksne tarife Zakona o sodnih taksah.