Jedro

Tožnikovo stalno prebivališče in prebivanje na ozemlju Republike Slovenije od rojstva dalje je drug upravičen razlog po 2. odstavku 13. člena ZTuj.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odpravi odločba Vlade Republike Slovenije z dne 12.4.1995.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo pritožbo zoper odločbo Ministrstva za notranje zadeve z dne 9.2.1995, s katero ni bilo ugodeno tožnikovi vlogi za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje v Republiki Sloveniji, ker ne izpolnjuje hkrati obeh pogojev iz 1. odstavka 16. člena Zakona o tujcih (Uradni list RS, št. 1/91-I - v nadaljevanju: ZTuj). Tožena stranka v izpodbijani odločbi navaja, da tožnik ne izpolnjuje nobenega izmed taksativno naštetih upravičenih razlogov za stalno prebivanje v Republiki Sloveniji iz 2. odstavka 13. člena ZTuj. Razlog "življenje od rojstva v Republiki Sloveniji", ki ga navaja tožnik, sam po sebi ne more predstavljati takega upravičenega razloga. Tudi glede življenja v skupnem gospodinjstvu z materjo, ugotavlja tožena stranka, je po Zakonu o zakonski zvezi in družinskih razmerjih po njegovi polnoletnosti prenehala materina roditeljska pravica do njega. Razlog "skrb za mater, ki ni povsem zdrava", po mnenju tožene stranke tudi ne bi mogel vplivati na drugačno odločitev v tej zadevi, ker je tožnikova mati državljanka Republike Hrvatske in velja na območju Republike Slovenije za tujko.

Tožnik v tožbi navaja, da se je rodil 14.7.1972 v Celju, kjer stalno prebiva od rojstva, bil je jugoslovanski državljan in je vseskozi slovenski državljan. Tožnikova mati, s katero živi v skupnem gospodinjstvu v Celju na naslovu C.1, je po narodnosti Hrvatica, ki pa že od mladih nog živi v Sloveniji in sicer v Celju. Tožnikov pokojni oče je bil po narodnosti Slovenec. Po končani osemletki v Celju je tožnik dokončal Srednjo kovinarsko strojno in metalurško šolo v Štorah pri Celju. Po končanem pripravništvu v Cinkarni Celje je tožnik nezaposlen, ker ne dobi zaposlitve spričo splošno znanega dejstva, da je v Sloveniji brezposelnost še velika. Tožnik predlaga odpravo izpodbijane odločbe. Med upravnim sporom je tožnik predložil sodišču odločbo Ministrstva za notranje zadeve z dne 26.8.1996 o sprejemu v državljanstvo Republike Slovenije.

V odgovoru na tožbo tožena stranka vztraja pri svoji odločitvi in predlaga, da se tožba kot neutemeljena zavrne.

Tožba je utemeljena iz naslednjih razlogov: Izpodbijana odločba je izdana na podlagi določb 16. člena v času izdaje odločbe veljavnega ZTuj, po katerem se je dovoljenje za stalno prebivanje lahko izdalo tujcu ob pogojih, določenih v 1. odstavku 16. člena in 2. odstavku 13. člena ZTuj. Po navedenih določbah se je takšno dovoljenje lahko izdalo tujcu, ki najmanj tri leta neprekinjeno prebiva na območju Republike Slovenije na podlagi dovoljenja za začasno prebivanje in da poleg tega obstaja vsaj eden od razlogov, primeroma naštetih v 2. odstavku 13. člena navedenega zakona, ki opravičujejo stalno prebivanje na območju Republike Slovenije. Te določbe ZTuj, ki so urejale različne pravne položaje tujcev, so izhajale iz predpostavke, da tujec pride v Republiko Slovenijo z namenom, da v njej ostane krajši ali daljši čas in si v skladu z določbami ZTuj postopoma (od dovoljenja za začasno prebivanje do dovoljenja za stalno prebivanje) začne urejati svoj pravni položaj kot tujec. Med upravnim sporom je že Ustavno sodišče RS z odločbo št. U-I-284/94 z dne 4.2.1999 (Uradni list RS, št. 14/99) odločilo, da je ZTuj v neskladju z ustavo zaradi protiustavne pravne praznine, ker ni določal pogojev za pridobitev dovoljenja za stalno prebivanje oseb iz 2. odstavka 81. člena po preteku roka, v katerem bi lahko zaprosile za sprejem v državljanstvo RS, če tega ne bi storile (med le-te sodi tudi tožnik), ali po dnevu, ko je postala odločba o nesprejemu v državljanstvo RS dokončna.

V obravnavanem primeru je tožena stranka zavrnila tožnikovo pritožbo, ker je ugotovila, da tožnik nima nobenega upravičenega razloga za stalno prebivanje v Republiki Sloveniji iz 2. odstavka 13. člena ZTuj. V tej zakonski določbi pa upravičeni razlogi, zaradi katerih bi bilo potrebno daljše prebivanje tujca v državi, niso taksativno našteti, kot to zmotno meni tožena stranka, temveč je poleg naštetih razlogov, predviden tudi morebiten drug upravičen razlog. Po mnenju sodišča bi morala tožena stranka upoštevati tožnikovo stalno prebivanje na ozemlju Republike Slovenije od rojstva dalje kot tak drug upravičen razlog po 2. odstavku 13. člena ZTuj, ne glede na to, da je enako dejansko podlago že upoštevala pri ugotavljanju izpolnjevanja pogojev po 1. odstavku 16. člena istega zakona.

Glede na navedeno je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 2. odstavka 42. člena Zakona o upravnih sporih (ZUS/77), ki ga je uporabilo kot republiški predpis, skladno z določbo 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94) ter 1. odstavka 94. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS/97).