Jedro

Četudi je naslovno sodišče s sodbo sklep odpravilo, je za pretrganje zastaranja odločilno, da je davčni organ opravil uradno dejanje z namenom davčne izvršbe, torej da je bil aktiven v postopku, in da je bil tožnik o tem dejanju obveščen. Poleg tega pa v obravnavanem primeru sklep o davčni izvršbi ni bil zgolj odpravljen, temveč je bila zadeva vrnjena v ponovno odločanje istemu organu, ki je z izdajo izpodbijanega sklepa nadomestil odpravljeni sklep. Po presoji sodišča tako odprava izpodbijanega sklepa v smislu določbe 281. člena ZUP ne pomeni, da v predmetni zadevi ni prišlo do pretrganja zastaranja.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Finančna uprava Republike Slovenije (v nadaljevanju FURS) je dne 9. 6. 2020 izdala sklep o davčni izvršbi na denarne prejemke dolžnika št. DT 4933-264968/2013-16-04-730-27, s katerim je sklenila, da je tožnik dolžan plačati stroške upravne izvršbe v višini 597,72 EUR (po sklepu Inšpektorata RS za okolje in prostor št. 061-1/2005/80 z dne 21. 7. 2011, izvršljivem dne 23. 8. 2011), stroške davčne izvršbe v višini 25,00 EUR (po sklepu Carinske uprave RS št. 4933-264968/2013-2 z dne 13. 11. 2013, izvršljivem dne 15. 11. 2013) in stroške izdaje tega sklepa v višini 10,00 EUR. Davčna izvršba se opravi z rubežem denarnih prejemkov, ki jih tožnik prejema pri delodajalcu oziroma izplačevalcu Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije (v nadaljevanju: ZPIZ) s predpisanimi zakonskimi omejitvami (2. točka izreka). Izplačevalcu se naloži, da na dan prejema sklepa o izvršbi zarubi tožnikove denarne prejemke do višine dolgovane denarne obveznosti po sklepu in prenese oziroma izvršuje prenose zarubljenih denarnih sredstev na prehodni podračun FURS. Sklep o izvršbi se nanaša tudi na povečanje denarnih prejemkov, do katerega pride po vročitvi sklepa (3. točka izreka). Izplačevalcu se prepoveduje izplačati zarubljeni del prejemkov dolžniku (4. točka izreka). Vse stroške davčne izvršbe nosi dolžnik (5. točka izreka). Pritožba dolžnika ne zadrži začete davčne izvršbe (6. točka izreka). Ugovor izplačevalca zoper sklep o davčni izvršbi ne zadrži njegove izvršitve (7. točka izreka).

2. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je Inšpektorat RS za okolje in prostor dne 17. 10. 2013 podal Carinski upravi RS predlog za upravno izvršbo na podlagi sklepa št. 061-1/2005/80 z dne 21. 7. 2011, izvršljivega dne 23. 8. 2011, za izterjavo stroškov upravne izvršbe v znesku 597,72 EUR. Carinska uprava RS je dne 13. 11. 2013 izdala sklep o davčni izvršbi na dolžnikova denarna sredstva št. DT 4933-264968/2013-2, ki je bil tožniku vročen dne 15. 11. 2013. Glede na to, da je banka A., d. d. zaradi zaprtja računa dolžnika dne 17. 5. 2017 prenehala izvrševati navedeni sklep o davčni izvršbi, je FURS dne 28. 9. 2017 izdala sklep o davčni izvršbi na denarne prejemke dolžnika št. DT 4933-264965/2013-4 in ga poslal v izvrševanje ZPIZ. Ta sklep je Upravno sodišče RS s sodbo II U 163/2018-12 z dne 6. 5. 2020 odpravilo in zadevo vrnilo v ponovni postopek z napotilom, da bo prvostopenjski organ ponovno odločal o relativnem in absolutnem zastaranju ter pretrganju zastaranja ob uporabi materialnega prava po določilih Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju: ZDavP-2).

3. V ponovnem postopku je davčni organ ugotovil, da je izvršilni naslov predlagatelja postal izvršljiv dne 15. 11. 2013, davčni organ pa je dne 13. 12. 2013 z izdajo sklepa 4933-264968/2013-2 pravočasno pričel postopek davčne izvršbe znotraj petletnega zastaralnega roka v skladu s tretjim odstavkom 125. člena ZDavP-2. Tek zastaranja pravice do izterjave je davčni organ ponovno pretrgal dne 28. 9. 2017, ko je izdal sklep št. DT 4933-264965/2013-4. Čeprav je Upravno sodišče RS navedeni sklep odpravilo, davčni organ ugotavlja, da pravica do izterjave po izvršilnem naslovu ni zastarala, prav tako pa ni zastarala pravica do izterjave stroškov davčne izvršbe, nastalih z izdajo sklepa Carinske uprave RS, Carinskega urada Celje, št. DT 4933-264968/2013-2 z dne 13. 11. 2013, ki predstavlja drugi izvršilni naslov v tej zadevi.

4. Ministrstvo za finance je kot drugostopenjski organ z odločbo št. DT-498-2-131/2020-2 z dne 22. 7. 2021 pritožbo tožnika zavrnilo kot neutemeljeno. Po mnenju pritožbenega organa učinki odprave sklepa št. DT 4933-264968/2013-4 z dne 28. 9. 2017, kot jih določa 281. člen Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju: ZUP), nimajo vpliva na tek relativnega zastaralnega roka. Tek zastaranja pravice do izterjave namreč pretrga vsako uradno dejanje davčnega organa z namenom davčne izvršbe, o katerem je bil tožnik obveščen, za takšno dejanje pa je v konkretnem primeru šteti tudi izdajo navedenega sklepa. V zvezi s tem se sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča RS X Ips 1431/2006 z dne 1. 4. 2010. Pritožbeni organ je prav tako pojasnil, da v obravnavani zadevi ne gre za naknadno ugotovljene obveznosti v davčnem nadzoru in prvostopenjski organ česa takšnega niti ne zatrjuje.

5. Tožnik vlaga tožbo v upravnem sporu iz razlogov nepravilne uporabe materialnega prava, bistvene kršitve določb postopka in nepravilne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Navaja, da v ponovljenem postopku niti prvostopenjski niti drugostopenjski organ nista ustrezno upoštevala sodbe naslovnega sodišča II U 163/2018 z dne 6. 5. 2020. Vztraja pri navedbah, da je terjatev, ki je predmet izvršbe, zastarala in se sklicuje na 281. člen ZUP, skladno s katerim se z odpravo odločbe odpravijo tudi pravne posledice, ki so iz nje nastale. Meni, da je nepravilno tudi sklicevanje upravnega organa na zastaranje v primeru naknadno ugotovljene obveznosti v davčnem nadzoru, kajti v obravnavanem primeru evidentno ne gre za nikakršno naknadno ugotovljeno obveznost v davčnem nadzoru, temveč gre za plačilo stroškov upravne izvršbe. Predlaga, da se izpodbijani sklep odpravi in zahteva povrnitev stroškov postopka.

6. Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe in vztraja pri razlogih iz obrazložitve upravnih odločb. Naslovnemu sodišču predlaga, da tožbo zavrne kot neutemeljeno.

7. Tožba ni utemeljena.

8. Sodišče v obravnavani zadevi presoja pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa o davčni izvršbi na denarne prejemke dolžnika št. DT 4933-264968/2013-16-04-730-27 z dne 9. 6. 2020. 9. Med strankama je sporno vprašanje, ali je v predmetni zadevi prišlo do pretrganja zastaranja, glede na dejstvo, da je bil sklep FURS o davčni izvršbi št. DT 4933-264965/2013-4 z dne 28. 9. 2017 odpravljen s sodbo naslovnega sodišča II U 163/2018 z dne 6. 5. 2020. 10. Sodišče se skladno z drugim odstavkom 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1) sklicuje na obrazložitev v odločbah organov prve in druge stopnje, k temu pa še dodaja:

11. V skladu s tretjim odstavkom 125. člena ZDavP-2 pravica do izterjave davka zastara v petih letih od dneva, ko bi ga bilo treba plačati (t. i. relativni zastaralni rok). Na podlagi drugega odstavka 126. člena ZDavP-2 tek zastaranja pravice do izterjave davka pretrga vsako uradno dejanje davčnega organa z namenom davčne izvršbe in o katerem je bil dolžnik obveščen. Po pretrganju začne zastaranje znova teči in se čas, ki je pretekel pred pretrganjem, ne šteje v zastaralni rok, ki ga določa ta zakon. Ne glede na določbe o zastaranju pravice do odmere in izterjave davčna obveznost preneha, ko poteče deset let od dneva, ko je prvič začelo teči (t. i. absolutni zastaralni rok), razen če je bilo zastaranje pravice do izterjave zadržano, pri čemer se čas zadržanja ne šteje v čas zastaralnega roka (šesti odstavek 126. člena ZDavP-2).

12. Kot je že pojasnil upravni organ, je bil tek 5-letnega zastaralnega roka v predmetni zadevi pretrgan z izdajo sklepa o davčni izvršbi št. 4933-264968/2013-2 z dne 13. 12. 2013 in nato ponovno z izdajo sklepa o davčni izvršbi št. DT 4933-264965/2013-4 z dne 28. 9. 2017. Četudi je naslovno sodišče s sodbo II U 163/2018-12 z dne 6. 5. 2020 navedeni sklep odpravilo, je za pretrganje zastaranja odločilno, da je davčni organ opravil uradno dejanje z namenom davčne izvršbe, torej da je bil aktiven v postopku, in da je bil tožnik o tem dejanju obveščen. Poleg tega pa v obravnavanem primeru sklep o davčni izvršbi ni bil zgolj odpravljen, temveč je bila zadeva vrnjena v ponovno odločanje istemu organu, ki je z izdajo izpodbijanega sklepa nadomestil odpravljeni sklep. Po presoji sodišča tako odprava izpodbijanega sklepa v smislu določbe 281. člena ZUP ne pomeni, da v predmetni zadevi ni prišlo do pretrganja zastaranja. Prav tako pa sklep o davčni izvršbi vsebuje tudi vse druge sestavine, predpisane v 151. členu ZDavP-2 in je torej pravilen ter zakonit. 13. Glede na vse navedeno, sodišče zaključuje, da tožba ni utemeljena in jo je zato na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo.

14. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

15. Sodišče je skladno s prvim odstavkom 59. člena ZUS-1 v zadevi odločilo brez glavne obravnave, saj relevantno dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo izpodbijane odločbe, med tožnikom in toženo stranko ni bilo sporno. Sporno je bilo namreč le vprašanje materialnega prava, in sicer uporaba 281. člena ZUP. Tudi glede na prakso Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) pa zadeve davčne narave ne sodijo v okvir prvega odstavka 6. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP)1. 1 Sodba ESČP v zadevi Ferrazzini v. Italy, št.44759/98, z dne 12. julij 2001, točka 25 in Študija projekta Pomen prakse in zahtev ESČP za izvedbo glavne obravnave v upravnem sporu, Pravne fakultete v Ljubljani, 2018, str. 37.