Jedro

Ker določba 191. člena OZ izrecno govori o vednosti o neobstoju dolga, ima zato po nasprotnem razlogovanju (a contrario) vsakdo, ki je nekaj plačal v zmoti, pravico zahtevati nazaj izplačani znesek. Zmota pri plačilu nedolga je tako eden tipičnih primerov neupravičene obogatitve.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožničin zahtevek za odpravo odločb tožene stranke z dne 4. 6. 2013 in 6. 11. 2013. Z izpodbijanima odločbama je tožena stranka odločila, da je bila tožnici delna invalidska pokojnina v času od 1. 6. 2012 do 30. 4. 2013 preveč izplačana v skupnem znesku 1.720,09 EUR. Tožnici je bilo naloženo, da navedeni znesek vrne v 12 mesecih od prejema odločbe, sicer mora v primeru zamude plačati še zakonske zamudne obresti. Tožena stranka je tožnici predhodno z odločbo z dne 22. 3. 2013 ustavila izplačevanje delne invalidske pokojnine za nazaj s 6. 6. 2012, tožnica pa te odločbe ni izpodbijala. Ker je odpadla pravna podlaga (z odločbo tožene stranke z dne 22. 3. 2013), mora tožnica neupravičeno izplačane zneske delne pokojnine vrniti na podlagi 194. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2, Ur. l. RS, št. 96/2012 in naslednji) in 190. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in naslednji).

2. Sodišče druge stopnje se je strinjalo z dejanskimi razlogi in pravno presojo prvostopenjskega sodišča, zato je zavrnilo tožničino pritožbo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obrazložilo je še, da ni mogoče šteti, da je tožena stranka vedoma plačala nekaj, kar ni bila dolžna plačati, zato ni upravičena do vračila (191. člen OZ).

3. Vrhovno sodišče je s sklepom VIII DoR 21/2016 z dne 6. 4. 2016 na predlog tožnice dopustilo revizijo glede vprašanja, ali sta bili v tem primeru pravilno uporabljeni določbi 190. in 191. člena OZ.

4. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnica vložila revizijo. Navaja, da ji je 6. 6. 2012 prenehalo delovno razmerje, o čemer je v zakonskem roku 8 dni obvestila toženo stranko, kar med strankama ni sporno. Kljub njenem obvestilu je tožena stranka plačevala nekaj, za kar je vedela oziroma bi morala vedeti, da ni dolžna plačati - in to v času od 6. 6. 2012 do aprila 2013 - ni pa si pridržala pravice zahtevati nazaj. Tožnica je pravni laik, tožena stranka pa predstavlja velik sistem, zato je tožnica utemeljeno mislila, da tožena stranka pozna svoja ravnanja. Tožena stranka je zavestno izpolnila nekaj, česar ni bila dolžna.

5. Revizija je bila v skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

6. Revizija ni utemeljena.

7. V primeru dopuščene revizije sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu in glede tistih konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena (drugi odstavek 371. člena ZPP). Dopuščena revizija izven dela, glede katerega je bila dopuščena, oziroma izven konkretnih vprašanj, glede katerih je bila dopuščena, ni dovoljena (tretji odstavek 374. člena ZPP).

8. V skladu z določbo prvega odstavka 194. člena ZPIZ-2 mora oseba, ki ji je bil na račun zavoda izplačan denarni znesek, do katerega ni imela pravice, vrniti prejeti znesek v skladu z določbami zakona o obligacijskih razmerjih. Po določbi tretjega odstavka istega člena zavod izda odločbo o ugotovitvi preplačila, v kateri je določen znesek preplačila in način, po katerem mu bo preplačilo povrnjeno.

9. V obravnavani zadevi je tožena stranka izdala odločbi z dne 4. 6. 2013 in 6. 11. 2013, s katerima je odločila, da je bila upoštevaje odločbo tožene stranke z dne 22. 3 2013 delna invalidska pokojnina v obdobju od 1. 6. 2012 do 30. 4. 2013 preveč izplačana v skupnem znesku 1.720,09 EUR. Revidentki je naložilo, da vrne obročno preveč izplačan znesek v roku 12 mesecev od prejema odločbe. Z odločbo z dne 22. 3. 2013 je tožena stranka odločila, da se revidentki ustavi izplačevanje delne invalidske pokojnine s 6. 6. 2012 (in da bo tožena stranka o preplačilu izdala posebno odločbo), ker ji je prenehalo delovno razmerje s 6. 6. 2012 in ji je bila s 7. 6. 2012 priznana pravica do denarnega nadomestila za brezposelnost za čas devetih mesecev. Sodišči nižjih stopenj sta potrdili zakonitost izpodbijanih odločb z dne 4. 6. 2013 in 6. 11. 2013, ker je pravna podlaga za izplačevanje delne invalidske pokojnine odpadla, zato mora revidentka preveč izplačane zneske delne invalidske pokojnine vrniti v skladu z določbo 190. člena OZ. Obrazložili sta, da gre za verzijsko terjatev, za katero določba 191. člena OZ ne pride v poštev.

10. Revizija zmotnost materialnopravnega stališča sodišč nižjih stopenj utemeljuje s tem, da je revidentka pravočasno obvestila toženo stranko o spremembi pravno pomembne okoliščine o prenehanju delovnega razmerja (prvi odstavek 119. člena ZPIZ-2). Tožena stranka je vedela oziroma bi morala vedeti, da izplačuje nekaj, kar ni dolžna, zato ni upravičena zahtevati nazaj izplačanih zneskov delne invalidske pokojnine, ker si ni pridržala pravice zahtevati jih nazaj (191. člen OZ).

11. Po presoji revizijskega sodišča gre v obravnavani zadevi pri tožbenem zahtevku za klasičen obogatitveni zahtevek po določbi prvega odstavka 190. člena OZ, pri katerem mora, kdor je bil brez pravnega temelja obogaten na škodo drugega, prejeto vrniti. Obveznost vrnitve nastane tudi, če kdo nekaj prejme glede na podlago, ki se ni uresničila ali je pozneje odpadla (tretji odstavek 190. člena OZ).

12. Vračilo zaradi plačila nedolga je izključeno samo v primeru vedenja o neobstoju dolga, ko nekdo vedoma plača, kar ni dolžan (1). Če izplačevalec ve, da ni dolžan, pa kljub temu plača, ima pravico zahtevati nazaj samo, če si je pridržal pravico zahtevati nazaj (2). Ker določba 191. člena OZ izrecno govori o vednosti o neobstoju dolga, ima zato po nasprotnem razlogovanju (a contrario) vsakdo, ki je nekaj plačal v zmoti, pravico zahtevati nazaj izplačani znesek (3). Zmota pri plačilu nedolga je tako eden tipičnih primerov neupravičene obogatitve.

13. Dejstva obravnavane zadeve ne dovoljujejo zaključka, da je tožena stranka vedoma izplačala nedolg, ampak je njeno izplačevanje kvečjemu posledica neskrbnosti, zato je lahko tožena stranka zahtevala vrnitev neutemeljeno izplačanih zneskov pokojnine. Z vidika skrbnosti pri procesiranju informacij in končnem odločanju je vsekakor lahko vprašljiv časovni razmik skoraj osmih mesecev od spremembe pravno pomembnih okoliščin, ki so bile pravočasno sporočene s strani revidentke, do ukinitve izplačevanj pokojnine z odločbo tožene stranke z dne 22. 3. 2013. Vendar ravno neskrbno plačilo nedolga (npr. zaradi neučinkovite organizacije pretoka informacij znotraj pravne osebe) utemeljuje zahtevek zaradi neupravičene obogatitve, vprašljiva skrbnost tožene stranke (tj. učinkovitost organizacije procesa odločanja) pa ne omogoča zaključka o privolitvi tožene stranke v plačilo nedolga.

14. Glede na navedeno in v skladu s 378. členom ZPP je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.

(1) Volenti not fit inuria. - glej komentar Polajnar Pavčnik, A., 2003, Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del), 2. knjiga, GV Založba, Ljubljana, str. 49-50. (2) Ali pa je plačal, da bi se izognil sili.

(3) Glej zadeve VIII Ips 294/2011 z dne 4. 9. 2012, VIII Ips 267/2010 z dne 7. 2. 2012, III Ips 84/2007 z dne 10. 3. 2009, III Ips 18/2007 z dne 18. 2. 2009, II Ips 446/2008 z dne 29. 9. 2011, II Ips 658/2005 z dne 22. 12. 2005.