Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Sodišči prve in druge stopnje sta pravilno uporabili določila OZ, ki med temeljnimi načeli nalaga dolžnost izpolnitve obveznosti (9. člen), v splošnem pravilu o prenehanju obveznosti pa določa, da obveznost preneha z izpolnitvijo in v drugih z zakonom določenih primerih (270. člen). Pravilno sta uporabili tudi posebna določila za komisijsko pogodbo, zlasti določilo prvega odstavka 790. člena OZ.
Revizija se zavrne.
1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora tožena stranka (v nadaljevanju toženka) plačati tožeči stranki (v nadaljevanju tožnici) 8.845,85 euro z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 24. 9. 2003 do plačila, višji tožbeni zahtevek pa je zavrnilo. Odločilo je tudi o povrnitvi pravdnih stroškov.
2. Proti ugoditvenemu delu sodbe se je toženka pritožila, toda sodišče druge stopnje je njeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Odločilo je tudi o pritožbenih stroških.
3. Proti sodbi sodišča druge stopnje toženka vlaga revizijo. V njej navaja, da je sodišče druge stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb postopka in nepravilno uporabilo materialno pravo. Predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve v novo sojenje. Navaja, da je sodišče prve stopnje v vsem sledilo izpovedi tožnice, medtem ko je trem pričam: R. J., T. A. in I. U. brez ustreznih razlogov odreklo verodostojnost. Zaradi tega se je tožnica pritožila, toda dokazna ocena pritožbenega sodišča ni bila ustrezna, zato pritožbenemu sodišču očita bistveno kršitev določb pravdnega postopka, kar je imelo za posledico nepravilno ugotovljeno dejansko stanje in nepravilno uporabljeno materialno pravo. Meni, da pritožbeno sodišče ni pravilno uporabilo 8. člena ZPP, ker je ocenilo le izpoved tožnice, izpovedi T. A., ki se sklada z izpovedmi R. J. in I. U. pa ne in jih je le pavšalno označilo za neprepričljive. Glede na to, da je sodišče druge stopnje zaradi tega ugotovilo dejansko stanje, ki bi bilo ob pravilni uporabi procesnih določb drugačno, je uporabilo napačno materialno pravo in ugodilo tožbenemu zahtevku.
4. Po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP)(1) , ki se uporablja po 130. členu zadnje novele Zakona o pravdnem postopku(2) , je bila revizija vročena tožnici, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.
5. Revizija ni utemeljena.
6. Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP). Toženka vlaga revizijo zoper ugoditev tistemu delu tožbenega zahtevka, ki se nanaša na plačilo dolgovanega zneska po pogodbi o komisijski prodaji v znesku 8.845,85 euro.
7. Sodišču druge stopnje očita, da po pritožbi ni opravilo ustrezne dokazne ocene, ker ni pravilno uporabilo 8. člena ZPP, ker je ocenilo le izpoved tožnice, izpovedi T. A., ki se sklada z izpovedmi R. J. in I. U. pa ne. Ta trditev ni resnična, saj je sodišče druge stopnje v tretjem odstavku na 2. strani razložilo, da so navedene tri priče skladno zatrjevale ustni dogovor, s katerim naj bi bila spremenjena komisijska pogodba, vendar je verjelo tožnici, ki je nujno potrebovala denar za poravnavo dolgov pokojnega brata, in ne drugega avtomobila, saj je imela svojega. Sodišče druge stopnje je torej ocenilo dokaze, če ta ocena toženki ni všeč, pa je v reviziji ne more več izpodbijati, ker tretji odstavek 370. člena ZPP izrecno določa, da revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.
8. Toženka ne pove, v čem je sodišče nepravilno uporabilo materialno pravo, zato je revizijsko sodišče opravilo preizkus po uradni dolžnosti. Ugotovilo je, da sta sodišči prve in druge stopnje pravilno uporabili določila Obligacijskega zakonika (OZ)(3), ki med temeljnimi načeli nalaga dolžnost izpolnitve obveznosti (9. člen), v splošnem pravilu o prenehanju obveznosti pa določa, da obveznost preneha z izpolnitvijo in v drugih z zakonom določenih primerih (270. člen). Pravilno sta uporabili tudi posebna določila za komisijsko pogodbo (788. – 806. člen), zlasti določilo prvega odstavka 790. člena OZ.
9. Tako se izkaže, da revizija ni utemeljena, zato jo je revizijsko sodišče po 378. členu ZPP zavrnilo. S tem je zavrnilo tudi toženkin predlog za povrnitev stroškov revizije (prvi odstavek 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).
Op. št. (1): Uradni list RS, št. 26/1999-73/2000. Op. št. (2): Uradni list RS, št. 45/2008. Op. št. (3): Uradni list RS, št. 83/2001 – 40/2007.