Jedro

Ker prvostopenjsko sodišče o tožnikovi tožbi ni odločalo brez odlašanja, bi lahko izdalo po uradni dolžnosti začasno odredbo po 3. odstavku 66. člena ZUS-1. V primeru odločanja o izdaji začasne odredbe po 3. odstavku 66. člena ZUS-1 pa je treba tudi obstoj predpisanega pogoja težko popravljive škode za tožečo stranko presojati v kontekstu varstva človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ki so zagotovljene z URS.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep razveljavi.

Obrazložitev

Tožeča stranka je vložila tožbo zaradi kršitev ustavnih pravic iz 22. in 35. člena Ustave Republike Slovenije (URS), ki naj bi ji bile kršene s sprejetjem in objavo načelnega mnenja tožene stranke z dne 13.9.2007, ker naj bi bila iz tega mnenja razvidna njena identiteta. Ker nezakonito dejanje še vedno traja, tožeča stranka od sodišča pričakuje, da bo v primeru, če o tožbi ne bo odločilo brez odlašanja, po uradni dolžnosti v skladu z določbo 3. odstavka 66. člena ZUS-1 izdalo začasno odredbo, po kateri bo tožena stranka dolžna do pravnomočne odločitve v upravnem sporu s svoje spletne strani odstraniti načelno mnenje z dne 13.9.2007, v roku 6 ur od prejema sklepa. Toženi stranki pa se do pravnomočne odločitve v upravnem sporu prepove na kakršenkoli način drugim osebam predstavljati ali posredovati načelno mnenje z dne 13.9.2007. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje pobudo tožeče stranke za izdajo začasne odredbe po 3. odstavku 66. člena ZUS-1 štelo kot predlog za izdajo začasne odredbe po 3. odstavku 32. člena ZUS-1 in njeno izdajo zavrnilo. Ugotovilo je, da tožeča stranka ni izkazala težko popravljive škode, določene v 2. odstavku 32. člena ZUS-1, ki je pogoj za izdajo začasne odredbe po 3. odstavku 32. člena ZUS-1. Tožeča stranka vlaga pritožbo zaradi bistvene kršitve določb postopka. Predlaga, da vrhovno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi. V pritožbi navaja, da v skladu z določbo 1. odstavka 7. člena ZUS-1 sodišče odloča v mejah tožbenega zahtevka. Iz tožbe je razvidno (7. točka tožbe), da je tožeča stranka izrazila le pričakovanje, da bo sodišče, če bo menilo, da o tožbenem zahtevku ne more odločiti brez odlašanja, v skladu z določbo 3. odstavka 66. člena ZUS-1 po uradni dolžnosti izdalo začasno odredbo. Glede na dejstvo, da nezakonito stanje še traja, sodišče pa je dolžno glede na določbo 2. odstavka 66. člena ZUS-1 odločati brez odlašanja, ne gre za predlog stranke za izdajo začasne odredbe po 3. odstavku 32. člena ZUS-1. Ker sodišče prve stopnje ni upoštevalo določbe 7. člena ZUS-1 (odločanje v mejah tožbenega zahtevka) in je napačno uporabilo določbo 3. odstavka 66. člena ter je štelo pogojno pričakovanje za izdajo začasne odredbe kot predlog za izdajo začasne odredbe v skladu z določbo 3. odstavka 32. člena ZUS-1, je bistveno kršilo določbe postopka v upravnem sporu.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče mora odločati v upravnem sporu iz 1. odstavka 4. člena ZUS-1 v primerih, če nezakonito dejanje še traja, brez odlašanja (2. odstavek 66. člena ZUS-1). Če pa sodišče v teh primerih ne mora odločati brez odlašanja, lahko izda po uradni dolžnosti začasno odredbo v skladu z 32. členom tega zakona (3. odstavek 66. člena ZUS-1).

V obravnavani zadevi je tožeča stranka vložila tožbo o zakonitosti posamičnega akta oziroma dejanja tožene stranke, s katero naj bi bilo poseženo v človekove pravice tožeče stranke iz 22. in 35. člena URS, torej tožbo na podlagi 4. člena v zvezi s 3. odstavkom 30. člena in 66. členom ZUS-1. Za primer, če o tožbi ne bi bilo odločeno nemudoma, je tožeča stranka sodišču prve stopnje dala pobudo, da v skladu s 3. odstavkom 66. člena ZUS-1 po uradni dolžnosti izda tam predvideno začasno odredbo. Ta pobuda po presoji vrhovnega sodišča ni bila vložena kot zahteva za izdajo začasne odredbe po 3. odstavku 32. člena ZUS-1, saj to v vlogi ni navedeno niti iz nje ne izhaja. Ker sodišče prve stopnje ni imelo zahteve tožnika za izdajo začasne odredbe po 3. odstavku 32. člena ZUS-1 in ker niti v ZUS-1 niti v drugem zakonu nima pravne podlage za prekvalifikacijo take pobude v zahtevo za izdajo začasne odredbe po 3. odstavku 32. člena ZUS-1, je ta prekvalifikacija nezakonita. S takšno prekvalifikacijo sodišča prve stopnje je na tožečo stranko nezakonito preneslo tudi breme dokazovanja obstoja pogojev za izdajo začasne odredbe.

Ker pa prvostopenjsko sodišče o tožnikovi tožbi ni odločalo brez odlašanja, bi lahko izdalo po uradni dolžnosti začasno odredbo po 3. odstavku 66. člena ZUS-1. Tedaj bi moralo tudi samo ugotoviti obstoj predpisanih pogojev za njeno izdajo (3. odstavek 63. člena v zvezi z 2. in 3. odstavkom 32. člena ZUS-1). V takem primeru po presoji vrhovnega sodišča obstoja pogojev za izdajo začasne odredbe ni treba dokazovati tožeči stranki. V primeru odločanja o izdaji začasne odredbe po 3. odstavku 66. člena ZUS-1 pa je treba tudi obstoj predpisanega pogoja težko popravljive škode za tožečo stranko presojati v kontekstu varstva človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ki so zagotovljene z URS, in so eden od temeljnih sestavin vladavine prava in demokratične družbe, torej lahko že sama kršitev takih pravic pomeni za oškodovanca in za javno korist težko popravljivo škodo.

Ker je prvostopenjsko sodišče v nasprotju z vlogo tožeče stranke njeno pobudo za izdajo začasne odredbe po 3. odstavku 66. člena ZUS-1 štelo za nedopusten predlog oziroma zahtevo za izdajo začasne odredbe po navedeni določbi ZUS-1 in ker je to pobudo tožeče stranke samo prekvalificiralo v predlog oziroma zahtevo za izdajo začasne odredbe, je kršilo določbe 1. odstavka 7. člena, 3. odstavka 32. člena, 1. in 2. odstavka 40. člena in 3. odstavka 66. člena ZUS-1, kar je po presoji vrhovnega sodišča vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa, torej je bistveno kršilo določbe postopka v upravnem sporu (1. točka 1. odstavka v zvezi z 2. odstavkom 75. člena ZUS-1).

Glede na navedeno je Vrhovno sodišče Republike Slovenije pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep na podlagi 77. člena v zvezi z 82. členom ZUS-1 razveljavilo. Sodišče prve stopnje bo moralo o tožnikovi tožbi ali pa o morebitni izdaji začasne odredbe po uradni dolžnosti po 3. odstavku 66. člena ZUS-1 odločiti nemudoma. Enako odločitev je Vrhovno sodišče Republike Slovenije sprejelo tudi v zadevi opr. št. I Up 392/2008. Ker je bila zadeva vrnjena v novo odločanje sodišču prve stopnje, se odločitev o stroških postopka pridrži za končno odločbo (3. odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 22. člena ZUS-1).