Jedro

Tožbeni zahtevek na ugotovitev nedopustnosti izvršbe mora vsebovati navedbo vseh predmetov, glede katerih tožnik zatrjuje, da je izvršba zaradi kakšne njegove pravice nedopustna. V nasprotju z načelom dispozitivnosti je, če sodišče dopolni tožnikov zahtevek z opisom teh predmetov.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred drugega sodnika.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je izvršba, ki se vodi pri Okrajnem sodišču v Krškem pod opr. št. I 260/2014, upnika F. G. zoper dolžnika K., podjetje za projektiranje, ..., d.o.o. - v likvidaciji, zaradi izterjave 5.011,23 EUR, nedopustna na zarubljenih predmetih, naštetih v izreku sodbe.

2. Zoper sodbo vlaga pritožbo toženec iz vseh dopustnih pritožbenih razlogov, predlaga njeno spremembo, tako da sodišče zavrže tožbo oziroma zavrne tožbeni zahtevek, podrejeno pa, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje pred drugega sodnika. Opozarja, da tožeča stranka ni nikoli postavila zahtevka, kot izhaja iz izreka sodbe. Toženec je ves čas postopka opozarjal, da je tožbeni zahtevek nesklepčen in se ga ne da ustrezno preizkusiti ter ni sposoben obravnavanja. Sodišče je zahtevek samo oblikovalo. S tem je kršilo več procesnih načel, kot so načelo enakega obravnavanja strank, načelo dispozitivnosti, razpravno načelo, pri čemer je sodna praksa jasna, da je odločanje v mejah zahtevka eno od temeljnih načel pravdnega postopka. Sodišče je izrazito v korist tožeče stranke postopalo tudi s tem, ko je po uradni dolžnosti izvajalo dokaze, saj tožnica ni predlagala vpogleda v zadevo P 36/2013, ki je kasneje dobila opr. št. P 102/2014. Tudi sicer je sklicevanje tožnice in sodišča na ta postopek nesprejemljivo, saj sodba, izdana v postopku nedopustnosti izvršbe, učinkuje le znotraj subjektivnih meja njene pravnomočnosti in se nanjo ni mogoče sklicevati pri obrazložitvi v nekem drugem postopku. Tožnica ni podala trditvene podlage za svoj zahtevek, tega tudi ni dokazno ustrezno podprla. Prav tako ni izkazala, da je sploh podala ugovor tretjega, da je bila napotena na pravdo in s tem v zvezi ni predlagala izvedbe posameznih dokazov. Sodišče je upoštevalo listine, ki jih je samo pribavljalo. Prav tako tožnica ni izkazala, da je lastnica premičnin, saj cenik najema ne more biti verodostojen dokaz o lastništvu. Neutemeljen je sklep sodišča, da naj bi tožnica mislila na vse premičnine, ki so predmet postopka Z 16/2014 oziroma I 260/2014. Dejstev, ki jih stranka ne navaja, sodišče samo ne sme ugotavljati. Predloženi cenik tudi ne vsebuje predmetov, ki jih je sodišče nesprejemljivo samo navedlo v izreku sodbe. Cenik je bil v spis vložen kot dokaz za vtoževano odškodnino, kar sedaj obravnava Okrožno sodišče v Krškem, in ne zaradi ugotavljanja nedopustnosti izvršbe. Zakoniti zastopnik tožnice in družbe K., d.o.o., v celoti obvladuje obe družbi, kar je bilo med postopkom izrecno izpostavljeno. Premičnine so se nahajale na naslovu, kjer ima K., d.o.o., sedež in kjer je poslovala ter jih tudi uporabljala. Stvari so bile zarubljene v postopku Z 16/2014, v postopku I 260/2014 pa je bila dovoljena le prodaja.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Tožba na nedopustnost izvršbe ima pravno podlago v tretjem odstavku 65. člena v zvezi s prvim odstavkom 64. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ). Tožnik kot tretji v izvršilnem postopku mora verjetno izkazati, da ima na predmetu izvršbe pravico, ki izvršbo preprečuje. Če je teh predmetov več, mora izkazati pravico na vsakem izmed njih. Tožbeni zahtevek mora zato vsebovati navedbo vseh predmetov, glede katerih tožnik zatrjuje, da je izvršba zaradi kakšne njegove (praviloma lastninske) pravice nedopustna.

5. Tožnik je v obravnavani zadevi zahteval ugotovitev nedopustnosti izvršbe na: „zemljišču in opremi, ki je v lasti tožeče stranke in ki toženi ni nič dolžna“. Takšen zahtevek za obravnavanje ni bil sposoben, zato je sodišče tožnika s sklepom 14. 5. 2015 pozvalo, naj ga dopolni z natančno navedbo predmetov, glede katerih predlaga ugotovitev nedopustnosti izvršbe. Tožnik je v spis sicer pravočasno vložil dopolnitev tožbe, v kateri je uvodoma navedel premičnine, glede katerih uveljavlja nedopustnost izvršbe, vendar jih v zahtevku ni ponovno povzel. Kljub opozorilu tožene stranke v odgovoru na tožbo, da je tožba nesklepčna, je tožnik pri postavljenem zahtevku vztrajal in ga ponovil v pripravljalni vlogi s 3. 1. 2016. 6. Toženec v pritožbi utemeljeno opozarja, da je sodišče s tem, ko je v izrek sodbe samo navedlo predmete, na katere se ugotovitev nedopustnosti izvršbe nanaša, odločalo v nasprotju z drugim členom ZPP in kršilo načelo dispozitivnosti. Ni mogoče pritrditi razlogom iz 4. točke sodbe, da sodišče s sodbenim izrekom ni prekoračilo meja odločanja o tožbenem zahtevku. Tožnik se v zahtevku ni skliceval na vse predmete, zarubljene v postopku zavarovanja, to je navedel le v trditvah. Sodišče pa ni upravičeno, da bi na podlagi tožnikovih trditev samo oblikovalo tožbeni zahtevek. Do tega ga ne upravičujeta ne pravilo o pomoči prava neuki stranki iz 12. člena ZPP niti pravilo o materialnoprocesnem vodstvu iz 285. člena ZPP.(1) Prvo pravilo se nanaša zgolj na pouk glede uporabe procesnih pravic in pravdnih dejanj, z možnostjo katerih stranka ni seznanjena zaradi svoje nevednosti, drugo pa na navedbo odločilnih dejstev, dopolnitev nepopolnih navedb oziroma dokazno ponudbo. Nesklepčna tožba tudi ni formalno nepopolna, kljub temu pa je sodišče v danem primeru tožnika s sklepom posebej opozorilo na dopolnitev tožbenega zahtevka, česar ni ustrezno izvedel. Ob ponovnem opozorilu tožene stranke, da je tožbeni zahtevek nesklepčen, sodišče prve stopnje ni bilo več dolžno tožnika opozarjati na odpravo nesklepčnosti.(2)

7. Ker je sodišče samo dalo sodbenemu izreku določeno vsebino, je s tem prekršilo načelo dispozitivnosti iz prvega odstavka 2. člena ZPP, kar je vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. To je narekovalo njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, saj pritožbeno sodišče ne more prvič odločati o zahtevku, kot ga je postavil tožnik (prvi odstavke 354. člena ZPP). Ob tem je pritožbeno sodišče ugodilo predlogu tožene stranke ter odredilo, da se opravi nova glavna obravnava pred drugim sodnikom (365. člen ZPP), saj glede na sodnikovo pomoč tožeči stranki obstaja utemeljen razlog za dvom, da ima sodeči sodnik že vnaprej izoblikovano stališče v obravnavani zadevi.

8. V novem sojenju mora sodišče izhajati iz zahtevka, kot ga je postavila tožeča stranka, pri čemer ji lahko kot laiku v okviru materialno procesnega vodstva ponovno pojasni, da mora pravočasno popravljene trditve tožbe vnesti tudi v predlagani izrek sodbe. Nato naj sodišče upošteva zgolj pravočasno podane trditve in dokazne predloge strank, saj samo nima pooblastila za ugotavljanje dejstev oziroma izvajanje dokazov, ki jih stranki nista predlagali. Ne gre namreč za zahtevek, s katerim stranki ne bi mogli razpolagati (drugi odstavek 7. člena ZPP).

9. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

Op. št. (1): Primerjaj odločbi VSL I Cp 4085/2010, VSL II Cp 790/2016. Op. št. (2): Primerjaj sodbi VS RS II Ips 150/2016 in III Ips 45/2012.