Jedro

Delovno mesto, na katerem je tožnik delal, je bilo zanj kot za invalida III. kategorije invalidnosti ustrezno. Ker dela na tem delovnem mestu kljub temu ni opravljal tako, kot bi bilo treba, mu je tožena stranka utemeljeno podala več pisnih opozoril na izpolnjevanje obveznosti in kasneje tudi redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnih razlogov.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnih razlogov z dne 16. 2. 2010 nezakonita, da se ugotovi, da pogodba o zaposlitvi ni nehala veljati ter da je tožena stranka dolžna tožniku za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja plačati pripadajočo plačo v višini 437,00 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 18. dne zapadlosti vsakomesečne plače v plačilo do plačila in zanj za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja plačati davke in prispevke pristojnim zavodom in službam, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti plačila davkov dalje do izplačila in mu obračunati in izplačati zneske iz naslova regresa za letni dopust, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti regresa v plačilo ter da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti njegove pravdne stroške.

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnik iz razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava ter pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da v celoti ugodi zahtevku, podredno pa zadevo vrne v ponovno sojenje sodišču prve stopnje. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje v sodbi ugotovilo, da naj bi tožnik svoje delovne obveznosti neprestano kršil, tako da ni izpolnjeval svojih delovnih obveznosti po pogodbi o zaposlitvi oziroma ne bi dosegel norme, kar izhaja iz opozoril z dne 16. 3. 2009, 14. 4. 2009, 18. 5. 2009, 12. 12. 2009, 16. 12. 2009 in 6. 10. 2009. Pri tem pa je sodišče napačno ugotovilo dejansko stanje, saj tožena stranka sporne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni podala iz razloga nesposobnosti ampak iz krivdnega razloga. Tožniku očita neizpolnjevanje norme, kljub dejstvu, da je tožnik izpovedal, da norme ni mogel izpolnjevati predvsem zaradi omejitev, ki jih je imel na podlagi odločbe ZPIZ. Po mnenju tožnika so bila vsa opozorila neutemeljena in posledično nezakonita, saj se nanašajo na očitek, da tožnik ni izdelal zadostnega števila polproizvoda, s tem pa naj bi ogrožal proces pri toženi stranki in glavnem naročniku R.. Tožnik ni ogrožal delovnega procesa pri delodajalcu in ga je ves čas opozarjal na svoje omejitve in zdravstvene zmožnosti. Glede na to, da je tožnik toženo stranko ves čas opozarjal, da norme ni zmožen dosegati zaradi zdravstvenih razlogov, bi tožena stranka zoper tožnika lahko kvečjemu vodila postopek odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti, nikakor pa tožniku ni mogoče v konkretnem primeru očitati krivdnih razlogov. Nedoseganje pričakovanih delovnih rezultatov ni bila posledica tožnikovega naklepnega ravnanja ali njegove malomarnosti, ampak je šlo za delavčevo nesposobnost, česar pa delavcu v njegovi odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožena stranka niti ni očitala. Sodišče prve stopnje je tudi napačno zaključilo, da je tožnik dne 14. 9. 2009 odklonil delo in da ni želel v direktorjevo pisarno ter s tem kršil svoje delovne obveznosti. Sodišče ni upoštevalo, da je tožnik v zagovoru jasno povedal, da v direktorjevo pisarno ni želel, ker je direktor vedno nanj kričal. Kričanje, povzdigovanje glasu in neprimerno ravnanje z zaposlenimi, pa je že samo po sebi nezakonito in delavca v takšno pasivno ravnanje ni mogoče prisiliti. Sodišče tudi ni upoštevalo dejstva, da je tožnik izpovedal, da je po transportni poti moral vedno pometati in sicer na podlagi navodil nadrejenih, zato tudi dne 14. 9. 2009 ni ogrožal lastne varnosti in zdravja drugih, ko je pometal po transportni poti. Po mnenju tožnika pa sodišče tudi ni v zadostni meri razjasnilo dejanskega stanja glede subjektivnega roka za podajo redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga na podlagi šestega odstavka 88. člena ZDR. Sodišče je napačno ugotovilo, da naj bi bila tožena stranka z razlogom seznanjena šele dne 29. 12. 2009, ko je prejela račun R., temveč je tožena stranka bila z razlogom seznanjena že 14. 12. 2009, ko je vedela, da je prišlo do zamude dobave odbijača R.. Sam direktor tožene stranke je izpovedal, da je 14. 12. 2009 bil seznanjen o tem, da odbijač R. ni bil dostavljen. Tožena stranka je bila seznanjena z višino škode že dne 14. 12. 2009 oziroma najkasneje dan pozneje, nikakor pa ne drži navedba, da bi naj za škodo tožena stranka izvedela šele po prejemu računa, torej 29. 12. 2009. Po mnenju tožnika je zato tožena stranka zamudila subjektivni rok 60 dni za podajo odpovedi. Sodišče prve stopnje pa je tudi napačno ugotovilo dejansko stanje glede kršitve na dan 14. 12. 2009 in se pri tem oprlo predvsem na izpoved direktorja M.S., ker ni upoštevalo izpovedbe priče Z.S., ki je izpovedal, da imajo na računalniku dostop tudi vsi ostali delavci. Priča Z.S. je tudi povedal, da sta delavka E.K. in tožnik po potrebi delala skupaj, hkrati sta istočasno lahko delala na istem računalniku. Priča je torej potrdil izpovedbo tožnika, ki je tekom celotnega postopka trdil, da je lahko drugi delavec na njegovem računalniku pritisnil tipko F9. Tožena stranka, na kateri je dokazno breme, ni uspela dokazati, da je bil tožnik izključno tisti, ki je omenjeni računalnik upravljal, še manj, da je bil ravno tožnik tisti, ki je preklical naročilo. Prav tako je priča M.C. izpovedal, da je spornega dne tožnik opravil zamujeno delo in sicer takoj, ko je vodja proizvodnje M.C. s strani R. prejel klic o zamujenem naročilu. Tudi priča J.P. je v svoji izpovedbi pojasnila, da je prihajalo do izpada in napak v izdelavi odbijačev, saj navedeno dokazuje, da primer tožnika ni bil osamljen in edinstven, da so bili takšni in podobni izpadi v proizvodnji del normalnega procesa dela in zato tožena stranka ni dokazala, da gre za utemeljen razlog za odpoved, ki onemogoča nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. Tožeča stranka je priglasila stroške pritožbe.

Tožena stranka je podala odgovor na pritožbo in prerekala trditve tožnika v pritožbi in je pritožbenemu sodišču predlagala, da pritožbo tožnika zavrne kot neutemeljeno in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 do 45/2008) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka navedene v drugem odstavku 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje in tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

Na podlagi izvedenega dokaznega postopka je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bil tožnik zaposlen na delovnem mestu pomožni sestavljalec, nalepničar – delavec na enostavnih delih. Tožnik je bil po odločbi ZPIZ z dne 11. 6. 2002 razvrščen v III. kategorijo invalidnosti, ZPIZ pa je nato 26. 4. 2004 ocenil, da je tožnik zmožen za delo pomožni delavec upoštevajoč omejitve po odločbi z dne 11. 6. 2002. Dne 19. 5. 2008 je nato ZPIZ izdal mnenje, da je delovno mesto pomožni sestavljalec – nalepničar ustrezno, da ga tožnik opravlja polni delovni čas. Zoper odločbo ZPIZ se je tožnik pritožil, vendar je njegova pritožba bila zavrnjena z odločbo z dne 3. 9. 2009. Tožena stranka je pred izdajo izpodbijane odpovedi tožnika večkrat pisno opozorila na izpolnjevanje delovnih obveznosti in sicer 16. 3. 2009, 14. 4. 2009, 18. 5. 2009, 12. 12. 2009, 16. 12. 2009 in 6. 10. 2009. V izpodbijani odpovedi pogodbe o zaposlitvi je tožena stranka tožniku očitala, da je dne 14. 12. 2009 kršil obveznosti iz delovnega razmerja, ker ni sestavil obloge stene za vozilo ..., namerno povzročil nekompletnost obloge stene ..., z neizvršitvijo naročila pa je povzročil škodo zaradi zastoja proizvodnje pri poslovnem partnerju.

Ob ugotovitvi, da v izpodbijani odpovedi navedeni očitki tožniku držijo – sodišče prve stopnje je do take dokazne ocene prišlo na podlagi vseh izvedenih dokazov, tudi na podlagi zaslišanja tožnika ter je svojo dokazno oceno ustrezno utemeljilo, pritožbeno sodišče zaključuje, da je v obravnavanem primeru podan utemeljen razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi v smislu določb 3. alinee prvega odstavka 88. člena ZDR. Tožnik namreč ni upošteval delodajalčevih navodil in dela ni opravljal vestno, kot je bilo navedeno v izpodbijani odpovedi pogodbe o zaposlitvi, s tem pa je kršil obveze določene v 31. in 32. členu ZDR ter v pogodbi o zaposlitvi.

Neutemeljena je pritožbena trditev tožnika, da je tožena stranka tožniku prepozno podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga in da je bila tožena stranka z razlogi za podajo odpovedi seznanjena v celoti že dne 14. 12. 2009 in ne šele 29. 12. 2009, kot je to zaključilo sodišče prve stopnje. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z obrazložitvijo sodišča prve stopnje, da je bila odpoved, ki jo je tožena stranka podala tožniku dne 16. 2. 2010 pravočasna. Zakon o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in naslednji) v šestem odstavku 88. člena določa, da mora delodajalec podati odpoved v primeru krivdnega razloga najkasneje v 60 dneh od ugotovitve utemeljenega razloga in najkasneje v šestih mesecih od nastanka utemeljenega razloga. Tožena stranka je dokazala, da je za končne posledice tožnikove kršitve delovnih obveznosti dne 14. 12. 2009 izvedela šele 29. 12. 2009, ko je prejela račun R. za plačilo škode v višini 162,00 EUR. Da je tožena stranka prejela račun z dne 23. 12. 2009 šele dne 29. 12. 2009 je sodišče zaključilo na podlagi predložitve dohodne štampiljke računa (priloga B3).

Vrhovno sodišče RS je v večjem številu odločb zapisalo, da je vprašanje, kdaj se delodajalec seznani z razlogi, ki utemeljujejo odpoved pogodbe o zaposlitvi, dejansko vprašanje, ki je odvisno od konkretnih okoliščin vsakokratnega primera in da ga je zato potrebno v vsakem primeru posebej ugotavljati (sodba VS RS opr. št. VIII Ips 345/2006 z dne 29. 5. 2007, VIII Ips 96/2008 z dne 21. 4. 2009, sodba opr. št. VIII Ips 130/2008 z dne 8. 6. 2009). Tožena stranka se je z razlogi za odpoved pogodbe o zaposlitvi seznanila najkasneje dne 29. 12. 2009, ko je prejela račun R. za plačilo škode zaradi nepravočasno izvršenega naročila zaradi česar je prišlo do zastoja proizvodnje v R..

V zvezi z navedenim pa je neutemeljena tudi pritožbena trditev tožnika, da bi sodišče moralo upoštevati predlog tožnika o poizvedbi pri R. o številu kršitev, ki so se pojavljale pri toženi stranki (povzročitev škode R.) in število izstavljenih računov s strani R. in ker poizvedb ni opravilo je zato napačno ugotovilo dejansko stanje in napačno presodilo, kdaj je bila tožena stranka seznanjena z višino škode. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da predlagan dokaz ni bil bistven za ugotovitev pravilnega dejanskega stanja, saj tudi, če bi dejansko R. večkrat izstavil takšne fakture zaradi povzročene škode to še ne pomeni, da bi tožena stranka lahko že na podlagi navedenega predvidevala, kakšno škodo bo R. zahteval v povračilo in ali bo sploh zahteval povračilo. Na podlagi navedenega je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je tožena stranka tožniku odpoved podala v skladu s šestim odstavkom 88. člena ZDR, torej pravočasno.

Pritožbeno sodišče se strinja z zaključki sodišča prve stopnje, da je tožnik svoje delovne obveznosti neprestrano kršil in da mu je tožena stranka pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi podala opozorila za izpolnjevanje delovnih obveznosti z opozorilom na možnost odpovedi pogodbe o zaposlitvi dne 16. 3. 2009, 14. 4. 2009, 18. 5. 2009, 12. 12. 2009, 16. 12. 2009 in 6. 10. 2009. Tožnik je bil zaposlen na delovnem mestu pomožni sestavljalec – nalepničar – delavec na enostavnih delih in je bil po odločbi ZPIZ z dne 11. 6. 2002 razvrščen v III. kategorijo invalidnosti, z odločbo ZPIZ z dne 26. 4. 2004 pa je bil ocenjen, da je zmožen za delo pomožni delavec upoštevajoč omejitve po odločbi z dne 11. 6. 2002. Tudi iz odločbe ZPIZ z dne 19. 5. 2008 izhaja, da je delovno mesto pomožni sestavljalec – nalepničar ustrezno za tožnika in da ga lahko opravlja s polnim delovnim časom. Glede na navedene odločbe ZPIZ je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da so bila opozorila tožene stranke utemeljena, zato je bil tudi izpolnjen pogoj za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga.

Vrhovno sodišč RS je že zavzelo stališče, da je pisno opozorilo iz prvega odstavka 83. člena ZDR pogoj za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga, v kolikor delavec ponavlja kršitve. Glede dokaznega bremena v zvezi s pisnim opozorilom pa je Vrhovno sodišče RS zaključilo, da je dolžnost delodajalca, da dokaže obstoj takšnega opozorila, vsebinsko utemeljenost oziroma neutemeljenost opozorila pa mora zahtevati in dokazati delavec (sodba opr. št. VIII Ips 227/2005 z dne 8. 11. 2005, sodba opr. št. VIII Ips 474/2006 z dne 10. 4. 2007). Do pravne narave tega opozorila pa se je opredelilo tudi Ustavno sodišče RS (odločitev U-I-45/2007, Up-249/2006 z dne 17. 5. 2007), ki je navedlo, da gre za neke vrste procesno predpostavko, od izpolnitve katere je odvisna zakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnih razlogov. Obrazložilo je, da je glede na določbo 204. člena ZDR neutemeljenost takšnega opozorila mogoče uveljavljati le v sporu o zakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

Glede na obrazloženo je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da so bila pisna opozorila tožniku z dne 16. 3. 2009, 14. 4. 2009, 18. 5. 2009, 12. 12. 2009, 16. 12. 2009 in 6. 10. 2009, glede na odločbe ZPIZ, utemeljena.

V zvezi s pritožbenim sklicevanjem tožnika, da se sodišče ni opredelilo do stopnje tožnikove krivde pa je potrebno pojasniti, da odpoved pogodbe o zaposlitvi niti ni posledica kazenskega niti posledica disciplinskega postopka. V predmetni zadevi gre namreč za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga, ki je posledica ugotovitve, da je prišlo do kršenja pogodbenih ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja. Ob izpolnjevanju v ZDR določenih pogojev za odpoved pogodbe o zaposlitvi ni potrebno ugotavljati še oblik oziroma stopenj krivde v kazensko pravnem smislu (sodba VS RS opr. št. VIII Ips 9/2007 z dne 10. 4. 2007 in sodba opr. št. VIII Ips 39/2010 z dne 5. 9. 2011). Zadoščajo ugotovitve, da je prišlo do kršenja pogodbe o zaposlitvi oziroma drugih obveznosti, kar lahko predstavlja resen in utemeljen razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi ter da delavec za tako ravnanje nima opravičenih razlogov.

Neupoštevne pa so tudi obširne pritožbene navedbe, s katerimi tožnik dokazuje, da toženi stranki, na kateri je dokazno breme, ni uspelo dokazati, da je bil izključno tožnik tisti, ki je omenjeni računalnik upravljal dne 14. 12. 2009 in še manj, da je bil tožnik tisti, ki je preklical naročilo oziroma, da je do takšnega preklica sploh prišlo. Pri tem je tožnik predvsem trdil, da je dostop do računalnika imelo več oseb. Sodišče prve stopnje je na podlagi skladnih izpovedi prič in predložene listinske dokumentacije pravilno zaključilo, da je spornega dne (14. 12. 2009) tožnik sam delal na delovnem mestu ter da je bil ravno tožnik tisti, ki je na računalniku pritisnil tipko F9 in s tem premaknil naročilo R. v „podokno“ ter ga ni izvršil, kar pa je povzročilo kasnejši zastoj proizvodnje v R.. Priči M.S. in M.C. sta izpovedala, da tudi če bi tožnik tipko F9 pomotoma stisnil in s tem premaknil naročilo R. v „podokno“ je program nastavljen tako, da se pri nadaljnjih naročilih ves čas opozarja na neizvršeno naročilo. Torej, ko pride naslednje naročilo, računalnik takoj opozori, da prejšnje naročilo ni izvedeno, da izdelek ni prevzet in sicer to opozori pri vsakem novem naročilu, zato bi tožnik moral videti, da naročilo ni bilo izvedeno.

Glede na navedeno je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je tožena stranka dokazala, da gre za utemeljen razlog za odpoved, ki onemogoča nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. Temeljna obveznost delavca po ZDR je dejansko opravljanje dela, obveznost obveščanja delodajalca in prepoved škodljivega ravnanja. Ravnanje v nasprotju s temi obveznostmi pomeni njihovo kršitev in je zakonit razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga. Neizpolnjevanje delovnih nalog, ki so bile delavcu odrejene, pri čemer je bil na svoje obveznosti iz pogodbe o zaposlitvi že predhodno večkrat opozorjen, predstavlja resen in utemeljen razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga, saj je to jasna in nedvomna kršitev pogodbenih in drugih obveznosti, ki onemogočajo nadaljevanje delovnega razmerja.

Po določbi prvega odstavka 360. člena ZPP mora pritožbeno sodišče v obrazložitvi sodbe presoditi navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena, zato se do ostalih pritožbenih navedb ni opredelilo. Ker je pritožbeno sodišče ugotovilo, da niso podani razlogi iz katerih se sodba izpodbija in tudi ne tisti na obstoj katerih mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo v skladu s 353. členom ZPP zavrnilo, ker ni utemeljena in je potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Tožnik s pritožbo ni uspel, zato pritožbeno sodišče na podlagi 154. člena ZPP v povezavi s 165. členom ZPP odločilo, da sam krije stroške pritožbe.