Jedro

Določilo 159. člena OZ, po stališču teorije in sodne prakse namreč izhaja iz tega, da je potrebno olajšati položaj oškodovanca v ugotavljanju tega, kdo je imetnik nevarne stvari, zato pa je imetnik nevarne stvari praviloma njen lastnik, ta pa je tisti, ki mora dokazati, da je riziko prešel na drugega, ker je sicer sam odgovoren za škodo.

Izrek

I. Pritožba tožene stranke se zavrne in se vmesna sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano vmesno sodbo razsodilo, da je podana obveznost tožene stranke za plačilo odškodnine za škodo, ki jo je tožeča stranka utrpela v škodnem dogodku 4. 12. 2013, ko je zaradi izliva vode v poslovnem prostoru nad njenim poslovnim prostorom v stavbi na S. ..., katerega imetnik je bil zavarovanec tožene stranke, prišlo do izliva vode v njen poslovni prostor in posledično do nastanka materialne škode na njenem poslovnem prostoru in predmetih, pa tudi do izpada prihodka tožnice.

2. Tožena stranka (v nadaljevanju toženec) je v pritožbi zatrjevala, da uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP in predlagala, da se njeni pritožbi ugodi in izpodbijana sodba razveljavi, zadeva pa vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje oziroma, da se izpodbijana sodba spremeni tako, da se tožbeni zahtevek tožnice zavrne. Toženec je v pritožbi zatrjeval, da je sodišče prve stopnje zmotno zaključilo, da je bil uporabnica poslovnega prostora, v katerem je prišlo do izliva vode v poslovni prostor tožnice, zavarovanka toženca M. in ne P. ... (v nadaljevanju PD M.). Izveden dokazni postopek je pokazal, da so prostor, v katerem je prišlo do izliva vode, uporabljali delavci člani društva PD M. še preden je prišlo 1. 6. 2014 do primopredaje prostora PD M. Glede na podpis menjalne pogodbe dne 2. 10. 2013 oziroma 3. 10. 2013 je imela PD M. interes, da prostore adaptira, zaradi odgovornosti zaradi nastale škode pa je imelo društvo in njen predsednik interes, da zanikajo vsakršno izvajanje gradbenih del. Pritožnik je opozarjal na nedopustne mahinacije in prikrivanja podatkov toženki s strani njene zavarovanke M., da je že pred škodnim dogodkom poslovne prostore predala PD M. in da je škoda nastala zaradi nepričakovane in nenadne napake v ventilu v nezasedenem prostoru zavarovanke. Priča J. je izpovedal, da je ob ogledu prostorov v januarju 2014 tam videl delavce, ki so izvajali gradbena obnovitvena dela in kako je neznan delavec iz cevi, ki bi naj bila pred tem vzrok za izliv, točil vodo. Torej izliv vode ni mogel biti posledica napake v ventilu zaradi dotrajanosti ali počene cevi, ampak posledica malomarnosti delavcev PD M., ko po uporabi vode iz cevi te tudi niso ustrezno zaprli. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je PD M. začela uporabljati prostore že s podpisom menjalne pogodbe, torej jih je uporabljala tudi v času škodnega dogodka. Zmotno pa je zaključilo, da PD M. ni mogoče šteti kot imetnika teh prostorov v smislu 159. člena OZ, ker riziko ni prešel nanj, saj je še vedno deloval v notranji sferi M., saj je bila ta v času škodnega dogodka še vedno nosilka vseh obveznosti, ki so izhajale iz lastninske pravice - vzdrževanja, nadzora in plačevanja davkov. Plačilo davčnih obveznosti ne vpliva na opredelitev imetništva. Pritožnik zato meni, da je bil v času škodnega dogodka imetnik prostora, kjer je prišlo do izliva vode, PD M., ta je tega uporabljal, nanj je prešel riziko, za kar je glede na predhoden podpis menjalne pogodbe imel interes. Zato pa je podana odgovornost PD M. in ne odgovornost zavarovanca toženke M., oziroma posledično toženke.

3. Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je ugotovilo (in te ugotovitve pritožbeno niso izpodbijane), da je zavarovanka toženke M. bila v času, ko je prišlo do izliva vode, formalna in dejanska lastnica prostorov, kjer je prišlo do izliva vode, da je v zvezi s tem 2. oziroma 3. 10. 2013 sicer s PD M. podpisala menjalno pogodbo, po kateri pa so lastninska upravičenja prešla na PD M. šele 24. 2. 2014, ko so podpisniki pogodbe in intabulacijske klavzule overili podpise pri notarju. Takrat je po pogodbenih določilih na PD M. prešla tudi obveznost plačila davkov in drugih javnih bremen, primopredaja poslovnega prostora s predajo ključev pa je bila med M. in PD M. opravljena 1. 6. 2014. Sodišče prve stopnje je tudi ugotovilo, da je po sicer ustnem dovoljenju neznanega delavca M. PD M. že neposredno po podpisu menjalne pogodbe začelo uporabljati poslovni prostor tako, da so njegovi člani pričeli vanj prihajati skozi sosednje prostore PD M. tako, da so umaknili omaro, ki je prej zakrivala ta vstop in vrata in začeli z opravo adaptacijskih del, kar pa so delavci toženkine zavarovanke vedeli (slednje izhaja tudi iz izpovedbe priče J., ko je ta povedal, da je ob njegovem ogledu v januarju 2014, ko je videl delavce opravljati adaptacijska dela, bil prisoten tudi predstavnik M.).

6. Sodišče prve stopnje je v točki 14 in 15 obrazložitve navedlo pravilno pravno podlago za presojo odgovornosti toženčeve zavarovanke1 in posledično toženca za tožnici nastalo škodo. Podalo je tudi pravilno razlogovanje o tem, kdo se šteje za imetnika prostora in kaj opredeljuje njegov status imetnika nevarne stvari po členu 150 OZ. Pravilno je tudi razlogovalo o tem, kdo je tretji v zvezi z možno razbremenitvijo odgovornosti imetnika nevarne stvari po drugem odstavku 153. člena OZ in kakšna je odgovornost za škodo oseb - povzročitelja škode, ki sicer spada v notranjo sfero imetnika.2 Določilo 159. člena OZ, po stališču teorije in sodne prakse namreč izhaja iz tega, da je potrebno olajšati položaj oškodovanca v ugotavljanju tega, kdo je imetnik nevarne stvari, zato pa je imetnik nevarne stvari praviloma njen lastnik, ta pa je tisti, ki mora dokazati, da je riziko prešel na drugega, ker je sicer sam odgovoren za škodo.3

7. Na podlagi zgornjih ugotovitev je sodišče prve stopnje materialnopravno pravilno zaključilo, da je kljub predhodno podpisani menjalni pogodbi in očitno danem soglasju zavarovanke toženke, da lahko PD M. začne z opravljanjem adaptacijskih del še pred pridobitvijo lastninskih upravičenj na njem ter pred aktom primopredaje ključev kot aktom izročitve posesti nad poslovnim prostorom, bila v času škodnega dogodka 4. 12. 2013 imetnica poslovnega prostora zavarovanka toženke. Ta je bila takrat ne samo formalna lastnica teh poslovnih prostorov, ampak tudi njihova dejanska lastnica, saj je PD M. lastninska upravičenja na njih pridobila šele kasneje, kasneje mu je z aktom primopredaje ključev bila izročena tudi njihova posest, kasneje so nanjo prešle tudi davčne in javne obveznosti, ki obremenjujejo lastnika. Zato pa zaradi predhodne dopustitve PD M., da začne z opravo adaptacijskih del, tudi če je oprava teh po njegovih delavcih oziroma članih povzročila izliv vode in posledično škodo na stanovanju tožnice, ti ne morejo predstavljati tretje osebe, na katero je formalni lastnik prenesel izvrševanje svojih upravičenj uporabe stvari, razpolage z njo in nadzora nad njo. Zaključki sodišča prve stopnje, da toženec ni dokazal in se razbremenil odgovornosti njegovega zavarovanca kot lastnika poslovnega prostora in s tem imetnika nevarne stvari, so tako pravilni, nasprotni pritožbeni očitki pa neutemeljeni.

8. Zaradi neutemeljenosti pritožbenih razlogov in dejstva, da se sodišču prve stopnje niso pripetile nobene od kršitev, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo toženca zavrnilo in vmesno sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (člen 353 ZPP).

9. Ker izpodbijana sodba ne predstavlja končne odločitve, iz katere izhaja uspeh pravdnih strank kot izhodišče za odločitev o povračilu pravdnih stroškov, je glede priglašenih pritožbenih stroškov pritožbeno sodišče odločilo, da se pridržijo za končno odločbo (člen 164 ZPP).

1 Določbo 159. člena OZ, ki določa objektivno odgovornost, torej odgovornost ne glede na krivdo zavarovanke. 2 Ta lahko odgovarja za škodo solidarno z imetnikom nevarne stvari, ne izključuje pa imetnikove odgovornosti tretjim za nastalo škodo. 3 Pravno mnenje občne seje VS RS z dne 21. in 22. 12. 1992, poročilo 2/92, stran 8.