Jedro

Dokazno breme, da je tožena stranka kot direktorica tožeče stranke pri očitanih dejanjih ravnala v skladu s pravili stroke, je obrnjeno, torej je v konkretnem primeru na toženi stranki. Trditveno in dokazno breme glede obstoja prvih (splošnih) treh predpostavk (protipravnosti, vzročne zveze in škode) je na tožeči stranki, glede četrte predpostavke pa velja domneva, da vzrok za kršitev pogodbene obveznosti izvira iz sfere pogodbene stranke, ki bi morala opraviti izpolnitev obveznosti. Poslovodja mora trditi in dokazati, da ni kršil svojih obveznosti.

Izrek

I. Pritožba tožene stranke se zavrne in se v izpodbijani 1. točki izreka potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se v izpodbijani 2. točki izreka sodba sodišča prve stopnje delno spremeni tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati 6.521,57 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 6. 2007 do plačila, v roku 15 dni; v 3. točki izreka pa se izpodbijana sodba spremeni tako, da se po spremembi glasi: „Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti pravdne stroške v znesku 2.850,96 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku 15. dnevnega roka za plačilo dalje.

V preostalem delu se pritožba zavrne in v nespremenjenem delu potrdi 2. točka izreka sodbe sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki 181,96 EUR stroškov pritožbenega postopka v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku 15. dnevnega roka za plačilo dalje.

Obrazložitev

1. Z uvodoma citirano sodbo je sodišče prve stopnje tožbenemu zahtevku delno ugodilo in toženi stranki naložilo v plačilo 31.114,24 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (1. točka izreka). V preostalem delu, za plačilo zneska 15.128,58 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi je tožbeni zahtevek zavrnilo (2. točka izreka). Toženi stranki je v plačilo naložilo plačilo pravdnih stroškov tožeče stranke v znesku 1.824,64 EUR (3. točka izreka).

2. Zoper sodbo sta vložili pritožbo obe pravdni stranki. Tožena stranka se pritožuje zoper ugodilni del sodbe (1. in 3. točka izreka) iz pritožbenih razlogov po 1., 2. in 3. točki prvega odstavka 338. člena ZPP. Predlagala je, da višje sodišče njeni pritožbi ugodi ter izpodbijani del sodbe spremeni tako, da zavrne tožbeni zahtevek in naloži v plačilo vse pravdne stroške tožeči stranki, podrejeno pa razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve v novo sojenje sodišču prve stopnje. Tožeča stranka pa se pritožuje zoper 2. in 3. točko izreka sodbe zaradi zmotno ugotovljenega dejanskega stanja po 340. členu ZPP in posledično napačne uporabe materialnega prava ter predlaga, da višje sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbenemu zahtevku tudi v tem delu ugodi, toženi stranki pa naloži povračilo stroškov postopka, skladno s prisojenim tožbenih zahtevkom.

3. Vsaka stranka je na pritožbo druge stranke odgovorila in predlagala zavrnitev pritožbe ter potrditev izpodbijanega dela sodbe.

4. Pritožba tožene stranke ni utemeljena, pritožba tožeče stranke pa je delno utemeljena.

K pritožbi tožene stranke

5. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bila v tožeči stranki tožena stranka pooblaščena za sklepanje poslov in odobravanje izplačil. Tožena stranka ne izpodbija ugotovitve sodišča prve stopnje, da je bila do razrešitve 13. 7. 2006 direktorica tožeče stranke.

6. Člani uprave morajo pri vodenju poslov ravnati s skrbnostjo vestnega in poštenega gospodarstvenika (1. odstavek 258. člena ZGD). Člani uprave solidarno odgovarjajo družbi za škodo, ki je nastala kot posledica kršitve njihovih dolžnosti, razen če dokažejo, da so pošteno in vestno izpolnjevali svoje dolžnosti (2. odstavek 258. člena ZGD). Tudi za odgovornost poslovodje družbe z omejeno odgovornostjo je potrebno uporabiti določbo 258. člena ZGD (primerjaj sodba Vrhovnega sodišča III Ips 86/2004 z dne 24. 05. 2005). Tudi ZGD -1, ki se nanaša na ravnanja poslovodje po 4.5.2006, ko je začel veljati ZGD-1, smiselno enako v 2. odstavku 263. člena določa, da je poslovodja družbi odgovoren za škodo, ki je nastala kot posledica kršitve njegovih nalog, razen če dokaže, da je pošteno in vestno izpolnjeval svoje dolžnosti. Slednja določba se na podlagi 6. odstavka 515. člena ZGD-1 uporablja tudi za poslovodjo (direktorja) družbe z omejeno odgovornostjo.

7. Dokazno breme, da je tožena stranka kot direktorica tožeče stranke pri očitanih dejanjih ravnala v skladu s pravili stroke, je obrnjeno, torej je v konkretnem primeru na toženi stranki. Trditveno in dokazno breme glede obstoja prvih (splošnih) treh predpostavk (protipravnosti, vzročne zveze in škode) je na tožeči stranki, glede četrte predpostavke pa velja domneva, da vzrok za kršitev pogodbene obveznosti izvira iz sfere pogodbene stranke, ki bi morala opraviti izpolnitev obveznosti. Poslovodja mora trditi in dokazati, da ni kršil svojih obveznosti. Odškodninska odgovornost članov vodenja in nadzora je strožja kot odškodninska odgovornost ostalih delavcev po delovnopravni zakonodaji, kot navaja pritožnica, kar je glede na položaj, ki ga zasedajo, razumljivo.

8. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da pritožnica ni uspela izpodbiti pravilnih zaključkov sodišča prve stopnje o njeni odgovornosti za škodo, ki je nastala tožeči stranki: i. z izplačilom zneska 5.400.000 SIT dne 19.01.2006 v svojo korist, kot domnevni kredit, ki ni bil vrnjen, ii. z naročilom in plačilom montaže varnostnega sistema v znesku 640.924 SIT iz sredstev tožeče stranke, čeprav je bil varnostni sistem nameščen v stanovanjsko hišo tožene stranke, iii. z naročilom 2500 litrov kurilnega olja in njegovim plačilom v znesku 368.500,50 SIT iz sredstev tožeče stranke, čeprav je poslovni prostor tožeče stranke priključen na daljinsko ogrevanje Energetike Ljubljana d.o.o., iv. s plačilom potovanja na domnevni kongres v Pariz v znesku 412.586 SIT, prevoz v Izrael v znesku 593.550 SIT in počitniškega paketa na Ibizi v znesku 453.240 SIT iz sredstev tožeče stranke, v. s plačilom računa v znesku 1.650.000 SIT za programske servisne storitve družbi R. d.o.o iz S., čeprav storitev vnašanja podatkov ni mogla predstavljati tako visokega stroška.

9. Tožeča stranka je trdila, da si je dne 19.1.2006 tožena stranka brez pravne podlage iz sredstev družbe izplačala 5.400.000,00 SIT. Tožena stranka je dejstvo izplačila priznala. Kot namen izplačila je navedla „bonus“, do katerega naj bi bila upravičena zaradi izjemno povečane prodaje in povečanih prihodkov tožeče stranke. Trdila je še, da je bilo izplačilo pri tožeči stranki računovodsko prikazano kot kredit zgolj zato, da bi bilo davčno čim bolj ugodno. Glede na tako postavljene obrambne trditve je sodišče prve stopnje pravico do izplačila bonusa pravilno presojalo v luči določb ZGD o (ne)upravičenosti poslovodje, da si brez ustreznega sklepa iz dobička izplača nagrado za uspešnost. Neutemeljene so pritožbene trditve, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ker zakonitosti plačila nagrade ni presojalo po drugem odstavku 126. člena ZDR. Da bi sodišču prve stopnje očitala zmotno uporabo materialnega prava, bi morala tožena stranka zatrjevati vsaj, v kakšni višini je imela dogovorjeno plačilo za delovno oziroma poslovno uspešnost in tak dogovor z „lastnikom“ družbe tudi dokazati. S tem, ko je zaslišana kot stranka izpovedala, da izplačani bonus predstavlja 2% od prodaje, ki je v letu 2005 znašala 2.670.000,00 EUR, še ni dokazala, da je bilo tudi dogovorjeno merilo za izračun njenega plačila za delo 2% od letne prodaje. Zato ni izpodbila pravilnih zaključkov sodišča prve stopnje, da z družbo kreditne pogodbe ni sklenila, glede izplačila na drugi (zatrjevani) podlagi pa ni dokazala, da je ta obstajala. S tem pa se izkaže, da je sodišče prve stopnje materialno pravno pravilno ugodilo tožbenemu zahtevku za vračilo navedenega zneska.

10. Plačilo kurjave za svoje osebno stanovanje in namestitev alarmih naprav v svoje stanovanje že na prvi pogled ni plačilo stroška, ki bi bil lahko izplačan iz sredstev družbe, v kateri je bila tožena stranka direktorica. V izjemnem primeru bi ugodno okolje doma in občutek varnosti, kot tudi delo izven delovnih prostorov res lahko zagotavljali višjo storilnost poslovodje, kar bi se odražalo v boljšem poslovanju podjetja, vendar je tovrstno sklepanje zelo hipotetično in neživljenjsko in so tovrstne prakse bolj izjema kot pravilo. Tožena stranka tudi ni trdila, da je imel družbenik tožeče stranke tak odnos do pogojev dela tožene stranke, pač pa ravno nasprotno. Zato se ni mogoče strinjati s pritožbeno trditvijo, da je sodišče prve stopnje s tem, ko je pritrdilo tožeči stranki, da je tožena stranka s tem, ko je iz sredstev družbe plačala kurilno olje za ogrevanje svojega stanovanja in alarmne naprave, ki so bile nameščene v njenem stanovanju, ignoriralo pravico tožene stranke do počitka in varnega delovnega okolja. V vsakem primeru pa plačilo domačih stroškov ogrevanja in namestitve alarmnih naprav niso tipični stroški v zvezi z delom na domu ali plačila nadur. Da je šlo za nadomestilo plačila najemnine za opravljanje dela na domu pa tožena stranka ni dokazala, zato pritožbene trditve, da pa bi lahko šlo tudi za plačilo nadomestila toženi stranki za delo na domu, niso utemeljene. Tožena stranka je zatrjevala, da je šlo za nadomestilo za najemnino, ni pa predložila nobenega dokaza o sklenjeni najemni pogodbi o najemu njene domače pisarne. Zato ji ni mogoče pritrditi, da izdatek plačila kurilnega olja ne predstavlja za tožečo stranko nobene škode. Pravilno je stališče tožene stranke, da se v primeru povzročene škode primarno vzpostavlja stanje, ki je obstajalo pred škodnim dogodkom. To pa v konkretnem primeru pomeni, da mora tožena stranka znesek, ki ga je neutemeljeno izplačala, vrniti tožeči stranki. Zato njeno stališče, da bi morala najprej zahtevati vrnitev varnostnega sistema, glede na ugotovljeno dejansko stanje, ni pravilno.

11. Tožena stranka tudi ni uspela izpodbiti pravilnih zaključkov sodišča glede oškodovanja tožeče stranke, ki ga je tožena stranka storila s plačilom potovanja na domnevni kongres v Parizu v znesku 412.586 SIT, prevoza v I. v znesku 593.550 SIT in počitniškega paketa na Ibizi v znesku 453.240 SIT, vse iz sredstev tožeče stranke. Na podlagi izjave tožene stranke, da je v Izrael potoval nek zdravnik iz KC in izjave priče S. U., da se odsotnost tožene stranke z dela ni ujemala z datumi seminarjev, tudi po stališču pritožbenega sodišča tožena stranka še ni uspela dokazati, da je pri izpolnjevanju svojih obveznosti preverjanja utemeljenosti in potrebnosti izplačil z računa tožeče stranke ravnala vestno in pošteno.

12. Pritožnica očita sodišču prve stopnje bistveno kršitev določb postopka, s tem ko ni izvedlo predlaganega soočenja pravdnih strank. Meni, da zgolj z navedbo, da izvedba tega dokaza ne bi pripomogla k boljši razjasnitvi dejanskega stanja, sodišče sodbe ni ustrezno obrazložilo. Očitek ni utemeljen, saj je obrazložitev v tem obsegu povsem dovolj, ker je je sodbo mogoče preizkusiti. Soočenje nikakor ne bi pripomoglo k popolnejši ugotovitvi dejanskega stanja. Izpovedi obeh strani si nasprotujeta v tej meri, da zgolj soočenje tega ne bi odpravilo. Spor med njima obstaja od leta 2006 in je praktično nemogoče pričakovati, da bi stranki svoji izpovedi poenotili z izvedbo soočenja. Dejansko stanje in verodostojnost vsake od njiju bi bila dodatno razjasnjena zgolj s predložitvijo dodatnih listinskih dokazov ali sklepov, ki bi razkrili delovanje podjetja in pooblastila družbenika ter z dokazali, da so bila vsa relevantna izplačila resnično odobrena, česar pa tožena stranka kljub pozivom sodišča prve stopnje ni predložila.

13. S tem se izkaže, da tožena stranka ni uspela izpodbiti odločilnih dejstev, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje. V delu, v katerem je ugodilo zahtevku, je sodišče prve stopnje utemeljilo svoje prepričanje, da je šlo za osebna nakazila in izdatke tožene stranke. Njene ugovore, da so bila vsa izplačila izvedena v soglasju in ob vednosti družbenika in drugega direktorja D. B., je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo. V zavedanje skrbnega gospodarstvenika spada tudi skrb za tovrstna soglasja pred ravnanjem v svojo korist, saj je logično pričakovati, da bo poslovodja v primeru izrednih in nenavadnih kompenzacij za svoje delo pridobil pisno soglasje tistega, ki mu je plačilo dolžan odobriti. Nobeno ravnanje neposredno v svojo korist in na svoj račun ali račun tretje osebe ne more biti brez kakršnekoli podlage upravičen in utemeljen strošek tožeče stranke. Jasno je, da vsakega zmanjšanja premoženja družbe po civilnopravnih predpisih ni mogoče šteti za škodo, v primeru predmetnih stroškov pa je šlo za izplačila za namene, ki očitno niso v neposredni zvezi s predmetom poslovanja družbe. Še več, gre za izdatke, za katere je mogoče na prvi pogled zaključiti, da so nastali zgolj iz osebnih interesov tožene stranke in so kot taki za družbo škodljivi. Njena obveznost, ki jo je imela kot direktorica tožeče stranke je bila, da ravna kot dobra gospodarstvenica zgolj v interesu tožeče stranke in ne v svojem lastnem. Izplačila ne bi izgubila narave protipravnih izplačil v razmerju do družbe (in njenih upnikov) niti v primeru, če bi jih lastnik odobril, ker je šlo za plačila storitev, ki niso bila opravljena za potrebe družbe, pač pa izključno za potrebe tožene stranke.

14. Glede na navedeno se izkaže, da je pritožba tožene stranke neutemeljena, zato jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v 1. točki izreka potrdilo (353. člen ZPP).

K pritožbi tožeče stranke

15. Pritožbeno sodišče se strinja z očitkom tožeče stranke, da je sodišče prve stopnje napačno zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo 4.296,44 EUR, ki se nanaša na plačilo stroškov po računih M. za administrativna dela in stroškov nakupa štirih GSM aparatov z opremo in digitalnega aparata z opremo v vrednosti 1.821,73 EUR in 403,40 EUR, saj izvedeni dokazi niso s potrebno gotovostjo potrdili trditev tožene stranke, da je stroške upravičeno plačala iz sredstev družbe. Glede računov M., ki se nanašajo na študentsko delo pri opravljanju administrativnih del tožeči stranki v času od februarja do junija 2006, tožeča stranka utemeljeno opozarja, da nobena od prič, ki so bile zaslišane, ni potrdila, da bi v obdobju od februarja do junija tožeča stranka za administrativno delo najemala študente. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da se trditve tožene stranke o opravljenem delu ujemajo s številom napotnic, razvidnih iz računov študentskega servisa in z imeni oseb, ki naj bi opravljala ta dela: 1) čiščenje prostorov, 2) lepljenje deklaracij in urejanje računalniške baze – N. K., 3) pomoč pri selitvi. Pravilno je stališče tožeče stranke, da iz nobene od napotnic v računih (A8 do A12) ne izhaja delo čiščenja prostorov in da izdatek čiščenja prostorov ni predmet te pravde. Dela študentov N. K., P. C. in A. Č. pri administrativnih delih v spornem obdobju ni potrdila nobena priča, ki je pri tožeči stranki opravljala administrativna dela, niti, da je bilo njim izplačano delo preko napotnic za študentsko delo. Ker tožena stranka ni zadostila dokaznemu bremenu, da je študentom iz sredstev tožeče stranke plačala administrativno delo, ki so ga tudi dejansko opravili za tožečo stranko, je pritožbeno sodišče za plačani znesek 1.029.600 SIT oziroma 4.296,44 EUR pritožbi ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v tem delu spremenilo.

16. Glede nakupa štirih GSM aparatov z opremo in digitalnega fotoaparata pritožnica navaja, da je sodišče prve stopnje oprlo svojo odločitev na izpoved zakonitega zastopnika D. B., ki je izpovedal, da je tožeča stranka res včasih dajala donacije, pri tem pa je prezrlo del njegove izpovedi, da so bile donacije dane bolnišnicam in nikoli zdravnikom posameznikom. Priča M. C. je izpovedala, da je tožena stranka res večkrat povedala, da je potrebno ljudem v K. dajati darila, vendar je šlo za darila manjše vrednosti, za čokolado ali steklenico vina. S. U. pa je izpovedala, da so za donacije obstajale pisne pogodbe, v dokumentaciji tožeče stranke pa ni bilo pogodb za zadevne predmete. M. P. je izpovedala, da ni bilo drugih primerov, v katerih bi se kupovalo telefone in podobne aparate za tovrstne potrebe. Glede na navedeno tožeča stranka poudarja, da je bilo ravnanje tožene stranke v nasprotju z običajnimi ravnanji tožeče stranke ter da je zato tožena stranka v teh primerih ravnala protipravno in ne z ustrezno skrbnostjo. Pritožbeno sodišče sicer pritrjuje dokazni oceni sodišča prve stopnje, da tožena stranka predmetov, ki jih je kupila, ni uporabila zase. Vprašanje pa je, če jih je uporabila za namen, ki je dopusten za tožečo stranko. Pritožbeno sodišče pritrjuje tožeči stranki, da je ob ugotovitvi, da bi lahko šlo pri obdaritvi s spornimi predmeti celo za znake korupcije, sodišče prve stopnje glede na ugotovljeno dejansko stanje zmotno sklepalo, da se je tudi tožeča stranka posluževala nedopustne prakse gospodarskih subjektov, ki se ukvarjajo s prodajo medicinske opreme in zdravil. Iz ugotovljenega dejstva, da so bili telefoni dani zaposlenim v oddelku financ na K, digitalni fotoaparat pa nekomu iz oddelka kardiologije S., je po oceni pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje zmotno zaključilo, da strošek nakupa teh aparatov za tožečo stranko ne predstavlja nobene škode, ker je bil namenjen pridobivanju, utrjevanju in širjenju poslovnega sodelovanja z uporabniki medicinske opreme. Glede na navedeno se izkaže, da tožena stranka ni uspela ovreči očitka tožeče stranke, da je bil strošek nakupa GSM aparatov z opremo in digitalnega fotoaparata, skladen z njenimi nalogami direktorice tožeče stranke. Zato je povzročeno škodo v višini vrednosti 1.821,73 EUR za štiri GSM aparate in in digitalnega fotoaparata v vrednosti 403,40 EUR, tožeči stranki dolžna povrniti.

17. Skupaj je pritožbeno sodišče ugodilo pritožbi tožeče stranke za 6.521,57 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe do plačila, za kolikor je v zavrnilnem delu spremenilo sodbo sodišča prve stopnje (358. člen ZPP).

18. Preostalemu zavrnilnemu delu sodbe pa tožeča stranka ni konkretno nasprotovala. Zato je v tem delu sodbo sodišče prve stopnje preizkusilo iz razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP). Ker je sodišče prve stopnje glede na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, ni pa tudi pritožbeno sodišče ugotovilo uradoma upoštevnih kršitev določb postopka, je v preostalem delu neutemeljeno pritožbo zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo 2. točko izreka sodbe (353. člen ZPP).

19. Zaradi delne spremembe sodbe, je bilo posledično treba spremeniti tudi odločitev sodišča prve stopnje v stroškovnem delu. Tožeča stranka je uspela z 81 % svojega zahtevka, tožena pa v višini 19 %. Po obračunanih stroških, kot jih je opravilo sodišče prve stopnje, je tožeča stranka upravičena do povračila stroškov v znesku 3.524,72 EUR (81%), tožena pa do povračila stroškov v znesku 673,76 (19%). Zato je po pobotanju stroškov tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške v višini 2.850,96 EUR.

20. Izrek o pritožbenih stroških temelji na 1. odst. 165. člena v zvezi s 1. odst. 154. člena in 155. členom ZPP. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama nosi svoje pritožbene stroške. Uspeh tožeče stranke s pritožbo je 43%. Zato je upravičena, od priglašenih stroškov takse za pritožbo v višini 147,78 EUR in za nagrado odvetniku 229,50 EUR (z 20% DDV), do povrnitve 181,96 EUR pritožbenih stroškov. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da stroški, ki so nastali z vložitvijo odgovora na pritožbo tako tožeče kot tožene stranke, niso bili potrebni za pritožbeni postopek, saj v odgovoru na pritožbo ni navedeno nič takega, kar bi pripomoglo k odločitvi o pritožbi, zato njunih stroškov ni mogoče šteti kot potrebnih v smislu 155. člena ZPP. Zato te stroške nosita sami.