Jedro

Ker sta podržavljeni parceli del kompleksa, namenjenega športni dejavnosti, njihova vrnitev v naravi ni možna, saj bi se z vrnitvijo bistveno okrnila prostorska kompleksnost oziroma namen izrabe navedenega športnega objekta.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi določbe 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) zavrnilo tožbo tožnikov zoper odločbo tožene stranke z dne 21.8.2003. S to odločbo je tožena stranka ob reševanju pritožb tožnikov in Slovenske odškodninske družbe (SOD) v 1. točki izreka spremenila 2. točko izreka odločbe Upravne enote Ljubljana, z dne 31.7.2002, tako da je znesek 13.396 DEM nadomestila z zneskom 13.342,416 DEM, v preostalem pa je v 2. točki izreka prvostopno odločbo potrdila, pritožbo tožnikov zoper to odločbo pa zavrnila. S prvostopno odločbo je bila priznana v korist pok. A.A. kot upravičenca odškodnina v obveznicah SOD v višini 13.396 DEM za podržavljeno stavbno parcelo, v času podržavljenja, parc. št. 25 k.o.... O denacionalizaciji je bilo odločeno v obliki odškodnine v obveznicah SOD, ker je bilo v postopku ugotovljeno, da obstoji ovira za vrnitev predmetnega zemljišča v naravi po določbi 4. točke 19. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen).

Po presoji tožene stranke je bilo v postopku na prvi stopnji pravilno ugotovljeno, da se podržavljena parcela št. 25 v času denacionalizacije nahaja v treh parcelah, in sicer del s površino 36 m2 v cesti s parc. št. 15, preostalih 462 m2 pa v parc. št. 16 - igrišče in v parc. št. 17 - park. Z ogledom na kraju samem je upravni organ prve stopnje ugotovil, da parceli št. 16 in št. 17 ležita znotraj športnega kompleksa ..., ki je ograjen z ograjo iz železnih profilov, znotraj ograje je živa meja višine cca. 1 m. Parc. št. 17 je v naravi zelenica ob pomožnem športnem igrišču, na njej se nahajajo reflektor in dva droga, parc. št. 16 pa je v naravi peščeno pomožno športno igrišče ob glavnem nogometnem igrišču. Iz dopisa Mestne občine Ljubljana z dne 10. 5. 2002 izhaja, da sta bila kopališče in športni park ... določena kot objekta občinskega pomena in da parc.št. 16 in 17 predstavljata del športnega objekta, ki ima za MOL poseben pomen. Navedena dejstva izkazujejo, da bi bila z vrnitvijo navedenih parcel v naravi okrnjena prostorska kompleksnost in namen izrabe prostora, saj športni park ne bi več omogočal uporabe športnih površin v večernih urah, prav tako pa ne bi bilo več mogoče uporabljati nogometnega igrišča v takšnem obsegu, kot se ga uporablja danes. To pa pomeni, da je izkazana ovira za vrnitev predmetnih parcel v naravi po 4. točki 19. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen).

Sodišče prve stopnje pritrjuje odločitvi tožene stranke. Pravilna je ugotovitev prvostopnega organa, da podržavljena parcela danes v naravi predstavlja del športnega objekta .... MOL je z dopisom z dne 10. 5.2002 prvostopnemu organu predlagala, da predmetnih dveh parcel, ker predstavljata del javnega športnega objekta, ne vrača v naravi. Prvostopni upravni organ je pravilno zaključil, da MOL uveljavlja oviro po 4. točki 19. člena ZDen. Ugotovitve prvostopnega organa so rezultat ogleda na kraju samem, ki so se ga po pooblaščenki udeležile tudi tožnice. Ob nesporni razglasitvi območja, v okviru katerega se parc. št. 16 in 17 nahajata, za športni objekt občinskega pomena ..., ter ob tem, ko so športni objekti po Zakonu o športu za športno dejavnost opremljene in urejene površine in prostori, s čimer sta opredeljena namembnost (za športno dejavnost) in kompleksnost območja (športni objekt ...) je pravilna ugotovitev prvostopnega organa o prostorskem kompleksu, namenjenemu športni dejavnosti. Prostorski kompleksi pa so v okviru 4. točke 19. člena ZDen pred vračanjem v naravi varovani. Zavrača tožbeni ugovor tožnikov, da naj bi ovira za vračilo v naravi v smislu prostorskega kompleksa nastala šele z razglasitvijo ... in Športnega parka ... za športni objekt občinskega pomena z izdajo sklepa MOL z dne 25.3.1999. Iz spisnih listin ne izhaja pa tudi nobena stranka tega ne zatrjuje, tudi ne tožnice, da naj bi se z navedenim sklepom spremenil obseg ali namembnost prejšnjega športnega objekta Športnega parka ..., kar pomeni, da je že pred sklepom MOL z dne 25.3.1999 šlo za športni objekt v smislu prostorskega kompleksa. Sklep MOL z dne 25.3.1999 je v tem smislu kvečjemu olajšal dokazovanje, da pri športnem parku gre za športni objekt v smislu zaokroženega prostorskega kompleksa, namenjenega športni dejavnosti.

Tožnice vlagajo zoper navedeno sodbo pritožbo zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu in zmotne uporabe materialnega prava. Navajajo, da je stališče sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi zmotno in v nasprotju z določbo 4. odstavka 19. člena ZDen in da za vračilo 462 m2 podržavljene parcele zakonske ovire niso podane. Na ogledu, ki ga je opravil organ prve stopnje, je bilo ugotovljeno, da se na podržavljenem zemljišču, ki je sedaj del parc.št. 16 in 17 vse k.o. ..., ne nahajajo športni oziroma drugi pomembni prenosni objekti, ki bi služili za izvrševanje dejavnosti Športnega društva ... Zgolj dejstvo, da je na zemljišču postavljena ograja in živa meja ter dejstvo, da je po sklepu MOL o določitvi Športnega parka ..., zemljišče, ki je predmet vračila v območju ... in Športnega parka ..., pa še ne pomeni, da bi bila z vračilom zemljišča bistveno okrnjena prostorska kompleksnost oziroma namen prostora. Zemljišče, katerega vračilo zahtevajo tožnice v naravi, ni del glavnega igrišča in ne del pomožnih igrišč in tako vračilo navedenega zemljišča v naravi ne bi z ničemer okrnilo izvajanja programov. MOL ovire po 4. točki 19. člena ZDen v denacionalizacijskem postopku na prvi stopnji ni uveljavljala, ampak je upravni organ prve stopnje sam zaključil, da MOL uveljavlja oviro po 4. točki 19. člena ZDen. Ugoditev njihovemu zahtevku za vrnitev zemljišča v naravi ne pomeni bistvene okrnitve izvajanja dejavnosti in prostorske kompleksnosti, saj na zemljišču, ki je predmet vračila ni objektov ali naprav, ki služijo dejavnosti ... in Športnega parka ... Zato je treba njihovemu zahtevku ugoditi in jim podržavljeno zemljišče do izmere 462 m2 vrniti v naravi. Sodišče prve stopnje je o zadevi odločilo tudi brez glavne obravnave, kar je vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe. Zato je podana bistvena kršitev določb postopka v upravnem sporu po 4. odstavku 72. člena ZUS.

Stranki z interesom v tem upravnem sporu Zveza športnih društev ... in Mestna občina Ljubljana v ločenih odgovorih na pritožbo predlagata, da naj vrhovno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne. Zveza športnih društev ... navaja, da se zemljišče, ki ga tožniki zahtevajo v naravi nahaja na športnih površinah, ki so nujno potrebne za delovanje ŠP .... in za izvajanje njihove dejavnosti, saj so to urejene športne površine s pripadajočo infrastrukturo. Mestna občina Ljubljana pa v odgovoru na pritožbo navaja, da navedeni parceli v naravi predstavljata nogometno igrišče oziroma del športnega objekta občinskega pomena Športnega parka .... Vrnitev predmetnih parcel v naravi bi dejansko pomenila bistveno okrnitev dejavnosti po 4. točki 19. člena ZDen.

Tožena stranka in državni pravobranilec, ki je kot zastopnik javnega interesa prijavil udeležbo v tem postopku, na pritožbo nista odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Tudi po presoji pritožbenega sodišča je bilo v postopku pravilno ugotovljeno, da v obravnavanem primeru podržavljenih parcel, sedaj parc. št. 16 in parc. št. 17 k.o. ... pok. upravičencu ni možno vrniti v naravi zaradi obstoja ovire po določbi 4. točke 19. člena ZDen. Po navedeni določbi nepremičnine ni mogoče vrniti, če bi se bistveno okrnila prostorska kompleksnost oziroma namen izrabe prostora in nepremičnin.

Iz zapisnika z ustne obravnave, združene z ogledom na kraju samem, z dne 17.4. 4 2002 ter grafičnega posnetka stanja v naravi izhaja, da parceli št. 16 in št. 17 ležita znotraj športnega objekta ... in Športni park ... Prvostopni upravni organ je na ogledu na kraju samem ugotovil, da je celoten kompleks navedenega športnega objekta ograjen, da je parcela št. 17 v naravi zelenica ob pomožnem športnem igrišču, da stoji na njej reflektor in dva drogova, parcela št. 16 pa je v naravi peščeno pomožno športno igrišče ob glavnem nogometnem igrišču. To pa tudi po presoji pritožbenega sodišča izkazuje, da sta navedeni parceli del navedenega kompleksa namenjenega športni dejavnosti. Zato je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da bi se z vrnitvijo navedenih parcel bistveno okrnila prostorska kompleksnost oziroma namen izrabe navedenega športnega objekta. Zato odločitev prvostopnega upravnega organa pravilno temelji na določbi 4. točke 19. člena ZDen.

Neutemeljen je pritožbeni ugovor, da Mestna občina Ljubljana v postopku ni uveljavljala ovire po 4. točki 19. člena ZDen. Iz upravnih spisov izhaja, da je Mestna občina Ljubljana ves čas postopka nasprotovala vrnitvi navedenih nepremičnin v naravi, ker le ti predstavljata del javnega športnega objekta posebnega pomena (dopis MOL z dne 10.5.2002).

Neutemeljen je tudi pritožbeni ugovor, da je sodišče prve stopnje o zadevi odločilo brez glavne obravnave, kar naj bi vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe. Iz tožbe je razvidno, da tožniki glavne obravnave niso zahtevali. V tožbi tudi niso predlagali izvedbe nobenega dokaza, ampak so ugovarjali napačni uporabi materialnega predpisa, določbe 4. točke 19. člena ZDen. Zato neizvedba glavne obravnave, ob pravilno ugotovljenem dejanskem stanju in pravilni uporabi materialnega prava ni v ničemer vplivala na zakonitost in pravilnost izpodbijane sodbe.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.