Jedro

Stečajni postopek dokončno uredi vsa pravna razmerja stečajnega dolžnika, ki je pravna oseba, saj ob zaključku postopka tak dolžnik preneha obstojati. V stečajnem postopku se zato ugotavljajo vse terjatve - ne samo tiste iz blagovnih razmerij.

Izločitveni upniki, ki v stečajnem postopku zatrjujejo, da določen del premoženja ne spada v stečajno maso, ker je last izločitvenega upnika lahko tak zahtevek uveljavljajo samo s prijavo iz 121. člena ZPPSL, ne pa z vložitvijo tožbe.

Ker v času, ko zoper toženo stranko teče stečajni postopek, ni dovoljena tožba z dajatvenim zahtevkom, tudi ni mogoče izdati začasne odredbe, ki bi zavarovala zahtevek iz take tožbe.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Tožeča stranka je s tožbo zahtevala vrnitev treh akceptnih nalogov, z istočasnim predlogom pa začasno odredbo, s katero se SDK prepove vnovčenje dveh, že predloženih akceptnih nalogov. Prvostopno sodišče je po ugovoru tožene stranke razveljavilo izdano začasno odredbo. Zoper sklep sodišča prve stopnje se je tožeča stranka pravočasno pritožila. V pritožbi navaja, da so dejanski zaključki prvostopnega sodišča napačni, s tem pa je napačen tudi izpodbijani sklep. Pritožba ni utemeljena. Res je ugotovitev prvostopnega sodišča, da so bili akceptni nalogi izdani v zvezi s pogodbo št. 888 brez podlage v podatkih iz pravdnega spisa, vendar je ugovor tožene stranke utemeljen iz naslednjih razlogov: Pravdni stranki sta sklenili štiri pogodbe in sicer štev. 808 z dne 27.11.1990 za uvoz 500 ton ovsa, štev. 821 z dne 14.12.1990 za 500 ton ovsa, štev. 877 z dne 9.1.1991 za 500 ton rži in štev 888 z dne 16.1.1991 za 4.300 ton ječmena. Glede slednje pogodbe štev. 888 je dodati, da sicer ni podpisana s strani tožnice, vendar je le-ta priložila tožbi računa 21050113 in 21050105 z dne 28.1.1991 in virmanske naloge o plačilu obeh računov - navedena računa pa se nanašata na dobave po pogodbi štev 888. Torej pogodba štev. 888 velja. V vseh štirih pogodbah ni ničesar zapisano o zavarovanju plačila s akceptnimi nalogi, katere pa je tožnica izročila toženi stranki po predloženem seznamu dne 14.1.1991. Verjten je torej zaključek, da služijo navedeni akceptni nalogi za zavarovanje plačil po vseh štirih pogodbah. Tožeča stranka je utemeljevala izdajo začasne odredbe z tem, da ima verjeten zahtevek za vrnitev akceptnih nalogov, ker ni iz treh pogodb, zaradi katerih je akceptne naloge izročila - ničesar dolžna. Po ugovoru se je izkazalo, da obstoji tudi četrta pogodba, po kateri je tožnica prejela blago, in v zvezi to pogodbo obstojata tudi dva bremepisa. Stvar dokazovanja v pravdi bo ugotovitev, ali je tožnica sprejela bremepis z dne 7.5.1991 in če sta bremepisa utemeljena. Vendar ta dokumentacija ne potrjuje verjetnosti, da tožnica ničesar ne dolguje, s tem pa verjetnosti obstoja zahtevka za vrnitev akceptnih nalogov, kar je prvi pogoj za začasno odredbo. Zato je prvostopno sodišče utemeljeno razveljavilo začasno odredbo.