Jedro

S tem, ko se organ pri svoji odločitvi ni oprl zgolj na pridobljene izjave tožnice in prič, tožnici tudi ni odvzel pravice do enakega obravnavanja. Organ je namreč opravil dokazno oceno vseh pridobljenih dokazov v postopku (torej podatkov iz uradnih evidenc, podatkov iz postopkov, izjav prič, izjave tožnice, itd.) (10. člen ZUP), če pa bi obravnaval zgolj določene dokaze (kot to zasleduje tožnica), bi kršil pravila postopka (prvi odstavek 237. člena v zvezi s 138. in 139. členom ZUP).

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

**Dosedanji potek postopka**

1. Prvostopenjski organ je z izpodbijano odločbo zavrnil vlogo tožnice za izdajo dovoljenja za objekt daljšega obstoja za enostanovanjsko stavbo z naslovom ..., ..., št. stavbe ..., na parc. št. 2667/1, k.o. ... (klasifikacija po CC-SI: 1110001 – stanovanje v samostoječi stavbi).

2. V obrazložitvi je navedel, da je vlogo tožnice zavrnil, ker niso izpolnjeni pogoji po 117. členu Gradbenega zakona (GZ). Iz podatkov je razvidno, da je stavba v zemljiškem katastru evidentirana kot stanovanje v enostanovanjski stavbi, pri čemer stavba nima naslova. Za to stavbo je bilo vodenih več postopkov, vendar je bila v času vodenja teh postopkov evidentirana drugačna raba stavbe. V postopku, št. 351-146/93, je bila dejanska raba stavbe 1271401-drugi kmetijski del stavbe, v evidenci registra nepremičnin pa vpisana z dejansko rabo 12-nestanovanjska - kmetijsko-gospodarski objekt, po navedbah prejšnjega lastnika je bila gradnja začeta v letu 1971, kasneje se je stavbo dograjevalo. V postopku, št. 351-183/2013, je bila z odločbo z dne 7. 10. 2013 zavrnjena zahteva za izdajo gradbenega dovoljenja za gradnjo nezahtevnega objekta za rekonstrukcijo ali vzdrževalna dela na obstoječem večnamenskem objektu: hramu, za legalizacijo in rekonstrukcijo ali vzdrževalna dela napušča oziroma nadstrešnice, za gradnjo novega gospodarskega objekta – skednja. V postopku, št. 351-317/2013, je bila z odločbo z dne 29. 1. 2014 zavrnjena zahteva za izdajo potrdila, da ima objekt uporabno dovoljenje po zakonu, kar je bilo tudi predmet presoje v upravnem sporu (I U 922/2014 z dne 13. 11. 2014). Iz tega razloga organ ni mogel upoštevati izjave tožnice in prič o tem, da je bila stavba namenjena prebivanju in prenočevanju, posledično, da gre od nekdaj za stavbo s stanovanjsko rabo. Tako tudi sodišče v sodbi, I U 922/2014. Prvostopenjski organ je poudaril, da je stavba brez naslova, da ni bila enake namembnosti kot je danes, niti pred 1. 1. 1998, niti po 1. 1. 1998 (vloge vlagateljice, vložene v, št. 351-183/2013, 351-317/2013) do dneva vložitve vloge. To potrjujejo tudi povzeti podatki iz uradnih evidenc. Ocenil je še, da bi bilo pozivanje tožnice na odpravo formalne pomanjkljivosti vloge (vlogo je vložila le ena od solastnic stavbe) nepotrebno, ker odprava te pomanjkljivosti odločitve ne bi spremenila. Obrazložil je še zavrnitev dokaznega predloga zaslišanja tožnice in prič.

3. Drugostopenjski organ je vsebinsko obravnaval pritožbene razloge tožnice in njeno pritožbo zavrnil. **Bistvene navedbe strank v upravnem sporu**

4. Tožnica v tožbi uveljavlja napačno uporabo materialnega prava, zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, kršena so bila pravila postopka. Z odločitvijo so bile tožnici kršene ustavne pravice. Organ se je pri zavrnitvi zahteve skliceval na 21. točko sodbe, I U 922/2014 z dne 13. 11. 2014, kjer sta se obravnavala obseg in namembnost objekta pred letom 1968. V tem postopku tožnica ni zatrjevala, da je bila stavba uporabljena za občasno prenočevanje, temveč, da se je že pred 1. 1. 1998 uporabljala za prebivanje. Dejansko stanje se je med letoma 1968 in 1998 zelo spremenilo, zato ugotovitve iz predhodnih postopkov, v katerih se je ugotavljalo stanje pred 1967, ni pravno relevantno. Splošno znano dejstvo je, da v času pred letom 1998 stanje katastra in zemljiške knjige ni bilo dobro urejeno in podatki niso odražali dejanskega stanja. Tožnica je podrobno pojasnila, da se je objekt uporabljal za stalno prebivanje pred letom 1998, se sklicevala na izjave prič, predlagala svoje zaslišanje in zaslišanje prič, ker so to edina dokazna sredstva, s katerimi lahko tožnica dokaže izpolnjevanje pogoja. Če izjave ne zadostujejo, je tožnici odvzeta pravica do enakega obravnavanja. Postopek po 117. členu GZ se razlikuje od postopka za izdajo uporabnega dovoljenja (obravnavanega v I U 922/2014). Organ se torej ne sme sklicevati na ugotovitve iz drugih postopkov. Tudi v času postopka, št. 351-183/2013, podatki v uradnih javnih evidencah niso bili posodobljeni in niso izkazovali dejanskega stanja, zato jih organ ne bi smel uporabiti. Navedba tožnice, da gre za gospodarski objekt, pa je očitno zmotna, saj se je kasneje ugotovilo, da je objekt stanovanjski. To je razvidno iz postopka, št. 351-317/2013, v katerem je dokazovala stanovanjsko rabo, izjavo o dejanski rabi kot stanovanjski pa so podale tudi priče. Zagrešene so bile tudi bistvene kršitve pravil postopka. Organ je odločil, da je vloga tožnice formalno pomanjkljiva, ker je le ena izmed solastnic obravnavane nepremičnine. Glede na 117. člen GZ je bila tožnica upravičena vložiti zahtevo. Prvostopenjski organ bi moral tožnico, sledeč 67. členu Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), pozvati na odpravo pomanjkljivosti in nato vsebinsko odločati o zahtevi. Solastnica bi namreč lahko v postopku izpovedala glede namembnosti objekta. Organ je spregledal tudi 44. člen ZUP. S takim ravnanjem je kršil tožničino pravico iz 22. člena Ustave. Kot že povedano, je organ na podlagi podatkov iz drugih postopkov vnaprej odločil, da je zahteva neutemeljena. Moral bi se osredotočiti na tožničine navedbe in predlagane dokaze. S tem je kršil 8. člen ZUP. Prvostopenjski organ se tudi ni podrobno opredelil do navedb in predlaganih dokazov, ni obrazložil, zakaj ne bo izvedel zaslišanja tožnice in predlaganih prič. To bi moral storiti za vsak dokaz posebej, hkrati je neprepričljivo obrazložil, zakaj navedbam tožnice ne sledi, vsebine njene izjave ni ocenil na podlagi vseh drugih dokazov. Tožnici tudi ni predložil dokaze, na katere se je skliceval, na vpogled, da bi se lahko o njih izjavila (npr. ugotovitve iz postopka, št. 351-146/1993). Tožnica je predlagala, da sodišče zasliši njo, solastnico A. A., priče B. B., C. C. in D. D., da izpovejo glede namembnosti stavbe pred 1. 1. 1998, vpogleda se naj v upravni spis. Tožnica je predlagala, da sodišče tožbi ugodi, odločbo odpravi in zadevo vrne prvostopenjskemu organu v ponovno odločanje ter toženki naloži povrnitev njenih stroškov postopka.

5. Toženka odgovora na tožbo ni podala, poslala je upravne spise.

6. Sodišče je v zvezi s sestavo sodišča pri odločanju sprejelo sklep, I U 613/2021 z dne 4. 10. 2022, da v zadevi sodi sodnica posameznica, saj je ocenilo, da so pogoji po tretji alineji drugega odstavka 13. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) podani. Na izrecno vprašanje sodnice na glavni obravnavi tožnica na sestavo sodišča ni imela pripomb, toženka pa po prejemu sklepa (in do izdaje te sodbe) s tem v zvezi tudi ni podala ugovora.

7. Sodišče je v zadevi opravilo glavno obravnavo, na katero je pristopila tožnica, toženka se glavne obravnave ni udeležila, kljub izkazanemu vabilu. Na glavni obravnavi je tožnica vztrajala pri svojih navedbah v tožbi, dokaznih predlogih ter tožbenemu predlogu. Sodišče je v dokaznem postopku vpogledalo v naslednje listine: prvostopenjsko odločbo, pritožbo tožnice, drugostopenjsko odločbo, izpisek GURS za stavbo št. 370, k.o. ..., sklep o vpisu stavbe v kataster stavb in odločbo o vpisu podatkov za stavbo z dne 11. 2. 2020, sodbo, I U 922/2014, izjavo B. B. z dne 14. 11. 2013, izjavo D. D. z dne 14. 11. 2013, izjavo C. C. z dne 18. 11. 2013, izjavo tožnice o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe, z dne 13. 10. 2020, ter vse ostale listine v upravnem spisu.

8. Sodišče je (213. člen Zakona o pravdnem postopku - ZPP - v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1) zavrnilo dokazni predlog tožnice za zaslišanje: tožnice, solastnice A. A., prič B. B., C. C. ter D. D. Dokazni predlog za zaslišanje tožnice in solastnice A. A. je sodišče zavrnilo, ker je po oceni sodišča mogoče preveriti zatrjevana dejstva z drugimi listinami v upravnem in sodnem spisu (kot bo obrazloženo v razlogih sodbe). Dokazni predlog za zaslišanje prič B. B., C. C. ter D. D. je sodišče zavrnilo, ker se v spisu nahajajo njihove izjave v zvezi z dejstvi, ki jih tožnica želi dokazati (tudi) z zaslišanjem (kot bo tudi obrazloženo v razlogih sodbe).

9. Tožnica zavrnitvi dokaznih predlogov na izrecno vprašanje ni ugovarjala.

**Odločitev in razlogi sodišča**

10. Tožba ni utemeljena.

11. V tem primeru gre za presojo pravilnosti zavrnitve zahteve tožnice za izdajo dovoljenja za objekt daljšega obstoja, ki jo je prvostopenjski organ oprl na 117. člen GZ.

12. Po tej določbi se lahko za objekt, ki je bil zgrajen brez gradbenega dovoljenja pred 1. 1. 1998 in od tega datuma obstaja v enakem obsegu in bistveno enake namembnosti na istem mestu in je, če gre za stavbo, evidentiran v katastru stavb, ali če gre za objekt gospodarske javne infrastrukture, v katastru gospodarske javne infrastrukture, na zahtevo investitorja, lastnika ali imetnika stavbne pravice izda dovoljenje za objekt daljšega obstoja (prvi odstavek).

13. Pogoji iz prvega odstavka 117. člena GZ morajo biti izpolnjeni kumulativno. To pomeni, da v primeru, če eden izmed pogojev ni izpolnjen, organ dovoljenja za objekt daljšega obstoja ne more izdati.

14. Organ je zahtevo tožnice zavrnil, ker je presodil, da ni izpolnjen pogoj bistveno enake namembnosti stavbe, ki bi stala na istem mestu, od 1. 1. 1998 dalje.

15. Sodišče sodi, da je bil zaključek prvostopenjskega organa pravilen in se v izogib ponavljanju sklicuje na razloge izpodbijane odločbe (drugi odstavek 71. člena ZUS-1), v zvezi s tožbenimi navedbami pa še dodaja:

16. Tožnica odločitvi ugovarja, saj meni, da je izkazala bistveno enako namembnost od 1. 1. 1998 dalje (oziroma že pred 1. 1. 1998), pri čemer se sklicuje na izjave prič, podanih v postopku, št. 351-317/2013, zaključenem z odločbo, ki je bila predmet presoje v, I U 922/2014, in na 4. točko obrazložitve te sodbe. Meni tudi, da bi moral organ zaslišati njo in te priče, ki bi izpovedale o stanovanjski rabi te stavbe.

17. V zvezi s sodbo, I U 922/2014, sodišče najprej ugotavlja, da v 4. točki obrazložitve te sodbe ni zapisana ugotovitev sodišča, da je bil objekt že po 31. 12. 1967 (in pred 1. 1. 1998 ter naprej, kot to trdi tožnica) po svoji namembnosti stanovanjski objekt, temveč gre za povzetek razlogov drugostopenjskega organa, ki (kot to tudi izhaja iz 4. točke obrazložitve te sodbe) nenazadnje tudi navaja, da ''zgolj prenočevanje v objektu ne vzbuja dvom v ugotovitev, da objekt ni bil namenjen bivanju''. Kot pa med razlogi izpodbijane odločbe ugotavlja prvostopenjski organ, je sodišče v sodbi, I U 922/2014, v 21. točki obrazložitve izrecno zapisalo, da navedbe prič o občasnem prebivanju v tej stavbi še ne izkazujejo stanovanjske namembnosti objekta.

18. Tudi to sodišče se z zadnjo oceno strinja. Iz izjav prič D. D., C. C. in B. B., priloženih (tudi) v tem upravnem postopku, ki je predmet presoje tega upravnega spora, in podanih v novembru 2013, namreč ne izhaja, da je bil objekt namenjen prebivanju oziroma bivanju, temveč se ga je uporabljalo (v delu, kjer se nahaja hram) za (občasno - v času obrezovanja oljk, spravila pridelkov, itd. - op. sod.) prenočevanje. Ob tem sodišče še pripominja, da iz teh izjav tudi ni razvidno, točno na katero časovno obdobje se nanašajo, bi se pa dalo sklepati, da gre za obdobje, ko je imel objekt v lasti in ga je uporabljal pravni prednik tožnice E. E. od leta 1971 dalje in pred oziroma do ali za leto 2013, ko je zahtevo za izdajo uporabnega dovoljenja (postopek, št. 351-317/2013) vložila (med drugim tudi) tožnica. Slednje pa niti ni relevantno glede na zgornjo oceno, da izjave prič stanovanjske rabe objekta ne dokazujejo. Te ocene ne moreta omajati niti adaptaciji objekta (kar je razvidno tudi v katastru 1972 in 1979), ki se je prej uporabljal zgolj za spravilo orodja in pridelkov, z adaptacijo pa se naj bi oziroma se je uredila kuhinja, primerna za bivanje.

19. Hkrati se je prvostopenjski organ tudi po presoji sodišča smel opreti na podatke iz drugih postopkov, med drugim na podatke, ki jih je podal pravni prednik tožnice ali tožnica sama. Npr. iz vloge pravnega prednika tožnice v postopku, št. 351-146/1993, izhaja, da je bil objekt (nedvomno vsaj) v tem obdobju obravnavan kot nestanovanjski objekt - kmetijsko-pomožni objekt, iz vloge tožnice in sovlagateljice A. A., dane v postopku, št. 351-183/2013, pa izhaja, da je obravnavana stavba gospodarski objekt in za tako namembnost je bila tudi vložena zahteva za izdajo ustreznega upravnega dovoljenja. Enako velja za v teh postopkih pridobljene podatke iz uradnih evidenc (zemljiškega katastra). Tožnica sicer ugovarja, da stanje v katastru in zemljiški knjigi pred letom 1998 ni bilo dobro urejeno in da ti podatki niso odražali dejanskega stanja, čemur sodišče ne more slediti. Ne samo, da bi lahko pravni prednik tožnice ali tožnica sama te podatke po ustreznem postopku spremenila, če bi menila, da ti ne odražajo pravilnega dejanskega stanja, podatki iz uradnih evidenc, na katere se je oprl organ, so iz leta 2013 oziroma (po datumu zadnje spremembe) iz leta 2012, in torej ne iz leta 1998 oziroma prej, kar bi po mnenju tožnice utegnilo vzbujati dvom v njihovo pravilnost. Da je navedba tožnice v postopku, št. 351-183/2013, o obravnavani stavbi kot gospodarskemu objektu, bila zmotna, ob vsem povedanem tako ne vzdrži sodne presoje, ne glede na kasneje voden postopek, št. 351-317/2013, v katerem je tožnica zatrjevala stanovanjsko rabo objekta (res da za drugo časovno obdobje (I U 922/2014)).

20. Če pa bi organ pri presoji tožničine zahteve kot dokaz upošteval le zadnji vpis v kataster (sklep o vpisu stavbe v kataster stavb in odločba o vpisu podatkov z dne 10. 2. 2020), s tem dejansko stanje, ki ga mora organ ugotoviti po 117. členu GZ, ne bi bilo popolno ugotovljeno oziroma bi bilo zmotno ugotovljeno (ob ostalih dokazih, pridobljenih v postopku).

21. Sodišče pritrjuje tožnici, da se je v postopku, št. 351-317/2013, ugotavljalo drugačno dejansko stanje - obseg in namembnost objekta pred letom 1968, vendar pa se organ v obravnavanem postopku ni oprl le na ugotovitve, ki bi se nanašale na obdobje, ki je bilo relevantno za postopek, št. 351-317/2013, torej na obdobje pred 1. 1. 1998, temveč (tudi) na ugotovitve, ki so relevantne za ta postopek, ko se ugotavlja dejansko stanje od 1. 1. 1998 dalje. Zato ne vzdrži ugovor, da se organ na ugotovitve iz postopka, št. 351-317/2013, sploh ne bi smel opreti, še zlasti, ker se na te podatke, torej na podatke, ki so bili pridobljeni za postopek, št. 351-317/2013, opira tudi tožnica s predložitvijo izjav prič, podanih v novembru 2013 (o katerih se je sodišče že izreklo zgoraj), ki naj bi izkazovale zatrjevano dejstvo stanovanjske rabe objekta.

22. S tem, ko se organ pri svoji odločitvi ni oprl zgolj na pridobljene izjave tožnice in prič, tožnici tudi ni odvzel pravice do enakega obravnavanja. Organ je namreč opravil dokazno oceno vseh pridobljenih dokazov v postopku (torej podatkov iz uradnih evidenc, podatkov iz postopkov, št. 351-146/1993, št. 351-183/2013, št. 351-317/2013, izjav prič, izjave tožnice, itd.) (10. člen ZUP), če pa bi obravnaval zgolj določene dokaze (kot to zasleduje tožnica), bi kršil pravila postopka (prvi odstavek 237. člena v zvezi s 138. in 139. členom ZUP).

23. Sodišče še sodi, da ostale zatrjevane kršitev pravil postopka niso podane oziroma niso vplivale na pravilnost ali zakonitost odločitve.

24. Nesporno je, da je tožnica ena od solastnic objekta, vendar pa nadaljnje tožbeno razlogovanje, da je organ kršil pravila postopka in ravnal arbitrarno s tem, ko ni tožnice pozival na odpravo pomanjkljivosti po 67. členu ZUP na način, da se v postopek vključi tudi solastnica A. A., po oceni sodišča ne vzdrži sodne presoje. Gre namreč za postopek, ki se uvede na podlagi zahteve stranke. V tem primeru je zahtevo vložila tožnica, ki je kot solastnica objekta (bila) (kot tudi sama navaja) aktivno legitimirana za njeno vložitev, in njeno vlogo je bil organ dolžan sprejeti in obravnavati, kar je organ tudi storil. Solastnica A. A. se za vložitev tovrstne zahteve skupaj s tožnico (ali sama) očitno ni odločila.

25. Zato organu ni mogoče očitati kršitve 44. člena ZUP. Kot izhaja iz Komentarja k ZUP (Uradni list RS, Pravna fakulteta v Ljubljani, Ljubljana 2020), gre namreč za določbo, ki jo je razumeti kot splošno načelo v zakonu, ki pa ne vzpostavlja konkretnih postopkovnih razmerij, temveč povzema izhodišča ureditve in je dejansko izvedbo te ureditve mogoče zagotoviti z upoštevanjem drugih, konkretnejših določb. Te konkretne določbe so (med drugim) npr. 9. člen ZUP, ki vzpostavlja dolžnost organa, da strankam zagotovi pravico do izjave, kar posledično pomeni udeležbo v postopku. To je konkretizirano tudi v prvem odstavku 138. člena zakona, kot tudi 142. in 143. člena ter nadaljnjih določb ZUP ki predpisujejo možnosti uveljavljanja pravnih sredstev strank in drugih udeležencev postopka.

26. Povedano drugače: tožnica kot aktivna vlagateljica zahteve in torej stranka postopka ne more uveljavljati kršitev, ki ne izhajajo iz njene sfere kot vlagateljice zahteve - stranke v upravnem postopku ter sedaj tožnice v upravnem sporu. Le če bi solastnica A. A. uveljavljala vstop v postopek pri organu in bi organ njeno zahtevo zavrnil ter s tem kršil njeno pravico do izjave ali bi po izdaji odločbe A. A. uveljavljala pravna sredstva zaradi kršitve do izjave, bi s tem prišlo do kršitve postopka, ki pa bi se nanašala na ravnanje organa v zvezi z A. A. in ne v zvezi s tožnico. Sodišče sicer sodi, da bi organ moral solastnico A. A. z obstojem postopka seznaniti, kar pa na pravilnost in zakonitost odločitve ob povedanem ne vpliva. Tožničina pravica iz 22. člena Ustave RS zato ni bila kršena.

27. Sodišče je že zgoraj presodilo, da se je organ mogel opreti na podatke iz drugih postopkov, saj so se ti vodili v zvezi z istim objektom, pri čemer še dodaja, da so bili ti postopki vedno začeti na podlagi zahteve strank: pravnega prednika tožnice, tožnice in solastnice, saj, upoštevajoč naravo stvari, brez zahteve strank/e niti ne bi mogli biti uvedeni (128. člen ZUP v zvezi s 125. členom ZUP). In kot je sodišče tudi že presodilo, je organ opravil dokazno oceno vseh pridobljenih in predloženih dokazov, zato 8. člen ZUP ni bil kršen. Tudi ne vzdrži, da se prvostopenjski organ ni opredelil do predlaganih dokazov tožnice, saj je to storil zadosti prepričljivo v obrazložitvi izpodbijane odločbe (7. stran, tretji odstavek). Tožnici pa je bila tudi dana možnost izjave o ugotovitvah organa, te ugotovitve pa so vsebovale tudi podatke iz drugih postopkov, med drugim tudi iz postopkov, ki so se začeli na podlagi njene zahteve (dopis organa, št. 351-91/2020-4 z dne 30. 9. 2020). Do teh ugotovitev se je tožnica tudi izjavila s svojim odgovorom z dne 13. 10. 2020. Kršitve 3. točke drugega odstavka 237. člena ZUP zato organu ni mogoče očitati. Ob tem sodišče še pripominja, da iz odgovora z dne 13. 10. 2020 ne izhaja, da bi tožnica organu očitala ali/oziroma predlagala (tudi) posredovanje konkretnih listin oziroma drugih dokazov, katerih rezultat so bile ugotovitve, dane tožnici v izjavo.

28. Glede na navedeno je sodišče tožbo zavrnilo in izpodbijano odločbo potrdilo, delno na podlagi prvega odstavka in delno na podlagi tretje alineje drugega odstavka 63. člena ZUS-1. 29. Sodišče je odločilo na podlagi opravljene glavne obravnave (51. člen ZUS-1).

30. Odločitev o zavrnitvi stroškovnega zahtevka tožnice temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.