Jedro

Ugovor zastaranja predstavlja materialnopravni ugovor prenehanja izterljivosti terjatve. Dejanske predpostavke za utemeljitev tovrstnega ugovora mora v okviru trditvene in dokazne podlage ponuditi tisti, ki se na ta ugovor sklicuje. Da bi tožena stranka s takšnim ugovorom uspela, bi ona morala ponuditi trditve in dokaze, da je od zapadlosti terjatve tožeče stranke do vložitve tožbe že iztekel 3-letni zastaralni rok.

Izrek

1. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

2. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v 15 dneh povrniti 243,52 EUR stroškov pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo obdržalo v veljavo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. VL 27479/2008 z dne 21. 05. 2008 v 1. in 3. odstavku izreka in s tem toženi stranki naložilo plačilo zneska 2.030,29 EUR s pripadajočimi zamudnimi obrestmi in izvršilnimi stroški. Toženi stranki je naložilo tudi povrnitev pravdnih stroškov tožeče stranke v višini 652,56 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper sodbo je v pritožbenem roku vložila pritožbo tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlagala, da obsodilno sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožeče stranke v celoti zavrne, podrejeno temu pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožeča stranka je v odgovor na pritožbo pritožbenemu sodišču predlagala, da pritožbo zavrne in izpodbijano sodbo potrdi.

Pritožba ni utemeljena.

Sodbo izdano v sporu majhne vrednosti, je dopustno izpodbijati samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (1. odstavek 458. člena ZPP).

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje v celoti ugodilo tožbenemu zahtevku, s katerim je tožeča stranka uveljavljala plačilo računa za izdelavo, dobavo in montažo elementov prezračevanja za potrebe avtoservisne delavnice pri toženi stranki. V celoti je neutemeljen pritožbeni očitek, da naj bi izpodbijana sodba predstavljala za toženo stranko presenečenje, ker naj bi šele iz nje izvedela za materialnopravno izhodišče, na katerem naj bi sodišče prve stopnje utemeljilo svojo odločitev. Tožeča stranka je tožbeni zahtevek vseskozi utemeljevala na trditveni podlagi o obstoju pogodbenega razmerja med pravdnima strankama na podlagi naročila tožene stranke in opravljenih del s strani tožeče stranke, ki so bila predmet vtoževanega računa. Ker je s tem v zvezi tožeča stranka navajala pravnorelevantna dejstva, je neupravičen očitek tožene stranke, da bi sodišče moralo še posebej opozarjati na pravno podlago oziroma pravno kvalifikacijo spornega pravnega razmerja in pozivati k dopolnitvi pravnorelevantnega procesnega gradiva. Zgolj okoliščina, da je tožena stranka v postopku pred prvostopenjskim sodiščem zanikala obstoj pogodbene podlage med pravdnima strankama še ne pomeni, da tožena stranka ni mogla vedeti, na čem tožeča stranka utemeljuje svoj tožbeni zahtevek.

Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku ugodilo na podlagi dejanske ugotovitve, da je tožena stranka z dopisom z dne 07. 02. 2008 sama predlagala kompenzacijo terjatve tožeče stranke po vtoževanem računu s svojo terjatvijo v enaki višini, ki naj bi jo imela do tožeče stranke iz naslova dveh računov. V tem delu gre za dejansko ugotovitev prvostopenjskega sodišča (predpravdno priznanje terjatve tožeče stranke), na katero je pritožbeno sodišče v postopkih majhne vrednosti vezano. Iz tako ugotovljenega dejstva je pritožbeno sodišče sklepalo na neutemeljenost ugovorov tožene stranke, s katerim je zanikala obstoj pogodbene podlage vtoževane terjatve oziroma, da je tožeča stranka izvedla dela za tožečo stranko, ki so predmet vtoževanega računa. S tem v zvezi je neutemeljen pritožbeni očitek, da iz procesnega gradiva tožene stranke ne izhaja, da je sama predlagala kompenzacijo vtoževane terjate. V kolikor je takšne pritožbene navedbe razumeti kot zatrjevanje protispisnosti ugotovitev prvostopenjskega sodišča, so takšni očitki neutemeljeni. Sodišče prve stopnje se je pri tem sklicevalo na dopis tožene stranke (priloga A4) in priloženi predlog za kompenzacijo (A5), ki jo je v spis sicer predložila tožeča stranka ob predložitvi vloge z dne 24. 06. 2009, iz katerih pa je razvidno, da je obe listini sestavila tožena stranka.

Neupoštevno je tudi pritožbeno sklicevanje, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do predloga tožene stranke glede združitve pravde s postopkom opr. št. VL 34173/2008. Takšna opustitev prvostopenjskega sodišča, da odloči o predlogu tožene stranke, bi namreč lahko predstavljala le relativno kršitev postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP, ki pa ni upošteven pritožbeni razlog v postopku v sporu majhne vrednosti.

Neutemeljeno je tudi pritožbeno zatrjevanje glede pomanjkljivosti sodbe v delu, v katerem je sodišče zavrnilo ugovor zastaranja s strani tožene stranke. Ugovor zastaranja predstavlja materialnopravni ugovor prenehanja izterljivosti terjatve. Dejanske predpostavke za utemeljitev tovrstnega ugovora mora v okviru trditvene in dokazne podlage ponuditi tisti, ki se na ta ugovor sklicuje. Da bi tožena stranka s takšnim ugovorom uspela, bi ona morala ponuditi trditve in dokaze, da je od zapadlosti terjatve tožeče stranke do vložitve tožbe že iztekel 3-letni zastaralni rok. Tožeča stranka je v okviru trditvene podlage zatrjevala, da so bila dela, ki so predmet vtoževanega računa, sicer izvedena v poletnih mesecih leta 2007. Ker tožena stranka ni ponudila nobenih trditev, s katerimi bi utemeljila svoj ugovor zastaranja, ga je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo. Zato so neutemeljeni pritožbeni očitki glede pomanjkljivih dejanskih ugotovitev prvostopenjskega sodišča, saj gre za trditveno podlago, ki bi jo morala ponuditi sama tožena stranka. Ob tem, ko se tožena stranka v pritožbi tudi v tem delu sklicuje na pomanjkljivo materialnoprocesno vodstvo s strani prvostopenjskega sodišča, pa je takšen očitek neutemeljen, saj je bil glede na s strani tožene stranke neprerekane trditve tožeče stranke o času izvedbe del, ki so predmet vtoževanega računa, ugovor zastaranja evidentno neutemeljen.

Ker pritožbeno sodišče tudi v okviru uradnega preizkusa izpodbijane sodbe ni ugotovilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP) je odločilo kot je razvidno iz izreka te sodbe (353. člen ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi 1. odstavka 154. člena v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP. Ker tožena stranka ni uspela s pritožbo, je dolžna povrniti tožeči stranki stroške odgovora na pritožbo v skladu z Odvetniško tarifo (375. točk), 2 % materialnih stroškov (7,5 točke), skupaj 382,5 točk, kar upoštevaje 20 % DDV in vrednost točke (0,459 EUR) znaša 210,68 EUR. Tožeča stranka je upravičena tudi do povrnitve odmerjene takse za odgovor na pritožbo (32,84 EUR).