Jedro

Zakonca sta ob sklepanju sporazuma o ureditvi medsebojnih premoženjskih razmerij vedela, o čem se dogovarjata, sicer takšnega sporazuma ne bi sklenila. Iz ugotovljenih dejstev (in navedb tožeče stranke same) izhaja, da neplačane kreditne obveznosti izhajajo iz najetega posojila za nakup avtomobila in za nakup stanovanja. O obeh predmetih skupnega premoženja sta se zakonca v sporazumu dogovorila, torej ni mogoče šteti, da se glede na VI. točko sporazuma ne bi dogovorila tudi o poplačilu kreditnih obveznosti.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke do višine 309.003,55 SIT iz različnih naslovov in sicer: - 300.000,00 SIT iz naslova odškodnine za negmotno škodo, - 8.000,00 SIT iz naslova odškodnine za gmotno škodo, - 500,00 SIT iz naslova neplačane obveznosti iz sporazuma, - 90,30 SIT iz naslova obračunanih obresti, - 45,10 SIT, 32,41 SIT in 29,80 SIT iz naslova neplačanih obrokov kreditnih obveznosti. Vse citirane zneske z obrestmi je naložilo v plačilo toženi stranki. Ugotovilo je, da sta pravdni stranki sklenili sporazum o ureditvi medsebojnih premoženjskih razmerij med zakoncema, toženec je z enim izplačilom po sporazumu prišel v plačilno zamudo, drugega obroka pa še vedno ni poravnal. Povrnitev poplačil kreditnih obveznosti je sodišče naložilo tožencu, ker se stvari, kupljene na kredit, nahajajo v njegovi posesti in užitku (stanovanje, avto).

Nadalje je prvostopenjsko sodišče ugotovilo, da je toženec krivdno odgovoren tožnici za povzročeno poškodbo prsta na nogi in uničen škorenj in ga je zato obsodilo na plačilo 300.000,00 SIT nepremoženjske škode in 8.000,00 SIT premoženjske škode za uničen škorenj.

Po pritožbi tožene stranke je sodišče druge stopnje spremenilo odločitev prvostopenjskega sodišča in je tožencu naložilo v plačilo le še: - 150.000,00 SIT iz naslova nepremoženjske škode, - 8.000,00 SIT iz naslova premoženjske škode, - 500,00 SIT iz naslova neplačane obveznosti iz sporazuma, - 90,30 SIT iz naslova obračunanih obresti.

Višji tožbeni zahtevek je sodišče druge stopnje kot neutemeljen zavrnilo. Opozorilo je, da je namen sporazuma o delitvi skupnega premoženja v tem, da se premoženjska razmerja med zakoncema ob razvezi dokončno in v celoti uredijo. V sporazumu se zakonca dogovorita o obsegu skupnega premoženja, deležih na njem, terjatvah in obveznostih, ki iz skupnega premoženja izhajajo, in, o njihovi poravnavi. Glede na zapis v sporazumu pravdnih strank o skupnem premoženju je napačno stališče sodišča prve stopnje, da je toženec dolžan poravnati kreditne obveznosti, ki se sicer glasijo na tožnico, ker ima stvari, pridobljene s krediti, v posesti in jih uživa. Zato je tožbeni zahtevek v tem delu zavrnilo. Prav tako je ocenilo, da je dosojena odškodnina za telesne bolečine zaradi prizadejane poškodbe prsta na nogi previsoka za 150.00,00 SIT in jo je ustrezno znižalo.

Zoper navedeno odločitev sodišča druge stopnje je vložila tožeča stranka pravočasno revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka in sicer zoper zavrnilni del sodbe sodišča druge stopnje ter predlagala spremembo drugostopenjske sodbe tako, da bo zavrnjena pritožba tožene stranke in vzpostavljena prvostopenjska sodba, podrejeno pa je predlagala razveljavitev drugostopenjske sodbe in vrnitev v novo odločanje.

V postopku, ki je bil opravljen po 390. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP), tožena stranka na vročeno revizijo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Tožeča stranka vidi bistveno kršitev določb pravdnega postopka v tem, da naj bi sodišče druge stopnje odločalo o pravnomočno zavrnjenem delu tožbenega zahtevka. Pritožba je bila vložena v obsegu na prvi stopnji dosojenega zneska, torej v višini 309.003,55 SIT. Stališče revidenta je napačno. Sodišče druge stopnje ni ponovno sodilo o pravnomočnem delu zahtevka, ampak je le povzelo izrek prvostopenjskega sodišča in ga v zavrnilnem delu seštelo s tistim delom zahtevka, ki ga je samo zavrnilo: prvostopenjsko sodišče je zavrnilo zahtevek v višini 100.306,00 SIT, čemur je drugostopenjsko sodišče prištelo 45,10 SIT, 32,41 SIT, 29,80 SIT in še 150.000,00 SIT, v kakršni višini je zavrnilo zahtevek tožeče stranke samo, ki pa mu je bilo sicer na prvi stopnji ugodeno. Čista matematična operacija pokaže, da je sodišče druge stopnje v svojem izreku v 2. odstavku 1. točke le seštelo na prvi in na drugi stopnji zavrnjeni del tožbenega zahtevka, kar pa ni poseg v pravnomočni del sodbe prvostopenjskega sodišča in ne predstavlja nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Revizijsko sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo tudi glede bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odst. 354.člena ZPP, na katero pazi po uradni dolžnosti (386. člen ZPP), in ugotovilo, da takšna kršitev v postopku ni bilo storjena.

Revizija neutemeljeno očita sodišču druge stopnje, da ni obrazložilo svoje odločitve glede znižanja odškodnine za pretrpljene telesne bolečine tožeče stranke. Ponovno povzema vse ugotovitve izvedenca o intenzivnosti in trajanju bolečin, pri tem pa očitno prezre, da je tudi sodišče druge stopnje sprejelo izvedensko mnenje in ravno na podlagi njega in pravilne uporabe materialnopravnih določb znižalo dosojeno odškodnino. Pravilno je namreč opozorilo sodišče druge stopnje, da telesne bolečine, ki jih je pretrpela tožnica, niso tako težke, da bi terjale denarno satisfakcijo v višini, kot jo je dosodilo prvostopenjsko sodišče. Pri tehtanju višine odškodnine, ki naj pomeni primerno zadoščenje za pretrpljene bolečine, mora sodišče paziti na pomen prizadete dobrine in še na to, da dosojena odškodnina ne bi šla na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in namenom (200. člen Zakona o obligacijskih razmerjih, Ur.l. SFRJ, št. 29/78, 39/85 in 57/89, ZOR). Po oceni revizijskega sodišča je drugostopenjsko sodišče pravilno upoštevalo navedene kriterije, ko je znižalo dosojeno odškodnino. Ne drži tudi trditev pooblaščenca tožeče stranke v reviziji, da se za poškodbo, kot jo je utrpela tožnica, vedno dosoja preko 300.000,00 SIT odškodnine. To pokaže primerjava s podobnimi primeri v sodni praksi: poškodba tožnice je označena kot "oslabljen del njenega telesa", torej zelo lahka poškodba. Če bi bila za tovrstno poškodbo dosojena višja odškodnina od obravnavane, bi bila nezdružljiva z namenom odškodnine in bi postavljala v neenakopraven položaj druge oškodovance, ki so pretrpeli težje telesne bolečine.

Trditev tožeče stranke, da je toženec brez njene vednosti in brez njenega podpisa na njeno ime vzel kredit, za katerega je izvedela šele po razvezi, predstavlja nedovoljeno izpodbijanje dejanskega stanja v reviziji (3. odst. 385. člena ZPP). Ne glede na to pa revizijsko sodišče poudarja, da so razlogi sodišča druge stopnje o tem, zakaj tožnica ni upravičena do povrnitve plačanih kreditnih obveznosti, pravilni, izčrpni in jasni. Zakonca sta ob sklepanju sporazuma o ureditvi medsebojnih premoženjskih razmerij vedela, o čem se dogovarjata, sicer takšnega sporazuma ne bi sklenila. Iz ugotovljenih dejstev (in navedb tožeče stranke same) izhaja, da neplačane kreditne obveznosti izhajajo iz najetega posojila za nakup avtomobila in za nakup stanovanja. O obeh predmetih skupnega premoženja sta se zakonca v sporazumu dogovorila, torej ni mogoče šteti, da se glede na VI. točko sporazuma ne bi dogovorila tudi o poplačilu kreditnih obveznosti. Sodišče druge stopnje je pravilno ocenilo dejanske ugotovitve in sklenjen sporazum med zakoncema in na podlagi tega tudi materialnopravno pravilno zavrnilo tožbeni zahtevek za povračilo plačanih kreditnih obveznosti. Tako se pokaže, da revizija tožeče stranke v ničemer ni utemeljena in jo je moralo revizijsko sodišče kot neutemeljeno zavrniti.

Izrek o zavrnitvi zahteve za povrnitev revizijskih stroškov tožeče stranke je zajet v izreku o zavrnitvi revizije.