Jedro

Skladno z zakonom in s sodno prakso poslovna odškodninska terjatev zastara v roku 5 let, začne pa teči prvi dan po dnevu, ko je imel oškodovanec pravico terjati njeno izpolnitev, to je po kršitvi pogodbene obveznosti, vendar ne prej, kot je imel možnost izvedeti za škodo. Pritožbeno sodišče sledi razlogom sodišča prve stopnje, da sta tožnika najpozneje s pravnomočnostjo sodbe vedela, da jima lastniki sosednjega zemljišča ne bodo dali služnosti prostega dostopa. Tožnikoma je bila takrat kršitev pogodbene obveznosti znana. Prav tako so pravilni zaključki sodišča, da so bili tožnikoma s pravnomočnostjo sodbe zagotovo znani vsi stroški zastopanja, ki so jima nastali v postopku.

Za začetek teka zastaralnega roka se ne zahteva vedenje o točni višini in obsegu škode, temveč zadošča vedenje o okoliščinah, ki omogočajo, da je škoda določljiva. Tožnika sta 8. 12. 2009 vložila predlog za dovolitev nujne poti in predlog za izdajo začasne odredbe, ki se je vodil pod opr. št. N 34/2009, ter sta glede na določbo 146. člena ZNP (sedaj 179. člena ZNP-1), po katerem stroške v postopku za določitev nujne poti krije predlagatelj, nedvomno vedela za okoliščine, na podlagi katerih bi lahko določila škodo iz naslova zastopanja v nepravdnem in izvršilnem postopku. Tožnika bi lahko škodo pravočasno ocenila, saj je bila glede na zgornje razloge predvidljiva in pričakovana.

Pritožbi pa je pritrditi, da je sodišče prve stopnje zmotno štelo, da gre v primeru stroškov zastopanja nastalih v nadaljevanju nepravdnega in izvršilnih postopkov po 18. 10. 2014 za sukcesivno nastajajočo škodo. Pritožbeno sodišče meni, da pri opisanih stroških ne moremo govoriti o ponavljajočih se istovrstnih škodah, saj tožnika nista mogla predvideti ali bosta z nepravdnim postopkom opr. št. N 34/2009 uspela ali ne oziroma povedano drugače, nista mogla predvideti, da bo zadeva na višjem sodišču razveljavljena, vrnjena v ponovno odločanje pod opr. št. N 7/2018.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi v I. točki izreka v delu, ki se nanaša na zastaranje stroškov nastalih po 18. 10. 2014 in v celoti v II. točki izreka ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. V ostalem delu se pritožba tožečih strank zavrne in v izpodbijanem, a nerazveljavljenem delu sodba sodišča prve stopnje potrdi.

III. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožečih strank (v nadaljevanju tožnikov) na plačilo odškodnine v višini 15.855,58 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od dne 13. 9. 2019 do plačila in na plačilo stroškov postopka (I. točka izreka) ter odločilo, da tožnika v celoti nosita stroške postopka (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo v celoti sta se pravočasno pritožila tožnika iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku.1 Sodišču druge stopnje predlagata, da sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku oziroma sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Pritožba sodišču očita, da je nepravilno in v nasprotju z resničnim dejanskim stanjem ter materialnopravno zmotno presodilo, da naj bi bil postopek zaradi sklenitve pogodbe o ustanovitvi stvarne služnosti voženj in hoje ter izstavitve zemljiškoknjižnega dovolila opr. št. P 54/2012 nepotreben in neutemeljen, stroški zastopanja, ki sta jih imela tožnika v postopku pa ne predstavljajo pravno priznane škode v razmerju do tožene stranke (v nadaljevanju toženke), ker ni podane vzročne zveze. Takšna presoja sodišča je tudi protispisna, saj sta bila tožnika prepričana, da bosta s pravnim poslom obljubljeno služnost uspela iztožiti prav v postopku opr. št. P 54/2012. To sta utemeljeno pričakovala že po izdani sodbi Okrajnega sodišča v Škofji Loki, opr. št. P 99/2008, v kateri je sodišče presodilo, da sta tožnika na podlagi Kupoprodajne pogodbe sklenjene z dne 21. 11. 20062 pridobila obligacijskopravna upravičenja na ustanovitev služnosti nasproti lastnikom sosednjih zemljišč in ju napotilo, da zoper njih sprožita pravdni postopek na sklenitev pogodbe o ustanovitvi stvarne služnost ter izstavitve zemljiškoknjižnega dovolila. Odločitev za sprožitev postopka opr. št. P 54/2012 je bila tako razumna ter strokovno pravno utemeljena ter v skladu z napotkom Okrajnega sodišča v Škofji Loki. Pritožba izpostavlja, da Kupoprodajna pogodba z dne 11. 10. 2006 in Kupoprodajna pogodba z dne 21. 11. 2006 predstavljata pravno podlago za vzpostavitev služnosti, saj vsebujeta jasno, konkretizirano in iztožljivo obveznost, da morajo kupci po obeh pogodbah drug drugemu dati služnost prostega dostopa.

Sodišče prve stopnje je zaključilo, da bi tožnika morala vedeti, da z zahtevkom v zadevi opr. št. P 54/2012 ne bosta uspela ter da obljuba prodajalca (toženke), da si bodo dali novi lastniki parcelnih številk 123/8 in 123/103 drug drugemu služnost prostega dostopa hoje in voženj do javne ceste, ne ustvarja obveznosti s strani lastnikov sosednjega zemljišča, ki bi privedla do njihove dolžnosti, da sklenejo služnostno pogodbo. Takšne ugotovitve pa so protispisne in v nasprotju z razlogi sodbe opr. št. P 99/2008, ravno slednja je namreč postavila temelje za nov pravdni postopek.

V posledici zmotne dokazne ocene, zmotno ugotovljenega dejanskega stanja in nepravilne uporabe materialnega prava je sodišče zmotno presodilo, da je zastaralni rok pričel teči najkasneje s pravnomočnostjo sodbe opr. št. P 99/2008 dne 18. 11. 2009 in vložitvijo predloga za dovolitev nujne poti in predloga za izdajo začasne odredbe z dne 8. 12. 2009. Pritožba zatrjuje, da sta tožnika šele s sklenitvijo sodne poravnave z dne 12. 3. 2019 in po vzpostavitvi priključka na podlagi služnosti pravnomočno dosegla izpolnitev pogodbene zaveze, ki bi jo morala primarno v skladu s Kupoprodajno pogodbo z dne 11. 10. 20064 izpolniti tožeka. Šele takrat jima je bil poznan obseg celotne škode oziroma vseh plačanih stroškov za sodne postopke in druga opravila ter posege, ki so bili potrebni za izpolnitev pogodbene obveznosti toženke. Posledično sta lahko tožnika šele po sklenitvi sodne poravnave v nepravdnem postopku opr. št. N 7/2018 zahtevala škodo, saj zastaralni rok za odškodninsko obveznost zagotovo ni začel teči, dokler določen strošek ni nastal in bil plačan.

Pritožba izpostavlja, da gre za pogodbeno škodo, pri kateri ni nujno, da nastane istočasno s škodnim dogodkom. Nastane lahko tudi kasneje, zaradi česar ni nujno, da bi zastaranje pogodbene odškodninske terjatve začelo teči že s kršitvijo pogodbene obveznosti, ampak je potrebno začetek teka objektivnega zastaralnega roka navezovati na čas nastanka celotne škode. Dokler sam proces nastajanja škode še traja, namreč zastaranje ne more teči. Pritožba nadalje očita, da v konkretnem primeru, upoštevajoč število pravdnih in dejanskih opravil, ki so bila izvedena za ureditev služnosti, tožnika nista mogla predvideti celotnega obsega škode. Sodišče prve stopnje se v sodbi zmotno sklicuje na sukcesivno nastajajočo škodo, primer sodne prakse, na katerega se opira, pa izkazuje, da je tožnica tam vedela, kakšen bo obseg nastale škode, saj je šlo za stroške, ki so ji mesečno nastajali v enaki višini, z razliko od nepredvidenega obsega škode tožnikov.

Nenazadnje je sodišče prve stopnje v sodbi zmotno presodilo, da ureditev priključka od nepremičnine parcele št. 123/10 do javne ceste naj ne bi bila predmet kupoprodajne pogodbe, saj se toženka ni zavezala za ureditev priključka, temveč je podala zgolj obljubo o ustanovitvi služnosti. Pritožba zatrjuje, da je toženka s pogodbeno obljubo prevzela tveganja za vsa dejanska in pravna opravila, ki bodo potrebna za pravilno izpolnitev prevzete pogodbene zaveze (obligacije uspeha), ter da posledično odgovarja za vsa dejanska in pravna opravila, ki so bila potrebna za ureditev služnosti.

V posledici materialnopravno zmotnega stališča o pričetku teka zastaralnega roka je sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ko je neutemeljeno zavrnilo dokazne predloge za zaslišanje tožnikov, sodnega izvedenca in za postavitev izvedenca za dodatno izvedensko delo ter izvedbo ostalih dokazov. Sklep o zavrnitvi dokazov ne vsebuje o tem nobenih razlogov, zlasti ne utemeljenega razloga za neizvedbo dokaza z zaslišanjem tožnikov. Prav tako ni obrazložena zavrnitev dokaznega predloga za zaslišanje sodnega izvedenca, ki bi izpovedal, da je ureditev priključka v skladu s citirano sodno poravnavo z dne 12. 3. 2019 v dejanskem in pravnem smislu izpolnitev obveznosti ureditve služnosti dostopa do javne ceste v skladu z 2. členom Kupoprodajne pogodbe z dne 11. 10. 2006. Zaradi navedenega je storilo bistveno kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Pritožba tudi očita bistveno kršitev določb ZPP iz 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj se sodišče ni opredelilo do zatrjevanj tožnikov, da celotnega obsega škode nista mogla predvideti, zaradi česar sodba ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih.

3. Toženka v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe in pritožbenemu sodišču predlaga da jo v celoti zavrne.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. V skladu s 350. členom ZPP sodišče druge stopnje preizkusi sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu ter v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. (razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje), 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pritožbeno sodišče se v nadaljevanju opredeljuje le do tistih pritožbenih navedb, ki so odločilnega pomena za sprejeto odločitev (prvi odstavek 360. člena ZPP).

6. Pritožbeno sodišče sledi pravilni odločitvi sodišča prve stopnje, da je bil postopek zaradi sklenitve pogodbe o ustanovitvi stvarne služnosti voženj in hoje ter izstavitve zemljiškoknjižnega dovolila opr. št. P 54/2012 nepotreben, v njem nastali stroški zastopanja pa posledično ne predstavljajo pravno priznane škode. V sodbi P 99/2008 z dne 19. 5. 2009 je res zavzeto stališče, da gre pri Kupoprodajni pogodbi z dne 21. 11. 2006 za pogodbo v korist tretjega na podlagi katere imata tožnika (kot t.i. tretji) zoper lastnike sosednjih zemljišč neposredni zahtevek za izpolnitev prevzete obveznosti, vendar je hkrati pojasnjeno, da obravnavana kupoprodajna pogodba ne predstavlja pravnega naslova ter ne dopušča zaključka, da so pravdne stranke5 že sklenile pravni posel, iz katerega bi za lastnike sosednjih zemljišč izhajala obveznost (zaveza) ustanoviti služnost. Nadalje pojasni, da pravdni stranki nista opravili niti prvega koraka, ki bi pripeljal do nastanka služnosti, t.j. sklenili pogodbe o ustanovitvi služnosti (pravni posel inter partes).6 Prepričljiva je tudi argumentacija sodišča prve stopnje v 18. točki obrazložitve, da bi tožnika morala že ob vložitvi tožbe opr. št. P 54/2012 vedeti, da z zahtevkom ne bosta uspela, saj iz sodbe opr. št. P 99/2008 ni razbrati, da bi sodišče tožnika 'napotilo' v nadaljnje pravdanje. Nenazadnje ta dvom odpade tudi z drugostopenjsko sodbo VSL I Cp 3357/2009 z dne 18. 11. 2009, s katero je višje sodišče sodbo opr. št. 99/2008 potrdilo, in navedlo, da je 2. člen7 v Kupoprodajni pogodbi z dne 11. 10. 2006, kot tudi zapis v Kupoprodajni pogodbi z dne 21. 11. 2006, razumljiv zapis, iz katerega jasno izhaja, da bodo novi lastniki med seboj sklenili služnostno pogodbo8 ter da v kolikor tožnikoma ni bilo znano, da skladno s prvim odstavkom 215. člena Stvarnopravnega zakonika9 služnost nastane na podlagi pravnega posla ter vpisom služnosti v zemljiško knjigo, gre nepoznavanje prava njima v škodo (zlasti upoštevajoč dejstvo, da sta imela tožnika kvalificirano pooblaščenko). Pritožbeno sodišče dodaja, da sta tožnika v postopku opr. št. P 54/2012 nastanek služnosti zatrjevala na podlagi pravnega posla, in sicer Kupoprodajne pogodbe z dne 21. 11. 2006 (med tožencem in lastniki sosednjih zemljišč), in ne s pravnim poslom inter partes (torej poslom sklenjenim med tožnikoma in lastniki sosednjih zemljišč). Slednje pa sta storila kljub jasni obrazložitvi sodbe v postopku opr. št. P 99/2008 (ter zlasti drugostopenjske sodbe VSL 3357/2009) o manjku pravnega posla inter partes. Pritožbeno sodišče zato v celoti sledi logičnemu zaključku sodišča prve stopnje, da je bil postopek opr. št. P 54/2012 nepotreben ter da med nastalimi stroški zastopanja v postopku opr. št. P 54/2012 ter kršitvijo pogodbene obveznosti tožene stranke ni vzročne zveze.

Vsled navedenega je obravnavani pritožbeni očitek neutemeljen, prav tako pa niso osnovani (in ne izkazani) očitki protispisnosti pri povzemanju razlogov sodbe opr. št. P 99/2008. Sodišče prve stopnje je namreč razloge prvostopenjske sodbe ob upoštevanju drugostopenjske odločitve korektno razlagalo.

7. Pritožba med drugim navaja, da sta bili obe pogodbi, tako Kupoprodajna pogodba z dne 11. 10. 2006 kot Kupoprodajna pogodba z dne 21. 11. 2006, pravni podlagi za vzpostavitev služnosti, pri čemer že sama izpostavi, da tega glede Kupoprodajne pogodbe z dne 21. 11. 2006 pred sodiščem prve stopnje ni izpostavljala (saj se je trditvena podlaga nanašala izključno na prvo kupoprodajno pogodbo). Ker pritožba ne pojasni, zakaj teh trditev tožnika nista postavila že v postopku pred sodiščem prve stopnje, prav tako ne zatrjuje nobenih okoliščin iz prvega odstavka 337. člena ZPP, ob katerih bi bilo uveljavljanje pritožbenih novot dopustno, gre za nedopustne pritožbene novote, ki jih pritožbeno sodišče ne upošteva.

8. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, ki sodišču prve stopnje očita, da je nepravilno presodilo kdaj je pričel teči zastaralni rok. Skladno z zakonom10 in s sodno prakso11 poslovna odškodninska terjatev zastara v roku 5 let, začne pa teči prvi dan po dnevu, ko je imel oškodovanec pravico terjati njeno izpolnitev, to je po kršitvi pogodbene obveznosti, vendar ne prej, kot je imel možnost izvedeti za škodo. Pritožbeno sodišče sledi razlogom sodišča prve stopnje, ki je v točki 19 obrazložitve zapisalo, da sta tožnika najpozneje s pravnomočnostjo sodbe opr. št. P 99/2008 vedela, da jima lastniki sosednjega zemljišča ne bodo dali služnosti prostega dostopa. Tožnikoma je bila takrat kršitev pogodbene obveznosti znana. Prav tako so pravilni zaključki sodišča, da so bili tožnikoma s pravnomočnostjo sodbe zagotovo znani vsi stroški zastopanja, ki so jima nastali v postopku opr. št. P 99/2008 (vtoževana škoda12), katere petletni zastaralni rok se je iztekel 19. 11. 2014. Nadalje pritožbeno sodišče sledi razlogom sodišča iz 21. do 24. točke obrazložitve, kjer je pojasnilo, da se za začetek teka zastaralnega roka ne zahteva vedenje o točni višini in obsegu škode, temveč zadošča vedenje o okoliščinah, ki omogočajo, da je škoda določljiva.13 Tožnika sta 8. 12. 2009 vložila predlog za dovolitev nujne poti in predlog za izdajo začasne odredbe, ki se je vodil pod opr. št. N 34/2009, ter sta glede na določbo 146. člena ZNP14 (sedaj 179. člena ZNP-115), po katerem stroške v postopku za določitev nujne poti krije predlagatelj, nedvomno vedela za okoliščine, na podlagi katerih bi lahko določila škodo iz naslova zastopanja v nepravdnem in izvršilnem postopku.16 Tožnika bi lahko škodo pravočasno ocenila, saj je bila glede na zgornje razloge predvidljiva in pričakovana.17 Ne drži tudi, da je bil tožnikoma obseg celotne škode oziroma vseh plačanih stroškov za sodne postopke in druga opravila poznan šele s sklenitvijo sodne poravnave dne 12. 3. 2019. Kot je prepričljivo pojasnilo sodišče prve stopnje, čigar razlogom sledi tudi pritožbeno sodišče, ni nobenega dvoma, da je bila tožnikoma višina škode znana najkasneje, ko so jima stroški nastali.18 Sodišče je v 24. točki obrazložitve navedlo vsak vtoževan strošek iz naslova zastopanja v nepravdnem in izvršilnem postopku, ki je nastal v obdobju med 9. 12. 2009 do vključno 18. 10. 2014 ter pravilno pojasnilo, da se je zastaralni rok za navedene stroške iztekel 18. 10. 2019. 9. Prav tako je neutemeljen pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje zmotno presodilo, da ureditev priključka od nepremičnine parcele št. 123/10 do javne ceste ni predmet kupoprodajne pogodbe. Kot je obrazložilo sodišče v 26. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, prepričljivim razlogom pa v celoti sledi pritožbeno sodišče, iz Kupoprodajne pogodbe z dne 11. 10. 2006 ne izhaja pogodbena zaveza toženca k ureditvi priključka. Vse obširne pritožbene navedbe v zvezi s tem so zato neutemeljene.

10. Tudi pritožbeni očitki kršitev določb pravdnega postopka, zlasti 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, niso utemeljeni. Sodišče je v 7. točki obrazložitve navedlo, da trditve pravdnih strank in izvedeni dokazi dajejo zadostno podlago za odločitev. Pri tem je dodalo, da izvedba predlaganih dokazov ne bi v ničemer vplivala na drugačno odločitev sodišča iz razlogov, ki sledijo. V nadaljnji dokazni oceni pa je nato izhajalo iz predpostavke, da je tožbeni zahtevek neutemeljen že po temelju, saj je terjatev zastarala. Dokazni predlogi za katere pritožba opozarja, da jih sodišče ni izvedlo oziroma se do njihove zavrnitve ni opredelilo, pa so dokazni predlogi, ki se nanašajo na odločitev o višini vtoževane škode.19 Ker je sodišče zahtevek zavrnilo že po temelju, se s samo višino škode ni ukvarjalo in posledično tudi ne izvajalo v tej zvezi predlaganih dokazov, saj kot je sicer skopo pojasnilo, izvedba teh dokazov na odločitev o neutemeljenosti tožbenega zahtevka (po temelju) ne bi mogla vplivati.

11. Pritožbi pa je pritrditi, da je sodišče prve stopnje zmotno štelo, da gre v primeru stroškov zastopanja nastalih v nadaljevanju nepravdnega in izvršilnih postopkov po 18. 10. 2014 za sukcesivno nastajajočo škodo. Sodna praksa slednjo definira kot škodo, ki nastaja zaporedno, postopno, s potekom časa, pri čemer gre za nadaljnje istovrstne terjatve. Kot pravilno opozarja pritožba, sta bila nadaljnja škoda20 tožnikov in njen obseg (nastala po 18. 10. 2014) nepredvidena,21 medtem ko je šlo v primeru sodne prakse, na katerega se je sklicevalo sodišče prve stopnje za stroške, ki so nastajali zaporedno vsak mesec (v predvidljivih) zneskih. Učinek zastaranja, kot materialnopravnega instituta, je usmerjen zoper pravico do sodnega varstva, kar pomeni, da je potrebno pri njegovi uporabi izhajati iz vseh okoliščin konkretnega primera in samega namena zastaranja. Tako je treba vedno presoditi učinke zastaranja na pravico do dostopa do sodišča ter pravila o zastaralnih rokih uporabiti tako, da stranki ni nesorazmerno oteženo uveljavljanje zahtevkov, ki jih ima na voljo.22 Pritožbeno sodišče meni, da pri opisanih stroških ne moremo govoriti o ponavljajočih se istovrstnih škodah, saj tožnika nista mogla predvideti ali bosta z nepravdnim postopkom opr. št. N 34/2009 uspela ali ne oziroma povedano drugače, nista mogla predvideti, da bo zadeva na višjem sodišču razveljavljena, vrnjena v ponovno odločanje pod opr. št. N 7/2018. Neustrezno bi bilo pričakovati, da bi morala tožnika povrnitev škode (preventivno) terjati prej oziroma si s pravočasnim terjanjem povrnitve škode zagotoviti uveljavljanje (morebitno nastalih) nadaljnjih škod. Po vsem pojasnjenem tako ne vzdrži zaključek sodišča prve stopnje, da je posledično zastarala celotna vtoževana terjatev iz naslova stroškov zastopanja v nepravdnem in izvršilnem postopku.

Sodišče dejanskega stanja v zvezi z stroški zastopanja nastalimi po 18. 10. 2014 (zaradi zmotnega zaključka, da je zahtevek za te stroške zastaran, ker gre za sukcesivno nastajajočo škodo), ni ugotavljalo, zaradi česar mu pritožba utemeljeno očita, da izpodbijana sodba ne vsebuje razlogov o vseh odločilnih dejstvih. Posledično je podana absolutna bistvena kršitev postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

12. Če sodišče druge stopnje na seji ali na obravnavi spozna, da je treba za pravilno ali popolno ugotovitev dejanskega stanja ugotoviti dejstva oziroma izvesti dokaze, ki jih je stranka pred sodiščem prve stopnje zatrjevala oziroma predlagala, vendar jih sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, ali dejstva oziroma dokaze, ki jih je pod pogojem iz 337. člena tega zakona stranka navedla v pritožbi ali da je bilo zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, v skladu s 355. členom ZPP dopolni postopek oziroma odpravi omenjene pomanjkljivosti in s sodbo odloči v zadevi. Če je bilo zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepopolno ugotovljeno in sodišče glede na naravo stvari in okoliščine primera oceni, da samo ne more dopolniti postopka oziroma odpraviti omenjene pomanjkljivosti, izjemoma razveljavi sodbo prve stopnje in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Po oceni pritožbenega sodišča gre v obravnavani zadevi za takšno izjemo, ko sodišče sploh ni ugotavljajo dejanskega stanja v zvezi s stroški zastopanja nastalimi po 18. 10. 2014, zato pojmovno ne gre za pomanjkljivosti, ki bi jih bilo mogoče odpraviti z dopolnitvijo postopka pred sodiščem druge stopnje. V nasprotnem bi sodišče druge stopnje prevzemalo pristojnosti sodišča prve stopnje, kar pa ni namen 355. člena ZPP.

13. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje v delu zahtevane odškodnine za stroške zastopanja nastale po 18. 10. 2014 ter posledično tudi v celoti v stroškovni točki izreka razveljavilo in v tem obsegu zadevo vrnilo v ponovno odločanje (prvi odstavek 354. člena ZPP) sodišču prve stopnje, ki bo moralo v ponovljenem postopku presoditi, ali so stroški, ki so tožnikoma nastali po 18. 10. 2014 škoda, ki jima je nastala zaradi nedopustnega škodnega ravnanja toženke in jima jo mora toženka, ker so izpolnjene vse predpostavke za njeno odškodninsko odgovornost, upoštevaje tudi njene ugovore, povrniti. Prav tako bo moralo ob novi odločitvi ponovno odločiti tudi o pravdnih stroških. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da samo ne more odločati na podlagi pritožbene obravnave, saj je ostal neugotovljen cel sklop pravno odločilnih dejstev. S pritožbeno obravnavo bi pritožbeno sodišče zato onemogočilo presojo samostojne in sklenjene pravne celote na obeh sodnih stopnjah in bi s tem nesorazmerno poseglo v ustavno zagotovljeno pravico do pritožbe. Vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje je tudi bolj ekonomična in ne bo povzročala hujše kršitve strankine pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, ampak prav nasprotno. Sodišče prve stopnje je namreč že izvedlo pretežni del predlaganih dokazov, ki jih mora še ustrezno oceniti in obrazložiti, sodišče druge stopnje pa bi jih moralo zaradi načela neposrednosti ponovno izvesti.

14. V ostalem izpodbijanem delu tožnika s pritožbo nista uspela, zato jo je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo v tem delu potrdilo.

15. Odločitev o pritožbenih stroških je na podlagi tretjega odstavka 165. člena ZPP pridržana za končno odločbo sodišča prve stopnje.

1 Zakon o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/1999, s kasnejšimi spremembami, v nadaljevanju ZPP. 2 Sklenjene med toženo stranko in lastniki sosednjega zemljišča. 3 Tožnika sta lastnika parcele 123/10, ki meji na parcelo št. 123/8. 4 Sklenjene med toženo stranko in tožnikoma. 5 Pravdni stranki postopka opr. št. P 99/2008 so bili lastniki sosednjih zemljišč (tam kot tožniki) in tožnika (tam kot toženi stranki). 6 Po pravnomočnosti sodbe opr. št. P 99/2008 bi morala tožnika z lastniki sosednjih zemljišč skleniti ustrezen pravni posel (pogodbo o ustanovitvi služnosti), kot je pojasnilo tudi sodišče v kasnejši (zavrnitveni) sodbi opr. št. P 54/2012. 7 Ki se je glasil: _„..., v dvoriščnem delu parcele, …, pa bodo novi lastniki dali služnost prostega dostopa drug drugemu vožnje in hoje, ...“_ 8 V obrazložitvi sodbe višje sodišče pojasni, da iz 2. člena izhaja, da so se novi lastniki zavezali, da bodo lastninsko pravico (zgolj) omejili na pravnoposlovni podlagi. 9 Uradni list RS, št. 87/02, v nadaljevanju SPZ. 10 Tretji odstavek 352. člena Obligacijskega zakonika (OZ) v zvezi z 346. členom OZ. 11 Glej sodbo VSL II Cp 1589/2015, sodbo VSL II Cp 4359/2008. 12 V skupnem znesku 1.675,68 EUR. 13 Glej sodbo VSRS VIII Ips 286/2007. 14 Zakon o nepravdnem postopku, Uradni list SRS, številka 30-1481/1986. 15 Zakon o nepravdnem postopku, Uradni list RS, številka 16/2019. 16 Kot je pojasnilo sodišče v 23. točki obrazložitve sta lahko o obsegu in višini stroškov zastopanja sklepala glede na Zakon o sodnih taksah in Odvetniško tarifo. 17 Glej sodbo VSRS II Ips 265/2005. 18 Stroški zastopanja v postopku opr. št. P 99/2008 so bili (kot že pojasnjeno) znani najkasneje po pravnomočno zaključenem postopku. 19 Po pregledu spisa namreč izhaja, da je tudi postavitev izvedenca gradbene stroke predlagana, v kolikor bi sodišče dvomilo v upravičenost _višine vtoževanih stroškov_ za pravno oz. dejansko ureditev služnosti dostopa. 20 Nepravdni postopek opr. št. 34/2009 namreč še ni bil zaključen. 21 In nedoločljiva. 22 J. Zobec, Procesni vidika zastaranja, Pravni letopis, letnik 2015, str. 151-158.