15. 12. 2006

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. in B. B., obeh iz Ž. Ž., na seji senata 5. decembra 2006 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. I Up 73/2002 z dne 24. 11. 2004 v zvezi s sodbo Upravnega sodišča, Oddelka v Novi Gorici, št. U 145/2000 z dne 19. 10. 2001, z odločbo Ministrstva za okolje in prostor št. 35002/534/99-KB z dne 28. 2. 2000 in z odločbo Upravne enote Nova Gorica št. 351-214/92-8/L z dne 30. 7. 1999 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Pritožnika izpodbijata v izreku navedeni sodbi in odločbi. S sodbama sta Vrhovno in Upravno sodišče zavrnili njuno pritožbo zoper odločitev Upravnega sodišča in tožbo zoper odločbo Ministrstva za okolje in prostor. To ministrstvo je z odločbo zavrnilo njuno pritožbo zoper lokacijsko dovoljenje za legalizacijo adaptacije in preureditve stanovanjske hiše v poslovni objekt s pisarniškimi prostori za servis in prodajo računalniške opreme, za legalizacijo in delno odstranitev prizidka na zahodni strani obstoječega objekta, za legalizacijo prizidka na severni strani objekta, za prizidavo objekta na južni strani, za nadzidavo celotnega objekta za eno etažo ter za legalizacijo rezervoarja za utekočinjeni naftni plin, ki ga je izdala Upravna enota Nova Gorica. Sodišči sta pojasnili, da gre za poseg na obstoječem objektu in ob njem v okviru njegovega funkcionalnega zemljišča. Po mnenju Upravnega sodišča so bila pred izdajo lokacijskega dovoljenja pridobljena vsa predpisana soglasja in opravljena javna obravnava, na kateri so bile ob sodelovanju inšpekcijskih služb ocenjene pripombe pritožnikov.

2.Pritožnika v ustavni pritožbi navajata, da je Upravno sodišče združilo zadevi št. U 145/2000 in št. U 170/2000, čeprav naj bi šlo za različen položaj tožečih strank. Pritožnika naj bi mejila s sporno gradnjo na južni strani, druga tožeča stranka v upravnem sporu pa na severni. Vrhovno sodišče naj ne bi ugotavljalo dejanskega stanja in ne ocenilo pritožbenih navedb. Izpodbijano lokacijsko dovoljenje naj bi se razlikovalo od lokacijske dokumentacije št. 0076-98 (legalizacija adaptacije in sprememba namembnosti stanovanjske hiše v pisarne za prodajo in servis računalniške opreme). V naslovu lokacijske dokumentacije naj ne bi bila omenjena prizidava in nadzidava objekta. Vsa soglasja nosilcev urejanja prostora naj bi bila pridobljena na to lokacijsko dokumentacijo. V postopku pred upravnim organom prve stopnje naj bi bili k lokacijski dokumentaciji dodani dve prilogi. Zaradi nadzidave naj bi se spremenilo osončenje objekta v lasti pritožnikov. Zdravstveni inšpektorat Republike Slovenije, Enota Nova Gorica (v nadaljevanju Inšpektorat), naj bi odmik od posestne meje ugotovila napačno. Ker naj bi bila predvidena gradnja oddaljena le 2 m od meje zemljišča v lasti pritožnikov, se naj bi jima poslabšali bivalni pogoji. Odlok o prostorsko ureditvenih pogojih za posege v prostor na širšem mestnem območju Nove Gorice (Uradno glasilo, št. 8/93 in nasl. – v nadaljevanju Odlok o PUP) pa naj bi določal za gradnje praviloma štirimetrski odmik od posestne meje oziroma le izjemoma dvometrski odmik. Prav tako naj bi se poslabšala kvaliteta bivanja zaradi spremembe namembnosti iz stanovanjskega v poslovni objekt, ker naj bi bil zaradi poslovnega objekta (zaposlenih delavcev in strank) povečan promet na tem območju. Pritožnika zatrjujeta kršitev 2., 14., 33., 67. in 72. člena Ustave.

B.

3.Bistveno, kar očitata pritožnika upravnim organom in sodiščem v tej zadevi, je, da se naslov lokacijske dokumentacije razlikuje od izreka lokacijskega dovoljenja, da ni bil uporabljen pravilen predpis, da ni bila pravilno ugotovljena višina predvidenega spornega objekta, da soglasja k lokacijski dokumentaciji niso bila izdana k nadzidavi in razširitvi objekta, da je bil nepravilno določen dvometrski odmik od posestne meje. Navedbe pritožnikov, s katerimi izražata svoje nestrinjanje z izpodbijano odločitvijo, po vsebini pomenijo le ugovor nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja oziroma zmotne uporabe prava. S tem pa glede na prvi odstavek 50. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) ustavne pritožbe ne moreta utemeljiti. Ustavno sodišče izpodbijane odločbe preizkusi le glede vprašanja, ali so bile z njo kršene človekove pravice in temeljne svoboščine. Pritožnika sicer zatrjujeta kršitve določb Ustave, vendar jih z navedbami v ustavni pritožbi ne izkažeta. Zgolj dejstvo, da pravo razumeta drugače od sodišča, še ne pomeni kršitve načela enakosti pred zakonom (drugi odstavek 14. člena Ustave), pravice do zdravega življenjskega okolja (72. člen Ustave) ter pravice do zasebne lastnine in dedovanja (33. in 67. člen Ustave). Za kršitev teh pravic bi šlo, če bi sodišči svojo odločitev oprli na kakšno, z vidika varstva človekovih pravic nesprejemljivo stališče. Za tak primer pa v obravnavani zadevi ne gre.

4.Ustavno sodišče lahko presoja tudi, ali ni morda odločitev očitno napačna ter brez razumne pravne obrazložitve, kar bi pomenilo kršitev pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave, ki pomeni uporabo splošnega načela enakosti pred zakonom (drugi odstavek 14. člena Ustave) na področju sodnega varstva pravic. Vendar tega izpodbijanim odločbam ni mogoče očitati. Upravni organ druge stopnje je pritožnikoma pojasnil, da je investitor zaprosil za izdajo lokacijskega dovoljenja za legalizacijo adaptacije in spremembo namembnosti stanovanjske hiše v poslovni objekt, med postopkom 2. 7. 1999 pa je investitor zgolj konkretiziral zahtevek v smislu izdanega lokacijskega dovoljenja, zato ne gre za spremembo zahtevka, kot zmotno menita pritožnika. Zatrjevanje pritožnikov, da se lokacijska dokumentacija in lokacijsko dovoljenje razlikujeta, je neutemeljeno, ker iz tehničnega poročila lokacijske dokumentacije, ki sta jo predložila pritožnika, izhaja, da je predvidena tako prizidava kot nadzidava celotnega objekta za eno etažo. Upravno sodišče je pritožnikoma obširno odgovorilo, da so bila pred izdajo lokacijskega dovoljenja pridobljena vsa predpisana soglasja. Lokacijska dokumentacija je bila med postopkom dopolnjena z višino spornega objekta prav zaradi pripomb pritožnikov. Trditev pritožnikov, da Vrhovno sodišče ni ocenilo pritožbenih navedb, je neutemeljena, ker po ustaljeni ustavnosodni presoji tudi ni treba, da bi bila obrazložitev odločbe instančnega organa, kadar se strinja z razlogi odločitve, ki jo presoja, tako široka kot obrazložitev organa prve stopnje. Vrhovno sodišče se je z razlogi za odločitev Upravnega sodišča strinjalo in pojasnilo, da ugovorov, ki se nanašajo na pritožbeni razlog zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ni preizkušalo, ker to presega okvir možne presoje v pritožbenem postopku. Odločitev Upravnega sodišča je temeljila na dejanskem stanju, ki je bilo ugotovljeno pred upravnim organom prve stopnje. Zato po petem odstavku 72. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in nasl. – v nadaljevanju ZUS) ta pritožbeni razlog ni mogoče uveljavljati v pritožbenem postopku na Vrhovnem sodišču. Glede na navedeno se tudi očitek o kršitvi pravice iz 22. člena Ustave izkaže za neutemeljen.

5.Pritožnika navajata, da je Upravno sodišče združilo postopka v skupno obravnavo in odločanje, čeprav gre za različen pravni položaj tožečih strank v upravnem sporu, vendar ne pojasnita, s katero ustavno določbo naj bi bilo to v neskladju. Zato Ustavno sodišče tega očitka ni moglo preizkusiti.

6.Očitka pritožnikov, da je bila z izpodbijanimi akti kršena določba 2. člena Ustave, v okviru postopka z ustavno pritožbo ni mogoče ocenjevati. V postopku z ustavno pritožbo Ustavno sodišče presoja le morebitne kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Navedena določba pa ne ureja neposredno človekovih pravic in temeljnih svoboščin, temveč temeljna ustavna načela (načelo pravne države), zato se nanj za utemeljevanje ustavne pritožbe ni mogoče sklicevati.

7.Ker očitno ne gre za kršitve človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, kot jih zatrjujeta pritožnika, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

8.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednica senata Milojka Modrijan ter člana dr. Janez Čebulj in Lojze Janko. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata

Milojka Modrijan