Jedro

Poseg v tožničin pravni položaj bi utegnile pomeniti navedbe, da bo nameravana gradnja potekala tudi na zemljišču v njeni lasti in da ji bo z njo onemogočen dostop do tega zemljišča. Vendar pa tožnica prve od teh navedb v ničemer ne konkretizira oziroma natančneje ne obrazloži, zato je sodišče ni moglo preizkusiti. Tako iz izreka izpodbijane odločbe kot iz upravnih spisov namreč ne izhaja, da bi bila obravnavana gradnja na zemljišču, ki ga navaja tožnica, dovoljena z izrekom gradbenega dovoljenja ali predvidena s projektno dokumentacijo, ki je priložena upravnim spisom. Svojo trditev o onemogočenem dostopu na navedeno parcelo tožnica sicer konkretizira v večji meri, saj se sklicuje na lokacijo prometnega otoka in prehod dvopasovne v štiripasovno cesto, vendar pa z ničemer ne utemelji, kako naj bi te okoliščine vplivale na možnost dostopa do njene nepremičnine.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Prvostopenjski upravni organ je z izpodbijano odločbo investitorju Mestni občini ... (v tem postopku prizadeti stranki) dovolil gradnjo tam naštete prometne in komunalne infrastrukture na tam naštetih zemljiščih ter določil pogoje za to gradnjo. V obrazložitvi med drugim navaja, da so pripombe tožnice, podane v upravnem postopku, neutemeljene. Nameravana gradnja je v skladu z določbami veljavnega občinskega podrobnega prostorskega načrta (v nadaljevanju OPPN) ter Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1), iz projektne dokumentacije pa izhaja, da bodo nove prometne ureditve opremljene z ustrezno signalizacijo, tako da ne držijo niti navedbe o prometno nevarnih ureditvah, ki niso skladne z zakonodajo o projektiranju cest. Tako v času gradnje kot po njej bo omogočeno nemoteno delovanje in uporaba sosednjih objektov. Nameravana gradnja je v skladu z določbami 27. člena OPPN, trditve strank, da bo onemogočen dostop do obstoječih objektov, pa so neutemeljene. V skladu z OPPN in ZGO-1 je tudi fazno izvajanje gradnje.

Drugostopenjski upravni organ je zavrnil tožničino pritožbo zoper izpodbijano odločbo in v obrazložitvi med drugim navedel, da uvoz in izvoz za prostorski enoti P5 in P6 sploh nista predmet obravnavanega dovoljenja, uvoz do prostorskih enot P1, P2 in P3 pa je v skladu s 23. členom OPPN.

Tožnica se z odločitvijo ne strinja in vlaga tožbo, v kateri navaja, da je v projektu „prometna in komunalna infrastruktura – ..., 3/2, Načrt dostavne ceste, oktober 2010, dopolnjeno november 2011“, prikazan dovoz, ki v naravi onemogoča uporabo obstoječega uvoza in tako ovira oziroma onemogoča normalno delovanje sosednjih objektov, kar je v nasprotju s 27. členom OPPN. Meni, da je izdaja gradbenega dovoljenja nezakonita, ker predmetna ureditev predstavlja nevarnost za udeležence v prometu, tožnici pa onemogoča normalen dostop do njene parcele št. 798/29 k.o. ... Cesta za uvozom je namreč dvopasovna, dostop do te ceste pa je ob predlagani izvedbi preprečen z otokom. Za izvedbo uvoza, kot je dovoljen z izpodbijanim gradbenim dovoljenjem, bi investitor potreboval tudi del navedenega zemljišča, na katerem pa ne razpolaga s pravico graditi. Iz navedenih razlogov sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne v ponovni postopek, zahteva pa tudi vračilo stroškov upravnega spora.

Toženka na tožbo ni odgovorila. Prizadeta stranka pa v odgovoru na tožbo med drugim navaja, da so v projektu za pridobitev gradbenega dovoljenja (v nadaljevanju PGD) jasno razvidni dovozi do vseh sosednjih objektov, kolikor je njihova izvedba predmet vloge. Uvoz, ki je del tega projekta, je tehnično in funkcionalno ustrezen, kar dokazuje pridobljeno soglasje MOL OGDP. Posegi na parcelo št. 798/29 k.o. ... niso načrtovani, način dovoza do prostorske enote P2 je jasno definiran z določili OPPN, kljub temu pa je tehnično poročilo načrta 3/2 dopolnjeno še z navedbo, da je severni uvoz namenjen tudi dovozu do prostorske enote P2. Dela se bodo izvajala izključno na parcelah prizadete stranke, družbe A. d.o.o. in B., na katerih je izkazana pravica graditi, PGD pa v nobenem delu ne posega čez meje teh parcel. Sodišču predlaga, naj tožbo zavrne, tožnici pa naloži v plačilo stroške postopka.

Tožba ni utemeljena.

Sodišče se strinja z razlogi, ki jih toženka navaja za svoje ugotovitve, da je nameravana gradnja skladna z določbami prostorskega akta, da ta gradnja ni predvidena na tožničinem zemljišču in da tožnici tudi ne onemogoča dostopa do njenega zemljišča. V skladu z drugim odstavkom 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zato teh razlogov ne ponavlja, glede na tožbene navedbe pa dodaja še: Ni sporno, da je tožnica v postopku za izdajo izpodbijanega gradbenega dovoljenja sodelovala kot stranski udeleženec, zaradi varstva pravnih interesov, ki izvirajo iz lastništva parcele št. 798/29 k.o. ...

Pravni položaj stranskega udeleženca opredeljuje prvi odstavek 43. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), po katerem se ima pravico udeleževati upravnega postopka tudi oseba, ki izkaže pravni interes, torej oseba, ki zatrjuje, da vstopa v postopka zaradi varstva svojih pravnih koristi. Po drugem odstavku istega člena je pravna korist neposredna, na zakon ali drugi predpis oprta osebna korist. Stranski udeleženec se torej udeležuje postopka le zaradi varstva svoje osebne koristi, ki temelji na zakonu ali podzakonskem aktu, ne pa zaradi varstva javne koristi ali svoje dejanske koristi. Povedano drugače: tožnica izkazuje pravni interes le toliko, kolikor gre za zaščito njenih neposrednih interesov, ki jih ima kot lastnica navedene nepremičnine na vplivnem območju nameravane gradnje ter temeljijo na določbah ZGO-1, prostorskega akta in drugih predpisov, ki urejajo izdajo gradbenega dovoljenja.

Tožnica zato v upravnem postopku, pa tudi v upravnem sporu, ne more uspešno uveljavljati javne koristi, čeprav meni, da pristojni organ te koristi ni ustrezno zaščitil, in čeprav meni, da je del prizadete javnost, ker posledice izpodbijane upravne odločbe zadevajo tudi njo, saj pri tem ne gre za njeno osebno in neposredno korist. Prav tako tožnica ne more uveljavljati zgolj svojih dejanskih koristi, ki nimajo opore v zakonskih in podzakonskih aktih, ki urejajo izdajo izpodbijane odločbe. Opisana razlaga določb 43. člena ZUP izhaja tudi iz ustaljene upravno sodne prakse Vrhovnega sodišča RS (prim. npr. odločbo X Ips 329/2010, I Up 118/2002 in I Up 183/2006).

Med pogoje gradnje, ki sodijo v okvir zagotavljanja zaščite javne koristi, med drugim spada tudi prometna ureditev. Ureditev tega vprašanja namreč ni v ničemer posebej vezana na lastništvo nepremičnin v vplivnem območju nameravanega posega, temveč na interes širše javnosti. Tožnica torej z ugovorom o neustrezni prometni ureditvi ne uveljavlja posega v svoj pravno zavarovani položaj kot lastnica navedene nepremičnine. Zato s tem ugovorom tudi ne more utemeljiti zahteve po pravnem varstvu v upravnem sporu, saj ZUS-1 v prvem odstavku 2. člena določa, da sodišče odloča v upravnem sporu o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v tožnikov pravni položaj.

Poseg v tožničin pravni položaj pa bi utegnile pomeniti navedbe, da bo nameravana gradnja potekala tudi na zemljišču v tožničini lasti in da bo z njo tožnici onemogočen dostop do tega zemljišča. Vendar pa tožnica prve od teh navedb v ničemer ne konkretizira oziroma natančneje ne obrazloži, zato je sodišče ni moglo preizkusiti. Tako iz izreka izpodbijane odločbe kot iz upravnih spisov namreč ne izhaja, da bi bila obravnavana gradnja na zemljišču, ki ga navaja tožnica, dovoljena z izrekom gradbenega dovoljenja ali predvidena s projektno dokumentacijo, ki je priložena upravnim spisom.

Svojo trditev o onemogočenem dostopu na navedeno parcelo tožnica sicer konkretizira v večji meri, saj se sklicuje na lokacijo prometnega otoka in prehod dvopasovne v štiripasovno cesto, vendar pa z ničemer ne utemelji, kako naj bi te okoliščine vplivale na možnost dostopa do njene nepremičnine. Kaj takega ne izhaja niti iz projektne dokumentacije, ki je sestavni del upravnega spisa, na podlagi te dokumentacije pa se sodišča strinja tudi z ugotovitvijo toženke, da dostop do navedene nepremičnine sploh ni predmet obravnavanega gradbenega dovoljenja.

Iz navedenih razlogov sodišče ugotavlja, da je bila odločitev toženke pravilna in zakonita, zato je tožbo zavrnilo kot neutemeljeno (prvi odstavek 63. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1).

V primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi po četrtem odstavku 25. člena ZUS-1 vsaka stranka svoje stroške postopka.

Ker v tožbi niso bila navedena nobena dejstva ali dokazi, ki bi lahko vplivali na odločitev v zadevi, je sodišče v skladu z določbo druge alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave, na seji.