Jedro

Stanovanjska pravica se lahko izgubi le na način in pod pogoji, ki jih določa zakon. Če je stanovanjska pravica toženčevega očeta obstajala (in to med strankama ni bilo sporno), in je na podlagi te pravice toženec kot uporabnik pridobil pravico do drugega stanovanja, te pravice ni mogel izgubiti, dokler ni pridobil pravice na pozneje dodeljenem stanovanju. Če je bila kasnejša dodelitev nezakonita, drugih razlogov za prenehanje stanovanjske pravice (in tudi ne pravice uporabnika) pa ni bilo, bi tožeča stranka ob prevzemu stanovanja morala toženca na to opozoriti in tožencu omogočiti bodisi vrnitev v prejšnje stanje, bodisi rešitev njegovega stanovanjskega problema na drug način.

Izrek

Reviziji se ugodi in sodba sodišča druge stopnje tako spremeni, da se pritožba tožeče stranke zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke na izselitev toženca iz spornega stanovanja. Sodišče druge stopnje je ugodilo pritožbi tožeče stranke in prvostopno sodbo spremenilo tako, da je tožbenemu zahtevku ugodilo. Ugotovilo je, da je Komanda garnizona Maribor razpolagala s spornim stanovanjem po 25.6.1991, ko za to ni bila več upravičena. Zato biva toženec v stanovanju nezakonito in ga je na podlagi 58. člena stanovanjskega zakona dolžan izprazniti.

Proti sodbi sodišča druge stopnje je vložila revizijo tožena stranka. Uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. V reviziji trdi, da izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih. Sodišče je povsem spregledalo, da je šlo v konkretnem primeru za zamenjavo stanovanj, pri čemer je bila druga stranka zamenjave tožeča stranka in ne organ JLA. Sodišče pa se tudi napačno sklicuje na stanovanjski zakon (Ur.l. RS, št. 18/91), ki je začel veljati šele po izdaji sporne odločbe. V času njene izdaje je veljal zakon o stanovanjskih razmerjih iz leta 1982. V skladu s tem zakonom pa je toženec kot uporabnik po izselitvi očeta imel pravico ostati v stanovanju na ulici ... , št. 20, saj je tam živel z očetom takorekoč od rojstva dalje. Toženec je želel manjše stanovanje zaradi stroškov vzdrževanja in stanarine in zato tudi predlagal zamenjavo. Priča N.N., ki je nastopal kot pooblaščenec tožeče stranke, je vedel, da je bila opravljena zamenjava za manjše stanovanje. Nerazumljivo bi bilo, če bi toženec izročil štirisobno stanovanje, sam pa ostal brez stanovanja. Če tožeča stranka v tem primeru ni ravnala v zmoti, je ravnala nepošteno. Če pa je tako, mora tožencu omogočiti vrnitev v prejšnje stanovanje. Toženec še trdi, da tožeča stranka ni postala lastnik stanovanjskega sklada JLA. Njene pravice niso večje kot pravice Staninvesta, ker delitvena bilanca še ni bila opravljena. Tožena stranka zato predlaga, da revizijsko sodišče drugostopno sodbo tako spremeni, da zavrne pritožbo tožeče stranke in prvostopno sodbo potrdi ter tožeči stranki naloži v plačilo pravdne stroške tožene stranke.

Revizija je bila vročena Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil, in tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila (3. odstavek 390. člena ZPP).

Revizija je utemeljena.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da sodišče druge stopnje ni bistveno kršilo določb pravdnega postopka. Sodišče je poudarilo, da je prvostopno sodišče pravilno ugotovilo dejansko stanje, da pa ni pravilno uporabilo materialnega prava. Le zaradi tega je drugostopno sodišče za podlago svoji odločbi uporabilo samo tiste dejanske ugotovitve, ki so bile za takšno presojo potrebne. S tem pa ni storilo nobene kršitve določb pravdnega postopka. Da je tako, posredno trdi tudi tožena stranka, ko se v celoti strinja z ugotovljenim dejanskim stanjem na prvi stopnji.

Revident nadalje napačno tolmači 9. člen ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur.l. RS, št. 1/91). Revizijsko sodišče se v tem delu strinja z razlogi drugostopnega sodišča in tudi samo ugotavlja, da je bil sklep Komande garnizona o dodelitvi stanovanja tožencu z dne 2.10.1991 nezakonit, ker Komanda garnizona v tem času ni imela več pravice razpolagati s spornim stanovanjem. Kot takšen je bil ta sklep tedaj za tožečo stranko brez pravnega učinka.

Vendar pa je za odločitev v tej pravdni zadevi pomembno celotno ugotovljeno dejansko stanje na prvi stopnji, ki ga je kot pravilno prevzelo v svojo odločbo tudi sodišče druge stopnje, čeprav ga zaradi zmotne uporabe materialnega prava pri odločanju ni upoštevalo. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da je zaradi preselitve in ločitve generacij imetnik stanovanjske pravice na stanovanju v ul. ... št. 20 zaprosil za zamenjavo tega stanovanja za dve manjši stanovanji. Dotedanje stanovanje je bilo po tem, ko je bilo tožencu (sicer nezakonito) dodeljeno manjše stanovanje, tudi izročeno tožeči stranki. S tem je tožeča stranka pridobila možnost razpolaganja z večjim stanovanjem, izgubila pa je manjše stanovanje (drugo manjše stanovanje naj bi dobil toženčev oče v Srbiji). Če do te zamenjave ne bi prišlo, bi v primeru izselitve očeta toženec na podlagi 19. člena tedaj veljavnega zakona o stanovanjskih razmerjih (Ur.l. SRS, št. 35/82 in 14/84) v stanovanju lahko ostal in kot uporabnik pridobil stanovanjsko pravico.

Stanovanjska pravica se lahko izgubi le na način in pod pogoji, ki jih določa zakon. Če je torej stanovanjska pravica toženčevega očeta obstajala (in to med strankama ni bilo sporno), in je na podlagi te pravice toženec kot uporabnik pridobil pravico do drugega stanovanja, te pravice ni mogel izgubiti, dokler ni pridobil pravice na pozneje dodeljenem stanovanju. Če je bila kasnejša dodelitev nezakonita, drugih razlogov za prenehanje stanovanjske pravice (in tudi ne pravice uporabnika) pa ni bilo, bi tožeča stranka ob prevzemu stanovanja dne 5.5.1992 morala toženca in njegove starše na to opozoriti in tožencu omogočiti bodisi vrnitev v prejšnje stanje, bodisi rešitev njegovega stanovanjskega problema na drug način. S tem, ko je ob prevzemu stanovanja v ul. ... 20 zagotovila, da toženca iz stanovanja na ul. V. "nihče ne more vreči", je tožeča stranka naknadno odobrila odločitev svoje pravne prednice (za nazaj) in na ta način uredila toženčev stanovanjski status na spornem stanovanju.

Odločitev sodišča prve stopnje je bila tako materialnopravno pravilna. Revizijsko sodišče je zato na podlagi 1. odstavka 395. člena, potem ko je ugotovilo, da ni bila storjena kršitev iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, izpodbijano sodbo spremenilo in vzpostavilo sodbo sodišča prve stopnje.

Revizijsko sodišče o stroških postopka tožene stranke ni odločalo, ker niso bili priglašeni. Za odločanje o oprostitvi plačila sodnih taks pa je pristojno prvostopno sodišče (1. odstavek 173. člena ZPP).